REARTIKULACIJA

NOVI FAŠIZMI

DEKOLONIZACIJA

QUEER

LEZBIČNI BAR

BEOGRAJSKA (DRUGA) SCENA

POZICIONIRANJE

SVOBODNI MEDIJI

DRUGA KULTURA

HARD CORE

ZGODOVINA

HIPERKOMODIFIKACIJA

GLOBOKO GRLO

KRITIČNA PRAKSA

KIBERPIPA

ČASOVNI STROJ

Nataša Velikonja
NIKAKOR!

V Ljubljani nikoli ni bilo lezbičnega bara. Njegov zametek, lezbični klub Monokel v ljubljanskem avtonomnem kulturnem centru Metelkova, ki je deloval pod okriljem društva ŠKUC, je lansko leto onesposobil novi Zakon o društvih.

V tej zakonski uredbi se je združilo več želja neoliberalnega in neokonservativnega programa aktualne oblasti: prvič, izrecna zaščita zasebnega, komercialnega, podjetniškega, gostinskega sektorja. Da vlada vidi nelojalno konkurenco kapitalskemu bogatenju v malih, nepridobitnih, društvenih, subkulturnih klubih, kaže na to, kako zelo je kapitalizem političen, režiran in usmerjen ekonomsko-socialni postopek. Zahteva namreč, naj se vsi možni socialni podsistemi prilagodijo vključevanju v centralni finančni tok, ki je usmerjen k zasebniku, tej temeljni enoti kapitalistične subjektivitete. Z akumuliranim kapitalom naj razpolaga zasebna kaprica, ne pa konsenz o javnem dobrem.

Drugič, vlada je s preprečitvijo, da bi nevladni sektor, ki ga obenem finančno vse bolj zateguje, vsaj s klubskim delovanjem podpiral svoje programe, s čimer bi ohranil tudi svojo avtonomijo, temeljito zarezala v možnosti njegovega obstoja. Na tem mestu se je potrebno spomniti, da so društveni klubi ves dobiček namenjali izključno za nadaljevanje ali razširitev svojih javnih programov. Vlada je torej z enim samim zamahom usodno zanihala ravnovesje med dvema temeljnima družbenima sektorjema, pri čemer je neprimerno večjo moč podelila gospodarskemu sektorju in povsem razveljavila nevladni.

Tretjič, vlada je z onesposobitvijo društvenih klubov uspela udejanjiti to, kar v obdobju deklarativne demokratičnosti ne sme glasno izreči: preprečila je združevanje interesnih skupin in mrež, morebitnih okrožij politične, ekonomske, socialne ali kulturne avtonomije ali celo nekonformnosti in upora. Društveni klubi so se najpogosteje oblikovali kot intelektualna, kreativna okrožja, pa naj bo govora o njihovih programih ali o javnostih, ki so jih ti pritegovali. Obstoj scen in skupnosti, ki nastajajo na obronkih političnega, kulturnega ali socialnega konsenza ali onkraj njegovih meja, je osnovni pokazatelj družbene heterogenosti, možnosti izbire in nenazadnje svobode. Omenjeni zakon je pravico do združevanja pa tudi možnost izbire življenjskega stila obdal s kapitalskim ohišjem: edina scena, ki se nam torej ponuja, ostaja – potrošniška.

Vsa ta uničevalna sinergija je ostro zarezala tudi v lezbično sceno in za trenutek se je zazdelo, da je vladajoči desnici uspel sanjski met: v nekaj pičlih mesecih uničiti več kot dvajset let mukotrpnega, a uspešnega oblikovanja homoseksualne scene in skupnosti. Klub Monokel je namreč – skupaj z bratskim, gejevskim Tiffanyjem – nadaljeval proces, ki so ga ob koncu osemdesetih oziroma začetku devetdesetih let sprožili redni nedeljski večeri Roza diska v ljubljanskem klubu K4: stabilizacijo gejevske in lezbične scene v Ljubljani. Tiffany in Monokel sta v dobrem desetletju, ob rednem obratovanju, uspela pritegniti zadostno število gejev in lezbijk, da so se zlagoma začeli razblinjati njihova zgodovinska izolacija, kulturna osama in prekletstvo bivanja v zasebnosti in klozetu. Še več: že na prvi, nepričakovano odlično obiskani Paradi ponosa leta 2001 je postalo kristalno jasno, da se iz doslej zgolj klubske scene že oblikuje tudi močna politična gejevska in lezbična skupnost.

Lezbični bar je specifična institucija lezbičnega združevanja. V 20. stoletju je postal definitivna orientacijska točka lezbištva: je platforma oblikovanja in ohranjanja modernih lezbičnih kultur, identitet, življenjskih stilov, politik, diskurzov telesnosti, seksualnosti, spolov, erotike, oblik druženja in komunikacije. Lezbični bar predstavlja skozi čas enega najstabilnejših središč lezbične upornosti in odpornosti pred heteronormativnim mletjem ter varovanja in zaščite pred homofobnimi udari. Njegov pomen za samo preživetje lezbijk pa tudi za suveren razvoj lezbičnih kultur je torej izjemen. Naj na tem mestu zgolj opomnim, da so načini nastajanja lezbičnih barov in klubov ter obseg njihove pomembnosti dodobra popisani in analizirani v mnogih delih: eno od njih, zgodovinska študija »Usnjeni škornji, zlati čeveljci: zgodovina lezbične skupnosti« avtoric Elizabeth Lapovsky Kennedy in Madeline D. Davis, je prav v tem času izšlo pri založbi ŠKUC – Vizibilija.

Še posebej pomemben vidik lezbičnih barov je javni značaj druženja lezbijk v njih. Obstoj javnega, urbanega, dostopnega, stabilnega, odprtega prostora je bil za samo lezbištvo, civilizacijsko potisnjeno v nasilno preganjanje, javni molk ali kvečjemu zasebni klozet, revolucionarnega pomena. Javno druženje lezbijk je zato, že zaradi momenta oblikovanja in prisotnosti javnega kolektiva oziroma skupnosti, ki se vidno in očitno noče zliti z monolitno heteroseksualno, danes pa jedrno družbeno zgradbo, vselej močno politično obarvano.

Prav ta vidik je dandanes, ob velikem povratku v zasebnost, za aktualno oblast očitno sporen. Tudi na podlagi zaprtja Monokla lahko ugotavljam, kako se homofobne prakse v sodobnosti zgolj preoblikujejo, nikakor pa ne izginjajo: homofobi se sicer, po tem ko so se geji in lezbijke v zadnjih desetletjih vendarle uspeli prebiti v prepoznavno javno epifanijo, umikajo iz okopov njihovega popolnega ekskomuniciranja in eksorciranja, se pa utrjujejo na frontah njihovega pregona v nekakšno pollegalizirano zasebnost. Dominantne reprezentacije lezbištva in gejevstva se tako vse pogosteje selijo iz prikazov inovativnih, kreativnih, klubskih in barskih kultur, ki so se utemeljevale v javni razliki, v podobe zasebnega življenja, katerih edini namen je prikaz čim globlje in čim tesnejše integracije istospolnih parov in posameznikov v že obstoječe in iz perspektive libertarne družbene teorije neštetokrat kritizirane socialne modele, denimo v zakonsko zvezo ali družinski inkubator. Žalostno je opazovati, kako se je okrog teh subtilnih hegemonističnih prijemov, usmerjenih v popolni izbris filozofije razlike, zbral tudi del konservativno usmerjenega gejevskega aktivizma.

Zame, ki sem kot lezbijka živela še pred nastankom scene, je javno dostopna klubska infrastruktura življenjskega pomena. Vem, da so lezbična telesa vsepovsod: a če so prepoznana v strejt okolju, so vedno, brez izjeme, deležna nasilja. Na lezbični sceni so vedno prepoznana in brana v svoji erotični kodiranosti. Za družbeno skupino, ki ji je bilo seksualno izražanje prepovedano ali na vse možne druge načine onemogočeno, je možnost razvijanja seksualne subjektivitete še kako pomembna. Prav tako vem, da lahko vsepovsod naletim na lezbični humor, da vsepovsod obstaja ostra lezbična kritika, da vedno znova najdem elemente lezbičnih kultur tam, kjer jih nevešč opazovalec ne zazna. A če obstaja lezbična scena, skupnost, se lahko svobodno razvijajo tudi njene kulture – razvijajo se lahko notranji diskurzi, tematike, polemike, raziskovanja, skratka, lastna, avtonomna, interna dinamika, ne pa zgolj ta večen trk in disput z imperializmom drugih, vselej močnejših kultur.

»Zakaj nas ne pustijo, da se zabavamo«, sem v Monoklu v eni od zadnjih, nabito polnih, bleščečih lezbičnih noči, nad katero se je že dvigovala zombijevska čeljust kapitalistične, antisocialne, homofobne, fašistične, pogrebne mašinerije, bolj kot ne retorično vprašala eno od najbolj razvpitih femme boginj, ki je priplesala k meni na tri sekunde oddiha in mimobežnega skeniranja ljubezenskih peripetij pred metelkovskimi Lovci. »Zato, ker hočejo imeti ženske pod kontrolo«, je tudi ona bolj kot ne retorično odgovorila nekam tja v črnino horizonta pred nama, me nato za hip dramatično motrila skozi šumenje svojih dolgih, dolgih, temnih trepalnic, na kraju pa zamahnila z roko, češ, kaj nas briga in znova odvihrala v varno gnečo svojih vedno pripravljenih rivalskih butch oboževalk.

V Ljubljani nikoli ni bilo lezbičnega bara. Zakon o društvih, ki ga je lansko leto ustoličila vlada in ki je onemogočil dotlej trinajst let stabilnega delovanja kluba Monokel, bi prav lahko bil zasnovan tudi drugače. Lahko bi enostavno legaliziral vse te naše ljube prostore druženja, komunikacije, spoznavanja, povezovanja in zabave, naša javna, moderna, sinkopirana življenja. Ne vem, koliko časa bo trajal nesporazum, ki ga goji tale oblast, da nas, urbane divjakinje, lahko zaustavi, pokori, udomači, da nas lahko iz javnega življenja kar pospravi nekam tja v svojo klavstrofobično provincialno harmonijo. Nikakor!

Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica, lezbična aktivistka, Ljubljana.

[nazaj na vrh]