|
|
KRITIČNA PRAKSA |
| REARTIKULACIJA št. 2 - DECEMBER 2007/FEBRUAR 2008 | |
Irena Tomažin |
ARHIV - OKT/NOV 2007 |
Ni dolgo, ko sem sama sebi na pol obljubila, da ne bom nikoli več govorila o svojem delu. To pa zato, ker sem se vsakič spravila v slabo voljo, ko sem slišala lastne izjave o tem, kar mislim, da počnem. Nikoli nisem povedala tistega, kar sem mislila in hotela, in vedno se je izreklo nekaj, kar nisem hotela, in za kar nisem vedela, da mislim. Drugi razlog pa so bila razočaranja, ko sem vsa navdušena nad delom kakega glasbenika/ce, kupila njegovo knjigo, v kateri piše o svojem delu, ali pa ko sem brala njihove intervjuje ter naletela na kup blablaja, new age-a, samopoveličevanja ali pa samopomilovanja - nečesa pač, kar je malokrat sovpadalo z delom samim. Pa saj - zakaj bi moralo? In od kje ta pričakovanja o tem sovpadanju, ki so na nek način vendarle upravičena? Umetnika samoumevno nekako enačimo z njegovim delom. In v končni fazi z našo interpretacijo in dojemanjem njegovega dela. Sami sebe vedno nekako razberemo v tistem, kar smo naredili. Največkrat samo takrat, ko nam je lastno delo po volji. V nasprotnem primeru niti ne. Definitivno je enega bolj bolečih udarcev za umetnikov ego zapisal francoski filozof, matematik, dramatik in še kaj, Alain Badiou, ki ima umetnika še vedno za avtorja in nosilca ustvarjajočega procesa. Ampak pravi subjekt v umetnosti ni več enačen z umetnikom, ampak z umetniškim delom samim. Ali še drugače, za Badiouja je subjekt umetniškega procesa ustvarjeno delo samo in ne umetnik. Prekratki smo v mišljenju, če torej umetniško delo beremo samo kot objekt. In točka-subjekt neke umetniške resnice ni več umetnik. Umetnik je ime za proces, skozi katerega je nastajala neka stvaritev. V tej perspektivi o svojem delu ne moremo reči drugega kot par nepotrebnih bla bla-jev, ker delo, če govori, govori samo zase, oziroma skozi bralca. Ampak zaradi tega nek umetnik še ni odrešen odgovornosti, da mora kljub temu govoriti o svojem delu. Če drugemu ne, vsaj sebi mora. Oziroma ravno sebi. Na nek način v ozadju igro vodi vseskozi neka shizofrenija v smislu, da gre skozi umetnika več procesov – proces ustvarjanja, proces konceptualiziranja, proces kritiziranja itd. In tovrstne shizofrenije se nam ni treba bati. Na nek način jo že živimo, pa če smo umetniki ali pa ne. Vprašanje je le v njeni sprejemljivosti, ki je vezana na podrejanje zdravemu oziroma uporabnemu ali še bolje, produktivnemu v družbi. Tako so še vedno vztrajna, nujna, pa zato nič manj smešna vprašanja identitete oziroma pripadnosti nekemu po-klicu, ko prihajajo na dan na pol očitajoča vprašanja, skoraj že zahteve, naj se nekdo že odloči ali bo umetnik, teoretik, kritik ali filozof... Naj bo plesalec, igralec ali pa pevec – v tej zmešnjavi, se je vsaj iznašel pojem performer, kar na nek način navidezno olajša vprašanje poklicne profesure. Ampak vprašanja so na mestu. Verjetno le takrat, ko se eni stvari docela posvetiš, jadraš na ostrini njenih mej, jih prestavljaš in oblikuješ. Drugače se večkrat zgodi, da se le izgubljaš v povprečju površin. Pred tem tveganjem mimohoda pred bistvenim v svojem poklicu te verjetno ne odreši to, da se izogibaš biti kritik, teoretik, filozof, ker hočeš biti plesalec, igralec, performer, pisatelj, pesnik… Ta želja po ustalitvi v enem poklicu ima seveda upravičene razloge. Kot že rečeno, da na račun kvantitete poznavanja in ustvarjanja na različnih področjih ne bi umanjkal razvoj kvalitete v eni obrti. Ima pa ta želja zgodovino in korenine tudi v nekem drugem prepiru – stara dilema med filozofijo in umetnostjo. Prevečkrat se je filozofija postavila na mesto razlagalke umetnosti, prevečkrat je bila pa tudi samo ne-umna dekla umetnosti, ki naj je ne bi nikoli dosegala, doumela. In obratno. Filozofija tudi ne bo umetnosti razjasnila, česar umetnost ne bi vedela, ne bo je razložila in osmislila. Umetnost ne rabi sposojanja pojmov in konceptov iz filozofije. Ti nastajajo, vznikajo in se oblikujejo znotraj njene prakse. Tako kot ima filozofija svojo prakso, ima umetnost svojo teorijo. V najboljšem primeru gre lahko za ljubeči prepir stvari same, če rečemo z besedami Heideggra – ki je kdo? kaj? Filozof, pesnik, kritik, …? Tako se ne moremo izogniti temu, da ustvarjalni proces zahteva dialog, ta ljubeči prepir stvari same, z vsemi možnimi obrazi teorije, filozofije, kritike, pesništva, plesa, igranja…, ki pa se skozi proces izostri v formi in vsebini mnogoterega v enem delu.
Irena Tomažin je diplomirala iz filozofije na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in se ukvarja s performativno umetnostjo. |
|
