|
|
LEZBIČNI BAR |
| REARTIKULACIJA št. 2 - DECEMBER 2007/FEBRUAR 2008 | |
Nataša Velikonja |
ARHIV - POLETJE 2008 - MAR 2008 - OKT/NOV 2007 |
Recimo, da sem s svojimi štiridesetimi leti peta ali šesta najstarejša lezbijka na ljubljanski lezbični sceni. Nihče ne ve, kje so starejše. Včasih mi kdo pritajeno namigne: vprašaj to ali ono, ti bo povedala, kako so hodile v kavarno Evropa. S klobučki in cigareti. Kdor je vedel, je vedel. Vprašajte sopotnike Ljube Prenner. Še enkrat raziščite zapuščino Alme Karlin. V želji, da bi našla sled, berem prevode romanov Virginie Woolf in skušam iz spremnih besed razbrati jezik izgubljenega časa in izgubljenih generacij. Pred leti se je v Monoklu prirejalo večere, s katerimi naj bi se jih pritegnilo, in potem se je vrtela muzika Billie Holiday in Nine Simone. Nikoli ni prišla nobena. 30. oktobra 1987 je v tedniku Mladina izšla priloga Ljubimo ženske: Nekaj o ljubezni med ženskami, ki velja za medijski zagon organiziranega lezbičnega aktivizma in hkrati prisotnosti lezbijk v javnem prostoru. Dvajset let pozneje, 2007, je vladni Urad za enake možnosti zavrnil prošnjo lezbične sekcije LL za finančno podporo jubilejnega zbornika. Lezbični klub Monokel zakonsko ne obstaja več, kar pomeni, da je precej obsežna lezbična skupnost ostala brez edinega stabilnega javnega družabnega prostora. Potem so jeseni iz ljubljanskega Orto bara vrgli lezbični par, varnostnik in lastnik lokala pa sta javnosti širokopotezno pojasnjevala, kaj je javno dopustno vedênje. Parlamentarci zabavajo svojo volilno maso s sovražnim govorom in pravna zaščita je na njihovi strani. Slikovito leto: lezbijke ne bodo imele ne zgodovine ne svojih družabnih prostorov, sploh nobenih prostorov, pa tudi osebne ali kolektivne integritete ne. Kljub dvajsetletni, mučni zgodovini lezbične konfrontacije pa aktivistke nikoli niso prenehale ustvarjati praktičnih možnosti, kako čim več žensk privabiti ven, iz njihovih spalnic in kuhinj in pisarn in ateljejev na ulico, v mesto, v druženje, na lezbično sceno, k lezbičnemu baru. Knjige, revije in plakati, literatura, umetnost, dovršeni dizajn, muzika, ples, sestanki, zasedeni prostori, politične akcije in celonočne zabave, vse z enakim ciljem, vse pod univerzalno predpostavko, da sta pozitivna informacija o homoseksualnosti ali kulturni prostor dovolj, da poženeta željo. In kljub dvajsetletni, mučni zgodovini lezbične konfrontacije so lezbijke prihajale. V začetku in dolgo let zatem je lezbična scena imela nekakšno boemsko-aktivistično strukturo. Nisem prepričana, ali je to že bila scena, gotovo pa je začelo nastajati ogrodje zanjo – organizirani in javno napovedani lezbični dogodki, obdani s pričakovanji, da bodo lezbijke trumoma skočile iz prisilnega klozeta tistega časa. Nato je prišel proletariat, vsa tista dekleta, vse tiste natakarice, negovalke, taksistke, čistilke, skladiščne delavke, ki so nekoč zletele iz šolskih klopi in vseh ostalih usmerjenih perspektiv zato, ker so vso moč potrošile za izčrpavajoče iskanje svojega osebnega in družbenega prostora – in ga našle na sceni. Ta njihov boj ni nikjer priznan, toda lezbična scena je postala stabilen in trden domicil predvsem zaradi njih. Sčasoma je na lezbično sceno vstopil vedno zamuden srednji sloj in s seboj prinesel svoje vrednote – konvencionalnost, previdnost, nekonfliktnost. Zdi se, da je lezbična scena na tej točki izgubila svoj alternativni in konfrontacijski naboj, a pridobila je množičnost. V lezbičnem klubu se je spremenila glasba, od Nine Hagen in Klausa Nomija k Madonni in Jamiroquaiu, od elektronske glasbe h komercialnemu popu, spremenile so se podobe na zidovih, Kristo Beinstein je zamenjala Sharon Stone, v črnino zastrte vampirke, gospodarice suspenza, so nadomestile z rdečilom razmazane in z bleščicami posute poltene Barbike. Profesionalnega intelektualnega sloja na lezbični sceni še vedno ni. To je večna uganka, če odmislimo hipotezo o razredni naravnanosti želje, po kateri je dvig žensk na družbeni lestvici pogojevan z njihovo odpovedjo seksualni subjektiviteti, začenši s svobodo razpolaganja z lastnim telesom. Ne vemo zares, ker nam nihče ne pove prav ničesar. Ko o tem povprašam strejt znanke, mi pogosto zatrdijo – meni, lezbijki – da bi sicer bile z ženskami, a v tem primeru bi te morale biti prav zares nekaj posebnega, tako da se v takšnih trenutkih počutim kot totalna neoseba, jasno, lezbijka. V tem majhnem, vrelem, ljubem lezbičnem kotlu se ogromno lezbijk odloči za nekakšen seksualni ekspanzionizem in začne zapeljevati strejt ženske. Na lezbični sceni sicer velja nenapisano, a vedno znova kršeno pravilo, da se strejt žensk NE zapeljuje, kajti vstop na sceno – ki ga one NISO opravile – že sam po sebi predpostavlja prestop v območje, kjer so homofobni pomisleki razrešeni, življenjska tveganja spregledana, predvsem pa so ljubezenski rituali mnogo krajši. Toda lezbijke smo nekakšne parazitinje, morda romantične, morda samomorilske, zavisi od časa in prostora, in vedno znova željno zagrizemo v leni trup meščanske dinamike in dostojnosti: končne posledice takšnega seksualnega ekspanzionizma so gotovo pokazatelj tega, kaj so desetletja »zahodnjaške« seksualne permisivnosti sploh dosegla. Dosegla niso nič, dokler bodo te intervencije nosile masakrično intonacijo, predvidljivo usodo Teene Brandon, Mathewa Shepparda ali Piera Paola Pasolinja, smrtonosni obet preizkušanja homoseksualne plati heteroseksualcev. Dandanes resda potekajo šolske urice eksplozivne restavracije družinskih vrednot, monogamije, heteronormativnosti, vektorske zasebnosti in na splošno omejenih ali celo že zaprtih možnosti gibanja. A te šolske urice so se mirno uskladile z nikoli zares preseženim prepričanjem o tem, da je homoseksualnost preddoločena, esencialna lastnost zgolj točno določenih posameznikov, posameznic, »gejev« in »lezbijk« in nikogar drugega. Kako težko poslušam lahkotne besede o tem, kako je nekdo strejt! Temu diskurzu sta pred desetletji ostro kljubovala tako radikalni lezbični feminizem kot gejevska osvoboditev. Se spominjate? Nekoč, davna stoletja nazaj, mi je neko prelepo dekle odgovorilo na moje zapeljevanje s komadom The Cure Strange Attraction. Ob takratnem nedoumljivo dolgem čakanju na odgovor so vse moje lezbične sestre držale pesti. Moja ljubimka je držala pesti. Druga je bila tik na tem, da tudi ona pošlje vabilo na kavo strejt znanki, ki ji je bila všeč. A ta »čudna privlačnost« je bila vse, začetek in konec. Jaz sem ostala še naprej z boemskimi, nekonfliktnimi negovalkami v improviziranem lezbičnem baru, ona doma s svojim tipom. Nikoli ne bomo resnično vedele, ali smo nesprejemljive me, ali je pač nesprejemljivo lezbištvo. Nikoli ne bomo vedele, ali bo sploh kdaj mogoče, da bodo ženske postavljale zapeljevanje drugih žensk na enako startno izhodišče kot zapeljevanje moških, ali bomo pač morale, tako kot na vseh ostalih področjih, izkazati toliko večjo mero »sposobnosti«, pardon, »posebnosti«? Nikoli ne bomo vedele, ali je temu tako zaradi večnega procesa udomačevanja žensk, družbene nezaželenosti njihovega seksualnega ali družabnega eksperimentiranja, ali je temu tako zaradi stanovanjskih kreditov, akademskih karier, družbene mobilnosti, ali pač, kot bi v romanu Čisto in nečisto napisala Colette, »strašljive pasivnosti čutov«.
Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica, lezbična aktivistka, Ljubljana. |
|