Delavskim demonstracijam v Ljubljani se, znotraj Avtonomnega bloka, kolektiva, znotraj katerega so združeni metelkovski anarhisti, Rogovi socialni aktivisti, različne skupine za pravično globalizacijo in peščica univerzitetnih intelektualcev, vselej pridruži majhna lezbična skupina (in en gej). Ne gre zgolj za izraz lezbične solidarnosti z delavstvom, temveč tudi za identifikacijo z razrednim bojem, kajti odkrita homoseksualnost še vedno potegne za seboj razredni moment. Nasploh je vsa javna sfera v Sloveniji prežeta s homofobijo: v njej, razen aktivistov in aktivistk ter iz homo aktivizma izhajajočih poklicnih derivatov – pisateljev ali pesnikov – ni niti ene lezbijke ali geja. Kakšne definitivne posledice ima to za preživetje homoseksualcev, verjetno ni potrebno dolgo ugibati: klozet ali revščina. Kakorkoli, na letošnje aprilske delavske demonstracije sem, pesnica, lezbična aktivistka in obsesivna bralka, s seboj vzela dve ravnokar izšli knjigi, Zbornik postkolonialnih študij, ki jo je uredil Nikolai Jeffs, intelektualec brez službe, in zbirko kratkih zgodb Česa nisem nikoli razumela na vlaku Suzane Tratnik, lezbične pisateljice brez stanovanja – če bi se slučajno v tem demonstracijskem vrvežu, ki mu skorajda nihče več, ne politika, ne delodajalci, vse bolj tudi delavstvo, ne pripisuje realne moči spreminjanja razmer, kje zaustavili. Oziroma – če bi nas, kot že tolikokrat poprej, zaustavila policija. In resnično nas je zaustavila tudi tokrat. Na križišču med ljubljansko Robbovo ulico in Linhartovo cesto, na nekakšnem slepem rokavu vidnosti, nekaj sto metrov stran od novinarskih fotoaparatov in kamer, ki so takrat na Dunajski cesti že snemali internacionalni delavski marš, le nekaj minut, preden bi se tudi mi, približno dvajset metelkovcev s tremi anarhističnimi zastavami, pridružili sindikalnim skupinam, nas je obkrožila skupina specialnih policistov, okrog nas z vso silovitostjo parkirala tri policijske marice in nas večino popisala. Zakaj? »Boste že videli«, je najprej bleknil eden od policajev, drugi, očitno še neusklajen z ukazi, je siknil, »ker ste neprijavljena skupina«, nakar je vskočil tretji z dokončnim odgovorom: »Ker obstaja sum kaznivega dejanja.«

Tedaj je mimo prišel bukét v rdeč najlon zavitih sindikalistov, zrli so k nam, v ta prizor, ki so ga menda nekje že videli - z masivno specialno policijsko enoto obkoljeno drobno skupinico »antiglobalistov« – prizor, ki pa se jim je očitno zdel nekaj povsem nepovezanega z njimi, z delavskimi demonstracijami, z bojem za dostojno in dostojanstveno življenje, z bojem za družbeno solidarnost in pravičnost, kajti niti eden od njih se ni ustavil, pristopil ali povprašal, kaj se vendarle dogaja. Morda niso prepoznali anarhističnih barv, morda so mediji uspešno vgradili v njihove glave predstavo o huliganskih anarhistih, kakorkoli, solidarnosti ali identifikacije nobene, kar sem sicer, kot lezbijka, že tisočkrat umorjena, že tisočkrat doživela, v tisoč drugih kontekstih in situacijah. Zrli so torej k nam z nekakšno ne prav poglobljeno zvedavostjo in brez postanka korakali dalje. Najbrž se jim je mudilo, ura je bila tik pred drugo popoldansko, zadnji čas za postrojitev v parado. Medtem je tudi premier, nosilec radikalne vladne neoliberalne politike, že obljubil delavskim predstavnikom, da se s sindikalnimi zahtevami strinja, plače jim bo dvignil čez tri leta za, recimo, pol centa, če seveda inflacija ne bo višja od tridesetih odstotkov, protokol se je odvrtel, spektaklu razrednega boja je bilo zadoščeno. Realna represija se je, kot vedno, kotila tam nekje, za niti ne tako oddaljenim ovinkom. Kdor bi jo hotel videti, bi jo videl.

Kako naj torej me, rdeče lezbijke, anarhisti, komunisti in radikalni levičarji pokažemo, da je delavski boj tudi naš boj? V sindikatu pomorščakov? Morda so delavci imeli našo anarhistično zastavo za emblem kakšnega malega podjetja pred stečajem? Policija gotovo ne. Nasprotno. Policija je natančno vedela, koga se loteva: da ustrahuje majceno, drobno skupinico, ki zahteva brezkompromisno enakost, da jo bo skušala zaustaviti, preden bi se njene ideje razširile v družbi, ki se o samoumevnosti razrednih hierarhij skorajda ne sprašuje več. Zaenkrat nas je zaustavila stran od pogledov javnosti. A tudi ti jo v prihodnje ne bodo več dolgo ovirali, kajti v absurdnih razlogih za naše zadržanje – ki pa že obstajajo kot zakonska dejstva – je že razkrila, kakšna bi lahko bila naša bližnja prihodnost, prihodnost kritičnosti in protestništva: kako nasilno, a z zakonskim pokritjem, namerava poseči v vsak poskus radikalizacije razrednega boja oziroma v vsak skok iz območja spektakla. Kriminalizacija anarhistične skupine oziroma celotnega Avtonomnega bloka, ki se identificira z razrednim bojem in namerava v njem sodelovati, namreč kaže, kako zelo si oblast želi definirati, kaj razredni boj sploh je, in iz njega izločiti vse, kar bi zmotilo to definicijo. Vsebinsko kanalizirane delavske demonstracije, kot so sedaj dopuščene, bolj ko ne podaljšujejo spektakel delavske moči. In policija se je tudi tokrat pokazala kot gospodar te ceremonije, stražnik definicije, oborožena sila kapitalistične ideologije. Ena od možnih oblik upora je nesodelovanje v spektaklu. Enostavno ostaneš v svojem zasebnem, mikro spektakelčku. A iz mrež spektakla se je mogoče izviti tudi tako, da najdeš njegove robove, robove vseh naših, vaših in njihovih spektaklov, in se postaviš točno nanje. Morda so delavske demonstracije le farsa, ampak njene meje varuje specialna policija. Ste besni zaradi zaprtja Kinodvora? Ali pa vas morda prav tako zanima, kako bodo preživeli vsi tisti, ki so jih odpustili – in, najpomembneje, ki so jih brez odpora in medijskih žarometov odpuščali v več zaporednih valovih? Kajti to je prav tako velik problem od tega, da odtlej ne boste mogli več gledati umetniških filmov o tem, kako sta ljubimca prespala revolucijo '68, in se pri tem počutiti dobro. Se še spominjate, da so – že davno, preden so v zadnjih letih onemogočili vaše časopise – do dna zjebali tudi Revolver, Lesbo, Sektor, močne, udarne revije z geji in lezbijkami v uredništvu? Le kaj se dogaja z ljudmi, ki so nekoč delali in pisali zanje? Vas zanima, kako živijo? Slabo!

Policija ne pride kamorkoli. Policija ne pride v jedrno družino. Tudi v homoseksualno jedrno družino ne bo prišla. Pa vendarle redno nekam prihaja. Redno prihaja na Metelkovo in popisuje ljudi, ki delajo kulturni program, ki delajo na šankih, ki kadijo, ki na Trgu brez zgodovinskega spomina stojijo s prijatelji in klepetajo. Redno prihaja v Socialni center Rog in tam išče postelje, odeje, štedilnike, umetnike in brezdomce. Prihaja v Monokel, edini lezbični bar v državi. Nezakonit. Ker v Lezbični knjižnici nimamo dovolj denarja za plačilo avtorskih pravic, ne smemo izposojati lezbičnih in gejevskih filmov iz naše mogočne zbirke, četudi se jih nikjer drugje v Sloveniji ne da dobiti, ljubljanski Festival gejevskega in lezbičnega filma pa bo zaradi zaprtja Kinodvora, njegovega gostitelja, verjetno mrknil. Če izposodim ljudem R.W. Fassbinderja, Brucea LaBrucea, Barbaro Hammer ali Monico Treut, pride policija. Policija ne pride na univerzo, razen tedaj, ko jo zasedejo protestniki, ki zahtevajo njeno avtonomijo. Zato si Mattilda a.k.a. Matt Bernstein Sycamore, odlična ameriška queer aktivistka, pobudnica Gejevske sramote, pisateljica in urednica več teoretskih zbornikov s proti-asimilacijsko ostjo, denar za preživetje služi kot seksualna delavka. Tam, kamor prihaja policija, je meja spektakla. Če vas v zadnjih dneh tam, kjer ste, in pri tem, kar počnete, ni pograbila policija, če ste brez kaznovanja dopuščeni v družbi, ki sicer še kako srdito kaznuje – z radikalno revščino, nelegalnostjo vaše kulture in ostalimi oblikami državnega nasilja – potemtakem je odgovornost za persistentnost spektakla tudi vaša.

Jeffsa in Tratnikove nisem prebrala na delavskih demonstracijah. Brala sem ju ponoči, nespečna od skrbi, kako naj plačam položnice za naslednji mesec, pred jutrom, v katerem sem se namenila napisati nehonoriranih sedem tisoč znakov brez presledkov za Reartikulacijo, nov družbeno-kritični časopis, v katerem imamo lezbijke svoj prostor. V honorirane časopise pišejo o homoseksualnosti od katoliškega boga navdihnjene strejt profesorice in integracionistični homoseksualci. Nagrajevani pišejo o krivdi, psihiatriji in odpuščanju. Me, brez honorarjev, pišemo o njihovi odgovornosti, o vaši odgovornosti, o naši jezi, o našem spominu, mirno pišemo stavke, ki jih ne morete kupiti.

Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica in lezbična aktivistka, Ljubljana.

[nazaj na vrh]