ARHIV
Reartikulacija4
Reartikulacija3
Reartikulacija2
Reartikulacija1

Dragi homoseksualci in homoseksualke, ste mislili, da bo sčasoma kaj bolje? Da se bo njihov svet odprl in da bomo lahko na veliko ljubili? Ste res verjeli, da bodo vsi tisti srečni filmi in seksi serije, vsi tisti L-Wordi in Queer As Folki in Better Than Chocolate in D.E.B.S., da bodo oni avantgardni produkti o neoprijemljivih telesih pregnali mukotrpnost eksistence, v katero smo neizbežno ujeti? Da bodo predrli naše večno ločene prostore in našo civilizacijsko nesprejemljivost? Da bodo razblinili usojenost našega seljenja? Ste res verjeli, da vas bodo vse te nove besede o vaši odličnosti, o vaši drznosti, o izjemnosti vašega golega življenja nahranile ali vam morda celo prihranile brce v glavo? Ste dojeli, kdo vam jih govori? Nihče, kot ste vi. Se vam je v trenutkih neprištevne presoje, porojene iz mavričnega koktejla obupa, klavstrofobije in žgočih isker željá, zazdelo, drage lezbijke, da bo katera od teh šla z vami v posteljo? Homoseksualci smo vsepovsod? Niti ne.

Na lezbično sceno in v aktivizem sem prišla pred, kot ji pravijo, informacijsko revolucijo, leta 1993, oziroma ravno ob njenem vzniku. Bila je že tu, ampak načini komunikacije so bili še stari: srečevanje v takrat še vedno sektorsko razdeljenem svetu je potekalo v izborjenih, javno dostopnih in precizno obeleženih homoseksualnih prostorih. Leta 1989 se v ljubljanskem klubu K4 začne nedeljski Roza disko. Leta 1993 se na zasedeni Metelkovi oblikujeta stalna gejevski in lezbični klub. To prostorsko zgoščevanje je bilo nadaljevanje predhodnega, kulturnega pozicioniranja skozi oblikovanje specializiranih gejevskih in lezbičnih založb, revij ali filmskega festivala. Iz sveta, kjer je bilo moje lezbično življenje odvisno od naključne prijaznosti tujk, kot se glasi staro homoseksualno reklo, sem brez pomisleka vstopila v ta gejevski geto, kjer je bilo vse odvisno samo od mene – in si želela, da ga nikoli več ne bi zapustila. Zdi se, da generacije, odrasle ob novi informacijski tehnologiji, čutijo določen prezir do prostorskih umestitev. Ta prezir se gotovo kaže kot vse bolj modno zavračanje tistega aktivizma, ki se je utemeljeval predvsem na teritorialnih postavitvah. Kaže se v vse pogostejših kritikah javnosti, ki se pojavijo predvsem ob javnih manifestacijah gejevske in lezbične prisotnosti, ob paradah ponosa in filmskem festivalu ali ob uspešnih prodorih lezbične ter gejevske literature, in se od stare, frontalne homofobije ločijo po tem, da se bolj ali manj dobrohotno sprašujejo o smislu tovrstnega združevanja ali opredeljevanja v obdobju, ko naj bi to bilo, zaradi domnevno končanega homocida (ha ha!), že povsem nepotrebno. Ta prezir čutim v ponovni objektivizaciji homoseksualnosti, ki tokrat redkeje nastopa skozi represivno oko psihiatrije, medicine, biologije ali kriminalistike, a ravno tako avtoritarno in pokroviteljsko s strani univerze, inštitutov in organizacij za človekove pravice, ki ne pridobivajo več prostorov za združevanje skupnosti, temveč, seveda, zgolj pisarne, ki se množijo in množijo. Čutim ga tudi v velikem delu queer paradigme, ki pod sicer zelo dobrodošlim načelom o fluidnosti identitet le slabo prikriva nerešene probleme z osnovnimi postulati gejevske in lezbične osvoboditve. In čutim ga v novih gejevskih in lezbičnih referenčnih platformah, v gosto naseljenem virtualnem prostoru spletnih kavarn, spletnih pogovornih sob, spletnih mrež, spletnih strani in spletnih dnevnikov, ki se, četudi so izrecno namenjeni homoseksualni populaciji, v Sloveniji imenujejo »mavrični« ali »ženski« ali kaj podobnega, kdo bi vedel.

Zato moram znova, neprilagojena urbana psica, vsak večer prebroditi celo mesto, da naletim na tri lezbijke. Ali na kogarkoli drugega. V tem obdobju, ko so po sedmih zvečer vsi homoseksualci po domačih domenah, na psevdonimih ali pa v zaklozetiranem zasebnem sektorju, se zdi, da se z novo mobilno revolucijo nismo niti osvobodili niti razbremenili, temveč smo povsem izginili, skupaj z ostalimi razlikovalnimi scenami, kolektivi, skupnostmi in kulturami. Novih generacij prostor ne obvezuje in ne določa. Osvobojenih ozemelj ne potrebujejo. Mislim, da se tega razpada skupnosti najprej nisem zavedala in sem svoje lezbično izginjanje s sveta najprej pripisovala povsem subjektivnim odločitvam. Najprej se mi je zazdelo, da me je, vso nepotrpežljivo, močno, suvereno, venomer zaljubljeno, ven pognal sunek več srečnih ljubezenskih zgodb, te zlate in neprecenljive dediščine starega, minevajočega geta. Bila sem prepričana, da me tisočletja civilizacijskih omejitev ne zadevajo več. Zazdelo se mi je, da sem od lajfa ravno prav izklesana štiridesetletnica, da sem izbrušena kot kristal, da izgledam odlično, da je ves ta zdizajniran, fleksibilen, fluiden, kibernetski, multituden, kul, poststrukturalen, postsubjektovski, trendovski, širokopasovni svet, kjer nihče več nima predsodkov, kjer nihče več ne vstane od mize pred tribadistično neumestnostjo, stvaren, da hetero-homo mejá ni več, ne vedoč, da njegove super-strejt-junakinje živijo v togi, po vseh tisočletnih krščanskih merilih ukrojeni socialni matrici, njihova kritična zavest o njej gor ali dol. Ne vedoč, da bo prej konec človeštva, pa še takrat se ji ne bodo odpovedale. Kar se je tudi zgodilo. Poslušaj, če bi živela malce mojega življenja, bi bila manj mašina, in če bi jaz živela malce tvojega življenja, ne bi izgorela na ulici, bolna, garjava, uničena.

Da, najprej se mi je zazdelo, da je ta naš homo geto postal pretesen, preveč pozitivističen, preveč hoteč in premalo željan. Zazdelo se mi je, da legitimnosti želje, temu modernističnemu imperativu, katerega dediči in dedinje smo, vse preveč bliskovito pada vrednost, da se je vitalistični ekspanzionizem te večno ob rob potisnjene, prastare vrste preveč sunkovito prepustil obetu pred tem nikdar videne ne doživete shematike urejenih domov in skupnega življenja. Da, najprej se mi je zazdelo, da gre za hipen incident, ko so mlajši kolegi hoteli na ljubljansko parado ponosa pripeljati katoliškega duhovnika za govorca, ko so javni prostor do vrha natrpali z zasebnostjo, tako zelo, da ni ostalo v njem nič drugega kot homoseksualni Reality Show, poln njihovih coming-outov, priznanj, babic, mam, očetov, sorodnikov, kuhinj, nuš derend, nikoli ljudi s scene, ki so se medtem, globoko pod tem njihovim slavolokom zmage, še dalje v smrtnem strahu izogibali coming-outom, priznanjem, babicam, mamam, očetom, sorodnikom in njihovim kuhinjam, predvsem pa nušam derendam. In še naprej štrikali. Ko sem ugotovila, da so kolegi in kolegice z bruseljskega sedeža Mednarodne zveze lezbijk in gejev, ki bi morali biti mojstri in mojstrice prepoznavanja biopolitik, z navdušenjem pozdravili evropsko epidemijo protikadilskih zakonov, ni pa se jim sanjalo, da se je v tem mestu rodil Jacques Brel, četudi so vedeli povedati, kje je evropska četrt. Mimogrede, evropska četrt je prav tam, kjer se je rodil Jacques Brel. Najprej se mi je zazdelo, da je to radikalno pomanjkanje poznavanja evropske zgodovine in teorije ali pa vsaj minimalnega delovanja po njiju, da je ta vesela neposrednost, ta zadrta nedostopnost, ta paranoidna previdnost, ta nova semantična blaznost, ki osvobaja besede, to novo zasebništvo, ki osvobaja oblast, nekaj bolj abstraktnega, nekaj, čemur se lahko izmaknem. In tako sem, izmikajoča se, ugotovila, da me je sàmo to izmikanje privedlo nazaj v lastno preteklost, da se mi naključne tujke že nasmihajo v pozdrav in da je naseljenosti konec. Ni je bilo konec za vse, ampak to ni bila več moja stvar. Prastari homoseksualni kemp, pederski in lezbaški, je dolga stoletja ohranjal homoseksualce in homoseksualne kulture prepoznavne, posebne, telesne. V tej moji želji, da ostanem prisotna, v tej dandanašnji zgodovinski regresiji, v tem mojem povratku nazaj v prazna, defragmentirana mesta sem se, zlagoma, kot bi bila edina homoseksualka na planetu, znašla v samem njegovem jedru. Tam so me čakali Renée Vivien, Djuna Barnes, Quentin Crisp, James Baldwin, Jean Genet, Pier Paolo Pasolini s svojimi ragazzi, Sadie Lee s svojimi Amy Lamé, striptizetami in Holly Woodlawn, Antony, Rufus Wainwright, mrtvi in živi, utelešeni v prastari kulturi stoične melanholije, kultiviranega ljubezenskega suspenza, fantazmagorije romanc, ki ne obstajajo nikjer v fizičnem svetu, temveč zgolj v conah somraka zavrnitev, nasilja, sanj in umetnosti. Tam sem se znašla, naenkrat, kako znova gledam film The Killing of Sister George Roberta Aldricha iz leta 1968 in povsem drugače razbiram staro, zajedljivo sestro George, ki v zadnjem prizoru, ko ostane brez ljubimke in brez dela, razbija po filmskem studiu scenske elemente, tudi krsto, v katero naj bi položili njen odpisan filmski lik, rekoč: »Even the bloody coffin is a fake!« Vaše civilizacije je zanjo konec.

Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica in lezbična aktivistka, Ljubljana.

[nazaj na vrh]