|
|
KRITIČNA PRAKSA |
| REARTIKULACIJA št. 1 - OKTOBER/NOVEMBER 2007 | |
Barbara Kanc |
ARHIV - DEC 2007/FEB 2008 |
Eden od trenutkov (od štirih ur in pol) iz serije Waitings na Labanu v Londonu maja 2007. PRESENCE IN ABSENCE Spomnim se telefonskega pogovora med Ljubljano in Londonom, med mojo mamo in mano. Predvsem sem si bolj kot celotni pogovor zapomnila opazko, ki je bila tistikrat izrečena: »Ti to sploh pustijo delati? Zadnjič te sploh ni bilo na odru,1 zdaj boš pa samo stala?!« (…odgovor je bil, ja, dovolijo mi to delati, predvsem pa si to dovolim sama). V zadnjem letu in pol sem se znašla v situaciji, ko prej zastavljene in vcepljene ideje umetniškega/kreativnega izražanja na področju sodobnega plesa, niso več zadostovale mojim potrebam. Pri tem mislim predvsem na tako imenovano odkrito fizičnost.2 Vsakič znova, ko sem vstopila v koreografski proces, predvsem v tistega, ki je bil usmerjen v odrsko postavitev, pa naj sem bila pri tem performerka, izvajalka ali koreografinja, je bilo vedno težje verjeti v tisto, kar sem delala: verjeti v vsako transformacijo in iluzijo gledališkega prostora. V vseh teh procesih sem uporabljala svoje telo-zavedanje, bila sem jaz, a hkrati je vsaka spodbuda, vsak dražljaj, prihajal od zunaj, pa naj si je bilo to besedilo, kip/instalacija, itd.; to je bila osnova koncepta, ki naj bi le nekje obstajal. S tem pa se je vedno vzpostavil in predstavil nek začetek. Skozi takšne in drugačne poglede se je injiciralo iskanje situacije, v kateri bi bil »začetek« procesa zreduciran na svojo lastno eksistenco. S tem naj bi se dotaknil tistega, kar sem sama po sebi, in bil hkrati dražljaj v že danem prostoru in času. Tako sem začela iskati »absence« že določenih tekstov, in iz tega izhajajoči (ne)obstoj plesa, gibanja ter občutkov, ki jih je vzpodbudil takšen način izražanja. Postalo je nuja iskati nekaj, kjer plesanje, pretvarjanje, igranje, gledanje in verovanje v iluzijo (teatra ali življenja) ni v središču, ne predstavlja primarnega fokusa. Iz tega se je tako porodila ideja o raziskovanju konceptov »absence«,3 in »presence«4; in s tem neizogibno tudi raziskovanje o »nothing«, nič in »something«, nekaj, (kar se osredotoča predvsem na aspekt povezave proti-pomenov) in je privedlo do ene od možnih oblik interpretacije – serije Waitings (2006-še traja). WAITINGS Waitings ni performans; bolj kot to, je akcija. Ima začetek in konec? Ali mora res vse imeti začetek in konec? Čeprav s koncem začnemo začetek. Neizogibno obstajajo skoraj nevidne, majhne in počasne spremembe, ki sčasoma pripeljejo nekam ali bolje rečeno nikamor? Serija Waitings se je razvila iz potrebe po delanju ničesar, iskanju stimula znotraj sebe, celote jaza in odsotnosti le tega. S tem pa se je vzpostavila potreba po iskanju neprisotnosti gibanja, ki je tako tesno povezano s plesno umetnostjo in nenazadnje s samo človeško eksistenco. Redukcija gibanja na ničlo v specifičnem prostoru in času. Prav to dejanje lahko služi kot način, kako se približati osnovni izkušnji danega trenutka. Nečesa, kar je že tu, pred nami in pred našo vizualno presojo, pred našimi pričakovanji, katerih smo tako ali tako velikokrat prepolni. Gibanje ostaja moj način življenja, a vendar me gibanje omejuje na enak način, kot me osvobaja. In prav zato je iskanje mirovanja sredi hektičnega življenja v milijonskem mestu tako potrebno. Vrača me h koreninam. Delanje ničesar, ali vsaj nečesa, kar bi imelo konotacijo niča, se je v tem delu predstavilo kot mirovanje, (neskončno) čakanje telesa-razuma v neki dovolj naravni in razpoznavni poziciji stanja ali ležanja, kot je to vidno na fotografiji. S to akcijo se približam stanju, ki zame v moji trenutni percepciji pomeni »no-presence« in tako »absence«. To je lahko samo po sebi za nekoga arbitrarno, saj je v vsakem trenutku obstoja moje fizično telo prisotno. Toda, ali je možno, da v redukciji same sebe na mirovanje, vse okoli mene postane bolj očitno, s tem resnično videno in razpoznavno? Ko se namreč nič ne zgodi, ostanem brez pričakovanj. In potem samo stojim, ko stojim in ležim, ko ležim. Na koncu ne čutim potrebe. Nič mi ni potrebno narediti. Samo po sebi je tisto, kar delam, v tistem trenutku dovolj. V Waitings lahko moje telo postane prazno, in gledanje »ničesar« lahko postane nič. Po drugi strani pa »v umetnosti [in nasploh] nič obstaja samo za tiste, ki vanj verjamejo«.5 V »vsemogočni« percepciji pa je vse spremenljivo… tišina ni nikdar tišina, kot nič, ni nikdar nič. Tople vode se pač ne odkriva, topla voda je. ABSENCE IN PRESENCE Viri 1 Nanaša se na duet Instabile Tu (2007), ki se je v eni od realizacij zgodil brez performerjev. 2 Ta se kaže na primer v delih Wima Vandekeybusa, Rosas, En-knap, DV8 in mnogih drugih. 3 absence [ae´bs*ns] n (from) odsotnost; raztresenost; pomanjkanje; ~ of mind raztresenost; leave of ~ dopust; mil ~ without leave odhod brez dovoljenja 4 presence [prezns] n prisotnost, navzočnost, bližina; drža, vedenje; E the ~ avdienca; to be admitted into the ~ of biti sprejet v avdienco pri; in the ~ of v navzočnosti koga; ~ of mind prisebnost; save (ali saving) your ~ z vašim dovoljenjem; chem action of ~ kontaktni učinek 5 Cf. P. Bismuth, »Never believe an artist who says their work is about nothing: The culture consumer's fear of the void«: Nothing, August Media, London 2001, str. 180-182.
Barbara Kanc je letos diplomirala na programu BA (Hons) Dance Theatre na Labanu v Londonu. Živi in dela v Ljubljani in Londonu.
|
|
