Šefik Šeki Tatlić
MIKROB V EVROPI

Francoski predsednik Sarkozy, poroča zagrebški časopis Zarez1, je pred kratkim v svojem govoru o Konvenciji o kulturni raznolikosti, ki ga je imel v afriškem mestu Dakar, mlade Afričane med drugim nagovoril takole: »Del Evrope, ki je v vas, predstavlja poziv k razumu in univerzalni zavesti. Drama Afrike je v tem, da afriški človek ni zadovoljivo vstopil v Zgodovino… V tem imaginarnem, kjer se vse vselej začenja znova, ni prostora ne za ljudsko pustolovščino ne za idejo o napredku. Človek se nikoli ne zazre v prihodnost. Nikoli se ne preneha ponavljati… V tem je problem Afrike…«

Čeprav bi takšne izjave osebe, ki svoje državljane afriškega porekla istočasno zmerja z »ničvredneži«, lahko mirno označili za neokolonialne in kot takšne za tiste, ki spodbujajo k rasni segregaciji, so te pokazatelj še hujšega problema.

Kažejo na kulturo, ki si prilašča pravico do monopola nad »razumom in univerzalno zavestjo« in ki ni nikakršna »evropska kultura« (saj ta sploh ne more obstajati), temveč je kultura, ki je nastala kot neposredna posledica liberalnega kapitalizma, ali bolje rečeno, je njegova temeljna sestavina.

Toda samo na podlagi zgornjih trditev ni mogoče določiti koordinat mehanizma, ki tiči za še tako ilustrativnimi besedami kljubovalnega francoskega predsednika.

Poziv afriški mladini, da bi prepoznala »del Evrope v sebi« pomeni poziv, da sprejme določeno definicijo razuma, tj. tistega »razuma«, ki je naravne vire severne Afrike leta in leta »razumno« brutalno izkoriščal, da bi si na osnovi teh virov zgradil materialno infrastrukturo bodoče »evropske kulture«.

Na drugi strani pa je poziv k prepoznavanju »univerzalne zavesti« poziv k sprejetju tiste zavesti, ki je tak način izkoriščanja, ki smo mu priča še danes, enostavno objektivizirala, kakor objektivizira vse ostale učinke brutalnega in brezčutnega liberalnega kapitalizma, ki se najhitreje širi prav v kulturi v njenem najširšem smislu.

Najpomembnejše koordinate omenjenega mehanizma, na katere se nanaša sintagma prepoznavanja »Evrope v sebi«, so koordinate, ki določajo paradigmo vključevanja in izključevanja, ki je ključna za razumevanje narave današnjega liberalnega kapitalizma.

Namreč ne gre samo za to, da se ksenofobični in nacionalistični elementi znotraj nadnacionalne Evropske unije vedno znova prepoznavajo kot »univerzalna zavest« in kot taka »edina civilizirana«, ki a priori izključuje vse Druge (temnopolte, Balkance, »južnjake«, »vzhodnjake«, rasno mešane, nekristjane in podobno) in s tem prispeva k nastanku cele vrste praks izključevanja.2

Nasprotno, gre za to, da se je spričo kapitalizma segregacija od rasne prelevila v tržno pogojeno. To pomeni, da se današnja »univerzalna zavest« predstavlja kot tista zavest, ki se prek mehanizma vključevanja vsega Drugega kaže kot zavest univerzalne objektivizacije učinkov kapitala.

Nazoren primer je nedavna napoved Evropske unije o uvedbi t. i. »modre karte« (angl. Blue card), ki bo poklicno usposobljenim priseljencem omogočila pridobitev stalnega prebivališča in zaposlitev v eni od držav EU. Ali to ne pomeni, da se prav z institucionalizacijo »pobeglih možganov«, ki jo podpira obljuba o bodočem materialnem razvoju, nerazvite dežele spreminjajo v še bolj nerazvite? V takem primeru bodo vsi tisti, ki bodo ostali »zunaj«, le še obstajali kot stigmatizirana entiteta, ki v sebi ni prepoznala tisto »evropsko« in je s tem sama kriva za svojo siromašnost, ali, kot je dejal Sarkozy, sami so krivi zato, ker se ne morejo »otresti ponavljanja«.

Mar ne gre tu za isti, a še bolj subtilen mehanizem, ki spominja na nacistično deportacijo Židov v nečloveške gete (denimo varšavskega), kjer so jih v nečloveških pogojih prikazovali kot podgane, insekte, pokveke in podobno, češ da s svojimi »življenjskimi navadami« ogrožajo evropejsko udobje?

Problem neprepoznavanja procesa segregacije kot takega v mehanizmu vključevanja je v tem, da ga na eni strani sam objekt segregacije ne prepoznava kot takega, marveč vidi v njem »priložnost«, na drugi pa, da tudi sam subjekt segregacije (bodisi da je kulturni ali politični) ne prepoznava sebe kot zatiralca, ampak kot tistega, ki spodbuja k »univerzalni zavesti«, ta zavest pa predstavlja kapitalistični mehanizem izkoriščanja za relativnega, utemeljenega in smiselnega.

Zato znotraj kapitalistične ureditve ni mogoče govoriti o subjektu (kot izvajalcu) segregacije, ampak le o stopnji, znotraj katere je določena subjektivnost spremenjena v objekt eksploatacije. V tem primeru je priseljenec, tujec, alien samo zunanji objekt segregacije, medtem ko je subjekt prvega kapitalističnega sveta, tj. beli državljan EU, goli notranji objekt eksploatacije, ki jo izvaja kapitalistični stroj.

Torej notranji objekt eksploatacije svoj pomilovanja vreden položaj objektivizira prek relativizacije učinka kapitala, tako da se opira na tisto, kar sam imenuje »razum«, ki ga ima, ker je objekt eksploatacije in ker je v sebi prepoznal evropskost. Zunanji objekt eksploatacije pa, kadar odkrije »evropskost v sebi«, postane del »univerzalne zavesti«, ki samo prispeva odtenek drugačnosti k vsesplošno priznanemu kapitalizmu kot edinemu mogočemu sistemu. Po Badiouju je to tista zavest, ki samo šteje za enega edinega, ki je kapital.

Sarkozy z enačenjem Evrope, da se razumemo, na svojstven, licemeren in hkrati vulgaren način, z razumom in univerzalno zavestjo, le naredi za vidno trditev, ki je itak poglavitna referenca, kako naj razumemo raznolikost kultur znotraj EU., Na tem pa se utemeljuje večina moralnih stališč EU. Ta moralna osnova je tudi temelj kulture, ki se zaznava kot razumna, ker je evropska.

Torej ne gre za retorično igro, kjer bi s premeščanjem pomen določene sintagme označeval neki nesporazum ali nerazumevanje kulturne raznolikosti kot take. Nasprotno, ta izjava je resnična v svoji lažnosti, kar pomeni, da dejansko označuje matrico, na podlagi katere moralna večina znotraj EU razume kulturne raznolikosti kot tiste, ki so sprejemljive in dovoljene samo zato, da bi se ohranjale na neki notranji distanci kot dokaz strpnosti (ki je sam na sebi skrajno problematičen pojem), ali kot nujen input v stroj za proizvajanje ene edine resnice, ki ni resnica »univerzalne zavesti«, za katero si vsi prizadevamo, ampak je resnica kapitala.

»Evropska kultura«, ki ima monopol nad »univerzalno zavestjo«, je kulturna dominanta, v katero je kulturna raznolikost vključena zgolj kot dodatek patološki matrici, na podlagi katere notranji objekt eksploatacije (v našem primeru »evropski državljan«) svojo pozicijo objekta v kapitalističnem ustroju relativizira z vsiljevanjem svoje želje zunanjemu objektu eksploatacije, da bi tudi ta postal isti objekt eksploatacije, kot je on sam. Primer tega, kar se dogaja s tujci, ki ne pristanejo na to igro, je v glavnih potezah mogoče povezati z načinom, kako sta Hugo Chávez in Evo Morales sprejeta na Zahodu. Preprosto rečeno, dober (beri: civiliziran) je tisti, ki želi biti jaz, kdor ni jaz, se mora najprej civilizirati, tj. demokratizirati, da lahko postane jaz.

Torej, kadar Sarkozy govori, kar misli evropska moralna večina, ali samo misli, da ve, kaj ta misli, in pravi »V tem imaginarnem, kjer se vse vselej začenja znova, ni prostora ne za pustolovščino ne za idejo o napredku«, pomeni, da na Afriko gleda kot na nekaj imaginarnega. Po Lacanu sta v imaginarnem redu, ki sestoji iz slik, predstav, imaginacije ali zablode, Ego in sam imaginarni red tisti točki, ki ustvarjata radikalno odtujitev. Odtujitev od česa?

Na eni strani je Afrika predstavljena kot Sarkozyjevo (»evropsko«) imaginarno, sestavna komponenta evropske percepcije (afriškega) tujca kot niza slik, ki definirajo evropskega drugega. V tem primeru se tujec percipira kot splet imaginarnih podob, ki jih sestavljata evropski ego in evropska imaginarnost. Afričan je tako dojet kot splet podob, ki je kot zunanji objekt percepcije obdan z muhami in čaka na humanitarno pomoč iz Evrope, ko pa vstopi vanjo in postane del evropske »univerzalne zavesti«, prevzame vlogo tujca, ki ima v pop-kulturnem kontekstu stereotipiziranih podob »boljši smisel za ritem, širše kosti, je uspešnejši športnik« in še bi lahko naštevali. V tem smislu je Sarkozyjeva imaginarna podoba odraz njegove evropske narcisoidnosti, ki sprejema drugega le kot stopnjo za merjenje veličine svojega lastnega ega. S tem se Sarkozy odtujuje od samega objekta svoje sintagme, odtujuje se od univerzalnega pojmovanja »univerzalne zavesti«, ki jo na eni strani narcisoidno propagira, na drugi pa se od nje oddaljuje, ker ji dodaja predznak »evropskosti«.

Sarkozyjeva, tj. evropska odtujitev od univerzalne zavesti, pomeni tudi odtujitev od percipiranja tujca kot ne-imaginarne entitete, ali, kar je še pomembneje, gre za odtujitev od univerzalne zavesti kot politične zavesti. Ego+imaginarno=narcisoidno je pozicija, ki ne prikazuje samo odnosa do drugega, temveč tudi do samega sebe, do svoje lastne kulture, katere temeljna podstat je postala produkt imaginarnega, ne pa odraz stvarnih proizvodnih odnosov v kapitalizmu. Torej, odnos do sebi drugačnega je odnos do svoje kulture, ki je vse manj univerzalno politična in vse bolj imaginarna, kulturalizirana. Kultura, ki samo prispeva k raznolikosti enega edinega kapitala.

Mladim Afričanom se s pozivom k odkritju evropskosti v sebi ne ponuja nič drugega kot odtujitev od njihove lastne percepcije Afrike, tj. od afriške kulture, ki je neodvisna od evropske. Skratka, Sarkozyjev govor jim ne ponuja nič drugega kot odtujitev od njih samih zaradi nekih fantazmagoričnih »vrednot evropske kulture«, v kateri bodo morda nekoč prevzeli vlogo visoko kvalificirane delovne sile…

Ta kontekst nas pripelje do samega pojmovanja tujca v »evropski kulturi«. Kultura s predznakom evropskosti tujca sprejema samo deklarativno oz. prav toliko, kolikor ta prepozna »evropskost v sebi«, toliko torej, kolikor postane del fantazme o »evropski kulturi«. Tujec, denimo Afričan, znotraj »evropske« kulture ni nikoli sprejet za tisto, kar je, ampak je sprejet šele potem, ko je spremenjen, mutiran, predstavljen kot nekaj, kar se lahko prenese, kot nekaj, kar je postalo »prijetno« za evropsko imaginarnost.

Potemtakem mora biti tujec »predelan«, da je lahko sprejet v »evropsko kulturo«. Odličen primer takega mehanizma, s katerim prvi kapitalistični svet, ta krasni svet lepote, bogastva in fines, predeluje vse tisto, kar sicer ne prenaša, je britansko podjetje GiANTMicrobes (gigantski mikrobi), ki je na trg lansiralo serijo plišastih igračk v obliki virusov salmonele, ebole, malarije, sifilisa, kuge… Podjetje je na osnovi mikroskopskih slik omenjenih virusov naredilo igračke, ki izgledajo kot virusi, a so prijetnih barv, sešiti iz mehkega blaga, skratka, izgledajo prisrčno kot plišasti medvedek Teddy.

Vse te bolezni, še zlasti ebola, malarija, AIDS, poleg tega, da menda v glavnem izvirajo iz Afrike (pomembno je, da niso evropskega porekla), nenehno ogrožajo življenja zahodnjakov in so neke vrste »grozilne sence«, ki imajo lahko potencialno poguben učinek na udobje povprečnega zahodnjaka. Gre za bolesti, ki simbolizirajo prehajanje realnega v imaginarno strukturo zahodne kulture in so primer mehanizma, ki nam pokaže, kako se nekaj, kar težko prenašamo, prepakira v nekaj, kar ne bo ogrožalo naših udobnih življenj. Če se vrnemo na primer o Židih, ki so jih nacisti predstavljali kot insekte, kot virus, ki razžira tkivo srednjeevropske kulture, ali ne bi lahko trdili, da te igračke v metaforičnem smislu dejansko predstavljajo podobo tujca, Afričana, vzhodnjaka, ki je sedaj v vlogi mehke, krznene in prikupne igračke?

Podobe teh mikrobov so čiste podobe mehanizma, preko katerega zahodnjaška kapitalistična kultura vidi tujca kot mikrob, tujek, katerega obstoj in navzočnost ogrožata udobje zahodnega subjekta, tj. ogrožata zahodno imaginarnost. Zato lahko Sarkozyjev poziv afriški mladini, da v sebi prepozna tisto »evropskost«, razumemo kot poziv, da se med njenim vključevanjem v evropsko pojmovano »univerzalno zavest« prepozna kot ljubek plišasti mikrob. Zato mora biti zadovoljna, saj ni grozljiv, ampak ljubek mikrob, ki ima svoje mesto v »univerzalni zavesti«. Nenazadnje, Sarkozyjev poziv ni nič drugega kot poziv mladim Afričanom, da v sebi prepoznajo potencial za Sarkozyjevo okrutno izživljanje, da prepoznajo njega samega v sebi, in da se zavejo, da bodo le kot delovna sila del kulture, ki je spričo kapitala tako kanibalska, da je lahko zmožna vsako svojo nadaljnjo metastazo, vsako svojo nadaljnjo rakasto tvorbo, poimenovati za civilizacijski dosežek.

Viri: 1 Glej časopis Zarez, Zagreb, z dne 20. 9. 2007, str. 7. 2 Izključevanje je tukaj pojmovano v smislu ravnanja s priseljenci, cenzure in rasne segregacije na ozemljih, kjer je na oblasti klerofašizem, npr. v francoski Provansi, kjer je po Le Penovi zmagi levičarska literatura stigmatizirana ali celo prepovedana, na Poljskem, kjer smo priča segregaciji seksualnih manjšin, ali v Parizu, kjer poteka segregacija Francozov alžirskega porekla, in še bi lahko naštevali…

Šefik Šeki Tatlić je teoretik iz Sarajeva, ki pripravlja doktorat na Univerzi v Zagrebu, Fakulteta za sociologijo.

Iz hrvaščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]