DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

12. decembra 2007 so voditelji držav članic Evropske unije v Strasbourgu podpisali »Listino o temeljnih pravicah EU«. Reformirana listina bo stopila v veljavo leta 2009 z ratifikacijo v vseh članicah oziroma z uveljavitvijo nove pogodbe o Evropski uniji. »Listina o temeljnih pravicah EU« ali – skrajšano – »Listina« je požela veliko odobravanja v evropskem prostoru, zlasti zato, ker naj bi za silo nadomestila neuspeli projekt skupne evropske ustave in ublažila bolečino ob njenem klavrnem koncu. V nagovoru pred podpisom »Listine o temeljnih pravicah EU« je predsednik evropskega parlamenta in pristaš Evropske ljudske stranke Hans-Gert Pöttering zanosno izjavil: »V Evropski uniji nima pravice moč, ampak ima moč pravica«, prisegajoč na vladavino prava, ki so jo ustoličili že »naši očetje«. Prvo skrito bistvo »Listine o temeljnih pravicah EU« je, da sta si Velika Britanija in Poljska izborili opt-outs. Slovenski mediji prevajajo opt-outs kot »izvzetje«. To niti ni tako napak, čeprav čudno spominja na »vnebovzetje«, bolj napak je, da večinoma ostanejo zgolj pri golem prevodu, samega pojava pa ne razgrnejo ali problematizirajo; morda zato, ker je novinarski komentar žanr, ki počasi hira. Opt-outs je zakonska izjema ali ločeni status, mehanizem, ki ga države članice EU s pridom izkoriščajo na različnih področjih, da se izognejo evropski zakonodaji. Opt-outs pomeni pravico Poljske in Velike Britanije, da ne spoštujeta določil »Listine«. »Listina« za ti dve državi torej ni pravno zavezujoča. Tako si uzurpirata način, da sami presojata, kaj so človekove pravice in kaj ne, kdo jih ima in kdo ne, kaj je kratenje človekovih pravic in kaj ne. Na Poljskem, pri tem homofobičnem prvaku Evropske unije, to lahko pomeni, da človekovih pravic seksualnih manjšin preprosto ne bodo priznali. Hkrati pa je vseobča prvakinja v opt-outsu Velika Britanija, ki si »izvzetje« izbori nenavadno pogosto, denimo na področju delovno-pravne zakonodaje. Opt-outs v praksi prav tako pomeni, da Britanci in Poljaki ne bodo imeli možnosti pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, če njihovi državi presodita, da jim pravice pač niso bile kršene. Drugo skrito bistvo »Listine« je, da gre za prvo mednarodno pogodbo nasploh, ki izrecno prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti – vendar ne za vse ljudi enako. Izrecna prepoved diskriminacije seksualnih manjšin zagotovo pomeni napredek v polju človekovih pravic gejev in lezbijk v Evropski uniji, vendar ta napredek velja zgolj za tiste geje in lezbijke, ki so državljani držav Unije. Za nedržavljane EU, migrante, delavce brez vize, tujce, politične in vojne begunce ter azilante te pravice ne veljajo. Četudi jih preganja totalitarni režim, jim grozijo smrtna kazen, mučenje ali zapor.

V Reartikulaciji št. 2 sem pisala o Makwanu Moloudzadehu, dvajsetletnem iranskem geju, obsojenem na smrt zaradi homoseksualnosti. V času nastajanja prispevka je mednarodna kampanja v podporo na smrt obsojenemu še trajala, bila je v polnem teku. Zagnale so jo nevladne organizacije, nato so jo podprle številne vlade in politiki, Evropska unija naj bi zahtevala takojšnjo razveljavitev kazni. Tik pred izidom druge številke Reartikulacije me je doletela vest, da je bila usmrtitev že izvršena. Mladeniča, ki je pred tem dlje časa gladovno stavkal, so 5. decembra 2007 ob 5. uri zjutraj zvlekli iz zaporniške celice in obesili. Usmrtitev so izvedli po hitrem postopku in na skrivaj – obešen je bil v zaporu, čeprav iranska zakonodaja predpisuje javno izvajanje eksekucij. Smrtna kazen je bila izvršena kljub ukazu vrhovnega tožilca o preklicu. Družina umorjenega je prejela krsto z iznakaženim truplom in polomljenimi rokami. Pogreba se je udeležila množica okrog šest tisoč ljudi, skoraj vsi prebivalci mesteca Paveh v zahodnem Iranu. O tragičnem primeru si je upala poročati ena sama iranska novinarka, ki je tudi edina spremljala sodni proces; zahodnim medijem je vidno prizadeta povedala tudi to, da o usmrtitvi ni bil obveščen niti žrtvin odvetnik in da je bil članek, ki ga je napisala po usmrtitvi, nemudoma umaknjen iz tiska, sama pa je bila premeščena in zdaj pokriva »lahkotnejše družbene teme«. Makwanu Moloudzadehu so pred usmrtitvijo sodili na sodnem procesu, ki je bil prava farsa, bil je obtožen za dejanje »sodomije«, kot se v islamističnem vokabularju pravi homoseksualnemu razmerju, ki naj bi ga zagrešil kot trinajstletni deček. Vse priče na sodišču so izrecno navedle, da so bile njihove obremenilne izjave podane pod prisilo in kot posledica ustrahovanja. Na koncu ni bilo v sodnem procesu niti ene priče, ki bi potrdila očitani zločin, zato je sodnik sprejel obsodbo po »lastnem občutku«. Po mednarodnem in tudi iranskem pravu je smrtna kazen za dejanje, ki ga storijo mladoletne osebe, prepovedana. Trenutno čaka v Iranu na usmrtitev oseminsedemdeset mladoletnikov. Iran je država z najvišjo stopnjo smrtnih kazni na svetu. Lani je bilo izvedenih preko dvesto deset eksekucij. Lahko vas obesijo, obglavijo z mečem, pahnejo v prepad ali do smrti kamenjajo iz različnih razlogov – od prešuštva, čarovništva, disidentstva, do homoseksualnosti in lezbištva.

Nizozemska je januarja 2008 odredila deportacijo devetnajstletnega iranskega geja v Veliko Britanijo. Na Nizozemsko je pobegnil po tem, ko so mu v Britaniji zavrnili prošnjo za azil. Vendar mu je nizozemsko sodišče prisodilo prisilno vrnitev v Anglijo, čeprav ga od tam čaka deportacija v Iran, v Iranu pa smrtna kazen. Tovrstne postopke omogoča Dublinska konvencija, ki preprečuje iskanje azila v več državah hkrati, pa četudi ti v eni državi azil že zavrnejo. Poleti 2007 je hud mednarodni pritisk komajda preprečil deportacijo iranske lezbijke Pegah Emambakhsh iz Velike Britanije v Iran, kjer jo je čakala smrtna kazen. Leta 2006 je nemško ustavno sodišče preprečilo deportacijo sedemindvajsetletne lezbijke v Iran. Leta 2005 so svet obkrožile tri fotografije usmrtitve dveh iranskih najstnikov, šestnajstletnega Mahmouda Asgarija in osemnajstletnega Ayaza Marhonija, ki ju je iranska oblast obsodila zaradi homoseksualnih nagnjenj. Na prvi fotografiji sta objokana mladeniča v policijskem vozilu, nato rablja v črnih kapucah natikata zanko okrog njunih vratov, na tretji fotografiji je videti njuni obešeni trupli. Usmrčena sta bila v mestu Mashhad na severovzhodu Irana, dejanje pa je na mestnem trgu opazovala množica. Leta 2004 je Israfil Shifri, devetindvajsetletni gej iz Irana, vkorakal v imigracijski urad v Manchestru, se polil z bencinom in sežgal. Vse njegove prošnje za azil je Velika Britanija zavrnila in ob grožnji deportacije se je raje usmrtil kar sam. Morda bi bilo predsednika evropskega parlamenta Hansa-Gerta Pötteringa potrebno vprašati, kdo ima torej pravico in kdo moč. S preprečevanjem in omejevanjem migracij na ozemlju Evropske unije se totalitarni režimi krepijo. To so spregledani momenti schengenizacije Evrope in skupne azilne politike. Spregledan moment ostajajo deportacije gejev in lezbijk iz EU v države, kjer veljajo smrtna kazen, mučenje ali nečloveško poniževanje – v Iran, Mavretanijo, Savdsko Arabijo, Jemen, Sudan, Združene arabske emirate, Ugando, Zimbabve, Pakistan, Alžirijo, Jamajko, Belorusijo, na Kosovo, v Albanijo…

Zunanja meja Unije je meja strahu, vadbeni poligon za fear-management. Schengenski informacijski sistem izvaja prikrite metode nadzora, kontrole in sledenja. Prümska pogodba nalaga Sloveniji od leta 2007 meddržavno izmenjavo informacij o DNK in prstnih odtisih, v okviru projekta VISA nastaja največja biometrična informacijska baza na svetu. Schengenizacija je zamajala poznani koncept državljanstva in koncept zasebnosti. Aktivisti vztrajno opozarjajo na pasti schengenske mejne ekspanzije, ki ni le nevarna arena evropskega apartheida, rasizma, ksenofobije in homofobije, ampak prinaša tudi uresničitev nočne more, zloglasnega svobodnega trga, prostega pretoka blaga in storitev, globalno redistribucijo bogastva in revščine, zatiranja ter izključevanja. Zunanja meja EU je nepropustni filter – in pod okriljem evropskih institucij delujejo ekstremistične frakcije, katerih poslanstvo je protimigracijska politika in boj za »čisto Evropo«. Ena takšnih skupin je ITS – Identiteta, tradicija, suverenost, ki deluje znotraj evropskega parlamenta in ima v skladu z obstoječimi parlamentarnimi pravili letno na voljo milijon evrov proračuna. Milijon evrov za neofašistične novodobne križarje, za pregon manjšin, migrantov, azilantov, Romov, Judov; za homoseksualce terjajo »kapitalno kazen«, organizacije proti rasizmu so označili za »mentalni aids«. Podlaga za članstvo je zavezanost krščanskim temeljem in tradicionalnim družinskim vrednotam. Medtem evropske univerze in druge bolj ali manj razsvetljene ustanove merijo indeks integracijskih politik migrantov. Slovenija si na lestvici integracijskih politik med članicami EU deli 11. mesto. Pa poglejmo. Slovenska policija je za odkrivanje ilegalnih pribežnikov vrhunsko usposobljena in vrhunsko opremljena. Uporablja naprave, ki zaznajo človeško toploto, nočne detektorje, meri vsebnost ogljikovega dioksida v kombijih in zaprtih tovornjakih. Po uradnih podatkih je bilo leta 2000 in 2001 v Sloveniji odkritih 35.000 ilegalnih migrantov, leta 2006 samo še 4.000, leta 2007 pa 3.000. Slovenija je v predpisanem roku prenesla azilne evropske direktive v nacionalni pravni red. Januarja 2008 je v veljavo stopil Zakon o mednarodni zaščiti, ki nadomešča Zakon o azilu in uvaja enotni azilni postopek, ki je del skupnega evropskega azilnega sistema. A prenovljena zakonodaja prenaša evropske direktive v nacionalno zakonodajo tako, da dejansko znižuje mednarodne pravne standarde in omejuje možnosti iskalcev azila, da bi v Sloveniji našli zaščito.

Evropski direktivi o minimalnih standardih glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca oziroma osebe, ki potrebuje mednarodno zaščito (direktivi iz leta 2004 in 2005), določata minimalne normative, pri čemer pa so nekateri nižji od obstoječih mednarodnih standardov humanitarnega prava. Zato obstaja nevarnost, da bo polna realizacija obeh evropskih direktiv privedla v državah članicah do zniževanja že pridobljenih standardov. Ravno to naj bi se zgodilo v Sloveniji. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce je že kritiziral Zakon o mednarodni zaščiti; očita mu, da ne dosega mednarodnih pravnih standardov in postavlja iskalce azila v nevarnost zapora in deportacije. Novi zakon omogoča deportacije, četudi azilni postopek oziroma pritožba še traja. Omogoča tudi široko uporabo pripora za prosilce za azil. Prenovljena azilna zakonodaja torej zaostruje položaj azilantov in otežuje postopke za njihovo zaščito, obenem pa ne upošteva več ključnih elementov, ki jih predpisujejo tako evropske direktive o minimalnih standardih o pogojih za priznanje statusa begunca kot tudi mednarodni standardi. Pravica do azila je individualna pravica, vendar imajo vsi prosilci za azil pravico do združitve z družino, pri čemer se kot družinski člani štejejo zakonski ali izvenzakonski partner in otroci, v novem zakonu pa ni navedeno, da se enak status priznava tudi neporočenim in istospolnim partnerjem. Ravno tako ne spoštuje navodil evropskih direktiv glede upoštevanja dejavnika spola v azilnih postopkih. To pomeni, da se mora pri presoji vseh petih osnov, na podlagi katerih se ugotavlja, ali so bili prosilci žrtve pregona – politično prepričanje, narodnost, rasa, religija in pripadnost posebni družbeni skupini – nujno upoštevati dejavnik spola. Prosilkam za azil se mora omogočiti sodelovanje tolmačk, odvetnic ali svetovalk. O tej možnosti jih mora obvestiti uradna oseba, ravno tako jih mora informirati o pravici do intervjuja brez prisotnosti družinskih članov. V azilnih postopkih se upošteva faktor strahu, sramu in travmatičnih izkušenj, od prosilcev in prosilk azila pa ni potrebno zahtevati natančnih podatkov o posilstvih in drugih seksualnih deliktih. Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce ima Slovenija že sedaj eno od najnižjih stopenj priznavanja pravice do azila v Evropi – leta 2006 je bil status begunca priznan samo enemu prosilcu za azil, leta 2007 pa dvema. Ministrstvo za notranje zadeve RS je ta podatek demantiralo in trdi, da je bil v zadnjih dveh letih v Sloveniji priznan status begunca osemnajstim osebam. Letno kvoto določa država. Elfriede Jelinek je v leta 1989 objavljenem romanu Lust (Naslada) zapisala nekaj, kar mi prebuja prispodobo idilične vasice Schengen: »V hitlerjanskih zadnjih sobah gostiln spet udarjajo drug po drugem, ti majhni rodovi na povodcih…«. Ampak pri nas v podalpju je lepo varno. Imamo »Eurokopter« in »Schengen-bus«, ki nas varujeta pred tujci. Politiki obiskujejo dojenčke v porodnišnicah in sprejemajo kolednike.

Tatjana Greif je doktorica arheologije, lezbična aktivistka, publicistka, urednica zbirke ŠKUC – Vizibilija in Časopisa za kritiko znanosti.

[nazaj na vrh]