|
| REARTIKULACIJA št. 5 - 2008 | |
| Marina Gržinić POLITIČNO DEJANJE V SODOBNI UMETNOSTI: VRISOVANJE MEJA |
ARHIV |
Umetnica Šejla Kamerić iz Bosne in Hercegovine je zapisala naslednje: »Meja ne obstaja, meja ne obstaja, meja ne obstaja, Ta stavek, njeno umetniško delo (ki je bilo pred kratkim citirano tudi v intervjuju s Kamerićevo, objavljenim pod naslovom Svoboda prihaja v reviji Kontakt Skupine Erste Bank), pripisuje »meji« uničevalno in regulativno silo znotraj različnih družbenih, ozemeljskih in umetniških razmer sodobnega globalnega kapitalizma. Zato izginjanje meja, kar izpostavlja že sam naslov omenjenega intervjuja Svoboda prihaja, lahko razumemo tudi kot željo, ki bo nedvomno prinesla svobodo. Kot se zdi, je izginjanje meja zadnja točka zgodbe o uspešni izgradnji današnjega sveta. To je pravzaprav točka, na kateri temelji celotna zgodovina, povezana z berlinskim zidom, ki je nekoč ločil vzhodno Evropo od zahodne. Zato se želja, ki jo izpostavlja Šejla Kamerić, že uresničuje prek logike historizacije padca berlinskega zidu. Ali to drži? V letošnji avgustovski izdaji revije Lufthansa Magazin je Nemška nacionalna turistična organizacija celo stran (str. 6) posvetila letu 2009, saj bo takrat Nemčija obeležila 20. jubilej padca berlinskega zidu s sloganom »Dobrodošli na ozemlju brez meja«. V oglasu je še zapisano, da je berlinski zid simboliziral hladno vojno in 28 let trajajočo delitev Evrope na vzhod in zahod (do leta 1989). Leta 2009, 20 let po nemški združitvi, pa bo v Nemčiji mogoče videti le še peščico ohranjene zapuščine tistega obdobja v Evropi (dokler ne bo tudi ta v celoti izginila, op. avt.). Oglas zatrdi tudi, da so se revolucionarne težnje za boljši svet v Vzhodni Nemčiji začele v Leipzigu v cerkvi sv. Nikolaja in podobno. Vzporedno s tem po vsej Evropi poteka temu zelo podoben proces, ki bi ga lahko imenovala krščansko prevzemanje komunistične revolucionarne preteklosti »vzhodne« Evrope. V prihodnje bo potrebno izpeljati zelo natančno analizo, da bi lahko opredelili kroženje kapitala in krščansko hegemonizacijo Evrope (krščansko dominacijo nad Evropo) kot dva vzporedna in medsebojno povezana procesa, ki gresta z roko v roki in potekata sočasno v zgodovini in zdaj! Uporabila bom mejo, da bi lahko predlagala naslednje teze. Čeprav se zdi, da nevidne meje globalnemu prostoru oziroma prvemu kapitalističnemu neoliberalnemu svetu onemogočajo odprtost in prosto gibanje za vse, menim, da je treba na zadevo pogledati tudi z drugega zornega kota. Na eni strani smo namreč priča procesu neverjetnega kroženja pozicij, ki nam preprečuje, da bi prostor sodobne umetnosti in kulture, družbene in ekonomske sfere mislili kot prostor, ki ga določajo meje, na drugi strani pa opazujemo izginjanje meja, ki so v preteklosti, npr. v času imperialističnega kapitalizma, jasno delile svet. Skratka, pred nami se odvija proces dezintegracije mej, zlasti tistih, ki so vsaj del ideološkega, diskurzivnega procesa reorganiziranja nove Evrope in sveta. Kot rečeno, v novi Evropi se želja Kamerićeve že udejanja, saj bo Nemčija z omenjenim sloganom praznovala 20 let zedinjenja (ki se je zgodilo leta 1989 s padcem berlinskega zidu). Gre torej za jasno logiko organiziranja celotnega prostora nove Evrope, zato je treba vztrajati na še natančnejši analizi. Zaradi razmer, v katerih se veselo proslavlja svet brez meja, pa se zdi smiselno izpostaviti še eno trditev ali logiko, in sicer, da danes potrebujemo meje bolj kot kdajkoli prej. Kako je to mogoče? Odgovor je več kot preprost. Vzpostaviti, vrisati, povleči mejo – začrtati ločnico, na podlagi katere bo mogoče reartikulirati ta novi svet, ki se navzven kaže kot svet brez meja in kjer je edino, kar se zdi nemogoče, nemožnost kot taka – pomeni zavzeti jasno politično stališče in zahtevati politično dejanje, ki bo osvetlilo stanje, v katerem naj bi bila nemogoča prav nemožnost sama. A za čigavo (ne)možnost pravzaprav gre? Pojdimo korak za korakom. Kaj se pokaže, če pozorneje pogledamo različne logike delovanja znotraj političnega prostora ali znotraj umetnosti in kulture v novi Evropi danes? Pokaže se, da obstaja nezainteresiranost za umetnost, kulturo itd., ki prihaja z ozemlja nekdanje vzhodne Evrope. Ne gre za romanticizem ali melanholičnost; ta nezainteresiranost je očitno povezana z vse pogostejšimi velikimi razstavami in bienali, ki kažejo posebno zanimanje za umetnike tretjega sveta, zlasti azijskega in latinskoameriškega porekla. Pretekle delitve in ideologije razlikovanja v Evropi so danes dojete kot zaviralni proces kroženja kapitala oziroma kroženja finančnega kapitala kot ključne oblike globalnega kapitala. Povedano z drugimi besedami, te delitve zavirajo pretok denarja. S tem ko se obnašamo, kot da gre za enoten prostor (Evropa) in enoten svet, ni treba več uprizarjati vključevanja skozi izključevanje, dovolj je, da se vedemo, kot da razlik več ni (Kitajska je to dokazala z olimpijskimi igrami!). Vsi smo nenadoma enaki v procesu izpraznitve, ki ga David Harvey v svoji knjigi A Brief History of Neoliberalism (2005)/Kratka zgodovina neoliberalizma definira kot »akumulacija prek razlastitve«. Akumulacija prek razlastitve je proces izključitve vsakršnih razlik, po potrebi tudi z uporabo zakona (pomislimo le na neverjetno zakonodajno politiko EU, ki je razumljiva le strokovnjakom), sicer pa je na voljo vrsta institucionalnih, zakonodajnih, birokratskih, infrastrukturnih, teoretskih in kulturnih procesov, ki se jih uvaja zdaj surovo, spet drugič »nežno«. Bolonjski proces preoblikovanja evropskega visokošolskega izobraževalnega prostora je odličen primer odstranjevanja meja v Evropi. Morda proces akumulacije prek razlastitve v Evropi ne poteka več, saj naj bi tukaj svoje že opravil (z nemškim sloganom za leto 2009 je ta proces tako rekoč predstavljen kot zaključen), a pomislimo na njegovo delovanje drugod, denimo v tretjem svetu. Proces izginjanja meja, ki ga želim na tem mestu predstaviti in s tem podpreti svojo trditev, da je želja po tem procesu že uresničena (pomislimo na zlom borze na Wall Streetu v New Yorku in preostali svet, ki se ruši kot domine), je pravzaprav povezan s procesi akumulacije kapitala. Prvi tak proces, ki želi »ugrabiti« vse razlike in se jih znebiti, je nedvomno akumulacija prek razlastitve, drugi pa – s katerim smo prav tako soočeni danes – je imperializem kroženja. Michael Hudson v svoji knjigi Super Imperialism/Super imperializem iz leta 1972 (ki je pred kratkim doživela ponatis) trdi, da smo namesto krize zaradi vrzeli v distribuciji danes priča prav nasprotnemu procesu, to je »imperializmu kroženja«. A da se imperializem kroženja udejanji, moramo biti najprej povsem razlaščeni. Hudson je že leta 1972 napovedal, da bo prav imperializem kroženja odpravil meje, ki onemogočajo distribucijo in v njej ustvarjajo vrzeli. Menim, da na ta procesa – na akumulacijo prek razlastitve in na imperializem kroženja – ne gre gledati le kot na različna načina akumulacije kapitala (pri čemer naj akumulacija prek razlastitve danes ne bi bila več aktualna), pač pa kot na dejstvo, da je en proces (prek razlastitve) drugemu danes omogočil nadvlado. Na kratko sem orisala nekaj najzanimivejših momentov, ki so del pomembnih razprav o problemu akumulacije in redistribucije finančnega kapitala, ki ju velja upoštevati v vsaki resni debati o tem, kako danes ukrepati proti globalnemu kapitalizmu in znotraj njega zagotoviti emancipacijsko politično delovanje. In nikakor ni treba ponavljati, da je vse to del novega, vsiljenega načina delovanja, ki nam prav tako preprečuje razumeti zgodbo o mejah na drugačen način. Mej ni več, kar plačujemo s popolno razlastitvijo vseh idej, nazorov in specifičnih pozicij. Cilj kapitala je ustvariti presežno vrednost, in to je več kot program ali konspiracija, kot jo poznamo iz holivudskih filmov. To je gon, ki se mu človek zlahka ne more upreti. Osnova imperializma kroženja brez razlik kot primarne logike, ki zagotavlja pogoje za produkcijo globalnega finančnega kapitalizma, je denar. A v vsaki krizi se balon prej ali slej razpoči. Ne nazadnje trenutna kapitalistična gospodarska kriza, ki jo imenujemo proces stagflacije – to sta hkratna diferencialna inflacija in stagnacija –, ni le znak novega procesa kapitalizacije finančnega kapitala, ki je povezan z novimi načini njegove akumulacije, ampak njegova uresničitev. Porast cen različnih dobrin in storitev, ki je posledica diferencialne inflacije sredi tistega, kar izvedenci v mnogih člankih in časopisih laično imenujejo trenutna kapitalistična stagnacija v gospodarstvu (po več kot desetih letih prosperitete in deflacije!), je opazen tako na individualni kot na institucionalni ravni. Posledic krize, ki se bo še stopnjevala, ni mogoče predvideti. Kar je za nas zdaj pomembno, je proces, ki sledi ali poteka vzporedno z njim. Gre za proces, ki ga v primerjavi z Hudsonovim imperializmom neskončnega kroženja lahko opišem – sklicujoč se na Jelico Šumič - Riha in njen članek »Jetniki drugega, ki ne obstaja« – kot stanje, da je v današnjem kapitalističnem svetu nemogoča prav nemožnost kot taka. Oba omenjena procesa potekata hkrati. Imperializem kroženja, kot oblika neustavljivega procesa, onemogoča subverzijo, napad na katerokoli instanco gospostva. Vse kroži, se izmenjuje, a brez vsakršnih razlik. V mreži, ki strukturira našo realnost, zaprek ni. Tisti, ki so bili nekoč sovražniki, bodisi posamezniki bodisi institucije, se danes obnašajo, kot da smo vsi skupaj v isti godlji, v istem »dreku«, in zdaj naj bi družno poiskali rešitev za naše težave, potrebe, ovire itd. (medtem ko je treba na krivce za ekspropriacijo in razlaščanje takoj pozabiti). Skoraj nemogoče je dejati, da je danes sploh kaj nemogoče. Ali povedano drugače, v preteklosti je bilo prevratniško dejanje mogoče, saj je šlo za subverzijo proti jasni družbeni zapori in družbeni delitvi. Imeli smo meje. Veliki Drugi, virtualni simbolni red, mreža, ki je tvorila in še danes tvori našo realnost, je tako rekoč zagotavljala »stanovitnost«. Bila je kratko malo zagotovilo za intervencijo. Danes se svet predstavlja kot neskončno kroženje (imperializem je odličen koncept, ki povzema ta »gon« ali pulzijo, kot »drive« prevajajo lakanovci, op. ur.), ki se kaže kot »prijateljska« in neskončna menjava; in zato se nam ponuja kot edina rešitev (kot upor proti temu gonu), da bi odpravili razlaščanje, zasužnjevanje in neokolonialno poseganje, le t. i. koordinacija. Pred kratkim sem nekje zasledila resen politični predlog, da je edina učinkovita rešitev za vse naše težave »koordinacija«. Zato se sprašujem, ali smo res tako neumni, da verjamemo takim teorijam. Kdor obljublja, ima nedvomno moč, da lahko zagotavlja nemoteno kroženje vsega. Potrebna je uspešna koordinacija, ki bo vselej opravila s tistimi, ki še vztrajamo in poudarjamo družbene antagonizme in razredni boj. S tem nikakor ne želim zanikati potrebe, ki se je pokazala tudi v primeru akumulacije – potrebe po novi konceptualizaciji in historizaciji razrednega boja. Na svoji poti v Damask lahko s tem besedilom ponudim tudi odgovor na (retorično) vprašanje, ki ga je leta 2001 zastavil Jon McKenzie v svoji knjigi z naslovom Perform or Else: From Discipline to Performance, kjer je ta »else« (»pač«) nekako obvisel v zraku, brez odgovora. Torej, ali pač – kaj? Moj odgovor ali zapoved se glasi: »Kroži (a brez vsakršnih razlik)!« Iz tega sledi, da je v prostoru treba potegniti črto, začrtati mejo. Določitev meje znotraj nestanovitnosti velikega Drugega je dejanje, in sicer politično dejanje, ki lahko spremeni koordinate nemožnosti. Samo z dejanjem je mogoče učinkovito zanikati obstoj velikega Drugega. To ne pomeni le, da moramo prevzeti politiko reprezentacije v naše roke in s tem določiti meje znotraj cinične situacije, v kateri je nemogoča le nemožnost kot taka, pač pa je treba – kot trdi Šumič - Riharjeva – postaviti tudi zaporo, okvir, platformo, ki bo določila nove parametre in nove koordinate političnemu dejanju samemu (kar smo tako rekoč naredili, ko smo začeli izdajati Reartikulacijo!). V tem kontekstu lahko zatrdim, da je čas za novo, jasno konceptualno in paradigmatsko politično dejanje, ki bo omogočilo vzpostavitev teh okvirjev. Politično dejanje pomeni narediti delitev, začrtati meje v nekem prostoru, saj je le tako mogoče preoblikovati ali zaustaviti, če želite, imperializem kroženja brez razlik in vzpostaviti novo strukturo, na katero se bomo lahko nanašali (dekolonialnost znanja, dekolonialnost oblasti, lezbična in queerovska politična platforma itd.). A dejanje se vedno vrši prek izrekanja in ne določa le parametrov, ki tako dejanje sprožajo, pač pa tudi parametre Drugega, v okviru katerega se to dejanje uresničuje. Zato je pomembno, da se vzpostavi struktura, na katero se bo ta delitvena črta (ena ali več) nanašala. V primeru Nemčije in kar zadeva zgodbo o neobstoju pretekle delitve Evrope je treba povedati, da ima največjo korist od izginjanja mej v Evropi prav finančni kapital. Da bi se ta logika udejanjila, je bilo treba izvesti surov proces poenotenja in izenačenja vseh plasti različnih evropskih in svetovnih sistemov in ta proces poenotenja izpeljati na različnih družbenih, izobraževalnih in kulturnih ravneh. Treba je bilo uvesti eno najokrutnejših politik – politiko razlaščanja. Povedano z drugimi besedami: lokalne specifike je bilo treba spremeniti v etnične in etnografske in vzpostaviti eno in edino veljavno zgodovinsko in genealoško nit umetnosti, kulture, znanosti in družbe: ustoličiti edino veljavno zgodovino sveta, to je zgodovino prvega kapitalističnega sveta, ki (de)regulira vso svetovno zgodovino, sedanjost in prihodnost. Zato se nam vedno znova zastavlja vprašanje, na katere zgodovine pripenjamo našo politiko reprezentacije in kako se vsakič znova pozicioniramo znotraj nekega družbenega, gospodarskega in političnega ozemlja. Deklaracija o našem obstoju (to, da napovemo, da obstajamo) je, kot zatrdi Šumič - Riharjeva, prvi korak, kar sledi, pa je rigorozna praksa posledic te deklaracije, posledična logika, ko se prvotna nezmožnost zapore kapitalističnega diskurza pokaže kot pogoj za možnost novega dejanja. V procesu reartikulacije neke zgodovine globalnega kapitalizma in meja lahko zatrdim, da je t. i. multikulturalna ideologija globalnega neoliberalnega kapitalizma v devetdesetih letih prejšnjega stoletja potrdila obstoj drugih svetov, a zgolj in samo zato, da bi temu lahko sledila železna logika imperializma kroženja. Da bi se to lahko zgodilo, so v pogon spravili pospešen proces razlaščanja, ki je uničil in izbrisal vse razlike. Ti fazi sta odlično ponazorjeni tudi v sodobnem umetniškem delu, ki sem ga že večkrat omenila in analizirala. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Mladen Stilinović dejal: »Umetnik, ki ne zna govoriti angleško, NI umetnik«. Ta izjava, ki je tudi umetniško delo, odlično ponazarja začetek multikulturne logike neoliberalnega globalnega kapitalizma tistega časa, ki je sicer pokazal zanimanje za specifičnosti, vendar je zahteval uporabo »enotnega jezika«, čeprav takrat – kot se zdi – ni bilo važno, kakšna je bila raven znanja tega jezika. Deset let po tem, leta 2007, sem predlagala popravek tega stavka in izjavila: »Umetnik, ki ne zna DOBRO govoriti angleško, NI umetnik.« Gre namreč za nov proces razlaščanja in razlikovanja oziroma za proces izpraznitve sveta vsakršne vsebine in političnih dejanj, saj navsezadnje prav formalizacija in izenačenje pozicij omogočata nemoteno kroženje. Današnje razmere, katerim vlada logika, ki pravi, da je danes v svetu nemogoča prav nemožnost sama, lahko prekine le politično dejanje.
Viri:
Iz angleščine prevedla Tanja Passoni. |
|