Reartikulacija

V tem besedilu bomo s političnega zornega kota, kar se nam na tem mestu zdi edino legitimno, osvetlili tri soodvisne in odločilne ravni v procesu oblikovanja »univerzalnega znanja« – ekonomsko, politično in institucionalno –, ki vzpostavljajo šolstvo kot hegemoničen in ideološki aparat, hkrati pa napadajo samoorganizirane strukture, ki pa si nasprotno poskušajo »univerzalno znanje« ponovno prisvojiti, da bi uresničile svojo politiko emancipacije (ki tudi mora biti vsakič znova definirana) in si na ta način izboriti enakopraven položaj. Zato šolstva, znanja in samoorganizacije ne gre razumeti kot le niza tehnologij, kot tehniko ali vrsto univerzalnih kategorij, ki se jih da »nedolžno« uporabiti pri ustvarjanju in širjenju znanja v nekem skupnostnem procesu. Iz tega sledi, da tudi znanja ne moremo misliti ločeno od procesa akumulacije kapitala, gospodarske »racionalizacije« in evakuacije ter abstrahiranja zgodovin, kakor tudi da ne moremo »metod in tehnologij«, ki se uporabljajo v procesu ustvarjanja in širjenja znanja, razumeti zgolj kot načine, ki omogočajo osvajanje spretnosti, zagotavljajo napredek in so namenjene »le izobrazbi«. Še več, uporaba takega pojmovnika in postopkov za opis različnih odnosov moči, ki vladajo med institucijami države in šolskimi institucijami ter znotraj njih, potrjuje dejstvo, da sta znanje in šolstvo del neke precizne politike, ki ne le da ju predstavlja kot apolitični domeni, ampak celo kot prepolitični entiteti.

Miško Šuvaković ugotavlja, da je vztrajanje na tem, da je umetnost le avtonomna sfera ustvarjalnosti, ki nima nič opraviti s političnim, zgolj nevarna politika. Da tisti, ki vodijo institucijo umetnosti, trdijo, da je umetnost apolitična, ni nič drugega kot politika. Gre namreč za usklajeno hegemonično dejanje različnih administrativno-birokratsko organizacijskih, umetniško-kulturno infrastrukturnih in političnih struktur na oblasti, ki soglasno opredeljujejo umetnost kot apolitično in »avtonomno«. In to stališče so pripravljeni braniti do zadnjega, če se bo izkazalo za nujno. Enako velja za »prepolitični« status šolskega sistema in procesa ustvarjanja znanja, ki ju bosta v prihodnosti branili, če bo treba, tudi vojska in policija. Globalni kapitalizem deluje po načelu uvajanja železnega režima kroženja blaga po vsem svetu, zato govorimo o globalnem svetu! (Kapital je globalen!) Globalni kapitalizem pomeni, da je edino kapital univerzalen in se kot tak lahko prosto giblje. Kapital je edini povsem »globalen državljan« tega sveta.

Kapital procese mišljenja spreminja v spretnosti in tiste, ki študirajo, tj. »bodoče državljane sveta 'brez sveta'«, odvrača od smiselnih političnih, to je emancipacijskih intervencij.

Šolski sistem je vse bolj poenoten in popreproščen, še pomembneje pa je, da postaja vse bolj standardiziran, da bodo učenci na Zahodu (Evropske unije in ZDA) lahko menjali šole kot spodnje gate. Zato se ukrepi Evropske unije na področju izobraževanja in znanja izvajajo po točno določenem načrtu, ki bo višje in visokošolske izobraževalne ustanove spremenil v institucije, ki bodo proizvajale le bodoče menedžerje in pokorne državljane. Vse to postane še toliko bolj očitno, če pomislimo na podjetniško (racionalno, skrčeno, pospešeno) izobraževanje mladih, ki ga spodbuja bolonjski šolski proces.

Predlog, da bi se (prek Evropske unije, ki je pod vplivom ZDA) »nadgradil« sistem znanja, ima bolj kot ne opraviti s standardizacijo posredovanja znanja (angl. inputs) in njegovih učinkov (angl. outputs). Spomnimo se le analize sprememb umetniških šol in akademij avtorice Kirsten Forkert, ki zapiše, da je tisto, kar se dogaja danes, pojmovanje, »ki enači umetnost in udobje, umetnika pa postavlja v odnos do tretje osebe, tj. belega ovratnika oz. menedžerja«. Take razmere razume kot »simptom in odziv na določene politične in gospodarske spremembe« sodobnih kapitalističnih neoliberalnih družb. Skratka, gre za jasno težnjo po tem, da se poučevanje, podajanje znanja in njegova distribucija, prilagodi potrebam trga dela in kapitala.

Na eni strani je torej na delu proces privatizacije javnega šolstva, ki je v popolnem nasprotju s tistim, kar se je do nedavnega propagiralo kot temelj neoliberalne demokracije in njenih idej o nedotakljivosti javnega prostora (tudi ta je vse bolj v primežu privatizacije), na drugi – kot ugotavlja Walter Mignolo – pa smo priča procesu razvrednotenja znanja in sistema poučevanja.

Prvič, privatizacija javnega šolstva ni nič drugega kot omejevanje oziroma nadzor možnosti dostopa do javnega izobraževanja prek šolnin. Torej, kdor ne plača, nima pravice do izobrazbe, oziroma kdor ne plača v določenem roku, je brez usmiljenja izključen iz sistema višjega in visokega izobraževanja. Skratka, družbena izključitev gre z roko v roki z omejevanjem vsesplošnega dostopa do javnega izobraževanja. Marina Garcés poudarja, da sta družbena getoizacija in nemožnost vstopa v javne izobraževalne institucije usodno povezani. Družbena getoizacija je temna plat privatizacije šolstva ali, še natančneje, družbena getoizacija je nasprotno sorazmerna privilegirani »getoizaciji« izobraževanja za dobro stoječe srednje in premožne sloje, ki poteka prek privatizacije javnega šolstva. Sistem privatizacije javnega šolstva ne sestoji le iz sistema šolnin, pač pa ga za operativnega dela prav proceduralno ohlapno začrtan sistem sprejemanja študentov v magistrske in doktorske študije, ki so ob plačevanju visokih šolnin odvisne le od učiteljeve presoje kvalificiranosti kandidatke ali kandidata za nadaljevanje študija.

Drugič, privatizacija izobraževalnih institucij, javnega šolstva itd., pomeni vstop zasebnega kapitala – korporacijskega, bančnega, zavarovalniškega itd. – po različnih poteh v javne izobraževalne ustanove (na to opozarja tudi Mignolo). Razloge za to gre iskati v tem, da neoliberalna globalna kapitalistična država vse bolj zmanjšuje javna sredstva, namenjena javnim izobraževalnim ustanovam, in jih s tem sili h kompromisnemu iskanju drugih finančnih virov.

Tretjič, privatizacijo javnega šolstva podpira in regulira neoliberalna kapitalistična država.

V Sloveniji smo tako priča procesu, ki predlaga sprejemanje zakona, ki ga bomo imenovali »zakon o popolni privatizaciji javnega šolstva« in ki bo državi in ministrstvom omogočil v bodočnosti celovito financiranje zasebnega šolstva, tj. šolstva v lasti in pod nadzorom predvsem katoliške cerkve. Trenutna desna politična opcija na oblasti v Sloveniji deluje skladno z interesi katoliške cerkve, ki močno vpliva in nadzira domala vsa podeželska volilna telesa. Kajti trenutna slovenska vlada skupaj s svojimi strukturami moči prek sklenitve trdnega zavezništva s katoliško cerkvijo (ki vse prej kot na veri temelji na denarju), in drugimi vplivnimi zasebnimi strukturami, si želi zagotoviti še več moči prav prek predloga o »enakosti« med zasebnim in javnim šolskim sistemom. Ta proces ni nič novega za Evropsko unijo, saj že poteka na vseevropski ravni, kjer se krščanska vera, še zlasti katolicizem, uveljavlja kot zibelka evropske civilizacije.

Uvedba take politike »enakosti« med zasebnim in javnim šolskim sistemom bo privedla do popolne neenakosti javnega in zasebnega šolstva, to je postopnega, a drastičnega osiromašenja javnih šol, ki se bodo skupaj z vse večjim in neobvladljivim številom zasebnih šol (ki imajo še svoje dodatne zagotovljene zasebne finančne vire), potegovale za ista državna sredstva. Proces ubijalske privatizacije javnega šolstva (ki ga sedanja državna oblast propagira prek obscenega slovarja »enakosti« vseh šol) bo povzročil močno hierarhijo, še večjo razslojenost in družbene razlike. Tako bo višji družbeni sloj užival izključne pravice in posebne ugodnosti. Ta proces, ki je popolnoma in dosledno prikrit z ideološkimi konstrukti, na katerih temelji cel repertoar kapitalističnih liberalizmov, se predstavlja kot dolgo pričakovan proces, ki bo zasebnim in javnim šolskim strukturam zagotovil enake pravice. Toda v resnici ne gre za proces demokratizacije znotraj neoliberalne Slovenije, pač pa za uresničevanje in izvajanje krute logike sistema vse večjih razrednih razlik z namenom nadzirati javno šolstvo prek njegovega procesa vse večjega obubožanja.

Četrtič, privatizacija pomeni tudi privatizacijo zgodovin, podatkov, dejstev, stališč. Ta se izvaja prek sistema, ki sliši na ime »univerzalno znanje«. Vendar ne smemo pozabiti, da samo nekatere zgodovine in dejstva, stališča in sistemi – in sicer tista, ki pripadajo vladajočemu razredu – štejejo za edino upoštevanja vredno univerzalno zgodovino in univerzalna stališča. Znanje ni samo nekakšen korpus, ki se oblikuje od »zunaj«, prek administrativne regulacije in infrastrukturne deregulacije, temveč v sebi, od znotraj, skriva razredni antagonizem in kolonialno zgodovino.

Marina Garcés sprašuje: »Kaj sploh pomeni kritično in na principih samoorganizacije oblikovano mišljenje?«

Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, moramo najprej premisliti, kaj nam ponujajo uradno priznane strukture šolanja in na teh izoblikovana struktura sistema znanja, hkrati pa iskati možnost za vzpostavitev drugačnih organizacijskih struktur. Drugače povedano: samoorganizacija ne vključuje samo procesa kritike univerzalnega znanja kot procesa, ki poteka nekje zunaj domačega okolja, pač pa zahteva kritiko udomačenega in naturaliziranega procesa (po)notranjenega kolonializma. Če se omejimo zgolj in samo na preizpraševanje, kaj je pravzaprav tisto, kar nam je globalizacija iztrgala iz konteksta lokalne produkcije znanja, kar nam je tako rekoč »ukradla« – trdi Marina Garces –, potemtakem postavljamo sebe samo v položaj opazovalcev, potrošnikov ali žrtev. S tem pa se ognemo odgovornosti, ki jo imamo do svoje skupnosti in njene zgodovine ali zgodovin. Zgodovine ne gre pojmovati kot nekaj le virtualnega in fiktivnega. Če pa se odločimo prevzeti vlogo opazovalcev, potrošnikov ali žrtev, se znajdemo v položaju sužnjev kapitalističnega sistema, ki se, kot trdi Garcésova, predstavlja le še z dolgim seznamom različnih kršitev.

Samoorganizacija in samoreferencialnost vendarle ne zrasteta iz nič. Učinki kritike pa se ne merijo samo po tem, kot zapiše Garcésova, kaj izrečemo, pač pa tudi po tem, na čem naša kritika temelji. To nas napeljuje k naslednji Mignolovi trditvi, da so visokošolske izobraževalne institucije rezultat moderne kolonialne zgodovine. In kaj naj bi to pomenilo? Univerzalno znanje temelji na lažni nevtralnosti, da bi se prikrila – kot pojasnjujeta Araba Evelyn Johnston-Arthur in Belinda Kazeem, glavni članici dunajske Raziskovalne skupine za zgodovino in sedanjost temnopoltih v Avstriji – njegova neposredna povezanost s krvavimi zgodovinami kolonialističnega nasilja, zasužnjevanja, ropanja lokalnih zgodovin, izkustev in znanja. Univerzalnost znanja je danes odrezana od korenin modernosti/modernizma, kajti slednjo je moč razumeti samo v povezavi z imperialističnimi in kolonialnimi procesi kapitalizma.

Kako ukrepati? (CHTO DELAT?) Namesto, da se sprijaznimo s položajem žrtve, ki nam ga vsiljuje zunanja regulativna politika, je potrebno to kolonialno zgodovino premisliti tudi od znotraj. Walter Mignolo v svojem poskusu vzpostavitve nove geopolitike znanja govori o radikalnem predlogu, ki pomeni razgradnjo notranjega kolonializma in potrditev znanja in moči iz notranje kolonialne razlike. Kar je pomembno, je konstrukcija nove konceptualne genealogije. Vzpostavitev take genealogije pomeni zbuditi se, biti pod udarom prebujenja (knocked up), natančno v trenutku, ko nas kapital in postsocialistična tranzicijska oblastna razmerja in razlastitve pobijejo na tla. Bolj natančno, kot to zapiše Mignolo: »Središčno vprašanje geopolitike znanja je razumeti, kakšne vrste znanje je ustvarjeno 's strani kolonialne razlike' in kakšne vrste znanje je ustvarjeno 'z druge strani kolonialne razlike'.« (Zehar, št. 60-61, 2007)

To pa bo imelo za posledico zelo različne rezultate, odvisno od tega, ali bomo to kritično preizpraševanje izvajali v Latinski Ameriki, Karibih, Aziji, Afriki, Evropi, Nemčiji, Srbiji, Sloveniji, Avstriji itd.

Če se zopet vrnemo k Arabi Evelyn Johnston-Arthur, naj poudarimo, kako se prek neposredne politične geste, tj. prek intervencije v lokalni prostor, pravzaprav oblikuje nova konceptualna genealogija. Johnston-Arthurjeva govori o samoorganizaciji, katere namen je izpodbiti / izzvati / dekolonizirati v avstrijskem vsakdanjem življenju globoko zakoreninjene in že povsem normalizirane kolonialistične procese. Poudarja, da delo dekolonizacije sestoji iz izpostavljanja sistematičnega prikrivanja zgodovin afriške diaspore v Avstriji. Arthur-Johnstonova izpostavlja dunajsko tradicijo (oglejte si prvo številko Reartikulacije, prilogi na naslovnici in v rubriki »Pozicioniranje«), ki skriva v sebi kolonialistično nasilje in zasužnjevanje in ki se danes predstavlja kot nekaj povsem običajnega v vsakodnevnem življenju. Te prizore srečamo povsod, v kavarnah, slaščičarnah, na imenih ulic, na zidovih, popisanih z rasističnimi žaljivkami, in na javnih prevoznih sredstvih, trdi Araba Arthur-Johnston in navaja primer, kako v tradicionalni dunajski kavarni pijemo kavo iz skodelice, ki je opremljena z Meinlovo podobo. Meinl je avstrijsko podjetje, ki je obogatelo na račun prekupčevanja s kolonialnimi dobrinami. Tradicionalna kavna skodelica je opremljena z logotipom podjetja, ta pa upodablja temnopoltega dečka z orientalskimi potezami, ki ponazarja večstoletno razkošje in uživanje v slastnih dobrotah, hkrati pa je v njem mogoče videti prav ponovno uprizoritev avstrijske kolonialistične zgodovine. Kot je še zapisala Araba Evelyn Johnston-Arthur: »V 18. stoletju so bili zasužnjeni afriški otroci prepeljani v drugo deželo, kjer so postali blago dobičkonosne 'trgovine s sužnji'. Neizpodbiten učinek nasilne zgodovine zatiranja je radikalna preobrazba Afričanov v predmete, stvari.«

Takšno kritično delo lahko razumemo kot političen akt, ki je usmerjen tudi proti togim akademskim in znanstvenim standardom – kot bi dejal Mignolo –, kjer se kritičnost izgubi v znanstvenosti, na drugi strani pa kot vztrajanje pri procesu dekolonizacije, ki bo posegel v specifično lokalno zgodovino. Treba je analizirati lokalne strukture moči, kajti šele analiza nam pomaga, da na lokalni kontekst in sedanjost gledamo drugače.

Toda preidimo zdaj iz slovenskega in avstrijskega konteksta na srbski. Tik pred smrtjo leta 2000 je Žarana Papić v svojem eseju »Evropa po letu 1989: etnične vojne, fašizacija družbenega življenja in telo politike v Srbiji« zapisala, da »izbrani diskurzi o prilaščanju družbenega spomina, o kolektivni travmi in ponovno ustvarjanje Sovražnika-Drugačnega v obliki podobe in dogodka postanejo sestavni 'samodelujoči' dejavniki srbskega profašističnega oblikovanja družbene stvarnosti«. Po njenem mnenju moč pretirane reprezentacije družbene stvarnosti v Srbiji lahko razumemo kot močno diskurzivno sredstvo za vzdrževanje političnega reda. Moč pretirane reprezentacije se izraža v možnosti selektivne izbire družbenega spomina in družbene »prisotnosti«, ki deluje tako, da legitimizira ali delegitimizira prostor, ljudi, usode, in sicer prek naracije/negacije družbene travme, premeščanja prisotnosti/odsotnosti nasilja, realnosti/virtualnosti javne sfere in oblikovanja »kolektivne zavesti«. Legitimizirajoča moč takega dominantnega diskurza tiči v oblikovanju kolektivnega konsenza, ki sloni na narcisoidni retoriki, in ki, kot poudarja Papićeva, dojema zunanji svet kot edini vzrok in gibalo za srbsko notranjo bedo in srbski neprivilegiran položaj. Posledica tega je samoviktimizacija, samoprevzemanje pozicije žrtve, ki prežema vse plasti srbske družbe, od ljudskih mas do intelektualne in umetniške srenje. Papićeva ta proces samoviktimizacije pojmuje kot potovanje travme, kot proces zavračanja vsakršne odgovornosti, npr. za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji.

Papićeva prav tako omenja ponovno obuditev izbrane travme v javni sferi, ki jo državni mediji še bolj utrjujejo in s tem izvajajo skrbno načrtovano revizijo zgodovine. Kot je zapisala: »Mediji so dosledno utirali pot srbski brezbrižnosti v odnosu do Drugega. S tem so travmo tako ponotranjili, da hrvaške in bošnjaške žrtve ne bodo nikoli deležne toliko spoštovanja, kot so ga bile deležne 'največje' srbske žrtve v letih 1941–42. Ta pojav bi lahko opisali kot 'fikcionalizacijo izbrane travme'«. (Prim. Žarana Papić v Filozofski vestnik, 2002, str. 191–205)

V povezavi s to skoraj pozabljeno analizo Papićeve, ki pa se je izkazala za še kako aktualno danes, je pomembno razumeti, da ni neke pozicije, ki bi bila izvzeta, ki bi bila zunaj ali povsem onstran notranje imperialne ali kolonialistične razlike. A lažje se je vdati hegemoničnim genealogijam moderne in postmoderne zahodnjaške miselnosti (Mignolo) oziroma bistveno bolj zabavno in bolj sexy je oklepati se pozicije »fikcionalizacije izbrane travme«, kot poseči v lasten prostor. Ali, kot bi dejala Jelica Šumič-Riha, lažje je igrati vloge za velikega Drugega, kot radikalno preiti k dejanju in izvesti radikalno politično dejanje, ki mu danes uspeha ne zagotavljajo več vedno ista imena.

Drugače povedano: v preteklosti je bilo prevratniško dejanje mogoče, ugotavlja Šumič-Riharjeva, Veliki Drugi, virtualni simbolni red, ki tvori našo realnost, je bil tisti, ki nam je tako rekoč »zagotavljal« uspeh. Danes se svet predstavlja kot neskončno brezmejno kroženje; imperializem kroženja (angl. imperialism of circulation), ki ga je Michael Hudson vpeljal leta 1972, odlično povzema ta »gon«. Imperializem kroženja pomeni neskončno »prijateljsko« menjavo (predvsem blaga, praznih identitet, univerzalnih stališč itd.) med do nedavno nasprotujočimi si stranmi. Zato se primerno temu imperializmu kroženja, kot edini možni ukrep, ki bo omogočal izhod iz trenutne situacije še bolj obscenega razlaščanja, zasužnjevanja in neokolonialnih odnosov, ki so posledice še večje intenzifikacije kapitala v ustvarjanju presežne vrednosti, ponuja – koordinacija. Pred kratkim smo na eni od kritičnih online list prebrali, da nas bo teh »nevšečnosti kapitala in neokolonialnih odnosov« lahko v prihodnosti rešila le »koordinacija«. Ali smo res tako neumni, da verjamemo takim teorijam? Za nemoteni »imperializem kroženja« je nedvomno potrebna »koordinacija«, a takšna, ki bo uspešno skoordinirala odstranitev tistih, ki še vztrajamo na poudarjanju družbenega antagonizma, ki ni nič drugega kot razredna razklanost sodobnih družb, sled edinega zares naravnega odnosa v našem življenju, ki je odnos kapitalskega izkoriščanja.

Imperializem kroženja, ki si na vso moč prizadeva za vse večje in nemoteno kroženje, preprečuje sleherno prevratništvo. Vse kroži, se izmenjuje, a mora biti brez vsakršnih razlik.

Tisti, ki so nekoč bili sovražniki, bodisi posamezniki kot tudi institucije, se danes obnašajo, kot da smo vsi skupaj v isti godlji, v istem »dreku«, za katerega naj bi sedaj združno poiskali rešitev za naše težave in potrebe (pa čeprav so za nastalo bedo krivi prav oni, saj so na oblasti, vendar na to »pozabljajo«).

Delovati politično pomeni določiti mejo, kje naj prenehamo verjeti v nemožnost spremembe; delovati politično pomeni omejiti imperializem kroženja brez razlik. To pa nas posledično sili, da se vprašamo, na katere zgodovine bomo pripeli našo politiko reprezentacije in kako bomo ponovno artikulirati našo notranjo/zunanjo pozicijo.

Viri:

Araba Evelyn Johnston-Arthur, besedilo, ki je nastalo v sodelovanju z Belindo Kazeem (vizualno umetnico) in je bilo objavljeno v časopisu Reartikulacija, št. 1, Ljubljana, 2007.

Marina Garcés, »The Experience of the US«: Zehar, št. 60–61, San Sebastian, 2007.

Marina Gržinić, »The Impurity of Education, Knowledge and Self-organization«: Teorija koja hoda, TkH, št.15, Beograd 2008 (v pripravi).

Žarana Papić, »Europe after 1989: ethnic wars, the fascisation of social life and body politics in Serbia«: Filozofski vestnik, posebna številka The Body, uredila Marina Gržinić Mauhler, Filozofski inštitut ZRC SAZU, 2002, str. 191–205.

Jelica Šumič-Riha, »Jetniki Drugega, ki ne obstaja«: Filozofski vestnik, št. 1, Filozofski inštitut ZRC SAZU, 2007, str. 81–103.

Catherine Walsh, intervju z Walterjem Mignolom, »The geopolitics of knowledge and the coloniality of power«: Zehar, št. 60-61, San Sebastian, 2007.

Reartikulacija je umetniška skupina, Ljubljana.

Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]