|
| REARTIKULACIJA št. 5 - 2008 | |
| Sebastjan Leban STRATEGIJA POSODABLJANJA IDEOLOŠKE IN STRUKTURNE MATRICE NEOLIBERALIZMA |
ARHIV |
Nedavni dogodki, povezani s hipotekarno krizo v ZDA, katere posledice so se razširile po vsem svetu, nam ponujajo jasno sliko današnje realnosti neoliberalizma, strategij njegovega posodabljanja in posledic globalizacije, ki ne le pogojujejo naš vsakdan, pač pa so že v veliki meri začrtale in determinirale našo prihodnost. Vsaj tako nas prepričuje sistem z vsemi svojimi vzvodi o morebitnih posledicah krize, ki že vpliva na realno ekonomijo. Sistem prepričuje gledalca/potrošnika/volivca, da ni mogoče misliti na alternativo: skratka, da drugačen sistem izven neoliberalnega valorizacijskega vzorca ni mogoč. Ali je res tako ali je to zgolj skrbno načrtovani model proizvajanja paranoidne bojazni zaradi morebitnega kolapsa kapitala, skozi katero se v realnosti posodabljata ideološka in strukturna matrica neoliberalizma. Pobuda reševanja dolga z davkoplačevalskim denarjem, ki se je dejansko udejanjila v tolikšni meri, da so Nemčija, Francija, Nizozemska, Španija in Avstrija skupaj namenile in odobrile več kot 1.300 milijard evrov za sanacijo trenutne krize, govori o izrednem stanju, ki ga je neoliberalizem definitivno in permanentno uvedel po vsem svetu. Celoten problem krize se dodatno veže na eni strani na definicijo lastnine (javne in privatne), na drugi pa na definicijo in premislek o javnem in privatnem v širšem družbenem kontekstu. Ko govorimo o javni in privatni lastnini in ko skušamo postaviti ločnico med njima, ne moremo mimo sprememb, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih na Zahodu, kakor tudi ne tistih, ki so (bile) pogojene s tržno ideologijo in privatizacijsko strukturo neoliberalizma v Sloveniji, na Balkanu in v drugih državah Vzhodne Evrope. V socializmu je javno definiralo nekaj, kar je bilo namenjeno za javno korist in kar je bilo izključno v javni lasti, medtem ko v kapitalizmu javno definira nekaj, kar je propagirano kot javna korist, a je v resnici v privatni lasti (vsaj tako lahko beremo zadnje dogodke na področju sanacije bank). Tako je denimo na Vzhodu termin javni prostor označeval popolnoma nekaj drugega kot na Zahodu, saj je bil javni prostor v socializmu nekaj, kar je po definiciji socialistične logike namenjeno izključno javni koristi, medtem ko je skozi prizmo kapitalistične logike, ki ima v sebi že vključeno dikcijo privatnega lastništva, javni prostor namenjen javni uporabi, a s točno določenim ciljem; povečini gre za privatno last, ki je namenjena javni uporabi zgolj in samo iz profitabilnega stališča. Na tem mestu moramo izpostaviti, da se ta sprememba ni zgodila samo v primeru javnih prostorov in javne lastnine, ampak da je do privatizacije prišlo tudi v ostalih sektorjih, kot so denimo izobraževanje, zdravstvo, kultura, itd. Zato ne preseneča dejstvo, da se je pred kratkim, ko je nepremičninski trg še prosperiral, predvajala reklama, kjer so trije znani slovenski igralci, dva moška in lik noseče ženske, propagirali ugodnost najetja/sklenitve kredita pri slovenski državni banki NKBM. Da je stvar absurdna do skrajnosti, govori dejstvo, da na vprašanje, kako je lahko vzela kredit, ženska ponosno odgovarja: »Saj to je pa res enostavno, jaz sem vzela kredit, pa ata in mama, pa še babica tudi.« Na delu imamo kapitalistično logiko, ki naj bi z izjemno ponudbo omogočila mladi družini, materi samohranilki, itd., nakup stanovanja, četudi je cena le tega tolikšna, da bo morala zanj delati vse življenje in, kar je še huje, ne samo ona, ampak tri generacije. Kar je v celotni zgodbi izprijenega in kar ostaja prikrito, je dejstvo, da sta v primeru Slovenije prvi dve generaciji s samoprispevki obnovili infrastrukturo v javni lasti, ki je bila po osamosvojitvi in uvedbi neoliberalizma privatizirana. Lik noseče matere je prek mediirane podobe na televiziji uporabljen za vzbujanje gotovosti znotraj negotove socialne situacije, v kateri se nahaja velika večina prebivalstva prvega kapitalističnega sveta. To socialno zapostavljeno skupino tvori predvsem nižji razred, ki se v tranziciji in v tržni ekonomiji ni uspel prilagoditi tržni logiki kapitala ali neoliberalni transformaciji bivše socialistične države, ker mu ta možnost preprosto ni bila dana. Iz tega stališča je analiza strategije sanacije finančne krize toliko bolj zanimiva, saj je obrat, ki smo mu bili priča vsi, ki smo v tranziciji doživeli neoliberalistično spreobrnitev – kjer se je državna lastnina, to je lastnina ljudstva privatizirala in s tem omogočila vzpostavitev monopolnih struktur – v zadnjem desetletju povzročil divjo privatizacijo v slovenskem prostoru in prerazporeditev javne lastnine v roke peščice posameznikov. Razumevanje tega obrata je ključnega pomena, saj le-ta pojasnjuje razloge načrtne apropriacije socialistične logike delovanja s strani kapitalizma po tem, ko je taisti kapitalizem pomembno prispeval k njegovemu uničenju. Čemur smo priča v primeru sedanje sanacije finančne krize s pomočjo davkoplačevalskega denarja v državah prvega kapitalističnega sveta, je kapitalizem s pomočjo neoliberalizma že zdavnaj udejanjil in preizkusil v državah bivšega vzhodnega bloka, vključno s Slovenijo in z Balkanom. Tako lahko zatrdimo, da je sedanji način reševanja finančne krize del ustaljene prakse v tranzicijskih državah, kjer se je podjetja v težavah saniralo z davkoplačevalskim denarjem, da bi se podjetje izvleklo iz krize, po sanaciji pa si je dobiček delila peščica posameznikov (menedžerjev), ki je, namesto da bi sanacijski denar skupaj s pripadajočimi obrestmi vrnila nazaj v državno blagajno, le-tega uporabila pri izvedbi privatizacije (menedžerskih odkupov). Kaj se ob vsem povedanem pokaže? Gre za več nivojski proces, ki sočasno determinira neoliberalno sedanjost in ustvarja pogoje za njeno proliferacijo v prihodnosti. Ta proces poteka v različnih fazah, ki jih bom definiral v nadaljevanju. V prvi fazi imamo opraviti s surovo manifestacijo moči kapitala, ki ni abstraktna, ampak se prek vidnih mehanizmov oblasti manifestira v vsej svoji podobi. Zato ne čudi dejstvo, da se zakoni spreminjajo in prilagajajo glede na potrebe in želje kapitalističnega razreda, da se z davkoplačevalskim denarjem jamči za privatne investicije in ne nazadnje – kot lahko vidimo v primeru finančne krize –, da se sanira dolg, ki je realno nedoločljiv, saj ga države dnevno določajo glede na dogodke na svetovnih borzah. Sistem svoje početje utemeljuje, češ da skrbi za lastno avtoregeneracijo, za ljudi in za njihov privarčevani denar. Skratka, propagira skrb za malega človeka in njegovo prihodnost. Ob vsem tem se moramo seveda vprašati, kaj se je zgodilo z vsemi tistimi posamezniki, ki so jim bile zaplenjene zastavljene hipoteke, ki so izgubili svoje domove, itd., ker preprosto niso bili sposobni vrniti kredita, ker so bili že v sami osnovi brez vsakršne možnosti, saj je njihova realnost socialno in razredno pogojena. Usoda teh ljudi je za sistem zanemarljiva, saj se njihova vloga meri na podlagi produkcijske vrednosti, ki temelji na potrošnji in tržni ekonomiji; dokler je posameznikov prispevek v skladu s tržno logiko kapitalu koristen, do tedaj je subjekt sestavni element družbe, v nasprotnem primeru postane ta nepomemben člen, ki ga sistem nemudoma zavrže in izloči. Gola hierarhična struktura, ki se kot vzorec ponavlja od obstoja civilizacije dalje, vrednoti na podlagi klasifikacije. Če za primer vzamemo analizo Anibala Quijana, kjer zapiše, da je rasna klasifikacija postala glavni kriterij za razvrščanje ljudi v sloje, na položaje in v vloge, se ob tem pokaže, da vzorec, na podlagi katerega sta se skozi stoletja definirali rasna klasifikacija in dominantna pozicija bele rase nad drugimi, velja tudi v primeru razredne klasifikacije. Po avtorjevem mnenju »je rasna klasifikacija najučinkovitejši in najdlje uveljavljeni instrument, s katerim se že od 16. st. dalje izvaja univerzalna družbena dominacija, saj je v bistveno starejše načelo – nadvlada nad družbenim spolom ali interseksualnostjo – posegla rasna klasifikacija, temelječa na razločevanju med inferiornim in superiornim« (Quijano). Prav ti dve razločevanji med inferiorno in superiorno raso tvorita temelj za izvajanje razločevanja med inferiornim in superiornim razredom, ki izhaja iz razredne klasifikacije. Vendar tu nastopi pomembna razlika: neoliberalizem ni uporabil samo strategije rasne klasifikacije in jo kot ponavljajoči se vzorec vključil v strategijo razredne klasifikacije, ampak je rasno klasifikacijo tako kot nadvlado nad družbenim spolom ali interseksualnostjo vkorporiral v izvajanje razredne klasifikacije. Tako imamo znotraj ene klasifikacije različne oblike klasifikacij, ki v sebi združujejo različne oblike diskriminacij, od rasnih do spolnih, itd. Ena od strategij sistema je načrtno ločevanje med belci in ostalimi rasami in izpostavljanje privilegirane vloge bele rase nad drugimi. S tem se uvaja rasizem znotraj razredne klasifikacije, o čemer med drugim v svojem tekstu Whiteness without apartheid: the limits of racial freedom govori tudi Achille Mbembe, ki definira, da se »danes v ZDA živeče revno belo prebivalstvo spodbuja, da podpira razpad socialne države in ukinjanje posebnih politik, ki bi lahko izboljšale njihove življenjske pogoje. Čeprav so politike, označene kot ''pozitivni ukrep'', več tisoč ženskam omogočile dostop do kolidžev, varne zaposlitve in napredovanje na delovnem mestu, se revno belo populacijo prepričuje, da ''imajo temnopolti več ugodnosti''. Zato je ta sloj najmočnejši nasprotnik tega ukrepa, čeprav je tudi sam v finančni stiski, družbeno stigmatiziran in politično nemočen« (Mbembe). Na ta način sistem kontinuirano vzdržuje hierarhično strukturo nadvlade višjega nad nižjim slojem, s tem pa dodatno slabi razredni boj, v katerega vnaša rasizem, ki ustvarja ločevalno polje znotraj samega razrednega boja in ga s tem reducira na minimum. Druga faza je faza neskončnega reproduciranja sistema, katerega posledice se manifestirajo tudi skozi trenutno krizo, ki je – kot navaja Antonio Negri – sama odraz prekomerne eksploatacije nižjega in srednjega sloja. V eni izmed oddaj L'Infedele (Neveren), ki so bile predvajane na kanalu LA7, takoj po začetku krize, je Negri, kot sodelujoči na razpravi, dejal, »da gre vzrok sedanje finančne krize iskati v zadolževanju ameriških družin, ki so oropane socialne države, oropane pravice, da izrazijo pritisk represije, v kateri živijo in ki se je nekoč kazala v obliki mezdnega plačila, danes pa se ta pritisk kaže kot pritisk na oblike življenja, na nezmožnost reproduciranja lastnega življenja. Ker nimajo denarja za osnovne življenjske potrebe, kot sta denimo zdravstvo ali šolstvo itd., so se bili prisiljeni zadolževati« (Negri). Tako smo soočeni z realnostjo neoliberalizma in tržne ekonomije, ki poleg vzpostavljanja elitnih struktur postopoma uničuje vse, kar je bilo z bojem pridobljeno v zadnjih 150 letih (delavske pravice, socialne pravice, pravice do izobraževanja, itd.) in vrača nižji sloj v tisti položaj, v katerem je bil v času industrializacije. Tretja faza je manipulacija družbe, ki poteka prek medijev in kjer se nagovor vrši na podlagi afirmativne politike reševanja sistema, kjer je prostora samo za črnoglede scenarije o nezmožnosti obstoja civilizacije izven neoliberalnih vrednot. Tako naj bi bilo nesmiselno iskati alternative, temveč je potrebno slepo slediti ideologiji kapitala. Na tem mestu lahko govorimo o načrtni manipulaciji, saj strategijo pasivizacije, ki jo kapital izkorišča za proizvajanje kolektivne pasivnosti, sistem uporabi za vzpostavitev kolektivne paranoidnosti in vzbujanja strahu o zrušitvi neoliberalizma. Namesto reaktivacije socialnega čuta in družbene pripadnosti sistem družbo vedno globlje razslojuje in znotraj nje načrtno vpeljuje rasizem, diskriminacijo in ksenofobijo. Še več, v zgodbo o krizi so mediji s pomočjo ekonomskih strokovnjakov in analitikov vpeljali dramatični scenarij morebitnega kolapsa sistema, s katerim so omogočili sistemu, da utemelji reševanje finančne krize z denarjem davkoplačevalcev rekoč, da če krize ne bomo sanirali, če država ne stopi na pomoč, če davkoplačevalskega denarja ne porabimo za sanacijo, se bo celoten sistem zrušil. Ob vsem tem pa so seveda mediji pozabili omeniti, da z davkoplačevalskim denarjem rešujemo sistem, katerega edini cilj je vzdrževanje razredne klasifikacije. Neoliberalizem tako posodablja svojo kapitalistično matrico s socialnim momentom, katerega najprej do popolnosti izropa in ga nato vpne v službo kapitala. Se pravi, ideologija neoliberalizma ni samo nadomestila ideologije socializma, ampak jo je kot nek degeneriran izrodek zapakirala v novo podobo, ki jo sedaj reklamira kot neoliberalistični izum. V četrti fazi lahko zasledimo paralelnost dogodkov, ki so pripeljali do krize, špekulacij in dobičkov, ki bodo zaradi tega nastali, ter napoved o globalni recesiji, ki bo prizadela realno ekonomijo in bo pomembno vplivala na naše življenje. A kljub krizi ne smemo pozabiti, da se pohod in diktat kapitala ter kolonizacija, ki jo ta izvršuje, kontinuirano nadaljujejo in izvajajo. Če za primer vzamemo Prištino in analiziramo dogodke, ki so se zgodili ob proglasitvi kosovske neodvisnosti, se lahko legitimno vprašamo, kakšni so bili in so interesi kapitala pri priznanju Kosova. V tem trenutku je na Kosovu vidna tista oblika kolonizacije, ki pripada neoliberalni ekspanzijski logiki kapitala, tisti sodobni kolonizacijski strategiji, ki poteka paralelno na različnih predelih sveta (v drugem in tretjem svetu) in na katere se aplicira različne geopolitične načrte in strategije (od biopolitike do nekropolitike) ter se tako prek kapitalske odvisnosti pogojuje vse ostale segmente družbene odvisnosti. Ta poteka simultano na treh nivojih, in sicer, kot prvo se vzpostavlja prek medijacije zahodnih kapitalističnih vrednot, ki jih sistem posreduje s pomočjo vizualnih sporočil, ki slonijo na uporabi belih, krščanskih in heteroseksualnih zahodnjaških vrednot (Gržinić). Kot drugo sistem uvaja strategijo podrejanja, ki jo izvaja prek nadzora kapitala; to pomeni, da se prek kapitalskih investicij, lastniških deležev in privatizacije vrši nadzor nad celotno kapitalsko in posledično družbeno strukturo v neki državi ali na nekem geografskem področju. Kot tretji in najpomembnejši člen pri vzpostavljanju kapitalske in družbene odvisnosti pa je globalni načrt, ki služi kot matrica neoliberalistični ekspanzijski logiki. Sredstvo za izvajanje globalnega načrta pa je globalizacija, ki jo je kapital izumil kot nov civilizacijski načrt, da bi zavladal svetu (Mignolo). V tem trenutku se nahajamo na robu transformacije v novo dobo neoliberalizma, ki dosedanjo politiko tržne ideologije nadgrajuje s socialistično logiko delovanja, ki pa ni socialno, pač pa ekskluzivno elitistično in razredno naravnana. Čas od nas zahteva, da začnemo nov razredni boj, ki ne bo iskal razlik (rasnih, spolnih, verskih, itd.) znotraj samega sebe, ampak bo sposoben lokalizirati hegemonsko strukturo zatiranja s strani kapitalističnega razreda, ki je kriv za vse večje razredno diskriminacijo in socialno bedo.
Viri:
Sebastjan Leban je umetnik in teoretik, študent podiplomskega študija na ALUO, Ljubljana.
Medijacija zahodnih kapitalističnih vrednot prek reklamnega panoja IPKO; fotografija: Sebastjan Leban in Staš Kleindienst, Contemporary Structures of Colonization, Prishtina, Kosovo, 24.9.2008, (Sodobne oblike kolonizacije, Priština, Kosovo, 24.9.2008), delo v nastajanju (detajl) |
|
