Eno izmed poglavitnih vprašanj produkcije kritičnega diskurza v umetnosti, teoriji, kritiki itd. je, do kakšne mere lahko proizvajamo ekstremni diskurz, ali bolje rečeno, kje je tista nevidna meja dovoljenega, ki še dopušča radikalnokritično interventnost, kje se ta meja konča in kje stopi v veljavo (s strani vladajočega sistema) režim uničenja, ukinitve in brisanja. Da je sodobnost pogojena z neoliberalizmom in kapitalom kot orodjem, prek katerega se neoliberalizem vedno znova izumlja, trži in prodaja, je jasno že skoraj vsakemu. Nejasno pa je, ali bomo v zvezi s tem kaj ukrenili ali zgolj nemo, pasivno opazovali in si dopovedovali, da je to normalno, običajno, da je to del našega vsakdana, posledica razvoja in da tukaj pravzaprav nimamo kaj storiti. Namen kapitala je per definitionem obvladovanje vseh družbenih segmentov, izničevanje vseh oblik socialnega in ustvarjanje privilegiranega sloja, ki ima simbolno in realno moč odločanja o tem, kakšen bo razplet zgodbe, ki ji pravimo postopek civiliziranja. A za kakšno ceno? Vsekakor za ceno, ki je ne plačujemo prebivalci prvega sveta, pač pa tisti, ki so iz te zgodbe o navideznem uspehu izključeni in katerih življenja so pod pretvezo trajnostnega in globalnega razvoja podrejena moči smrti – to so prebivalci že tako izčrpanega tretjega sveta. Ob tem ne moremo mimo oznake tretji svet, s katero se označuje geografsko območje onkraj meja prvega kapitalističnega sveta, ki ga neoliberalizem definira kot nerazvito območje, ali z drugimi besedami, dežele v razvoju. A realnost izven tega gledišča je popolnoma drugačna. Gre namreč za to, da se ta območja prekomerno izkorišča in namenoma drži v podrejenem položaju. Oznaka tretji svet pa nosi v sebi tudi zaničevalno konotacijo, saj hkrati označuje nekaj drugorazrednega, nepomembnega in manjvrednega.

Skozi propagandne spote, slogane in dikcije, ki jih sistem konstantno (re)producira, se proizvajajo strategije pasivizacije, katerih namen je tudi prek medijev dnevno vnašati manjše, a konstantne odmerke vizualno-tekstualnih »inputov«, ki v subjektu ne sprožajo uporniških teženj in protireakcij, pač pa ga počasi pasivizirajo in vodijo k nezainteresiranosti in brezbrižnosti. Ko govorimo o procesih pasivizacije, ne moremo mimo dejstva, da je sistem razvil strategije, ki prek proizvajanja navidezno radikalnega, navidezno kritičnega, navidezno konceptualnega, navidezno političnega in navidezno teoretičnega omogočajo ustvarjanje procesov depolitizacije, deteorizacije, deradikalizacije itd., s katerimi se ne samo brišejo meje med realno kritičnostjo in njeno »ilustracijo«, ampak se postopoma izničuje moč diskurza, ki ga proizvaja prav radikalnokritična analiza. Ena izmed takih strategij je strategija kontaminacije, ki se širi prek institucionalnih diskurzov (Gržinić). Ta strategija je najpogostejša prav v umetniškem sistemu, kjer se radikalnost nekih praks, teorij in kritik ukinja tako, da jih institucije sprva začnejo uporabljati za proizvajanje navidezne kritičnosti/sodobnosti, jih nato prek organizacije navidezno progresivnih kritičnih/sodobnih dogodkov apropriirajo in v tretji, zaključni fazi, kjer pride do zabrisa meje med navidezno kritičnostjo/sodobnostjo in realno kritičnostjo/sodobnostjo, ukinejo. Kontaminacijo bi tako povezal s še eno strategijo, in sicer s procesom proizvajanja navideznosti, ki prevzema radikalnokritične termine in definicije, ki si jih prilasti in jih izprazni prvotnega pomena.

Zakaj sistem uvaja navideznost in ne izpostavlja realnosti neoliberalnih procesov?

Cilj je proizvesti pasivnega gledalca/potrošnika/državljana, ki bo konec tedna zvesto rinil v nakupovalne centre, se ne menil za zaostrovanje socialnih razmer, za sodobni kolonializem, okoljevarstveno problematiko itd. Gre za produkcijo pasivizacije prek produkcije spektakla, ki ga Debord označi za »družbeni« odnos med ljudmi, ki so posredovani s podobami (Debord, 1967). Ta mediacija pa še zdaleč ni nedolžna, saj se prek nje proizvaja pasivnost, ki sistemu, kapitalu in njegovim podstrukturam omogoča nemoteno prosperiranje. Dejstvo je, da je 21. stoletje zaznamovano z mediacijo, ki vpliva na družbene, politične in kulturne razmere v sodobni družbi in jih obenem korenito spreminja. Vzrok temu je, da je subjekt postal ključna in ciljna tarča celotne mašinerije sveta, kjer je najpomembnejšo pozicijo zavzela potrošnja in kjer ustvarjanje umetno sproduciranih potreb predstavlja naš vsakdan. Namen umetno ustvarjenih potreb, ki jih diktirajo multikorporacije, globalizacija in svetovni trg, ni izboljšati kakovosti življenja, ampak krepiti odvisnost subjekta od sistema.

Kakšni so potemtakem možni izhodi iz zgoraj omenjene proizvodnje pasivnosti in kako se lahko aktivno poseže v samo strukturo pasivizacije?

Ena od oblik je samoorganizacija, ki omogoča zoperstavljanje sistemu in razvijanje avtonomnih mrež in struktur, sposobnih proizvajati realni ekstremni diskurz, ne oziraje se na kakršnekoli kompromise v zvezi z delovanjem v že tako ekstremnih pogojih, v katerih so prisiljeni delovati vsi, ki ne ilustrirajo, ugajajo, proizvajajo predmetov ugodja, skratka, ne propagirajo neoliberalnih vrednot in tržne ekonomije. Voditi radikalnokritični diskurz danes pomeni zavzeti kritično pozicijo, ki vključuje zavestno odločitev delovanja znotraj ekstremnih pogojev. Vprašanje, ki se zastavlja, je, koliko so ti ekstremni pogoji delovanja sploh oddaljeni od realnosti sodobnega vsakdana in v kolikšni meri se ekstremnost, ki jo povzroča sistem, spreminja v nepredušno zaprto strukturo, ki privilegira peščico posameznikov, izničuje vsako obliko kritičnosti in proizvaja pasivno naravnano družbo. Da je na delu ekstremizacija življenjskih razmer, nam pričajo vedno večje socialne razlike, drastično poslabšanje življenjskega standarda in pogojev za življenje, kršenje in omejevanje človekovih pravic, strogi nadzorni režimi, socialna diskriminacija (neenake možnosti) in še bi lahko naštevali. V Sloveniji je ta ekstremizacija posledica neoliberalne ekspanzionistične logike in se kaže na vseh ravneh družbenega življenja, od šolstva do zdravstva, kulture itd., kjer smo soočeni s primeri načrtne pavperizacije. Če za primer vzamemo strategijo pavperizacije na področju kulture, ugotovimo, da so na delu načrtni klientelizem, nepotizem in korupcija, ki ekstremne razmere ustvarjajo zato, da omogočajo nemoteno delovanje elite/privilegiranega razreda, na drugi strani pa izničenje vseh neželenih umetniških, političnih, teoretičnih in kritičnih praks/diskurzov. Primer tovrstnih strategij iztrebljanja lahko zasledimo v različnih javnih razpisih, ki se prek Ministrstva za kulturo RS , Filmskega sklada RS in drugih državnih institucij v realnosti tudi udejanjajo.

Naj na kratko razgrnem nekaj takih primerov, ki so se v zadnjem letu zgodili v Sloveniji. Prvi je Javni razpis za zbiranje predlogov za promocijo slovenske kulture v tujini v letu 2008, kjer se je večji del sredstev, ki so bila na razpolago, dodelilo posameznim izbranim subjektom, medtem ko je večina ostala brez potrebnih sredstev za že v naprej dogovorjene prireditve. Drugi je Razpis za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2008, v katerega je z letom 2008 vstavljena nova klavzula, ki izdajateljem tiskanih medijev, katerih število natisov znaša manj kot dvanajst edicij na leto (obvezna mesečna periodika), onemogoča prijavo na razpis, kar neizogibno izključuje skoraj vse strokovne publikacije, ki razvijajo radikalnokritično pozicijo v odnosu do specifičnih kulturnih in umetniških praks (Reartikulacija, Borec, Maska itd.), saj le-te ne morejo zaprositi za potrebna sredstva, ker izhajajo le trikrat do štirikrat letno. Tretji primer pa je Kino Otok, ki mu je Filmski sklad Republike Slovenije najprej odobril financiranje, ampak dodelil prenizka sredstva. Po pritožbi prijavitelja je Sklad uvedel novo komisijo, ki je namesto da bi odločala o poslani pritožbi, ponovno obravnavala prijavljeni projekt in ga ocenila za neprimernega Vsi ti primeri nazorno prikazujejo institucionalno strategijo procesov pavperizacije, selekcije in uvajanja ekstremnih razmer.

Pri pasivizaciji družbe so na delu paralelne strategije, ki jih sistem neopazno vpeljuje in izvaja znotraj/zunaj prvega kapitalističnega sveta. Z njimi kapitalu omogoča nemoteno upravljanje z našimi življenji. V prvem kapitalističnem svetu suverena oblast prek biopolitike nadzira in obvladuje življenje, zunaj prvega kapitalističnega sveta pa je realnost povsem drugačna; tu gre za nadziranje in obvladovanje življenja prek nekropolitike, ki vključuje razlastitev in podrejanje življenja moči smrti (Banerjee). Iz tega sledi, da je prvi kapitalistični svet razvil dve strategiji obvladovanja življenja, ki se uporabljata v specifičnih geografskih območjih: biopolitiko v prvem kapitalističnem svetu in nekropolitiko zunaj njega. Če potegnemo vzporednico med tema definicijama – obvladovanje življenja in podrejanje življenja moči smrti –, postane slika jasnejša; da se omogoči življenje s stilom v prvem kapitalističnem svetu, dve tretjini svetovne populacije zunaj prvega kapitalističnega sveta umira. A zadeve so se tako poostrile danes, da so se začeli vodilni hegemoni posluževati nekropolitike tudi »doma«. Prvi kapitalistični svet je znotraj svojih meja začel vpeljevati nekroprocese (nekropolitiko in nekroekonomijo), s katerimi nadgrajuje dosedanjo biopolitiko in jo glede na vzpostavljena izredna stanja mestoma nadomešča.

Da se vse to resnično dogaja in da ne gre le za teoretsko hipotezo, lahko vidimo in analiziramo na primeru uporov, ki so se zgodili leta 2005 v Franciji. Kot navaja Rada Iveković v svojem tekstu French Suburbia 2005: The Return of the Politically Unrecognized, je francoska suverena oblast uvedla izredno stanje tako, da je ponovno aktivirala kolonialni zakon, ki ga je sprejela/izvajala med alžirsko vojno leta 1955. To je zakon, ki ga Francija do leta 2005 nikoli ni izvajala znotraj teritorija prvega sveta, pač pa samo zunaj njega, v svojih kolonijah (Iveković, 2008: 173). Ta primer ne dokazuje le dejstva, da se kolonializem nikoli ni realno zaključil, ampak da so zakoni in strategije, s katerimi so zahodni kolonialisti vladali svetu v preteklosti, ključni del strategij sistemov moči, ki vladajo v sedanjosti in bodo vladali v prihodnosti. Iz tega lahko tudi sklepamo, da procesi pasivizacije niso samoumevna posledica časa, v katerem živimo, ampak strategija sistema, ki ustvarja družbeno in politično apatičnost. Skratka, nahajamo se v ekstremnih razmerah, ki zahtevajo ekstremno delovanje!

Viri:
http://www.marx.org/reference/archive/debord/society.htm.
Rada Iveković, »French Suburbia 2005: The Return of the Politically Unrecognized«, v: New feminism: worlds of feminism, queer and networking conditions, uredili M. Gržinić in R. Reitsamer, Löcker, Dunaj 2008.

Sebastjan Leban je umetnik in teoretik, študent podiplomskega študija na ALUO, Ljubljana.

[nazaj na vrh]