V pričujočem besedilu bom skušala na eni strani ponuditi konceptualni, politični in ideološki premislek o produkcijskih pogojih časopisa in platforme Reartikulacija, na drugi strani pa oceniti, kako teoretsko reartikulirati Reartikulacijo kot specifično organizacijsko formo. Kdor dvomi v organizacijski model, ker naj ta ne bi upošteval razrednega boja proti izkoriščanju, je v zmoti. Toda kdor verjame, da »networking«, čustva in »spoštovanje« lahko nadomestijo kategoriji, kot sta »pretirano izkoriščanje« in »razredni boj«, se prav tako moti.

Potem ko so že izšle tri številke časopisa Reartikulacija in medtem ko število naših podpornikov narašča, je potrebno ponovno razmisliti o produkcijskih pogojih, kar lahko na novo prevedem v dokaj neprijetno vprašanje: Od kod denar za izdajanje takšnega aktivističnega časopisa, ki mu očitno primanjkuje institucionalnega zaledja? Vprašanje se navezuje na širše razmere, ki v Evropi postajajo sila zaskrbljujoče in so drugod vse bolj običajne. Gre namreč za pospešeno privatiziranje vseh sektorjev umetniških, kulturnih in socialnih polj v neoliberalnem globalnem kapitalizmu. Povsod okrog nas – ne le v Sloveniji – postaja možnost realizacije obsežnih umetniških in kulturnih projektov, ki niso prikrojeni velikim umetniškim institucijam, odločilno in torej dokončno odvisna od kapitala multinacionalnih bančnih konglomeratov, zavarovalniških podjetij, večnacionalnih trgov, naftnih in gradbenih podjetij itd. Te multinacionalke v čedalje večjem obsegu podpirajo tudi uradne umetniške in kulturne ustanove (ki so jih v preteklosti izdatno podpirale države) ter celo izobraževalne ustanove. Proces povezovanja celotnega programa in vizije določene socialne in politične »emancipacijske« prakse v specifičnem kontekstu s privatnim kapitalom, financiranjem, pomočjo, z infrastrukturnimi finančnimi vložki ali s čimerkoli že hočete postaja po eni strani zaskrbljujoče vidno, po drugi strani pa povsem normalno dejstvo! Kapitalistične (in nekoč socialistične) države torej vse manj in manj vlagajo v umetniške in kulturne projekte, ki niso povezani z umetniškim trgom, in tako celoten sektor prepuščajo, kot pravimo, surovi neposredni privatizaciji. Država in njeni aparati, ministrstva za znanost, izobraževanje, kulturo itd., opuščajo svojo nekdanjo vlogo investitorjev ne le izobraževalnih, temveč tudi nekomercialnih umetniških in kulturnih projektov. Enako lahko trdimo tudi za nadnacionalno zakonodajo Evropske unije. V preteklosti je Evropska unija vsaj programsko delovala v javnem interesu in v korist promocije pomembnih projektov družbene raznolikosti kot tudi potrebne zakonodajne politike za boj proti diskriminacijski populistični politiki ter odpirala družbeni in politični prostor za enakopravne možnosti za različne spolne, rasne in migracijske pozicije. Danes temu niti najmanj ni tako. Kot je zapisala Tatjana Greif, je Evropska komisija v letnem programu nenadoma opustila vodoravno direktivo – zakonodajno politiko proti diskriminaciji na podlagi starosti, ljudi s posebnimi potrebami, spolne usmerjenosti in religije, kot to predvideva trinajsti člen Amsterdamske pogodbe. Zdaj varuje zgolj še ljudi s posebnimi potrebami, ostale kategorije pa so regulirane s pomočjo nezavezujočih priporočil. Država podpira le določene in skozi selekcijo tudi zelo ideološke projekte, ki v končni instanci podpirajo le neoliberalno ideologijo kapitalizma in vsakodnevno nacionalno »Blut und Boden« (na krvi in zemlji temelječo) ideologijo. Da bi lahko razvijali netržno usmerjene in kritične umetniške in kulturne projekte, smo za pomoč prisiljeni prositi privatna podjetja in iskati zavetje v zasebnih finančnih sredstvih. Kot vemo, ima kapital samo en točno določen cilj – težnjo po presežni vrednosti; in nobeno financiranje ne pomeni zgolj in samo izmenjave in izboljšanja razumevanja ter medsebojnega sodelovanja. Dejstvo, da se je tudi naša samoorganizacijska platforma prisiljena za preživetje močno zanašati na privatna finančna sredstva (saj države ne zanima niti financiranje registriranih neodvisnih organizacij), nas privede k vprašanju, kaj se bo z našo politiko zgodilo v prihodnosti. Neoliberalna kapitalistična oblast in njeni aparati neprenehoma pritiskajo na neodvisno (in vse bolj tudi na izbrano nacionalno) umetnost ter kulturne in izobraževalne ustanove, naj se oprimejo privatnih finančnih virov, s čimer vsiljujejo položaj odvisnosti, ki je podoben odvisnosti od drog. Koncept prisiljene zasvojenosti javnih programov s privatnim kapitalom, medtem ko je neoliberalna država strateško v službi kapitala in odstopa od vloge financerja programov in projektov, ki so družbeno in javno pomembni, je dvosmeren. Počasi, a neomajno na eni strani vsiljuje hierarhije ter dovoljuje nadzor privatnega kapitala nad javnimi vsebinami, na drugi strani pa omogoča vedenjske vzorce brezvestnega neoliberalnega upravljanja v odnosu do javnih in družbenih programov. Reartikulacija skuša osnovna sredstva za izdajanje časopisa (prevode, lekture angleških in slovenskih tekstov, urejanje, tiskanje, promocijo in distribucijo) ter razvoj platforme pridobiti iz javnih (slovenskih in evropskih kulturnih, izobraževalnih in raziskovalnih skladov), poljavnih in povsem zasebnih organizacij (predvsem bank, zavarovalniških podjetij, znanih v evropskem kontekstu). Zdi se, da želja po ustvarjanju časopisa in jasna predstava, o čem naj se v njem piše (vizija, ki bi ji lahko poimenovala teoretično-ideološko-politično stališče), pomenita šele prvi korak. Drugi korak, ki vključuje realizacijo, pa se ne more uresničiti brez nujnih finančnih sredstev, potrebnih za prevajanje in lektoriranje. Zelo jasno želim povedati, da takšna organizacija produkcije ni niti najmanj preprosta menedžerska redistribucija določenih struktur moči, temveč temelj za pogoje, ki šele omogočajo izdajanje časopisa. Z Reartikulacijo smo začeli z neposrednimi analizami globalnega kapitalizma, dezintegracije socialne države ter privatizacije javnega prostora. Vse to so procesi, ki se tako rekoč »naravno« vključujejo v intenzivni proces normaliziranja fašističnih, šovinističnih, rasističnih in antisemitskih tendenc v Sloveniji in Evropi.

Prvi dve številki Reartikulacije sta izšli le v slovenskem jeziku, vsi prevedeni članki avtorjev z Balkana, iz Evrope in preostalega sveta pa so lahko postali del skupnega prostora, ki je od nekdaj imel kritiški potencial, a se nanj ni gledalo v tej luči. V prvih dveh številkah smo želeli ustvariti dvojno platformo, intervencijsko zavezništvo teoretsko in politično ustvarjenih sil, ki poprej v skupnem slovenskem prostoru niso mogle sodelovati. Tisti, ki se ukvarjajo s teorijo sodobne umetnosti in kulture, ter »queer« in lezbične teoretične pozicije, ki zmorejo kontinuirano prispevati konsekventno kritično analizo politike Evropske unije, so se zbrali in postali del platforme. Z izidom tretje številke smo svoj položaj internacionalizirali – iz zgolj slovenske platforme smo postali dvojezična, slovenska in angleška platforma. Tako smo interne slovenske poglede, kakor tudi poglede naših najtesnejših balkanskih sodelavcev (iz Beograda, Sarajeva, Zagreba), ki so dotlej prispevke pisali v svojih jezikih, postavili v mednarodni prostor. Obenem smo prostor Reartikulacije odprli za izvirne mednarodne prispevke. S tretjo številko časopisa smo naše sodelavce začeli plačevati v obliki prevodov njihovih tekstov v angleščini, ki jih opravljajo strokovnjaki. Vsak pisec lahko svoj članek na osnovi principa »creative commons« nemoteno objavlja kjerkoli. V svetu, ki mu vlada angleški jezik, pomenita prevajanje in lektoriranje denar. V oblikah izražanja v angleškem jeziku se je vzpostavil cel niz hierarhij. Uporaba zgledne angleščine postaja meja za možnost vstopa v prostor Imperija. Na osnovi prevodov in modifikacij določenega »nivoja« kvalitete prispevkov v angleškem jeziku se skozi lektoriranje in standardizacijo v procesu razumevanja izgubi veliko število konceptov, saj so prečiščeni in prilagojeni in tako izgubijo svojo moč. Proces se odvija tudi v nasprotni smeri. Namesto da bi kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja obstajalo multikulturno razumevanje drugih, se nove generacije teoretikov – zdaj visoko izobražena, predvsem belopolta mladina srednjega razreda iz Velike Britanije, ZDA, Kanade itd. – ne ozirajo na to, ali bodo razumljene izven prvega kapitalističnega sveta. Potujejo, in zdi se, da predavajo le drug drugemu; čeprav nastopajo v drugem geografskem prostoru in kontekstu, jih niti najmanj ne zanima, ali razumemo njihovo naglo angleško momljanje, ko arogantno predstavljajo svoje »nove« teorije. Lahko trdim, da v ozadju Reartikulacije obstaja jasna samoorganizacijska ideološka in političnoaktivistična pozicija, a če upoštevamo opisane produkcijske pogoje in odprta vprašanja o privatizaciji procesov umetnosti, kulture in izobraževalnih nivojev neoliberalnih kapitalističnih družb, lahko rečemo, da Reartikulacija deluje v ekstremno (samo)organizacijskih pogojih. Še več, predlagam ne le, da se predpona samo- uporablja le v oklepaju, pač pa, da se je povsem znebimo!

V eseju »Past Futures: Extreme Subjectification. The Engineering of the Future and the Instrumentalization of Life«, objavljenem v romunskem časopisu Vector leta 2005, sta Rozalinda Borcilă & Cristian Nae pokazala, da globalizacija kapitalizma ni le razpršena artikulacija moči, temveč konfiguracija, ki utemeljuje medij produkcije človeških odnosov; korporativno gospodarstvo ustvarja novi proces oblikovanja subjektivnosti. Ta proces subjektivizacije je označen kot ekstremen in napada ter premaguje ustaljeni zahodnjaški individualni jaz. Potrebno je povedati, da sodobni neoliberalni kapitalizem deluje na dveh nivojih: prvi je dominacija teritorijev ter kopičenje dobrin in uslug, drugi pa je intenzivni proces pasivizacije, ki je dobesedna ponovna apropriacija, prisvojitev subjekta, ki postane del planetarnega upravljanja z velikim številom populacije prek ponotranjene kontrole (ang. governmentality). Takšen položaj zahteva ekstremno obliko organizacije in oblikovanja nasprotnih strategij. Z ekstremnimi oblikami (samo)organizacije lahko nemara ustvarimo oblike delovanja, ki se postavljajo nasproti neoliberalnim globalnim kapitalističnim silam, ki delujejo na osnovi stopnjevanja razdalje med majhnimi tehnokratsko in vodstveno usmerjenimi skupinami na oblasti, ki nadzorujejo alokacijo kapitala, in vsem ostalim, ki živijo pod eksistenčnim minimumom. Ekstremni produkcijski pogoji in ekstremna organizacijska oblika, ki veljajo tudi za Reartikulacijo, ne želijo predstavljati le »lepote in udobja« zahodnjaškega jaza in ju tudi ne morejo, saj je Reartikulacija posledica popolne predanosti umetnikov, teoretikov in prevajalcev v ekstremno negotovih pogojih življenja in dela. Reartikulacija je posledica spoja dveh struj – politične in ekonomske. V neoliberalnem kapitalizmu obe delujeta skupaj in vplivata na možnost sleherne produkcije. Prav poudarjanje, da je Reartikulacija konceptualno ekstremna oblika organizacije, nam omogoča, da konceptualno natančno artikuliramo politično-ekonomsko obliko lastnega delovanja. Reartikulacija politike ne razume le kot sestavni del vsebine časopisa, temveč si zastavlja vprašanja o konceptu političnega v neoliberalnem procesu upravljanja znotraj kapitalizma, ki z nami upravlja, nas zatira in sistematično nadzira.

Sodobni procesi nekropolitike dokazujejo, da se ustvarja nov razred ekstremnih subjektivitet, ki nima nobenih možnosti za avtonomno odločanje in avtonomna dejanja. Reartikulacija zato ponuja obliko popolne reifikacije, s katero se je moč braniti in reartikulirati ekstremne pogoje, v katerih se je skupaj z umetnostjo, kulturo in izobraževanjem znašel družbeni prostor, ki je vse bolj reguliran ne kot bios (življenje), temveč kot smrt (nekro), kot nekropolitično merilo nadzora naših življenj z gledišča smrti v globaliziranem kapitalističnem svetu. Potrebno je poudariti tudi, da pozicija popolne reifikacije, ki jo uvaja Reartikulacija, vztraja pri ločevanju ali oddaljevanju od alienacije. Alienacija v medčloveških odnosih, ki je motivirala generacije kritičnega mišljenja (Frankfurtska šola) je danes znotraj neoliberalnega globalnega kapitalizma le del stanja spektakla, ki alienacijo predstavlja kot senzualno, modno, luksuzno in »seksi« obliko subjektivnosti v zahodnem svetu (ki je podrta s tehnologizacijo komunikacije in estetizacijo zasebnega življenja). Senzualizirana alienacija je zaščitna znamka neoliberalnega globalnega kapitalizma. Rozalinda Borcilă in Cristian Nae trdita, da je »jaz definicija delovanja svobodne volje v okviru teleološkega projekta in je figura, skozi katero se v zahodni filozofiji vzpostavi subjektivnost; figura subjekta locira v današnji moderni dobi koncept svobode v kontekstu procesov nadziranja, ki se izpeljujejo znotraj instance popolnega upravljanja kapitalizma. Ta instanca, ki je odgovorna za racionalno determiniranost človeštva, deluje kot agens in tudi kot oblika, s katero je moč uokviriti, razumeti in dominirati nad človekovo eksistenco zunaj strogo biološkega režima« (Borcilă in Nae, str. 145). To človeštvo pa se vsakodnevno preoblikuje in le nekateri veljajo za ljudi, drugi (SIC!) pa se ne bodo nikoli uspeli emancipirati do te mere, da bi jih kapitalistični neoliberalni stroj upošteval kot ljudi. Borcilă in Nae menita, da jaz preprosto preči dualnost zasebnega in javnega in tako le utrjuje produkcijo subjektivnosti v mreži medčloveških odnosov in družbenih praks, ki uporabljajo normalizirane neoliberalne postopke subjektivne produkcije. Jaz je problematičen in ga je potrebno razumeti v soodvisnosti z dolgo zgodovino kapitalizma. »Subjekt je le sodobno poimenovanje za človeka […]. Z definicijo subjekta kot entitete samorefleksije, sodobnost ustvarja pojem subjekta kot oblike substantiviranja človeka (tj. človeka, obstoječega samega po sebi), ki se gradi v povezavi s konceptom lastnine. Tudi načini, kako zahtevamo, da se subjektu povrne njegov status, niso nič drugega kot oblike njegove ponovne prisvojitve (apropriacije)« (Borcilă in Nae, str. 145).

Potrebna je razveza (»de-linking« je termin, ki ga predlaga Walter Mignolo kot koncept in proces artikulacije), s katero bomo predpono samo- v izrazu samoorganizacija ločili od njene naravne kohabitacije z neoliberalnim kapitalističnim sistemom. Najbolj primerna definicija organizacijske oblike Reartikulacije je torej, da gre za ekstremno organizirano teoretsko in umetniško platformo, ki posega v družbeno in politično sfero. Reartikulacija ni svobodna oblika racionalnega jaza, ki se je odločil, da bo morda »raje deloval«, temveč brutalno izsiljena oblika organizacije v ekstremnih pogojih, brez denarja, prostora, publike in vidnosti. Le na tak način je mogoče na novo povezati Reartikulacijo z ekstremnimi oblikami inženiringa subjektivnosti, ki jih je treba aktivirati, da bi lahko delovali proti neoliberalnemu kapitalizmu.

Viri:
Rozalinda Borcilă & Cristian Nae, »Past Futures: Extreme Subjectification. The Engineering of the Future and the Instrumentalization of Life«, v: Vector, št. 1, Iaşi, Romunija 2005 (str. 144–153).

Marina Gržinić je filozofinja in umetnica. Je raziskovalka na FI ZRC SAZU in profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju.

Iz angleščine prevedel Jernej Možic.

[nazaj na vrh]