DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

Evropa je dolgočasna. Dolgočasna je v svoji samozadostnosti, med svojimi zaprtimi mejami, je ječa virtualnega izobilja in kreditnega standarda, po kateri se vlačimo migranti brez azilov, lezbijke brez ljubimk, intelektualci brez medijev, brezdomci brez tovarišev. Dolgočasna je v svojem belem prepričanju, da je boljša od drugih, da je zibelka izobraženosti, kulturnosti in literarnosti. Dolgočasna je v svoji večni ekstazi, s temi svojimi debelimi poljubi, zdrobljenem steklu na naših ustnicah. Dolgočasna je s to svojo večno integracijo, ki jo požirate kot mlado žrtveno telo, medtem ko se skozi njene oči vrtijo slike sovraštva, pomorov in genocidov. Dolgočasna je v tej svoji ritualni pozabi, v tej svoji ritualni želji, ki ne preneha nikdar.

Evropa nekoč ni bila dolgočasna, zdaj pa je dolgočasna. Dolgočasni so evropski trgi in evropske vasi. Evropski trgi in vasi so pravzaprav vedno bili dolgočasni, vsaj od trenutka, ko so se znebili Rabelaisa in Hoffmana, ampak še posebej so dolgočasni zdaj, ko so vsi po vrsti postali male kopije luksemburškega Schengena, tega vznesenega epicentra evropske provincialnosti. Ne moreš pobegniti, kajti dolgočasna so tudi evropska mesta, kvazizgodovinske realitete, razstave restavriranih baročnih fasad in renesančnih angelčkov, mesta, polna stojnic z glinenimi svinjami, amuleti evropskega upanja in sreče, na katerih so vtisnjeni nacionalni grbi. Evropska mesta so ultimativna popotniška pustolovščina, turisti se po njih sprehajajo v planinskih gojzarjih in gorniških nahrbtnikih, nenehno so v pogonu, žvečijo tiste trde pečene mandlje in se venomer ozirajo nekam navzgor po evropskih zidovih. Evropa se je odrekla svoji tradiciji, svojim arkadam, svojim kavarnam, odrekla se je Simone de Beauvoir in Jeanu-Paulu Sartru. Odrekla se je svojim ulicam in jih spremenila v korporativne promenade s korporativnimi izložbami in korporativnimi bistroji. V teh na vso moč razsvetljenih mlečnih bistrojih z neudobnimi kovinsko-platnenimi sedali lahko sediš zgolj vzravnano, kot bi bil na hitrem, petminutnem briefingu in je tvoja vloga zgolj sprejemanje navodil. Dolgočasna je vsa ta evropska prostorska, mentalna in telesna higiena, ki je iz ljudi izgnala užitek, užitek postanka, užitek pogovora, užitek ležernosti. Evropa je ravnokar prišla iz 20. stoletja in vse, kar je uspela prinesti iz njega, so tehnike malih bogov: pregledovanje, zavračanje, izključevanje, cenzura, represija, nadzor, nasilje. Evropsko umetnost kupuje kapital, ki hoče svoj mir, zato Evropa 21. stoletja ne potrebuje dadaizma, relativnosti, nesinhronosti, atonalnosti. Da bi v Evropi 21. stoletja našel umetnost, ki je zanimiva, moraš prebroditi vse te goste plasti dolgočasnega korporativnega visokonakladnega šunda ali pa jo ustvariti sam - ampak potem je nikar ne prodaj kapitalu, kajti v tem primeru boš do konca življenja obtičal v dolgočasju, zašel boš v kulturniške ustanove, kupil si boš bel usnjen kavč in v svoji detoksični kletki, ki ji praviš dom, boš s plazemskega ekrana buljil v korporativne pevke, ki posnemajo glas Billie Holiday, in krog bo sklenjen, tvoj in naš. Takšen, kot boš postal, bi Billie Holiday utopili v žlici vode. In Edith Piaf tudi, evropski medkulturni dialog gor ali dol. Ni dolgočasna le evropska umetnost, dolgočasna je tudi evropska znanost, vse bolj je objektivistična in etnografska, iz 21. stoletja je strumno skočila mimo Freudovega 20. in naravnost v 19., producira zbornike o izbrisanih in migrantih, kjer niti en avtor ni izbrisan ali migrant, nasprotno, prav vsi avtorji so dobro umeščeni in prav vsi imajo ustrezna dokazila. Producira zbornike o seksualnih navadah homoseksualcev, ki ga urejajo strejti, pa tudi kakšen homoseksualec ustreznih seksualnih navad, da ne bi slučajno prišlo do odstopanj. Vsa evropska znanost je katastrofalno dolgočasna, kajti onkraj ponderiranih predvidevanj, to je, onkraj univerze ne priznava ničesar. Edina kritika, ki jo evropska znanost zmore, so evropske resolucije, ki jih je spisal bruseljski evrobiro, in edina alternativna, ki jo premore, so takisto evropske resolucije. Kaj je, fantje in dekleta, imate kakšno idejo? Dolgočasna sta tisti Blair in tista njegova tretja pot, ki sta nategnila milijone ljudi z obetom boljšega življenja, jim nato najprej zjebala šolanje in zdravje in službe, jih nato poslala še v vojno in se na koncu za uspeh te milenijske prevare oddolžila najbolj dolgočasni od vseh ustanov evropske zgodovine, katoliški cerkvi. »Nothing has changed, has it?« reče desetletje po Hitlerju in njegovih kameradih Lucia Atherton, preživela Judinja, v filmu The Night Porter Liliane Cavani, bolj resničnem od vseh evropskih Resnic. Dolgočasno je ljudstvo, ki se je odreklo revolucionarnemu komunizmu in ga zamenjalo za revolucionarni kapitalizem, to večno obubožano, večno ponižano ljudstvo in njegovi ponovno odobreni, rastoči nacistični volilni odstotki. Dolgočasna je evropska konsenzualnost, ki vodi do njih, na eni strani je svoboda, na drugi nasilje, med njimi pa pogajanja, in tako dobimo vseevropsko družbo minimalne svobode in maksimalnega nasilja. Evropejci pa še kar naprej Evropejci.

Evropa ima središčno perspektivo, vse združi, vse uravnoteži, vse enotno sprejme v krog izpod svojih dvanajstih zlatih zvezd Kraljice Device. Znotraj Evrope radikalno ni več meja, to veste vsi, kajti to je edina novica zadnjih let, ni več ne obrobij ne robov ne praznin, vsi ljudje so državljani, ki se zavedajo pravic in dolžnosti in zdaj lahko terjajo, kar hočejo. Hočejo petnajstletni kredit, še bolje petindvajsetletni. Nočejo smrdljivega tobaka, ker kar naenkrat ne morejo več dihati. Hočejo voliti, recimo Sarkozyja. Nočejo drhali. Del dobre stare drhali je torej iz strahu poniknil, homoseksualci so postali heteroseksualci, ampak heteroseksualci niso postali homoseksualci, kar je dolgočasno. Dolgočasne so lezbijke, ki jim v evropski nekadilski psihozi gredo po glavi le še otroci. Končno je evropski seksualni politiki uspelo, da jim vstopi v trebuhe, kar prej ni uspelo ne evropskim grmadam ne evropskim rožnatim ne evropskim črnim trikotnikom. Družabnega življenja gejev in lezbijk v Evropi ni več. Tisti gejevski kvarti z gejevskimi restavracijami, kjer gejevske kravate bašejo vase tiste razkužene fluorescentno zelene solatne liste in se s svojimi antidrhaličnimi državljanskimi telesi oddolžujejo Sarkozyju in podobnim za analni seks, so dolgočasni. Vse, kar se tiče homoseksualnosti, je dandanes pravzaprav dolgočasno. Tej popolni Evropi predseduje v prvi polovici leta 2008 Slovenija, kar je drobna konceptualna napaka, kajti v Sloveniji ni gejevskih kvartov, kjer bi ti lahko bilo dolgčas, nasprotno, v Sloveniji ni niti enega samega lezbičnega bara, kar venomer ponavljam, pa me nihče ne sliši. Resda pred ljubljanskim klubom K4, kjer se geji in lezbijke enkrat tedensko poljubljajo in plešejo, zdaj po novem prežijo nanje Evropejci in jih pretepajo, kar pa je evropsko. Mimogrede, krščanstvo bi se absolutno in nujno moralo znajti v evropski ustavi – tako, kot se je prost pretok kapitala – kajti ta krovna moralna dediščina v tej listini, v tej uri evropske Resnice prav zares ne sme izostati, sicer se spet znajdemo v diaboličnem 20. stoletju, polnem potlačitev in zanikanj. Prav to bi lahko bil specifično slovenski prispevek k evropski celovitosti.

Vedno je bilo tako. Ampak jaz živim zdaj in tej mašineriji se upiram, kot vem in znam. Kolektivnega uporniškega podzemlja, ki bi trajalo dlje od noči, ni. Prinašalci novega prej ali slej zdrsijo v stara območja družbenega prestiža. Dovolj sem stara, vidim jih, zdržijo nekaj let, potem mrknejo in ko jih spet zagledam, stojijo pred kamerami, stojijo na pódijih, sedijo na tistih neudobnih kovinsko-platnenih sedalih na hitrem briefingu, vse bolj metuzalemske amfibije, in še sami več ne vedo, komu sploh govorijo. Mislim, da bom še naprej iskala po predmestjih nelegalne kadilske luknje, se v njih drenjala in lezbarila, kadila in pila ob biljardnih mizah in rock'n'rollu ter s svojimi prijatelji razpravljala o njihovem in mojem vsakdanu, kolikor časa bo potrebno. Iz česa takega vselej kaj nastane.

Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica in lezbična aktivistka, Ljubljana.

[nazaj na vrh]