DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

Ena izmed najbolj prodajanih zgodb zadnjega leta, ki smo jo lahko slišali tudi ob vnovični ratifikaciji Lizbonske pogodbe v slovenskem parlamentu, je zgodba o pomembnosti in privilegiju Slovenije ob predsedovanju Evropski uniji ter njeni vključitvi v schengensko območje. Na ta dva dogodka je pripeta dikcija o uspehu, ponosu, demokraciji, svobodi, ki naj bi jih Slovenija v zadnjih 17. letih dosegla. Dejansko stanje pa se kaže v popolnoma drugačni luči. V Sloveniji naj bi trenutno bilo okrog 200.000 ljudi, ki živijo na pragu revščine. Vrši se privatizacija šolstva, v ozadju katere se nahajajo interesi RKC, katere cilj je poleg izvrševanja ideološke hegemonije tudi ustvarjanje in dodatna krepitev izbrane slovenske elite. Že tako oslabljenemu nižjemu sloju se s tem jemlje vsaka možnost razvoja in odreka ena izmed osnovnih pravic, medtem ko se privilegiranemu višjemu sloju s tem ponovno vrača eksluzivna pravica do izobraževanja in omogoča nadaljnja krepitev že tako močnih monopolnih struktur. Enakim procesom smo priča na drugih področjih, kjer se prek javnih razpisov in javnih naročil razporejajo državna sredstva točno določenim skupinam in subjektom, preko katerih se kasneje izvaja nadzor na posameznem področju. Tak način nadzora je jasno zaznaven tudi v ozadju na novo sprejetega NPK 2008–11, ki drastično zaostruje in otežuje že tako prekerne razmere na področju kulture. Kot pravi Marina Gržinić, NPK 2008–11 je »strategija promocije nekaterih kulturnih praks in določenih zvrsti umetnosti ali prohibicije nekaterih kulturnih praks in določenih zvrsti umetnosti. Je gola politika, ki pa se na zunaj predstavlja kot seznam kulturnih vrednot« (Gržinić, 2008).

Druga zmota iz serije »zgodb o uspehu« Slovenije je prepričanje slovenske vlade, da se Slovenija lahko povzpne v sam vrh Evropske unije in da se lahko postavi ob bok članicam, ki tvorijo jedro moči EU in so znane kot velike kolonialne sile v evropski zgodovini. Take primerjave seveda ne upoštevajo evropske kolonialne zgodovine in ne vključujejo analiz, ki pričajo o tem, da se kolonializem velikih držav stare in nove Evrope dejansko sploh ni prekinil, ampak da se prek različnih kanalov kontinuirano nadaljuje. Bobby Banerjee v svojem tekstu Live and Let Die: Colonial Sovereignties and the Death World of Necrocapitalism (Živi in pusti umreti: kolonialne suverenitete in mrtvi svetovi nekrokapitalizma) trdi, da gre pri kontinuiteti evropskega kolonializma za opuščanje tradicionalnih mehanizmov širjenja meja in nadzora nad ozemlji, ohranja pa se politični, ekonomski in kulturni nadzor nad njimi (Banerjee, 2006). Procese akumulacije kapitala, ustvarjanja monopolnih struktur in eksploatacije, značilne za nizozemsko Vzhodnoindijsko družbo v 18. stoletju in trgovino z mečem, preko katere se je ustvarjala in vzdrževala kolonialistična hegemonija, so danes prevzele velike svetovne multikorporacije in sistemi moči, ki se nahajajo v ozadju ekspanzije ameriškega in evropskega Imperija. Ta s privatiziranimi vojaškimi silami (npr. v Iraku) izvaja (neo)kolonialistično hegemonijo tako, da življenje podreja moči smrti, kar Bobby Banerjee poimenuje kot logiko delovanja nekrokapitalizma (Banerjee, 2006). Skratka, trgovina z mečem se danes izvaja skozi procese osvajanja, rušenja in obnavljanja zasedenih območij, uvajanja izrednih stanj in vzdrževanja gospodarske, kulturne in družbene odvisnosti. Dejstvo je, da se tudi v ozadju procesa širitve EU nahaja imperialistična logika osvajanja novih teritorijev, čeprav s pomembno razliko – osvajanje novih teritorijev temelji na pridobitvi splošnega družbenega konsenza s strani bodoče pridružitvene članice. Osvajanje se izvršuje tudi z mehanizmi propagande; vsaka izmed novih članic prejme ob vstopu v EU paket navodil o načinu izvajanja svobode in demokracije. Zato ne preseneča, da se za pridobitev neoliberalnega pojmovanja svobode in demokracije izvajajo procesi potvarjanja zgodovinskih dejstev; to poteka skozi različne zgodbe o težkih dneh prečkanja meje in o diktaturi prejšnjega režima, ki nam je zapovedoval, kaj naj počnemo, koga naj volimo, kako naj razmišljamo. Skratka, sedanja vladna garnitura nam zagotavlja, da nam za razliko od preteklosti v sedanji naši deželi demokracije in svobode ZDA in EU ne zapovedujeta, kaj, kje, kdaj in zakaj naj nekaj naredimo.

Zgodba je še dodatno podprta z velikimi patriotskimi besedami o občutku dolžnosti, hvaležnosti in spoštovanju, ki naj bi ga gojili in izkazovali do EU ter ZDA, saj sta nam prav ti omogočili samostojnost, prinesli demokracijo in pokazali pravi pomen besede svoboda. Uspešna zgodba o civiliziranju bivše komunistične dežele, ki naj bi temeljila na podmeni nesvobode, kjer naj bi bivši komunistični režim izvajal ideološko nasilje in kratil človekove pravice, je seveda sprevračanje dejstev v neoliberalno propagando o svobodi in demokraciji, ki jo s seboj prinaša proces širjenja Unije. Zato se je treba vprašati, kakšna je pravzaprav realna pozicija Slovenije v tej veliki družini navidez enakopravnih držav in kako resno lahko gledamo na grožnje slovenske vlade ob nedavnem konfliktu s Hrvaško v zvezi s hrvaško deklaracijo ekološke in ribolovne cone, kjer je slovenska zunanja diplomacija reševala spor s Hrvaško z dikcijo tipa »če ERC ne prekličete, vas v Evropo ne bomo spustili«. Hrvaška je marca 2008 na zahtevo EU deklaracijo preklicala, saj je EU izjavila, da se bo proces vključevanja Hrvaške v Evropsko unijo nadaljeval samo, če bo ta ravnala v skladu z EU. Vprašanje, ki se dodatno zastavlja, je, kakšna je bila pri tem vloga Slovenije? Simbolna pozicija gospodarja, v katero se je Slovenija v tem primeru postavila, je zgolj fiktivne narave, saj je ne le realno, pač pa tudi simbolno mesto odločanja o procesih vstopa in širjenja EU privilegij velikih evropskih gospodarjev. Iz tega sledi, da je vloga Slovenije pri odločanju o novi Evropi zanemarljiva, da sta sistem moči, ki stoji v ozadju ekspanzije novega evropskega Imperija, in dikcija o obljubljeni deželi enakopravnosti, bratstva in enotnosti ter o sobivanju evropskih narodov v veliki Evropski federaciji, ki jo prav ta sistem moči uporablja, le promocijski material, s katerim sodobni imperializem jedra EU (starih članic) izpeljuje svojo ekspanzijo.

Kakšno je torej realno stanje procesov oblikovanja Imperija EU in kaj se dogaja na skrajnih zunanjih mejah tega na novo formirajočega se Imperija? V svojem tekstu Alien in Transition as a Reflection of Capitalist Totalitarianism (Tujec v tranziciji kot odraz kapitalističnega totalitarizma) Šefik Šeki Tatlić analizira vlogo tujca, aliena v prvem kapitalističem svetu. Kot navaja Tatlić, »se mora tujec, alien, ki je izključeno golo življenje, rekodirati in spreobrniti ne le tako, da bo suverenost države na njem utrjevala svoj položaj, ampak da bo tudi kapitalistična suverenost ponovno potrdila svojo nepotešljivo lakomnost po osvajanju novih ozemelj« (Tatlić, 2008: 8). Tako strukturirano nasilje nad tujcem izhaja iz logike prezira, ki ga prvi kapitalistični svet kontinuirano vzdržuje. Logika prezira temelji na istih stereotipnih vzorcih kot ksenofobija, fašizem, rasizem, skratka, na istih vzorcih kot vse oblike nestrpnosti do tistih, ki so drugačni, ki so tujci. Razumevanje logike prezira je ključ za razumevanje procesov, na katerih temelji ideja o EU in strategija njene širitve. Toliko bolj nerazumljivo je zato dejstvo, zakaj se prezir do tujca/tujega/drugačnega povečuje, ko pa bi moralo biti ravno obratno, saj sam proces širitve predvideva vključitev novih tujih članic v veliko evropsko družino. Edina jasna razlaga za to je, da je v ozadju ekspanzije novega velikega Imperija, klerofašistična ideologija, ki belo raso in kulturo povzdiguje nad ostalimi, ji daje privilegirano pozicijo, vlogo gospodarja, ki lahko odloča o življenju in smrti. Seveda je celotna zgodba ekspanzije klerofašističnega Imperija le nadaljevanje tega, kar Mignolo definira kot štiri hkratne momente, in sicer krščanstvo, civilizacijska misija, razvoj in globalni trg, ki smo jim priča v zadnjih petstotih letih sodobnega svetovnega sistema (Mignolo, 2000: 279).

Delovanje logike prezira lahko zasledimo tudi v filmu Import-Export režiserja Ulricha Seidla. Film pripoveduje dve zgodbi, ki potekata paralelno; zgodbo o avstrijskem varnostnem uslužbencu Paulu, ki se v iskanju zaposlitve iz Avstrije preseli na vzhod, in zgodbo o ukrajinski medicinski sestri Olgi, ki iz Ukrajine imigrira v Avstrijo. Olga je s strani zglednih in družbeno sprejemljivih prebivalcev EU deležna prezira, ker je svetlolasa vzhodnjakinja, na katero se nemudoma pripne podoba tujke, in ko gre za Ukrajinko, še prostitutke. Stigmatizacija in razčlovečenje, ki iz tega sledita, sta neizogibni posledici prav hegemoničnega odnosa prvega kapitalističnega sveta v odnosu do tujca, imigranta ali pribežnika. Tujki se na ta način omogoči bivanje v EU, ampak le kot drugorazredni državljanki, tisti, ki je prišla z vzhoda, tisti, za katero po evropskih družbenih normativih veljajo drugačna pravila svobode in demokracije. Še posebej postane Olgina zgodba aktualna glede na nedavno širitev schengenske meje, ki naj bi prinesla dokončno pravo demokracijo in svobodo gibanja znotraj Evrope tudi slovenskim državljanom. Tista prava meja, ki še vedno ostaja in ki jo še dolgo ne bodo noben zakon, predlog ali pogodba izbrisali, je tista meja, ki jo prvi kapitalistični svet kontinuirano vzdržuje in izvaja in na kateri sloni logika prezira. To je simbolna meja med prvorazrednimi in drugorazrednimi državljani EU. Zaradi te meje bosta vzhodnjak/inja vedno percipirana kot nekaj zloveščega, slabo namernega in manjvrednega. Prav ta simbolna meja omogoča realno udejanjanje logike prezira tudi v odnosu do pribežnika, ki v EU skuša vstopiti ilegalno. Vstop zanj je prepovedan, razen če ta ne prihaja iz nekih elitnih krogov ali pa ga zaradi različnih (proizvodnih ali ekonomskih) razlogov potrebuje prvi kapitalistični svet.

Varovanje svobode in demokracije ima seveda svojo ceno, ki pa je ne plačujejo prvorazredni državljani EU, ampak vsi tisti, ki vanjo skušajo vstopiti ilegalno. Če za primer vzamemo leta 2005 ustanovljeno Agencijo za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic EU – Frontex, lahko ugotovimo, da se za zgodbo o uspehu in življenju nahaja popolnoma diametralno nasprotna realnost o smrti, pogubi in železnih ograjah, s katerimi Evropska unija skrbi, da na svojih skrajno zunanjih mejah ne bo prišlo do nedovoljenih vstopov v njeno območje. Od kar je bila ustanovljena agencija Frontex, naj bi se število utopljenih in umrlih pribežnikov drastično povečalo, saj so ti prisiljeni prepotovati veliko večje razdalje, da se izognejo režimom nadzora, ki jih Frontex izvaja. Frontex se propagira kot organ, ki zagotavlja svobodo, varnost in pravico (libertas, securitas, justitia), v resnici pa ni nič drugega kot institucionalizirana preventivna agencija za nadzor, ki ima isto funkcijo kot pes čuvaj, le da se Frontex ne nahaja znotraj ograje (razen njenega simbolnega štaba), kjer varuje svojo posest, ampak funkcijo nadzora in varovanja opravlja izven/na drugi strani ograje. Nič drugačne niso razmere na meji med Španijo in Marokom (Ceuta in Melilla), kjer je EU postavila železno ograjo, da bi se zavarovala pred ilegalnim prestopom meje. Kakor opisuje Corinna Milborn, je v Ceuti in Melilli šest metrov visoka železna ograja iz jeklene bodeče žice, vsakih 40 metrov je postavljen opazovalni stolp, nameščeni so usmerjeni mikrofoni, reflektorji, sistemi za sprožanje solzilca. Območje nadzoruje več kot 1200 čuvajev, katerih naloga je preprečiti pribežnikom vstop v območje EU. Problematika takšnega izvajanja nadzora in varovanja je precej bolj kompleksna, če jo gledamo s stališča, da je na zunanji meji EU vzpostavljeno izredno stanje, ki bi ga lahko primerjali z izrednim stanjem v Bagdadu, o katerem piše Bobby Banerjee. Gre namreč za t. i. Zeleno območje, kjer vlada izredno stanje znotraj izrednega stanja. V tem delu ameriškega Bagdada življenje poteka tako, kot da se vojna v Iraku nikoli ne bi zgodila. Ljudje, ki prebivajo v zeleni coni in imajo dovoljenje za gibanje znotraj nje, uživajo v vseh udobnostih, ki jih ponuja sodobni neolibearalni kapitalistični sistem. Iz tega sledi, da je pravljica o svobodi in demokraciji rezervirana le za prvorazredne državljane prvega kapitalističnega sveta in da je v svetu neoliberalnega nekrokapitalizma svoboda privilegij, rezerviran za tiste, ki nekrokapitalizem tudi izvajajo.

Tako smo prišli do zanimive situacije, kjer države in prebivalci znotraj območja EU uživajo v pravljici o svobodi in demokraciji. Takoj izven tega območja pa je zgodba popolnoma drugačna. Vsakemu ni dovoljeno vstopiti v ta raj svobode in demokracije, ampak je celo kot v primeru agencije Frontex bolje, da se kakšen izmed pribežnikov utopi. Edino, kar realno šteje, je, da se življenje znotraj ograje ohranja ter da se vzdržujeta mit in sen o svobodi in demokraciji, ki ju neoliberalni kapitalistični režim nenehno uvaža in izvaža.

Viri:
Marina Gržinić, »Procesi getoizacije«, iz teksta M. Gržinić, S. Kleindienst, S. Leban, Sodobna umetnost in kultura na Slovenskem: procesi geotizacije, pavperizacije in apolitičnosti, objavljeno na www.reartikulacija.org, 2008.

Subhabrata Bobby Banerjee, »Live and Let Die: Colonial Sovereignties and the Death World of Necrocapitalism«, v: Borderlands ejournal 2006, letn. 5, št.1, 2006.

Šefik Šeki Tatlić, »Alien in Transition as a Reflection of Capitalist Totalitarianism«, v: Reartikulacija, št.3, Ljubljana 2008.

Walter D. Mignolo, »Globalization, Mundialization: Civilizing Processes and the Relocation of Languages and Knowledges«, v: Local Histories/Global Designs Coloniality, Subaltern Knowledges and Border Thinking, Princeton University Press, New Jersey 2000.

http://www.goethe.de/ges/pok/prj/mig/mgr/en2358674.htm

http://no-racism.net/article/2207/http://no-racism.net/article/2401/

http://www.frontex.europa.eu/structure/training/

Sebastjan Leban je umetnik in teoretik, študent podiplomskega študija na ALUO, Ljubljana.

[nazaj na vrh]