Ta prispevek je rezultat elektronskega pogovora med menoj in Reni Hofmueller, ki me je povabila, da se oktobra 2007 udeležim tretje edicije simpozija [Prologue] v galeriji ESC (Gradec). Predlagala je, naj spregovorim o problemu pisanja zgodovine. Takole je dejala: »V mislim imam natanko to ponovitev situacije, če ti le uspe biti tam, kjer se neka tematika odpre. Sprva si nadvse odločen in poln moči, vendar nikakor ne moreš vedeti, kje se to dogaja in kako. Pravzaprav sploh ni jezika, s katerim opisati te zgodbe, ali si preprosto ne vzamemo dovolj časa ali celo – kar dobro vem – preprosto ni sredstev, tako da na nek način...znova izginemo.« Domnevam, da je Reni želela, da se osredotočim na problematiko »pisanja svoje lastne zgodovine«, saj sem na področju medijev, umetnosti in aktivizma delovala v več kolektivih. Od leta 1995 sem elektronsko »navzoča« na elektronski oglasni deski (BBS), od leta 1999 pa sem članica skupine video in performativnih umetnikov Candida TV. Če se ozrem na zgodovino Candida TV, lahko rečem, da je problem, kako se lotiti svoje lastne zgodovine, povezan s problemom, da smo se lotevali preveč problematik hkrati. Želeli smo ustanoviti »svoj lasten TV«, in sicer zase in za vse tiste, ki so z različnimi posnetki delovali na različnih lokacijah. Zanimale so nas predvsem naslednje tematike:
- ekonomske: kako ustvariti lastno ekonomijo;
- družbene: kako sprožiti družbene in kulturne spremembe;
- estetske: kako ustvariti svoj lastni jezik.

Odraščali smo pred televizorjem in zato je povsem samoumevno, da s televizijo tudi manipuliramo. Aktivno delujemo že od leta 1999; v teh skoraj desetih letih smo eksperimentirali s snemanjem v živo v projektu Household TV, realizirali delavnice, snemali demonstracije in organizirali akcije na ulici. Hkrati se je pojavila potreba po novih orodjih za šeranje in produciranje. Tako se je leta 2001 skupina aktivistov po strahovitih protestih G8 v Genovi odločila, da bo ustanovila internetno platformo za arhiviranje in brezplačno izmenjavo neodvisne video produkcije ngvision.org. Projekt ni bil namenjen samo medijskim aktivistom, ampak vsem, ki so hoteli skupno upobljati svoje video posnetke, od dokumentarcev do igranih filmov. Od takrat so se zadeve izredno hitro spreminjale; leta 2001 ni bilo mogoče naložiti svojih video posnetkov v splet kakor tudi ne gledati posnetkov drugih, še manj pa smo si predstavljali kaj takega, kot je danes YouTube. Ngvision.org je pionirski projekt brezplačne izmenjave in uporabe video posnetkov. Nastal je iz potreb in vizije ljudi, ki se niso več zadovoljili s pasivnim gledanjem TV, ampak so želeli postati njeni aktivni uporabniki in producenti.

Leta 1997 internet še ni bil vsem dostopen, tudi digitalne video tehnologije niso bile tako razširjene, ampak kot je bilo videti na protestih G8 v Seattlu leta 1999, so se stvari začele vendarle spreminjati; vse več ljudi je na cesti snemalo z digitalno kamero. V Italiji smo se povezali z ljudskim gibanjem, s katerim smo delili isto vizijo o televiziji, ki jo delajo ljudje za ljudi. Leta 2002 je bilo v Italiji ustanovljeno gibanje Telestreet, skupaj s katerim se borimo za izgradnjo virtualne povezave med internetom, satelitom in televizijo. Težko je reči, ali nam je uspelo ali ne, saj tisto, za kar smo se borili, je zdaj pravzaprav tu. Vse od ustanovitve spletne platforme YouTube decembra 2005 vse več ljudi uveljavlja pravico do komunikacije. Danes na tisoče ljudi z minimalnim poznavanjem video tehnologije pokaže svoj video posnetek na spletu; tako si lahko vsakdo izbere svoj lasten večerni program. Kot se zdi, se je zamisel »naredi si svoj TV« uresničila. Manjša gibanja subjektov, kot so bila naša (npr. Candida TV, Telestreet, ngvision), so nas v devetdesetih letih prejšnjega stoletja že vpisala v zgodovino, ki je promovirala to, kar je danes uresničljivo. Kljub temu je še vedno treba utrjevati zavest: če smo nekoč bili pasivni uporabniki medijskega prostora, nam sedaj preti nevarnost, da postanemo pasivni producenti. Deluje smešno in paradoksalno, vendar ko vidiš, kaj ljudje producirajo in si izmenjujejo z drugimi, se zaveš, da se prav to dogaja. Ogromno število videov je v spletu samo zato, da se gledajo. Ne želim zapasti v estetiziranje, saj zagovarjam, da ima vsak pravico izraziti svoje mnenje vselej in povsod, a se je kljub temu vendarle treba vprašati, kaj je v ozadju dejanja produkcije in potem predstavitve videa v spletu? Ali gre za izbiro ali zgolj za prisilno dejanje, ki ga narekujejo mediji in podobe same?

Moramo se soočiti s prihodnostjo in vizijo o njej oblikovati na podlagi naše zgodovine.

Zelo pomembno je pisati svojo lastno zgodovino, si deliti znanje in raziskovati, od kod potreba po tem, da si svoje videe izmenjujemo in jih skupaj gledamo v spletu. V želji, da bi se prakse iz preteklosti ohranile tudi danes, sem bila večkrat povabljena, da spregovorim o Candida TV. Velik izziv zame je bil napisati esej za Coding Cultures Handbook (Priročnik o kodiranju kultur) po naročilu Francesce da Rimini in d/Lux/MediaArts. (Brezplačna publikacija je na voljo na http://www.dlux.org.au/codingcultures/).

V eseju obravnavam digitalni način pripovedovanja zgodb znotraj urbanih in regionalnih skupnosti. Raziskujem namreč, kako lahko nove medijske tehnologije skupnostim omogočijo, da na inovativen in domiseln način izrazijo svoje zgodbe in izkušnje ter jih delijo z drugimi. Urednica knjige me je prosila, naj jasno opišem vse, v kar sem vpletena od leta 1990 naprej, da pišem o realnosti, v katero sem vpeta od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, od mreže elektronske oglasne deske BBS do nelegalnih rave partijev in telestreeta (poulične televizije). Morala sem si zamišljati, da se pogovarjam z ljudmi, ki sta jim tuji tako tehnologija kot umetnost. Moja naloga pri pisanju eseja za Coding Cultures Handbook je bila ta, da pustim ob strani svoja čustva. Spoznala sem, da je to, kar počneš, najtežje pojasniti ljudem, ki so ti blizu, zlasti, če ne doživljajo tvojega sveta in ne poznajo istega jezika tehnologije kot ti; če tega ne moreš pojasniti njim, kako lahko pojasniš sebi. Šele ko pišeš (o svoji) zgodovini, vidiš, kaj smo iz preteklosti prenesli v sedanjost, in sicer tako na osebni kot družbeni ravni. Za kar si moramo še naprej prizadevati, je to, da ne utonemo v morju medijskih svetov.

Agnese Trocchi je umetnica in aktivistka, ki živi v Rimu. Je soustanoviteljica video projekta Candida TV, ki interferira z nacionalnimi in komercialnimi televizijskimi kanali v Italiji in si jih prilašča.

Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]