ARHIV
Reartikulacija4
Reartikulacija3
Reartikulacija2
Reartikulacija1

O različnih aspektih in ravneh apropriacije, ki jih neoliberalni kapitalizem uporablja za vzpostavljanje samega sebe in svoje ideologije, je bilo, tudi v Reartikulaciji, napisanega že veliko. V pričujočem besedilu bi se rad osredotočil na različne ravni apropriacije krize, se pravi kriznih situacij, izrednih stanj, ki so, kot prvo, ustvarjena s strani vladajočih struktur sistemov moči ter služijo v veliki meri logiki kapitala in so, kot drugo, pomemben element pri širjenju zahodnih vrednot demokracije in kapitala. V kontekstu apropriacije krize me ne zanimajo toliko kapitalski vložki in profit, ki iz tega izhaja, pač pa predvsem konstrukcija jezika, ki omogoča naturalizacijo kriznih situacij, nasilja in izrednih stanj ter na podlagi njih izgrajuje ponotranjeno ideologijo neoliberalnega kapitalizma, ki se tako lahko širi v vse mogoče pore sodobne družbe.

Panayota Gounari v besedilu »Contesting the Cynicism of Neoliberal Discourse: Moving towards a language of possibility/Izpodbijanje cinizma neoliberalnega diskurza: na poti k drugačni govorici« zapiše, da »eden od načinov naturalizacije in širjenja tržne ideologije poteka prek uporabe komodificiranega, raz-zgodovinjenega jezika, v katerem izrazi, kot so znanje, sposobnosti, dostop, svoboda, izbire, možnosti in tako dalje, dobijo novo vsebino in so ukrojeni po tržni logiki«.1 To je vsekakor pomembna izjava, saj pokaže moč tržne logike ( le-ta je bistvo neoliberalizma), ki izravnava različne ravni družbenih diskurzov na primerljiv nivo in predvsem na njeno sposobnost presekati ali preoblikovati povezavo med jezikom in njegovimi pomeni. Tako se dejansko organizira nova uporaba jezika, besed, katerih pomeni so določeni na podlagi njihovih zgodovinskih izvorov, vendar preoblikovanih do te mere, da dopuščajo le enosmerno interpretacijo, ki je ponavadi kontaminirana z ekspanzionistično logiko neoliberalnega kapitalizma. Tako je naprimer v težnjo Zahoda po demokratizaciji sveta že avtomatično vgrajena tudi implementacija tržne ekonomije kot edine opcije za na novo »osvobojene« države. Gounarijeva med drugim izpostavi tudi primer diskurza človekovih pravic, ki je po njenem: »uporabljen zgolj kot pretveza za prodor v ekonomije drugih držav in/ali za legitimiziacio vojaških intervencij zunaj lastne države«.2 K diskurzu človekovih pravic se bomo vrnili kasneje, kot prvo bi rad potegnil vzporednice med logiko konstrukcije neoliberalnega jezika ter diskurzom krize, kot je uporabljen s strani prvega sveta in njegovih zvestih služabnikov (agentov) v drugih koncih sveta. Kot je bilo že nakazano, je diskurz krize zelo primerno orodje za izvažanje demokracije (in s tem tržne ekonomije) v drugi in tretji svet, zelo pomembna pa je apropriacija krize ravno pri naturalizaciji in legitimizaciji tovrstnega početja tako pri prebivalstvu novo nastalih demokracij, kot pri prebivalstvu držav, ki demokracijo izvažajo. V povezavi na slednje lahko izpostavimo še sistem vrednot, ki se izgrajuje na podlagi jasno definirane zahodne optike in pri katerem prihaja do polarizacije sveta ter s tem do samoumevnosti teh vrednot. In kot bomo videli na koncu, analiza apropriacije krize pove mnogo o nezmožnostih današnjih institucij kritike v kontekstu ciničnega izživljanja vladajočega družbenega razreda.

Subhabrata Bobby Banerjee v besedilu »Živi in pusti umreti: kolonialne suverenitete in mrtvi svetovi nekrokapitalizma« zapiše: »Ustvarjanje novih izrednih stanj je orožje, ki služi ideološkemu arzenalu imperija, kjer je vsiljevanje ekonomskih odnosov na prvem mestu, pa četudi je za to treba uporabiti grobo silo. Pravica do vladanja se opravičuje 's pravico ali celo dolžnostjo, da se ustvari menjalna vrednost'.«3 Nadalje Banerjee izpostavi primer Iraka kot prototipa sodobne kolonizacije, kjer izredno stanje služi najprej zasedbi in nato rekonstrukciji teritorija s strani zahodnih investitorjev, da o kontroli nad naravnimi viri niti ne govorimo. Zanimiv pri tem je jezik, ki se uporablja za legitimizacijo izrednega stanja. Sestava jezika namreč uporablja ves arzenal neoliberalne demokratične ideološke terminologije, od svobode, možnosti, miru, itd., ki pa jim je dodana jasna zahteva po vzpostavitvi povezav z globalnim trgom in nudenju možnosti tujim (zahodnim) investitorjem. Skratka, za »osvobojene« države obstaja ena sama možnost in to je podrediti se zahodnemu imperializmu in se na novo pustiti kolonizirati s strani kapitala. David Harvey v knjigi A Brief History of Neoliberalism/Kratka zgodovina neoliberalizma4 trdi, da so Združene države Amerike po 2. svetovni vojni forsirale evropske kolonialne imperije k dekolonizaciji predvsem zato, da so lahko ponovno kolonizirale te teritorije prek uveljavljanja zakonov, ki podpirajo privatizacijo in svobodno menjavo, kar je utrlo pot širitvi neoliberalne ideologije ter zahodnim investicijam. Nadalje Harvey ugotavlja, da lahko težnjo ZDA po dekolonizaciji primerjamo s težnjo Zahoda po razbitju železne zavese komunističnih in socialističnih držav ter federacij, saj je v obeh primerih to utrlo pot neoliberalni ekonomiji, prosti prodaji in svobodnemu trgu. Če vzamem za primer slovensko samostojnost, postane jasna samoevidentnost prehoda v neoliberalno demokracijo, saj je bil uporabljen diskurz krize, bipolarna optika bivše, totalitarne države in nove države neomejenih možnosti ter svobode, diskurz, ki ne pušča nobene možnosti odločiti se drugače, kot za neoliberalni globalni kapitalizem. Zanimiva je vloga Slovenije danes, saj kot vzorna glasnica neoliberalnih vrednot v službi Zahoda opravlja delo kolonizatorja na področju Zahodnega Balkana. Če vzamemo za primer Kosovo, lahko izpeljemo povezave med priznanjem njegove samostojnosti ter interesi slovenskih podjetij na tem teritoriju.

Apropriacija diskurza krize omogoča tudi mediacijo ter utrjevanje zahodnih neoliberalnih vrednot. Če se osredotočim samo na dva primera, ki se dotikata uporabe diskurza o človekovih pravicah in sta se zgodila v zadnjem letu v Sloveniji, lahko vidimo, na kakšen način je prisvajanje diskurzov pogojeno z utrjevanjem ideologije in kako ta proces poteka na nivoju diskurza človekovih pravic danes. Prvi primer je umetniški program na slovenski proslavi ob dnevu človekovih pravic 10. decembra 2007, ki si ga je avtor Drago Jančar zamislil v obliki pričevanj političnih ujetnikov v bivšem sistemu. Program je bil tipična estetizacija, mitizacija in glorifikacija nasilja, ki je zaznamovalo črno obdobje naše zgodovine z jasnim sporočilom, da se take stvari ne smejo več dogajati. Če izvzamemo visoko estetizirano obliko predstave, je zanimivo, kako lahko taka proslava v določenem smislu reflektira ideologijo adolescentne neoliberalne države s socialistično preteklostjo (tudi kar se tiče kršenja človekovih pravic) in kako lahko ta ideologija pripomore k transformaciji slovenske nacionalne identitete po neoliberalnih standardih Evropske unije. Program proslave je bil zgrajen z namenom, da postavi bipolarno perspektivo na preteklost in sedanjost, na prej in sedaj, prek optike slovenske osamosvojitve kot mejnika, ki je Slovenijo iz totalitaristične preteklosti postavil v svobodno sedanjost. Pri tem se je pomembno zavedati konstrukcije kolektivnega spomina (sistematičnega in dolgotrajnega procesa, v katerem pričujoča proslava ne igra bistvene vloge, ampak jo lahko gledamo kot materializiran primer), ki je zgrajen po dualni logiki preteklosti in sedanjosti, v kateri je sedanji potrošniški način življenja samoumeven.

Drugi primer se nanaša na oddajo Trenja (24.4.2008 na Pop TV), ki je obravnavala pobudo varuhinje človekovih pravic, ki se je pisno odzvala na »poniževanje in izgubo človeškega dostojanstva«5 v resničnostnem šovu Big Brother. Bolj kot to, da se je debata razvila v smer čiste propagande evrocentrističnih, krščanskih in patriarhalnih moralnih vrednot, bode v oči to, da se diskurz o človekovih pravicah spusti na nivo obravnavanja dogajanja v šovu, ki je namenjen zabavi za mlade (kjer dejansko gre za dokaj splošno sprejet način franšiznega entertainmenta, ki je prisoten na večini televizijskih postaj) in to z razlogom, da take resničnostne oddaje s prikazovanjem nasilja in poniževanja kvarijo moralne vrednote današnje mladine. Mar ta primer ne karikira ravno nezmožnosti modernih institucij, da se sploh še spoprimejo s konkretnimi problematikami in da so se bolj kot ne spremenile v mehanizme, ki prek uveljavljanja svoje moralne drže skrbijo predvsem za red in disciplino, ko pride do izzivanja zahodnih kapitalističnih vrednot? V odnosu do tega vprašanja je pomembno izpostaviti temeljno lastnost, ki je kapitalizem naredila tako uspešnega, to je njegova samoumevnost. Marina Garcés v besedilu »What Are We Capable Of? From Consciousness to Embodiment in Critical Thought Today/Česa smo zmožni? Od procesa zavesti k utelešenju v sedanji kritični miselnosti« zapiše, da je »samoumevnost v kapitalizmu prav zato, ker se ji ni treba braniti ali zagovarjati, postala nova oblika dogmatizma. Ta dogmatizem brez krinke pa zelo težko demistificiramo in se mu še težje zoperstavimo. Nič ga ne more razkrinkati«.6 Tukaj se namreč pokaže nezmožnost proizvajanja vsakršne kritike, saj je kapitalizmu uspelo oblikovati sisteme samokritike, ki prek depolitizacije populacije v resnici skrbijo za konstantno reprodukcijo kapitalistične ideologije. Zato tudi krizne situacije ne prenesejo več kolektivnega odpora, ampak zgolj porast nacionalizma ter agresije, kar spridoma izkoriščajo desničarske vlade zahodnih demokracij.

Morda je ravno zaradi nezmožnosti kritike ter nereflektiranosti ljudstva možna najbolj cinična in izprijena apropriacija krize, ki jo v neo-liberalnem kapitalizmu izvaja vladajoči razred in to samo za lastno zabavo. Nedavno je naprimer legenda modne industrije Vivienne Westwood priredila modno revijo, kjer so bile njene ekstravagantno oblikovane kreacije sestavljene iz ponošenih oblačil. Koncept je namreč argumentirala s tem, da je to njen odgovor na trenutno svetovno finančno krizo, saj s svojimi kreacijami kaže, kako si lahko ljudje, ki jih je ta kriza prizadela, na ustvarjalen način popestrijo garderobo s ponošenimi oblačili. Cinizem, ki je nekako primerljiv z izjavo: »Če nimajo kruha, naj pač jedo potico.«

[nazaj na vrh]