|
|
SVOBODNI MEDIJI |
| REARTIKULACIJA št. 1 - OKTOBER/NOVEMBER 2007 | |
Mojca Planšak |
ARHIV - POLETJE 2008 -DEC 2007/FEB 2008 |
Prihodnost svobodnih in skupnostnih medijev znotraj informacijske družbe 21. stoletja Pričujoča online verzija teksta Mojce Planšak vsebuje na koncu seznam literature. Uvod S pričujočim besedilom želim opozoriti na pomembnost svobodnih in skupnostnih medijev znotraj informacijske družbe1 in tehnologije 21. stoletja, z osredotočenostjo na radio. Žal splošne definicije svobodnih in skupnostnih medijev na tem mestu ne morem podati, lahko jo zgolj okarakteriziram; svobodni in skupnostni mediji so »mediji, ki so ustvarjeni zato, da posameznikom omogočajo povedati zgodbe in imajo potrebo po lastnoorientiranem razvoju kot državljani« (Johnson in Menichelli po Howley, 2005; Jankowski, 2003; Rennie, 2006; 2007: 03). Na kratko bi lahko dejala, da tovrstno funkcijo v Sloveniji opravljajo Radio Študent (www.radiostudent.si), Radio Marš (www.radiomars.si), ki ima po veljavnem Zakonu o medijih tudi edini v Sloveniji študentski radijski program posebnega pomena, ter Romski radio Romic, kjer Romi tedensko pripravljajo radijsko oddajo v romskem in slovenskem jeziku Prisluhnite Romom (www.romic.si). Gre za specifične medijske (radijske) vsebine, ki omogočajo dostop specifičnim družbenim skupinam, kot so študentje, marginalizirane skupine, manjšine, etnične skupine in drugi. Tako kot industrializacija, modernizacija ali globalizacija je tudi paradigma zgodovine in sedanjosti svobodnih in skupnostnih medijev znotraj medijske sfere ena izmed pomembnih političnih paradigem, oblik dejavnosti in organiziranja družbenega in političnega življenja enaindvajsetega stoletja. Žal se zaradi različnih (re)interpretacij in hegemonizacij te paradigme njena »zgodba« nenehno potiska v ozadje. Zavračanje argumentov ter neanaliziranje pomembnosti svobodnih in skupnostnih medijev žal ni jasno raziskano. Ko se ukvarjamo z modifikacijo medijskega prostora, ne smemo pozabiti na čas in prostor, v katerem živimo. Živimo namreč v elektronsko-tehnološkem obdobju, kjer je, če vzamemo za primer medije in njihove informacije, s pomočjo informacijske tehnologije 21. stoletja skorajda vse mogoče. Pravzaprav ta nova tehnologija istočasno predstavlja priložnosti in grožnjo. Nove oblike komunikacij lahko ponovno vzpostavijo kompozicijo in moč sporočila, ki ga v javnost pošljejo s pomočjo različnih govornikov in mediatorjev. Po Priceu so »medijske strukture postavljene pred izziv, ali sprejeti ali pa se upreti tem novim kapacitetam« (2002: 18). Dejstva digitalizacije in dejanske možnosti internetnega radia Vrnimo se na naše raziskovalno področje svobodnih in skupnostnih medijev v dobi informacijske tehnologije, zlasti počasi že vpeljevani digitalizaciji.2 Ta bo, kar zadeva možnosti in pluralnosti medijskih vsebin, ponujala pestro izbiro in možnosti, saj naj bi prav »Pobuda 2010, ki stavi na vizijo skupne in usklajene odstranitve omejitev glede uporabe medijskega spektra v vseh državah članicah, spodbudila odprto in konkurenčno gospodarstvo. Evropski državljani bi morali imeti s hitrejšim dostopom do nove tehnologije in nižjimi cenami komunikacij od tega neposredne koristi« (Strategija Republike Slovenije za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo, 2006: 04; v nadaljevanju SRSADR). Poglejmo, ali bo temu res tako, zlasti kar zadeva svobodne in skupnostne medije. Kar zadeva celoten prehod na digitalizacijo, se boj za frekvenčni digitalni spekter bije že znotraj politično nastrojene Evropske unije, saj so opravljena javna posvetovanja skupine Evropske komisije za politiko radijskega spektra (v nadaljevanju RSPG) nakazala nekatere glavne ovire morebitnega hitrega prehoda z analogne na digitalno radiodifuzijo. Na političnem prizorišču se te ovire kažejo v obliki odsotnosti političnih odločitev, kot je nacionalna ukinitev analognega oddajanja, v nedoločitvi rokov za ukinitev analognega oddajanja in v pomanjkanju evropske obravnave in politike. Nadalje: številne nove tehnologije in storitve so odvisne od doseganja kritične mase uporabnikov na evropski ravni in postanejo privlačnejše s povečano možnostjo dostopa do osnovne tehnologije v Evropi (povzeto po SRSADR, 2006: 10–11). In prav pri »političnem« se zadeve zapletejo, kar je bilo jasno vidno tudi na mednarodni konferenci v Budimpešti, z naslovom Community Broadcasting Policy in Europe, maja 2007,3 kjer je avstrijska evropska poslanka Karin Resetarits4 jasno nakazala nerazumevanje pomembnosti svobodnih in skupnostnih medijev za njihovo morebitno prihodnost. Vsekakor spoštujemo njeno zavzemanje in razumevanje interneta kot možnosti in obliko delovanja svobodnih in skupnostnih medijev, vendar ne na račun predčasne izgube analognih frekvenc oziroma kasneje digitalnih licenc. Njena teza je namreč bila, da vidi možnost svobodnih in skupnostnih medijev zgolj in edino s pomočjo interneta, v našem primeru radia (internetni radio). Kar je sicer prav in dobro, a ključno vprašanje, ki se pojavlja, je, kakšne možnosti imajo potem države, ki še niso v Evropski uniji, če velja, da so številne nove tehnologije in storitve odvisne od doseganja kritične mase uporabnikov na evropski ravni in postanejo privlačnejše s povečano možnostjo dostopa do osnovne tehnologije v Evropi (povzeto po SRSADR, 2006: 11), kot je navedeno že prej?5 To pomeni, da je celotna možnost za digitalizacijo v rokah Evropske unije,6 njenega kapitala in tehničnega razvoja, skratka, v rokah kapitalističnih in političnih mogotcev, neoziraje se na ostale pridružene članice in tiste, ki so še na čakalni listi, ter njihovo tehnološko razvitost, na kar je v Budimpešti jasno opozorila ena izmed madžarskih radijskih aktivistk, ko je izpostavila dejstvo, da večina ljudi na Madžarskem še zmeraj nima doma internetnega priključka oziroma možnosti dostopa do interneta. Kako vplivni bodo in kakšno možnost dostopnosti bodo potemtakem imeli svobodni in skupnostni mediji, če naj bi služili manjšinam, marginaliziranim in etničnim skupinam, skratka tistim, ki so že a priori zatirani in omejeni v možnosti medijskega komuniciranja, če bo njihova dostopnost tako rekoč nična oziroma zaradi tehnološke nerazvitosti sploh nemogoča? Če navedem še primer Makedonije, kjer je zadeva o digitalizaciji javnega servisa, kaj šele preostalih medijev, kakor tudi Kanala 103 na popolnoma začetni stopnji, prvenstveno zaradi kompleksne finančne situacije javnega servisa MRTV, ki se dejansko bojuje za golo preživetje, pri čemer je Svet za Radiodifuzijo znotraj svojih okvirjev priprav Strategije za razvoj predvajanja oblikoval posebno ekspertno skupino za digitalizacijo.7 Celotna Strategija za razvoj medijev, vključujoč digitalizacijo, naj bi makedonski javnosti bila predstavljena jeseni 2007, novembra 2007 pa naj bi se jo uradno sprejelo (glej www.srd.org.mk). Drugo neizpodbitno dejstvo, ki ga na tem mestu nikakor ne moremo spregledati, pa je, da je rok za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo s strani Evropske unije striktno določen samo za televizijo (leto 2012), ne pa tudi za radio, ali, kot navaja Strategija Republike Slovenije, za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo, da »strategija prehoda upošteva tudi potrebe za digitalni radio T-DAB in DRM, vendar ob tem, da se obstoječi frekvenčni analogni pasovi za radijske programe še ne ukinjajo, kar pomeni, da prehod na digitalno oddajanje radijskih programov pomeni le dodatno možnost analognemu načinu. Za ponudnike in uporabnike radijskih programov še ni skrajnega roka, do katerega bi morali zamenjati in ukiniti obstoječi analogni način oddaje in sprejema« (2006: 67). Zaskrbljujoči pa sta tudi dejstvi, da v Sloveniji »končne in dovolj natančne slike stanja in programske raznovrstnosti pri radijskih medijih še ni, je pa v delu in bo v kratkem končana« (SRSADR, 2006: 22), ter da je bila »strategija sprejeta prepozno, avtorji so jo zastavili preveč tehnicistično (ukvarja se predvsem s tehničnimi in delno gospodarskimi platmi radiodifuzije digitalnih signalov, ne pa tudi s programi, novimi storitvami in dostopnostjo medijskih vsebin), v njej pa manjkajo konkretni predlogi, pobude ter ocene stroškov in družbenih posledic digitalnega prehoda« (Kučić, 2006: 39).8 In še dodatna pomanjkljivost prehoda z analognega na digitalno radiodifuzijo, namreč »vsak delež spektra na državni ravni bo zelo odvisen od števila sosednjih držav, ki so že ukinile analogno oddajanje, in bo na evropski ravni v celoti uresničljiv samo na podlagi popolne ukinitve analogne radiodifuzije v Evropski uniji in sosednjih državah« (SRSADR, 2006: 55), pri čemer ne gre pozabiti na našo sosedo Hrvaško, ki »še ni sprejela uradnega dokumenta, ki bi opredelil uvajanje digitalne radiodifuzije, izklop analognega servisa ter podeljevanje licenc« (SRSADR, 2005: 17, glej opombo 5). Kako bo torej Slovenija lahko transparentno zagotavljala vse obljube glede prehoda na digitalizacijo, upoštevajoč še sosedo Avstrijo, ki predvideva, da bo prehod končan leta 2010, Italijo, ki je popolni digitalni preklop izvedla 21. julija 2006, in Madžarsko, kjer bi se naj prehod na digitalni način radiodifuzije začel leta 2007 (povzeto po SRSADR, 2006: 13-17)? Vprašanja, na katera bi morali v kratkem znati dobro in utemeljeno odgovoriti tako Janševa vlada kot tudi in zlasti pristojna Ministrstvo za gospodarstvo – Direktorat za elektronske komunikacije in Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije. Nadalje, kot je razvidno iz poročila Evropske komisije, »v nasprotju s TV-digitalizacijo oddajanje prek digitalnega radia, razen nekaterih redkih držav, še zmeraj stagnira ali pa je na zelo nizki oziroma celo poskusni stopnji« (2006: 120–121). Poročilo Evropske komisije prav tako opozarja, da je predvidena DAB-tehnologija, ki naj bi zamenjala FM-radijsko oddajanje, zastarela, drugi, novejši standardi, kot so DAB +, DRM (+), DMB ter DVB-H, pa so v smislu kakovosti in učinkovitosti superiorni nad dejansko tehnološko zmogljivostjo posameznih držav.9 Večina evropskih svobodnih in skupnostnih medijev se danes že poslužuje internetnega radia (prek spleta lahko v živo poslušamo njihov program) ter podcastinga10 kot možnosti oddajanja lastnega programa. Vendar, kot rečeno, dejanske rešitve, kako, na kakšen način in v kolikšni meri se bo radijsko-medijska platforma v prihodnje spremenila in reartikulirala, še ni povsem jasno. Vsekakor pa doba informacijske tehnologije prinaša zlasti svobodnim in skupnostnim medijem možnost delovanja znotraj spletnega prostora, ter da s svojim znanjem in kreativnostjo razvijajo različne participatorne oblike delovanja in oddajanja, ki jih javni in komercialni mediji morda ne poznajo. Prihodnost, vsaj kar zadeva informacijsko tehnologijo svobodnih in skupnostnih medijev, bi vsekakor veljalo razvijati in raziskovati znotraj možnosti interneta in MP3 predvajalnikov, saj se na trgu že predstavljajo in pojavljajo tako imenovani brezžični internetni digitalni prenosniki,11 ki omogočajo prenos podatkov brez uporabe računalnika. Težava se seveda ponovno pojavi pri financiranju tovrstnih razvojnih projektov. Obstaja pa tudi možnost vizualnega radia (visual radio), ki sta ga marca leta 2005 razvila oligarha Nokia ter Hewlett-Packard, v sodelovanju s finsko radijsko postajo Kiss FM (v originalu Uusi Kiss today), katerega zvok se prenaša analogno preko FM-radia, kar pomeni, da vizualni radio ni digitalni radio. Vizualna vsebina je tako sinhronizirana z radijskim programom in predvajana prek GPRS-ja ali UMTS-a na mobilne telefone.13 Kar je seveda ponovno zavidanja vredno, v kolikor tovrstni razvojni projekti ne bi bili tesno povezani z velikimi kapitalskimi vložki in profitnimi zaslužki medijskih in tehnoloških konglomeratov, od katerih svobodni in skupnostni mediji žal ne pridobijo ničesar, ali kot pravita Preston in Kerrjeva: »Stvaritelj označuje specifične tržne meje, na zahteve in fronte potrošništva, osnovane okoli različnih nacionalnih, etničnih itn. formacij okusa, kultur, navad, skupnosti in drugih identitet, ne glede na globalni doseg produkcijskih vsebin novih tehnologij ter njihove distribucije« (2001: 115). Pri tem se na specifičnost svobodnih in skupnostnih medijev znotraj sociokulturoloških in tehničnih sprememb v glavnem pozablja in zanemarja, saj »premagovanje distance zahteva več kot zgolj tehnologijo ter vsekakor več kot le kreacijo sfere javnosti« (Silverstone, 2004: 444). Po Silverstonu se namreč vsebina, ki jo mediji plasirajo skozi svetovni splet, »še zmeraj zdi esencialno tehnološka ter se k njej zelo redko pristopa, kot to zahtevajo bolj sofisticirane spretnosti in znanja« (2004: 447). Zaključek Slovenija pa tudi celotna Evropska unija bi morali »že danes izdelati mehanizme, ki bi zagotovili, da bo tudi na zasebnih infrastrukturah ostalo določeno število programskih vsebin (vsebin javnega interesa) dostopno vsem gledalcem/poslušalcem – pod enakimi pogoji in za enako ceno. V nasprotnem primeru lahko digitalna tehnologija namesto obljubljene večje medijske pluralnosti prinese le nove, še trdnejše medijske monopole« (Kučić, 2006: 40). Zato na tem mestu podajam nekaj premislekov pri nadaljnjem razvoju in prihodnosti svobodnih in skupnostnih medijev, saj bi se le-tem za njihovo normalno delovanje v okviru informacijske tehnologije ter medijske politike morale nujno zagotoviti naslednje možnosti: - za obseg produkcije, namenjene skupnostim, marginalnim in etničnim skupinam, naj se v prihodnje nameni in zagotovi posebne davčne olajšave; - svobodni in skupnostni mediji naj se prepoznajo kot temeljni del javnih servisov in naj kot taki prejmejo zagotovilo za relevantno delovanje v sedanjih in prihodnjih komunikacijskih platformah (DAB, DRM, DTTV …); - nacionalne vlade in evropske institucije bi morale ustanoviti finančni sklad za svobodne in skupnostne medije, osnovan na statutarnem okvirju, s pomočjo katerega bi zagotovili vzpostavitev in kontinuiteto financiranja na strukturalnih temeljih; - vzpodbuja naj se medije, ki dejansko zagotavljajo svobodo izražanja manjšin v njihovem lastnem jeziku, narečjih in regionalnih jezikih, kar bi dolgoročno pripeljalo do pluralne in civilno usmerjene komunikacije; - spekter radijskih frekvenc naj se prepozna kot naravni vir, ki pripada vsem etničnim, (sub)kulturnim, socialnim in drugim marginalnim skupinam; upravlja naj se ga kot javno pridobitev s pomočjo transparentnih in odgovornih regulativnih ogrodij; - zakonodajni ukrepi naj bodo vzpostavljeni tako, da bodo zagotavljali možnost medijskega dostopa vsem, ne glede na njihov ekonomski ali kakršenkoli drugi status; - opredelijo naj se trije medijski (avdio-vizualni) sektorji (javni, komercialni in tretji). V skladu s to opredelitvijo naj se opredelijo pogoji za pridobitev statusa za uvrstitev v tretji sektor (neprofitno delovanje, vsebine, omejitev oglaševanja itd.). Hkrati naj se določijo tudi prednostni kriteriji pri kandidiranju za frekvence za ponudnike programov, ki ustrezajo pogojem za pridobitev statusa za uvrstitev v tretji avdio-vizualni sektor. Tehnološkemu razvoju in napredku se vsekakor ne moremo izogniti in tudi neumno bi bilo, če bi kot posamezniki in državljani, znotraj možnosti svobodnih in skupnostnih medijev, k temu težili. Vendar pa »možnosti v medijski industriji predstavljajo integralni del globalne tranzicije od industrijske k informacijski družbi. Gre za razvoj, ki je v veliki meri sprejet s pomočjo evolucije digitalnih tehnologij« (Nissen, 2006: 47), in zdi se, da »se trenutno živeči ljudje v evolucijski informacijski družbi bolj nagibajo k dojemanju sebe kot individualnega potrošnika, kakor državljana, ter da dojemajo družbo bolj kot trg, kakor pa skupnost« (ibid.). Slednja ugotovitev se mi zdi ključna za sociološki razvoj družbe znotraj informacijske družbe. Edina možnost, da bi generalno dobili jasnejšo sliko o dejanski pluralnosti medijev in dejanski, civilni udeležbi, se pravi o medijih tretjega avdio-vizualnega sektorja in o pogojih, v katerih tovrstni mediji dejansko delujejo in se imajo možnost razvijati, je, da evropska direktiva Generalnega direktorata za informacijsko družbo in medije na čelu z evropsko komisarko Viviane Reding13 izvrši konkretne študije na pravni, tehnični in finančni ravni.
Viri 1 Gre za široko rabljen termin, ki opisuje, da je osrednja poganjalska sila sodobne družbe informacija v vseh možnih oblikah. To pa izhaja iz sodobnega življenja, ki je tako materialno kakor tudi kulturno povezano s produkcijo, vodeno z informacijo in povezano s kompleksnim komunikacijskimi sistemi. Zdi se, da sta si sektorja informacijske in komunikacijske tehnologije pridobila prvorazredne vire premoženja v ekonomsko bolj razvitih državah (po The McQuail’s Mass Communication Theory, slovar; 2005: 558). 2 V Sloveniji je projektna skupina, ki jo je 16. marca 2005 s sklepom imenoval minister za gospodarstvo mag. Andrej Vizjak, pripravila izhodišča predloga strategije Republike Slovenije za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo. Predlog strategije je bil dokončno usklajen in oblikovan na Direktoratu za elektronske komunikacije pri Ministrstvu za gospodarstvo. Strategija prehoda temelji na akcijskem planu e-Europa 2005, Republika Slovenija pa je sprejela predlog Komisije, da se v vseh državah članicah določi začetek leta 2012 za končno ukinitev analogne radiodifuzije. Strategija prehoda na digitalno radiodifuzijo predvideva osemkratno pokrivanje (osem enakovrednih omrežij) Republike Slovenije in tri območja (zahod, center in vzhod) ter temelji na medsebojni usklajenosti s sosednjimi državami. Za njeno izvajanje, usklajevanje in nadzor pa bosta skrbela Ministrstvo za gospodarstvo – Direktorat za elektronske komunikacije in Agencija za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (povzeto po Strategiji Republike Slovenije za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo, celoten dokument dostopen dne 7. avgusta 2007 na http://ec.europa.eu/ information_society/policy /ecomm/doc/todays_framework /digital_broad-casting/switchover/ si_s_mekicar_strategija_a_d_prehoda_12_1_sm_lektorirano.pdf). Strategijo je vlada sprejela februarja 2006. 3 Konferenco je organizirala Centralna Evropska Univerza (www.ceu.hu), center za medije in komunikacijske študije (CMCS). 4 Več o poslanki glej na http://www.europarl.europa.eu/ members/ expert/ alphaOrder/ view.do;jsessionid=7A143360806C3DF69027B5627D8ECEE7 .node2?id=28254&language=SL. 5 Kot primer navajam sosednjo Hrvaško, kjer »hrvaška vlada še ni sprejela uradnega dokumenta, ki bi opredelil uvajanje digitalne radiodifuzije, izklop analognega servisa ter podeljevanje licenc« (SRSADR, 2006: 17). 6 Za podorbnosti glej Interactive Content and Convergence: Implications for the information society. A study for the European Commission (DG Information Society and Media). Final report, oktober 2006. Na dan 07. 08. 2007 dostopno na http://ec.europa.eu/information_society/eeurope/i2010/docs/studies/interactive_content_ec2006_final_report.pdf. 7 Podatki, pridobljeni v intervjuju s prof. dr. Vesno Šopar, Skopje, julij 2006. 8 Glej tudi članek Sandre B. Hrvatin: V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi. Medijska preža, št. 28, 2007: 21–22 ter članek Lenarta J. Kučića: Neznanke digitalne televizije. Medijska preža št. 25:26, 2006: 39–40. Mirovni inštitut, Ljubljana. 9 Za podrobnosti glej Interactive Content and Convergence: Implications for the information society. A study for the European Commission (DG Information Society and Media). Final report, oktober 2006, strani 120–151. Na dan 07. 08. 2007 dostopno na http:// ec.europa.eu/information_society/ eeurope/i2010/ docs/studies/interactive_content_ec2006_final_report.pdf. 10 Podcasting je skupek tehnologij za prenos zvočnih ali video datotek z interneta po naročilu. Zvočne datoteke so po navadi v MP3-formatu in se samodejno naložijo na računalnik takoj, ko so objavljene na spletu. Uporabnik lahko izbrano oddajo posluša kadarkoli in kjerkoli. Za samodejno nalaganje oddaj je potreben programski odjemalec. Najbolj razširjen je Applov iTunes. Iz Applovih logov je podcasting tudi prevzel ime, saj gre za skovanko iz besed iPod in broadcasting (slov. oddajanje). Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Podcasting. 11 Za podrobnosti glej http://www.freecom.com/ ecproduct_detail.asp?ID=3593&CatID=8060&sCatID= 1147458&ssCatID=1147458. 12 Za podrobnosti glej Interactive Content and Convergence: Implications for the information society. A study for the European Commission (DG Information Society and Media). Final report, oktober 2006, str. 145–147. Na dan 7. avgusta 2007 dostopno na http:// ec.europa.eu/information_society/ eeurope/i2010/docs/studies/ interactive_content_ec2006_final_report.pdf. 13 Glej http://ec.europa.eu/commission_barroso/reding/index_en.htm.
LITERATURA 1. B. Hrvatin, Sandra (2007). V Sloveniji brez javne razprave o novi medijski direktivi. Medijska preža, št. 28, strani 21-22, urednica Brankica Petković, Mirovni inštitut, Ljubljana 2.Howley, Kevin (2005). Community Media - People, Places, and Communication Technologies. Cambridge University Press, Cambridge 3. Interactive Content and Convergence: Implications for the information society. A study for the European Commission (DG Information Society and Media). Final report. (Oktober 2006). Dostopno na http://ec.europa.eu/information_society/eeurope/i2010/docs/studies/interacti ve_content_ec2006_final_report.pdf. 4. Johnson, Fred in Menichelli, Karen (2007). What's going on in community media. Benton Foundation, Washington 5. J. Kučić, Lenart (2006). Neznanke digitalne televizije. Medijska preža št. 25:26, strani 39-40. Urednica Brankica Petković, Mirovni inštitut, Ljubljana 6. McQuail, Denis (2005). McQuail's Mass Communication Theory. Sage Publications, London, Thousand Oaks, New Delhi 7. Nissen, Christian S. (2006). Public service media in the information society. Report prepared for the Council of Europe's Group of Specialists on Public Service Broadcasting in the information society (MC-S-PSB). Media Division, Directorate General of Human Rights, Council of Europe. 8. Preston, Paschal in Kerr, Aphra (2001). Digital media, nation-states and local cultures: the case of multimedia 'content' production. Media, Culture and Society, Vol. 23, published by SAGE Publications, London, Thousand Oaks, New Delhi 9. Price, Monroe E. (2002). Media and Sovereignty. The Global Information Revolution and Its Challenge to State Power. The MIT Press, Cambridge, London 10. Rennie, Ellie (2006). Community Media - A Global Introduction. Rowmand, Littlefield Publishers, USA 11.Silverstone, Roger (2004). Regulation, Media Literacy and Media Civics. Media, Culture and Society, Vol. 26(3), published by SAGE Publications, London, Thousand Oaks, New Delhi 12. Strategija Republike Slovenije za prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo (2006). Dostopno na http://ec.europa.eu/information_society/policy/ecomm/doc/todays_framework/di gital_broadcasting/switchover/si_s_mekicar_strategija_a_d_prehoda_12_1_sm_le ktorirano.pdf). 13. Zakon o medijih - Zmed - A. (2006). Uradni list RS, št. 60/06 z dne 9. 6. 2006, Državni zbor Republike Slovenije, Ljubljana Spletne strani http://mediawatch.mirovni-institut.si http://sl.wikipedia.org/wiki/Podcasting http://www.freecom.com/ecproduct_detail.asp?ID=3593&CatID=8060&sCatID=114745 8&ssCatID=1147458 http://ec.europa.eu/commission_barroso/reding/index_en.htm
Mojca Planšak je diplomirana novinarka, ki pripravlja magisterij na Univerzi v Novi Gorici.
|
|