Intro
Osrednja ljubljanska mestna knjižnica Otona Župančiča na svoji top-listi poletnega branja priporoča na tretjem mestu italijanskega pesnika Gabriela D´Annunzia, predanega nacionalista in frontmena propagandistične retorike proti vzhodnoevropski kulturni samobitnosti in človeka, od katerega se je Mussolini učil tehnik fašistične diktature. Morda bi morali v opombi za vsak slučaj le označiti, da je tretje uvrščeni D'Annunzio slovanske sosede onstran Soče imenoval »nevarni barbari« in čakal dan, ko se bo Soča rdeče obarvala z barbarsko krvjo. Slovenski mediji so v sila obilnem poročanju ob papeževem obisku Avstralije znova zamolčali demonstracije proti papežu. 19. julija 2008 se je v Sidneyju zbralo preko petsto nasprotnikov vatikanske politike do kontracepcije, splava in homoseksualnosti; preoblečeni v nune, menihe in hudiče so vernikom delili kondome: »Papež laže! Uporabite kondom!«
Antagonizmi
Rada bi videla tistih 0,05% prebivalstva Slovenije oziroma tisoč evrobarometrovih anketirancev, zaslužnih za to, da tiskovna služba vehementno ugotavlja, da »zaupanje Slovencev v EU ostaja stabilno, podpora evropskim politikam pa se je še nekoliko povišala. Slovenci so v sedemindvajseterici največji podporniki evropske monetarne unije in nadaljevanja širitve Unije. Poročilo za Slovenijo beleži tudi porast zadovoljstva z življenjem«. 71% anketiranih meni, da članstvo v Evropski uniji koristi državi. 73 % vprašanih meni, da glas Slovenije v EU šteje. Evropski uniji zaupa 66% vprašanih. Kar 89% vprašanih je zadovoljnih s svojim življenjem. Podpora evropskim politikam ostaja visoka. Podpora ekonomsko-monetarni uniji Slovenijo z 90% podporo uvršča na prvo mesto. 62% vprašanih meni, da Evro zagotavlja državi večjo gospodarsko stabilnost. Skupno zunanjo politiko držav članic podpira 82% vprašanih, skupno obrambno in varnostno politiko pa 87% vprašanih. Pomladansko poročilo beleži tudi porast podpore širitvi EU, ki jo podpira 74% vprašanih. 59% vprašanih ocenjuje, da gredo razmere v EU v pravo smer, zato je 74% vprašanih optimističnih glede prihodnosti. Skratka, zaupanje v EU je visoko nad evropskim povprečjem. Slovenija je znova prekosila vse, se povzpela na najvišje vrhove. Skoraj tako kot v športu – ga ni vršaca niti reke, ki jim ne bi bili kos – majhna država ruši rekorde. Kako potem taisti anketiranci menijo, da je stanje gospodarstva slabše od evropskega (70% vprašanih), da je stanje življenjskih stroškov v Sloveniji slabše kot v Uniji (79% vprašanih), 52% jih zaznava upad kupne moči, 59% pa jih ima težave pri plačevanju mesečnih računov.
Čeravno stopnja nasilja nad seksualnimi manjšinami v evropski praksi narašča, uradne statistike EU kažejo ravno obratno. Homoseksualci so zdaj na lestvicah nepriljubljenosti uvrščeni za starejšimi. Tako javnomnenjska raziskava Evrobarometra pravi, da bi državljani EU za voditelja države raje imeli istospolno usmerjenega kot nekoga, ki se jim zdi prestar. V raziskavi je samo 17% od skupno 27.000 vprašanih iz vse Unije odgovorilo, da bi bili popolnoma zadovoljni, če bi njihovo državo vodil nekdo, starejši od 75 let. Precej več, 36%, bi jih bilo bolj zadovoljnih, če bi bil predsednik njihove države homoseksualec. Danes dejansko le trem državam Unije predseduje oseba, starejša od 75 let: grški predsednik Karolos Papulias (79), litovski Valdas Adamkus (81) in italijanski Giorgio Napolitano (83). Hkrati je v Grčiji in Italiji le peščica vprašanih odgovorila, da bi bili popolnoma zadovoljni s starejšim predsednikom. Diskriminatorni predsodki do različnih ranljivih skupin so se v zadnjih letih ne le razpasli, temveč se pojavljajo vedno nove tarče – zdaj je na udaru starost. Kar 61% državljanov EU izraža sovražna stališča do starejših. 45% Evropejcev motijo invalidi! Visokega deleža nestrpnosti so deležne tudi etnične manjšine – 61% ter geji in lezbijke – 53%. Vse aktivnejši nosilci nasilja in nestrpnosti so najstniki, nasilje pa je pogosto zapakirano v lažno tolerantno pop-kulturo, trivialno reklamno industrijo in ostale prijeme kapitalističnega megapotrošništva. V Evropi je zaskrbljujoč trend naraščanja antisemitizma, islamofobije in rasizma, stalne tarče so tujci, Romi in hendikepirani. V EU samo dve državi uradno beležita statistiko rasizma, Finska in Velika Britanija. Približno v istem času, ko je Evrobarometer ugotavljal, kolikšen delež fobij pred starostjo goji »stara celina«, je sodišče v Atenah zavrglo tožbo prebivalcev otoka Lesbos zoper gejevsko in lezbično združenje OLKE. Trije otočani so nevladno organizacijo tožili zaradi uporabe in prisvajanja termina »lezbijka«, zaradi česar naj bi trpeli omalovaževanje. Domačine vznemirja, da je morska pečina Eressos, od koder naj bi se v smrt pognala antična pesnica Sapfo, preveč popularna turistična točka. Sodišče je odločilo, da izraz »lezbijka« ne definira statusa, zato prebivalci otoka Lesbos nimajo podlage za tožbo.
Najnovejše poročilo Evropske agencije za temeljne pravice z Dunaja ugotavlja, da diskriminacija gejev, lezbijk in trans oseb obstaja. Poročilo agencije zgolj potrjuje tisto, kar nevladne organizacije razglašajo že leta. Agencija je takoj pozvala k večji zakonski zaščiti seksualnih manjšin, in sicer na področju partnerskih zvez (svoboda gibanja, združitev družine) in sovražnega govora, ki terja enotno ureditev na nivoju kriminalne zakonodaje EU. Lep primer sovražnega govora je britanska poslanka Iris Robinson, žena severno-irskega premierja, ki je julija letos kar dvakrat razburila javnost: prvič z izjavo, da je treba geje in lezbijke zdraviti, in sicer po metodi odrešitve »Born-Again Christian«, nato pa z izjavo, da sta le homoseksualnost in sodomija ostudnejši od pedofilije. Od sovražnega govora do sovražnega dejanja, tj. do zločina iz sovraštva, vodi ravna linija. Mnoge politične platforme vulgarno izkoriščajo ljudske predsodke in nevednost za lastno propagando, vladajoči diskurzi množično legitimizirajo nasilje, pa vendar niso predmet sodnega pregona ali sankcij. V zanimivem časovnem soglasju, 2. julija 2008, torej le dan po objavi poročila Agencije za temeljne pravice, je Evropska komisija napovedala sprejem splošne horizontalne direktive, potem, ko je maja letos umaknila sporni predlog taiste direktive, po katerem je hotela zaščititi le invalide, ostalih ranljivih skupin pa ne. Majski umik je komisija baje izvedla tudi v izogib očitkom o provokaciji javnosti pred irskim referendumom o Lizbonski pogodbi, čigar izid je bil navsezadnje negativen. Mednarodne organizacije za človekove pravice so pozvale voditelje sedemindvajsetih držav članic, naj direktivo soglasno podprejo; da bi bila horizontalna proti-diskriminacijska direktiva sprejeta, jo morajo odobriti vse članice, a vsaka ima pravico do veta.
Kar zadeva homo-politike, je Evropska komisija vključila v horizontalno direktivo prepoved diskriminacije gejev in lezbijk na področju dostopa do javnih storitev, npr. do zdravstva, socialne varnosti, izobraževanja, stanovanja, komercialnih storitev, a je pri tem spregledala zakonski stan in reprodukcijske pravice; zato ostajajo gejevski in lezbični pari še naprej zapostavljeni. Tiskovna predstavnica Evropske komisije Katharina von Schnubein je izjavila, da komisija ni pristojna za pravno regulacijo porok, ki sodi v okvir nacionalnih zakonodaj, ob tem pa še poudarila, da »poroka ni storitev«. Poroka morda ni storitev, vendar je enak dostop do blaga in storitev še kako odvisen od zakonskega stanu – od statusa svojca, priznavanja otrok in statusa družine. Naslednja šibka točka predlagane nove direktive je, da spol postaja vse bolj nezaščitena kategorija v zakonodaji EU. Trenutno EU generalno prepoveduje le rasno diskriminacijo, diskriminacija na osnovi spola izrecno prepovedana v zaposlovanju in dostopu do storitev, medtem ko je diskriminacija na osnovi starosti, spolni usmerjenosti, invalidnosti in religije izrecno prepovedana le v zaposlovanju. Zagotovo je za institucije EU veliko prikladnejše, da se namesto z nestrpnostjo lastne državljanske strukture ukvarjajo s cenami mobilne telefonije. Nedolgo za potezo Evropske komisije, je 8. julija 2008 sledila poteza Sveta Evrope. Prvič v šestdesetletni zgodovini Sveta Evrope se je zgodilo, da so zunanji ministri 47. držav članic Sveta Evrope napovedali sprejem posebne deklaracije v podporo spolni usmerjenosti in spolni identiteti ter ustanovitev medvladne ekspertne skupine za področje GLBT.
Paradiranje
Lani optimistično napovedana prva parada ponosa v Sarajevu, ki naj bi bila 28. junija na Trgu oslobođenja ali na Skenderiji, se ni zgodila. Baščaršiji so se organizatorji – zanimivo – sami vnaprej odpovedali, češ da ta lokacija ne »trpi takšnih manifestacij«. Preventivno se ni zgodila niti parada v Beogradu. Na novinarski konferenci so srbski aktivisti naznanili začetek pogajanj z oblastmi za organizacijo parade leta 2009, od policije in vlade pa zahtevali varnost. Aktivistka Labrisa, organizacije za lezbične in človeške pravice iz Beograda, Dragana Vučković je opozorila, da se »politične elite v Srbiji še ne zavedajo, da je seksualna usmerjenost osnovna človekova pravica«. Predsednik srbske klerofašistične organizacije Obraz Mladen Obradović se je kar preko medijev širokoustil, kako je leta 2001 sodeloval v nasilnem razbijanju gej parade in grozil, da tudi letos ne bo dovolil »promocije pošastnih in izrojenih vrednot na ulicah Beograda«. Ruski aktivisti so naslednjo parado najavili za 16. junija 2009, točno na dan, ko bo v Moskvi finale evrovizijske popevke. Paradni val, ki je zajel Evropo, je na njene vzhodne bregove naplavil razbitine nasilja, medtem ko so na Zahodu korakali za komercialni dobiček in polnili blagajne kapitalistov. V Bolgariji, na Češkem, na Kubi ter v Indiji, kjer so letos prvič organizirali parade, so povsod doživeli nasilne reakcije; letele so molotovke, steklenice, kamni, jajca, napolnjena s kislino, petarde. Policija je morala uporabiti solzivec in vodne topove. V Indiji so udeleženci nosili maske. V Sofiji je bilo na paradi s skromnimi 150 udeleženci aretiranih preko 60 nasilnežev, ki so nosili gesla: »Bodi nestrpen, bodi normalen!« Okrog 50 aretiranih in na desetine ranjenih je bilo v Budimpešti. Madžarski pravosodni minister Tibor Drasković je ob tem ugotovil, da so napadi rezultat dobro organiziranih skrajnežev, vendar usmerjeni predvsem na policijo. Kako to, da so jih potem skupili mnogi udeleženci in novinarji? Evropski parlament je še pred paradnim valom pozval Hrvaško, naj zagotovi varnost udeležencev – čeprav je Hrvaška ena redkih, ki homofobične skrajneže dejansko sankcionira. Lanske nasilneže je sodišče že obsodilo in poslalo na prestajanje kazni, tudi letos je policija kmalu po paradi aretirala napadalce in zoper kazniva dejanja, motivirana s sovraštvom, sprožila kriminalistične postopke. Kulturne razlike v tipologiji parad postajajo vse bolj očitne. Zrelejše, kot je gibanje, več je protesta in manj proslavljanja. Berlinska, že trideseta parada, je opozorila na problem homofobičnega nasilja, pariška, z milijon udeleženci, je kritizirala nasilje v šolah, rasizem in ksenofobijo med mladimi.
Če udeleženci parad na Vzhodu še veselo ploskajo govorcem iz političnih vrst, so politiki na Zahodu veliko manj priljubljeni. Na londonski paradi so vihteli transparente iranskega predsednika Mahmouda Ahmadinejada z vpadljivim make-upom in nalakiranimi nohti: »Predsednik Irana. Morilec. Homofob« ter pripisom: »Imam majhnega«. Udeleženci londonske parade so glasno izžvižgali laburistično poslanko Harriet Harman, ki je zgrožena zapustila govorniški oder. Množica je glasno izrazila jezo nad laburistično vladno migracijsko politiko, ki kljub pozivom na moratorij izvaja deportacije azilantov v homofobične države, kot so Alžirija, Egipt, Palestina, Kamerun, Zimbabve, Uganda, Iran, Irak in Belorusija. Britanska notranja ministrica Jacqui Smith zagovarja stališče, da »ni tveganja za tiste geje ali lezbijke, ki so glede svoje usmerjenosti diskretni«. Podobno politiko je ubrala tudi pregovorno najrazvitejša Švedska – imigracijski urad je sprejel pravilo, po katerem bodo iranski homoseksualci dobili možnost azila na Švedskem le v primeru, če so v Iranu živeli outirano. V obeh primerih gre za nezaslišano politiko Go home and be discreet!, ki preganjanim ponuja življenje v ilegali, primerljivo z Judi pod nacizmom. Sprašujem se, ali švedske deportacije potem izvaja SAS, ki je kot prva evropska letalska družba uvedla posebno internetno stran za gejevsko tržišče. Ali je roza ekonomija tržna niša migracijske politike? Medtem se trgovci, hotelirji in drugi turistični delavci v Copenhagnu že pripravljajo na gej olimpijado World Out Games 2009; še ena komercialna iluzija o enakopravnosti.
Vztrajnost
V julijski oddaji Studio ob 17h na Radio Slovenija je predstavnik Urada varuha človekovih pravic povedal, da nasilje na letošnjih paradah ponosa po Evropi, vključno z ljubljansko, ni bilo posledica organiziranih napadov. V isti oddaji je predstavnik ILGA-Europe izjavil, da nasilje nad geji in lezbijkami v EU stagnira. Po meritvah nemške nevladne organizacije Maneo, specializirane za preprečevanje homofobičnega nasilja, je nasilje nad geji v Nemčiji v zadnjem letu dni naraslo za 40%. Izmerjena stopnja nasilja nad GLBT v Liverpoolu je, po podatkih britanske policije 59%, v Londonu pa 47%, povprečno vsak 5 gej ali lezbijka v Veliki Britaniji je žrtev nasilja. Med vzroki homofobičnega nasilja navajajo patriarhalne vzorce, mačizem in homofobični verski pouk v šolah. Na majhnem Cipru kar 73% prebivalcev izraža sovražna stališča do gejev in lezbijk. Moldavski lezbični aktivistki, ki je ob napadu skupine neonacijev na pomoč poklicala policijo, je policist zabrusil: »Razumemo, da so vas napadli, ampak kaj zdaj hočete od nas?« Zaradi homoseksualnosti je v Istanbulu moral umreti 26-letni študent fizike Ahmet Yildiz. 15. julija 2008 so ga sredi belega dne s pištolo pokončali domnevno njegovi lastni sorodniki. Kurdska družina iz vzhodne Anatolije ni prenesla, da je njihov sin objavil članek o svojem coming-outu, sledile so grožnje s smrtjo in umor zaradi skrunitve družinske časti. Pokopali so ga v anonimni grob. 2. avgusta 2008 je v Liverpoolu po nekajdnevni komi umrl 18-letni Michael Cause, potem ko so ga na ulici brutalno pretepli. Za oba primera je značilno, da su ju mediji skušali zamolčati, v turškem primeru se je potuhnila tudi policija.
Kaj porečejo »moralne ženske«
Novinar visokonakladnega brezplačnika Marjan Jerman je letošnjo ljubljansko parado ponosa skušal prikazati kot nestrpno. Po njegovem mnenju so »ti ljudje« sami krivi, da se dogajajo incidenti; denimo izzivajo s transparenti »Ponosen sem, ker sem gej«. Jerman meni, da s tem podžigajo nestrpnost in sovraštvo. »Se je res potrebno kazati in na transparentnih zapisati 'vesel sem, da sem gej' in podobno? Jaz sem vesel, da nisem gej, pa zaradi tega ne organiziram parade, na kateri bi nosil napis 'Vesel sem, ker nisem gej'«. In nadaljuje: »Kako trapasto bi izpadlo, ko bi na primer prostitutke organizirale parado ponosa, s katero bi želele opozoriti na njihov položaj v družbi in bi korakale s transparenti, na katerih bi pisalo 'Vesela sem, ker sem prostitutka'…«. Pri tem novinarja skrbi, kaj bi na parado prostitutk dejale mimoidoče »urejene in moralne ženske«. »Morda še nismo dovolj zreli, da bi te ljudi normalno sprejeli«. Sodelavec taistega brezplačnika Miha Šalehar je podobne bojazni zapisal takole: »Rožnato prvenstvo in podobne manifestacije tako hitro postanejo lastni pljunek v skledo 'drugačnih'…izkazovanje ljubezenskih preferenc kot edinega parametra, ki te kot osebnost definira, hitro lahko preraste v 'buzeriranje' v zdravo glavo«. Šalehar pravi, da ima Slovenija »tri estradne homoseksualce, da ji s klovnskim ekspozejem dopovejo, kako zaplankana je.« Preprosta logika bulvarskega žurnalizma ne potrebuje komentarja, razen morda gole, osnovnošolske lekcije iz zgodovine izpred več stoletij izborjenih univerzalnih civilizacijskih principov – Deklaracije o pravicah človeka in državljana (1789), ki med drugim piše: »Svoboda je v tem, da lahko storiš vse, kar ne škodi drugemu«, med človekove pravice pa uvršča tudi združevanje in upor proti zatiranju. Morda je časovna vrzel ali mentalitetna retardacija posledica pravnega in zakonodajnega capljanja, mencanja in ogrožanja varnosti; Slovenija ne premore zakonske regulacije niti sovražnega govora niti zločina iz sovraštva.
Patriarhat
Gertrude Stein je v leta 1937 objavljeni Everybody's Autobiography zapisala: »Tu okrog se dogaja vse preveč očetovanja in nobenega dvoma ni, očetje so moreči. Dandanes je vsakdo oče, imamo očeta Mussolinija in očeta Hitlerja in očeta Roosvelta in očeta Stalina in očeta Trockega in očeta Bluma in oče Franko se ravnokar spočenja in obstaja jih še mnogo, ki se na to pripravljajo«. Lahko bi bilo tudi leto 2008 ali katerokoli drugo.
[nazaj na vrh] |
