REARTIKULACIJA

NOVI FAŠIZMI

DEKOLONIZACIJA

QUEER

LEZBIČNI BAR

BEOGRAJSKA (DRUGA) SCENA

POZICIONIRANJE

SVOBODNI MEDIJI

DRUGA KULTURA

HARD CORE

ZGODOVINA

HIPERKOMODIFIKACIJA

GLOBOKO GRLO

KRITIČNA PRAKSA

KIBERPIPA

ČASOVNI STROJ

Nataša Sukič
KO ZMANJKA STOLOV ZA ISTO MIZO

Nekoč sem verjela, da so akcije, politične in kulturno-umetniške intervencije v družbeni prostor ter infrastruktura, ki jo je vzpostavil lezbični in gejevski aktivizem, tista prava, udarna, ostra in brezkompromisna oblika upora/odpora proti nevzdržnosti bivanja v omejujočih matricah (hetero)normativov. Verjela sem v krik, v reprezentacijski potencial grotesknega simbolizma, v inverzije, v transgresije teles, v njihove karnevalske podobe. In teles, ki so vnašala nemir, motnje in šume v družbene hierarhije in konvencije, je bilo na zgodnji lezbični in gejevski sceni, ki datira v sredino osemdesetih let, precej. V tistem času ni bila nobena posebnost videti geja v usnju, štrumpantlih, z visokimi petami ali bujno lasuljo. Nič čudnega, da sem verjela v izpovedno moč karnevalskih reprezentacij telesa, v njihov tekst, v to, da s svojo »čudaško« anatomijo učinkovito rušijo harmonijo, simetrijo, disciplino, statičnost in zaprtost klasičnega telesa. Da s svojo izumetničenostjo ter ob vselej prisotni dvoumnosti spolov v govor o seksualnosti vnašajo dvom in elemente pretiravanja.

Humor, parodija, ironija, pretiravanje, manirizem, teatraličnost, ponarejenost, kult seksualnosti, čaščenje telesa, kemp, klovnstvo, maškarada, preoblačenje, odpadništvo, hrup, veselje in sijaj – vse to so učinki, ki sledijo najžlahtnejšemu duhu renesančnega in srednjeveškega karnevala. Zame torej več kot primerna orodja, s katerimi se neprivilegirane družbene skupine upirajo asimilaciji v heteronormativni kokon. Zame pravšnji mehanizmi upora proti foucaltovski mikrofiziki oblasti, prave strategije osvoboditve pred večno prisotno grožnjo družbenega panoptikuma. Karnevalska telesa so že sama po sebi disidentska: s tem ko se zavestno izpostavijo pogledu, zarežejo v same temelje ubogljivosti in discipline in (z)motijo nadzor, temelječ na strahu pred (vse)prisotnostjo nevidnega družbenega očesa. Zato je karneval presežek, tisto nekaj več: to je opozicijska kultura zatiranih, znotraj katere periferne eksistence in izključeni posamezniki s pomočjo simbolnih zasedb urbanih mestnih središč (Parade ponosa, ACT-UP-akcije, protiglobalistični protesti, itd.) prevzamejo center! Karnevalska telesa z ekscesi, ironijo, s fragmentirano rekontekstualizacijo, parodijo moškosti in ženskosti itd. odpirajo Pandorino skrinjico seksualnosti in redefinirajo lezbične, gejevske in transidentitete kot pomembno lokacijo kulturne in politične identitete. Nič čudnega, da so etnične in spolne manjšine tovrstne načine in strategije upora vgradile v sama jedra svojih diskurzov: homoseksualci so obrnili pejorativne izraze, kot sta queer in dyke, v simbole ponosa, gangsta raperji so preobrazili izraz niger v bratski pozdrav, postfeministične umetnice se igrajo s tipičnimi stereotipi o ženski, kot sta vamp in vlačuga, lezbične z upodobitvami butch & femme itd. Riot Girls tako po svojih telesih pišejo psica, vlačuga, posilstvo umazanka, kurba..., ker so to natanko tiste reprezentacije, ki jih moški v/na ženskih telesih vidijo. Pa še nekaj je zelo pomembno: v kombinaciji jeze in smeha ima element negacije pozitiven, regeneracijski učinek, ki prinaša najavo nečesa boljšega. To nekaj boljšega postane iskra karnevalskega ognja, ki obnavlja svet. Ekspresija karnevalske energije ponuja permanentno alternativo uradni kulturi, trajno, nezadržno in neukrotljivo možnost izražanja njenega zavračanja na dovoljene načine. Kot je bil prepričan že Bakhtin, ima negacija pozitivne preporoditvene rezultate, saj ustvarja občutek solidarnosti med tistimi, ki so jezni na konformnost oblasti, na aroganco in brezbrižnost vladajočih političnih elit, ki povzročajo in omogočajo bedo, neenakost in diskriminacijo številnih posameznikov in skupin v družbi.

Začetki lezbičnega in gejevskega gibanja v Sloveniji so vse te zametke karnevalstva imeli. Pravzaprav jih je imela vsa takratna alternativna scena. Jasno, da si iz takratne perspektive nisem mogla predstavljati, da se bo ta dinamičen proces osvoboditve na neki točki obrnil v svoje nasprotje.

Niti v najbolj črni nočni mori si ne bi mogla zamisliti, da bodo devetdeseta leta pod težo novega konservatizma in neoliberalizma v gejevsko in lezbično gibanje naplavila simbole, kot so mavrični kozolec, narodne noše (ki –ob pojasnilu predsednika društva DIH, da so s tem želeli pokazati, da smo tudi lezbijke in geji Slovenci – v sebi gotovo ne nosijo elementov subverzivnosti, groteske in karikiranja sodobne slovenske družbe, pač pa nacionalistično podstat) ter duhovnik (tisti, ki je pozneje postavil spletno stran www.kapis.org, katere glavna aktivnost je sovražni govor, uperjen proti homoseksualcem) v vlogi častnega govorca na eni izmed Parad ponosa.

Ali pa da bo razstava Homokaust plod sodelovanja s kontroverznim zgodovinarjem, gospodom Dežmanom, ki predstavlja enega izmed stebrov revanšizma in trde linije revizorjev polpretekle zgodovine. Niti sanjalo se mi ni, da bodo devetdeseta leta v gibanje vnesla novo politično agendo – prizadevanje za integracijo homoseksualnosti v družbeni prostor. Integracijo?! Kaj to pomeni, nam v odlični študiji Homo konzerve na primeru ameriške stvarnosti lepo razloži Richard Goldstein. Ameriška gejevska desnica, ki je v vzponu, predlaga zavzemanje »prostora za isto mizo«. Kaj pa je to drugega kot prizadevanje nekaterih slovenskih lezbičnih aktivistk in gejevskih aktivistov za integracijo homoseksualnosti v sodobno slovensko družbo? Zanje je to znamenje osvoboditve. Zanje je to resno politično vprašanje, resen politični cilj, h kateremu stremijo. Zame in za meni podobne, za tiste, ki verjamemo v zgoraj opisane strategije upora in osvoboditve, pa je to poskus asimilacije homopopulacije, katere posledice bi za homosceno lahko bile pogubne, saj bi jo zdesetkale ter naredile anemično in ubogljivo. Povedano drugače: vse »odklonske« identitete bi bile iz take scene izgnane. To bi pomenilo izgubo heterogenosti in lastne kulture, izgubo korenin, iz katerih je gejevsko in lezbično gibanje izšlo.

Zame in za meni podobne je integracija brisanje spomina, poskus revizije homozgodovine, poskus nove uniformirane homonacije, temelječe na kolektivni zavesti. Če karikiram – kaj se bo zgodilo s kraljicami in kralji preobleke, z lederpedri, tetami, bučerkami, transi, kam bodo izginili, kje bodo sedeli oni? Stolov za eno samo mizo bo za tako pisano in »čudaško« druščino zagotovo premalo. Za skupno mizo običajno sedijo nevpadljivo oblečeni ljudje. Ljudje, ki ne izstopajo. Ljudje, ki s strahospoštovanjem ubogajo družbena pravila in ne postavljajo neprijetnih vprašanj. To pa bi novodobni homojurišniki, zaslepljeni od sonca integracije, morali vedeti. Ali vsaj predvideti. Razen če jih življenja dobršnega dela homoscene v resnici niti najmanj ne zanimajo.

Nataša Sukič je publicistka in aktivistka, Ljubljana.

[nazaj na vrh]