Evropska komisija je aprila 2008 iz letnega programa nenadoma črtala sprejem horizontalne direktive, ki bi uzakonila splošno prepoved diskriminacije na osnovi starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti in vere, kot določa 13. člen Amsterdamske pogodbe. Namesto tega naj bi z direktivo zaščitili le invalide, ostale kategorije pa bi uredili zgolj z nezavezujočimi priporočili. [Amsterdamsko pogodbo so podpisali 2. oktobra 1997, a začela je veljati 1. maja 1999. Amsterdamska pogodba je korenito posegla v osnovo EU pogodbe, ki so jo podpisali leta 1992 v Maastrichtu.] Trenutno velja splošna prepoved diskriminacije v EU samo na podlagi rase in etnične pripadnosti, diskriminacija na podlagi spola je prepovedana v okviru zaposlovanja ter dostopa do blaga in storitev, medtem ko so ostale kategorije – spolna usmerjenost, starost, invalidnost in vera – prepovedane zgolj v zaposlovanju. Hierarhija pravic v Evropski uniji je očitna.

Umik dolgo pričakovane protidiskriminacijske direktive – Evropski parlament je pred tem kar sedemkrat pozval k prepovedi diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti – pomeni velik korak nazaj. Evropska komisija opravičuje svoj strah pred uspešnim sprejetjem direktive z negativnimi signali, ki jih je prejela od nekaterih držav članic, na primer Nemčije in Češke, ki skupni zaščitni direktivi močno nasprotujejo. Države, ki, nasprotno, horizontalno direktivo močno podpirajo, na primer Švedska, Finska, Španija in Velika Britanija, pa gladko spregleda. Britanska poslanka Evropskega parlamenta Liz Lynne je zato lansirala peticijo, s katero poziva Komisijo, naj vendar spoštuje lastne programske določbe in drži besedo.

Koga se boji Evropska komisija? Lobistični koluarji pravijo, da se evropski delodajalci – poleg odškodnin zaradi diskriminacije – bojijo tudi novih stroškov zaradi dodatnih socialnih dajatev za tiste zaposlene, za katere doslej niso bili dolžni skrbeti. Univerzalni polnopravni dostop do enakih pravic za vse je grožnja dosedanjemu selektivnemu principu. Ali pa gre morda preprosto za prenovljeni reakcionarni trend goreče obrambe javne morale v navezi evropskih neoliberalnih kapitalistov in rimskokatoliške cerkve? Na stičišču kapitalskih in ideoloških interesov se najbolj lomijo kopja človekovih pravic. Je dandanašnja Evropa res tako zelo prežeta s ksenofobijo, rasizmom, homofobijo in mizoginijo, da jo utegne zamajati vsaka napoved uzakonitve sankcij na tem področju? Evropska komisija je očitno ocenila, da bi bilo dregniti v osje gnezdo brbotajoče evropske nestrpnosti – leto dni pred volitvami v Evropski parlament in nominacijami komisarjev – sila nepopularna poteza. Zatorej naj diskriminacija ostane tam, kjer je, živi naj še naprej, uporabna kot ventil, boksarska vreča in katarza ljudskega besa. Besa, ki ga v resnici povzročajo recesija, ekonomska in socialna neenakost, razredne razlike, nepravična distribucija eksistenčnih dobrin, ne pa karavana izključenih. Morda je evropske komisarje zmotilo tudi dejstvo, da sta v zadnjem času Evropsko sodišče v Luksemburgu in Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasborgu kar dvakrat presodila v prid pravicam gejev in lezbijk – proti Nemčiji (pravica do pokojnine po partnerju) in Franciji (pravica do posvojitve otrok). Če bo šlo tako naprej, bodo moteče manjšine začele odžirati profit in privilegije večine. Vsak dobro stoječi kapitalist razume to kot motnjo v sistemu in razlog za alarm. Izpad profita je treba preprečiti, dokler je še čas. Poteza Evropske komisije vehementno odkriva vse razsežnosti hierarhije v polju človekovih pravic v Uniji; daleč smo od načela univerzalnosti, nedeljivosti in enakosti človekovih pravic. Vsi državljani in državljanke so sicer enaki in enakopravni, vendar so v stari orwelovski maniri določene kategorije brcnjene ven. Pa čeprav je evropski slovar poln boja proti multipli diskriminaciji in ostalih horizontalnih prioritet. Neprijetne, za evropski prebavni trakt moteče vidike diskriminacije je mogoče preprosto črtati z urnika ali letnega programa, izključiti, cenzurirati. Zanimivo je, da med cenzuriranimi temami nikoli in nikdar ne manjka homoseksualnost. Homoseksualnost in lezbištvo sta paradna konja vsake cezure. Geji in lezbijke so po pravilu vedno okrnjeni, sekundarni državljani. Če sploh. Cenzuro homoseksualnosti in seksualnosti na sploh pospešeno izvajajo tudi balkanske države s področja bivše Jugoslavije, ki čakajo na vstop ali vsaj na povabilo v klub elitnih industrialcev in megakapitalistov, imenovan EU. Moralno neoporečnost, kljub zdravi prehrani zamaščenih podbradkov, je treba ubraniti za vsako ceno, čistunstvo – pod krinko obrambe ekonomskih interesov – je najboljša poteza za brezhiben nadzor in kontrolirano uravnavanje vox populi.

Srbija. V Evropski hiši v Nišu so konec leta 2007 prepovedali fotografsko razstavo Queerology, ki bi morala biti del prireditve, posvečene Evropskemu letu enakih možnosti za vse. Postavitev razstave je na dan otvoritve prepovedala glavna organizatorka Irena Veljković, sicer članica Demokratske stranke. Razlog za prepoved razstave so, po njenih besedah, seksualno eksplicitni prizori na fotografijah, ki bi utegnili zmotiti obiskovalce razstave, ter poskus promocije LGBTQ populacije. Umetniška fotografija naj bi bila v »sado-mazo fazonu« in »morbidna«. Najnovejša raziskava »Gej-Strejt Alians« [GSA združenje povezuje mladinske aktiviste v boju proti homofobiji in transfobiji v šolah] je pokazala, da je 70 % Srbov prepričanih, da je homoseksualnost bolezen. Srbska ortodoksna klero-fašistična organizacija »Obraz« pa je uradno zagrozila z nasiljem nad homo udeleženci Evrovizijskega festivala.

Hrvaška. Lezbične aktivistke na Hrvaškem so se, prav tako leta 2007, znašle v sodnem postopku, ker so se – porednice! – preveč približale zgradbi Sabora na Markovem trgu v Zagrebu. Pred zgradbo so v okviru kampanje »Nismo homofobični, ampak...« delile letake saborskim poslancem in poslankam, ko jih je policija opozorila, naj se nemudoma odstranijo. Zakonodaja namreč prepoveduje zadrževanje v bližini do sto metrov od hrvaškega Sabora, predsedstva in vlade Republike Hrvaške ali Ustavnega sodišča. Če ne gre drugače, je treba lezbijke odstraniti fizično. Na drugi strani mavrice je Dinko Kalinić, prvi deklarirani gejevski politik na Hrvaškem, kandidiral za hrvaški Sabor – v tretji volilni enoti, Varaždinsko, Međimurski in Krapinsko-zagorski županiji. V svojem programu je zapisal, da je »obitelj vrelo života«, in prisegal na »branitelje domovinskog rata«. Kalinić je prepričan, da so levičarji in desničarji, partizani, ustaši in četniki eno in isto. Homokonzervativizem torej pustoši tudi pri sosedih.

Makedonija. Eden redkih, če ne kar edini protest proti lanskoletni vse-makedonski kampanji za prepoved splava, je bil protest Makedonskega združenja za svobodno spolno usmerjenost MASSO. Kampanja je s plakati, letaki, sovražnim govorom do žensk in drugo propagando pozivala k zakonski prepovedi in ukinitvi temeljne človekove pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. V tem kontekstu sploh ni čudno, da je Svet Evrope aprila 2008 sprejel Resolucijo o pravici do varnega in legalnega abortusa v Evropi, ki jo je podprlo 102, hkrati pa je ni podprlo 83 poslancev.

Ko se na politični sceni pojavijo politiki in seksualnost v objemu cerkve, se vse pogosteje sprašujem, v katerem stoletju in na katerem kontinentu živim. Ljubljanski nadškof Alojz Uran je predsedniku Evropskega parlamenta Hansu-Gertu Pötteringu v okviru uradnega obiska januarja 2008 razkazal stolnico. »Pöttering je ob tej priložnosti Sloveniji čestital ob predsedovanju EU in izrazil veselje, da je Slovenija svobodna država. Ob tem je poudaril, da katoliška Cerkev na Slovenskem predstavlja vitalni sestavni del civilne družbe in si zato zasluži vso podporo za svobodno izvrševanje poslanstva na področju evangelizacije«.¹ Nekoliko kasneje sta Urad za verske skupnosti Republike Slovenije in Mariborska škofija ovadila erotični umetniški tandem Eclipse, češ, da njuna umetniška instalacija matere božje iz Ptujske gore žali verska čustva. Če naj bi pred nekaj leti rock skupina Strelnikoff žalila verska čustva, ker je Marija Devica namesto deteta držala podgano, je zdaj sporno to, da je mati gola. Zelo gola in zelo lepa. Na podoben način je dunajski kardinal Christoph Schönborn – ki je več let po sodiščih preganjal homo aktivista Kurta Kricklerja, ker je ta javno povedal, da je Schönborn gej – močno obsodil homoerotično Zadnjo večerjo, umetniško retrospektivo Alfreda Hrdlicke, ki je bila pomladi 2008 na ogled v dunajski katedrali. Označil jo je za blasfemično pornografsko delo in homoseksualno orgijo apostolov.

Higienizacija družbe brez temeljitega čiščenja seksualne sfere ni mogoča. Tudi za aids ni prostora. Sredstva za preventivo aids/hiv po novem prejemajo organizacije, ki kot zaščitne metode razglašajo monogamijo, poroko in abstinenco. Medtem je nek Center za preventivo Aids – za katerega nisem še nikoli slišala, čeprav prihajam iz društva ŠKUC, organizacije, ki je sploh prva v Sloveniji začela z metodami varnega seksa in preprečevanja aidsa – organiziral dobrodelno zabavo s pomenljivim naslovom »Jagode, čokolada in šampanjec«, kar v ljubljanskem zabavljaškem »vodnem mestu« Atlantis. Na drugi strani nevladnega sektorja je konzorcij elitnih slovenskih NVO, med njimi tudi ena jezuitska in ena kripto-strankarska, izdelal predlog novega zakona o azilu. Mednarodna zveza za človekove pravice gejev in lezbijk (IGLHRC) je podelila nagrado za izjemne dosežke. Dobitnika sta nadškof Desmond Tutu in podjetje IBM. Razkošna prireditev je ovekovečila predstavnika krščanstva, institucije, ki že dva tisoč let zatira homoseksualce, ženske in človekove pravice nasploh, ter globalno mega-korporacijo, ki pooseblja vso bedo eksploatacijske neokolonialistične prakse zahodnega sveta. Pa smo spet pri popkovini med človekovimi pravicami, cerkveno ideologijo in posvetnim kapitalom.

Tatjana Greif je doktorica arheologije, lezbična aktivistka, publicistka, urednica zbirke ŠKUC – Vizibilija in Časopisa za kritiko znanosti.

[nazaj na vrh]