Šefik Šeki Tatlić
ZNAMČENJE FAŠIZMA

Pred kratkim je Hrvaška sprožila kampanjo, v kateri se je preko »ljubke« TV reklame začel promovirati info telefon, ki državljanom nudi vse »potrebne« informacije o Evropski uniji.

V tej pisani, »ljubki« reklami, kjer lahko občudujemo Brandendburška vrata in Eifflov stolp, nam prijeten, zvonek glas na razigrani, optimistični glasbeni podlagi namiguje, naj ne poslušamo tistih, ki govorijo proti EU, temveč naj lepo pokličemo info telefon, kjer bomo dobili vse informacije o Evropski Uniji... Seveda ne tistih, ki se tičejo nedavno izpeljanega srečanja držav G8 v Hellingendamu: o prepovedanih protestnih shodih, postavljanju bodeče žice okoli mesta, brutalnih policijskih metodah proti protestnikom in denimo uporabi nekdanjih metod vzhodne nemške policije (Stasi) s strani današnje nemške policije, ki trenira pse, da na podlagi vonja prepoznajo »najagresivnejše« udeležence demonstracij, s katerimi bodo policisti obračunali na »demokratičen« način.

Vse to sovpada s povečanim številom podatkov o tem, da večina hrvaških državljanov ne odobrava vstopa Hrvaške v NATO, na kar se hrvaška vlada odziva, češ, da to nima nobene zveze in mora vlada »delati na tem, da spremeni« mišljenje ljudi.

To pomeni, da imamo liberalno demokracijo, ki se ne meni za mnenje državljanov, prepoveduje proteste, se poslužuje policijskih metod iz obdobja »mračnega socializma« in da v medijih, namesto mračnih izrazov partijskih politikov, ki so »delali na tem«, da bi spremenili mišljenje ljudi, danes vidimo veselo, razigrano reklamo, v kateri se brutalna kapitalistična tvorba, kot je Evropska Unija, predstavlja kot dežela Telebajskov.

»Dobronamerni«, nepoučeni opazovalec tega primera bi sicer lahko zatrdil, da je vzrok še ne dovolj razvita liberalna demokracija, da bi lahko razrešili to protislovje, a gre za obraten pojav; liberalne demokracije je v resnici preveč...

Demokratski totalitarizem

Če se ozremo na predhodne totalitarizme, kot so bili imperializem, fašizem in nacizem (če sploh lahko govorimo o njih kot o preteklih totalitarizmih…), vidimo, da je ena od njihovih ključnih značilnosti fiksna lokacija moči (država, partija), homogena ideološka simbolika in izključujoča družbena dinamika (ki sloni na rasnih in/ali političnih temeljih), ki z izključevanjem drugačnih iz družbe in družbenega življenja zagotavlja izvajanje režima moči nedotakljivim.

Danes imamo liberalno demokracijo, za katero pa je nasprotno značilna fleksibilna lokacija moči – države so neodvisne samo toliko, da se zagotovita nemoten pretok kapitala in njihova integriranost v nadnacionalni sistem moči. Nekoč homogena ideološka simbolika je danes vsa v znamenju heterogenosti, ki jo sestavljajo posebni življenjski slog, blagovna znamka, potrošništvo, logotip in samosvoja identitetna politika. Množično izključevanje je postalo množično vključevanje za potrebe tržišča, rasno-politično segregacijo pa danes pogojuje tržišče.

Kar je vsem tem totalitarizmom skupno, je njihova Edina resnica, njihova pravica do resnice. Ali po Badiouju, vsak proces absolutizacije resnice povzroča Zlo. (Badiou, 2002: 85)

Torej, dokler se veselo propagira liberalna demokracija, bomo priča fašistični zmagi Sarkozyja v Franciji, čigar »legalistična« retorika temelji na segregaciji državljanov nebelega porekla, ameriškim koncentracijskim taboriščem v Guantanamu ali Abu Ghraibu, dogodkom, kjer prebivalci neke slovenske vasi s pomočjo policije v stilu linčanja z ameriškega juga 19. stoletja odganjajo romsko družino iz svojega kraja, medtem ko EU odpira meje kapitalu in jih zapira ljudem, ko hrvaški predsednik vlade Sanader razprodaja nacionalne strateške interese, hrvaški zunanji dolg v višini 30 milijard dolarjev pa promovira kot uspeh.

Vsi našteti primeri niso odraz pomanjkanja demokracije, temveč pričajo o tem, da je te preveč. Vsi so torej odraz ene Edine resnice demokracije, ki predvsem monopolizira pravico do tega, kdo naj definira resnico. Ali po domače rečeno: vse je dovoljeno, da se le reši demokracija, kadar je ta ogrožena. A kot lahko vsak dan spremljamo prek množičnih medijev, je ta uboga demokracija nenehno ogrožena. Rešiti jo sme samo tisti vladajoči razred, ki ima od nje največje koristi. Če sta Papež in Veliki Inkvizitor v srednjem veku vedela, da Bog ne obstaja, in to izkoriščala za utrjevanje svoje moči (Baudrillard), današnji vladajoči razred v kapitalizmu, ki ima v rokah moč kapitala in ve, da demokracija (v ožjem humanističnem smislu) ne obstaja, si pridržuje absolutno pravico do te resnice, ki še kako dobro služi tej isti ideološki matrici, v kateri je edina resnica demokracije resnica kapitala.

Toda, stanje je še hujše, kot mislimo. Ni samo vladajoči razred tisti, ki se zaveda, da demokracija ne obstaja; tega »se zavedajo« tudi drugi, pripadniki nižjega, proizvodnega razreda. A ta se za to ne meni, kajti cilj razredne družbe sploh ni svoboda (v svoji egalitarno-humanistični obliki), temveč integracija v sistem moči, njena eksploatacija in profit.

Proizvodnja resnice ali resnica o proizvodnji

Po McKenzie Warku »se razredna družba v svoji abstraktni obliki vzpostavlja z akumulacijo presežne vrednosti, ki ukinja njeno razsipno uporabo v obliki razkošja in daril in jo vrača nazaj v samo proizvodnjo. Od sedaj tako v presežku vrednosti ne bo vsebovana proizvodnja sama, pač pa tudi presežek hrepenenja, ki ga ta proizvodnja zahteva« (Wark, 2006: 302). Današnja družba je razredna družba v svoji abstraktni obliki, za katero velja, da so sektorji njene proizvodnje predvsem v domeni informacije; gospostvo se izvaja z obvladovanjem pretoka informacije in z monopolom nad njenim pomenom.

Če se povrnem k prejšnji ugotovitvi o vračanju presežne vrednosti v samo proizvodnjo, to ne gre pojmovati samo kot materialno proizvodnjo, temveč tudi kot proizvodnjo samega koncepta ene in edine resnice kapitala. Skratka, razumeti jo je treba kot proizvodnjo dolgoročne relativizacije učinka kapitala. To pomeni, da se vsako ločevanje, od rasnega do tržnega, najprej relativizira, da se potem integrira v kapital kot »tržna nujnost«, ki je nujna prav zaradi ohranjanja dosežene »stopnje svobode« v demokraciji.

Potemtakem segregacija ni le odraz ideologije liberalnega kapitalizma; prej bi rekli, da je relativizacija resnice o vzroku segregacije današnja totalitarna ideologija.

Zato je pretirano hrepenenje, o katerem govori Wark, predvsem pretirano hrepenenje po integraciji v sistem moči, ki na eni strani nenehno proizvaja Barbie lutke, na drugi pa iznakažena trupla Tretjega sveta. Odličen primer takega patološkega hrepenenja je zanesenjaška kapitalistična kolonizacija jugovzhodne Evrope, Slovenije, Hrvaške in BiH. Te dežele danes pošiljajo svoje vojake v Irak, ki umirajo med odstranjevanjem min z naftnih polj za Američane (hkrati pa vsi enačijo Busha s tepcem…), kar pa državljani Slovenije, Hrvaške in BiH razumejo kot bodočo vključitev v Evroatlansko zvezo in danes vsem poznani svobodni trg.

Ne gre toliko za »nevednost«, kakor to tolmačijo t.i psevdo-sociologi in režimski (pro-demokratski) novinarji, temveč za masovno hrepenenje po užitku, kajti ti subjekti še kako dobro vedo, kaj je na stvari, vendar sta jim materialno in etično udobje pomembnejša od Iračanov, Romov v Sloveniji ali Alžircev v Parizu… Gre torej za isto »nevednost«, zaradi katere so Nemci leta 1941 »trpeli«, ko so se jim sosedje Židi pred očmi spreminjali v pepel.

Skratka, vsaka fašistična praksa ­– pa naj bo mučenje in ubijanje civilnega prebivalstva v Iraku, zatiranje Romov in/ali »južnjakov« v Sloveniji, masovna segregacija Francozov neevropskega porekla ali brutalno obračunavanje evropskih policistov z anti-globalističnimi demonstranti – se prodaja, znamči kot demokracija s strani večine prebivalcev, ki si ustvarja svoje udobje na »svobodnem tržišču«; prebivalci pa so mnenja, da je vse to nujno za ohranjanje iste stopnje udobja in resnice o sistemu, o kapitalu, ki to udobje nenehno vzdržuje.

Zato namesto nekdanjih, zbeganih Mussolinijevih govorov ali Goebellsovega strahovitega »zavajanja javnosti«, imamo danes umirjeni glas, ki nas prek EU info telefona na lep način prepričuje, da je kapital, tj. liberalna demokracija kot njegova blagovna znamka, najboljši mogoči sistem, ki se mora obdržati, pa čeprav za ceno »nekaj« sto in več tisoč žrtev in sto milijonov lačnih in brezpravnih. Telefona ne dviguje nihče drug kot sama kapitalistična zver.

Viri

Wark, McKenzie, Hakerski manifest, Zagreb, Multimedijalni institut, 2006.

Alain Badiou, Ethics – An Essay on the Understanding of Evil, London-New York, Verso, 2002.

Šefik Šeki Tatlić je teoretik iz Sarajeva, ki pripravlja doktorat na Univerzi v Zagrebu, Fakulteta za sociologijo.

Iz hrvaščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]