Delo z naslovom SODOBNA UMETNOST: ZELO KRATEK UVOD Juliana Stallabrassa (v originalu Contemporary Art: A Very short Introduction, Oxford, New York, Oxford University Press, 2006) je za bralca Reartikulacije ponovitev in obnova že predelanih razprav o sodobni umetnosti, za širšo javnost pa predstavlja vpogled v polje sodobne umetnosti in njeno mesto znotraj neoliberalizma. Julian Stallabrass (pisec, fotograf in predavatelj na Courtauld Institute of Art, London) se tako za razliko od opredelitve sodobne umetnosti in posvečanju raznolikim umetniškim praksam loti strukture sistema sodobne umetnosti in njegove neposredne vpetosti v svet ekonomije in politike. Stallabrass pokaže, da svet umetnosti ni tako nedolžen, kot se morda zdi na prvi pogled. Nasprotno, tako kot drugi sistemi je tudi ta vpet v nenasiten kapitalistični ustroj. Temelji njegovih analiz slonijo na Marxu, Adornu, Hardtu in Negriju, Guattariju ... za katere meni, da razkrivajo sistemsko raven delovanja družbenega ustroja, v katerem živimo.

Julian Stallabrass detektira in analizira spremembe znotraj umetniškega sistema in se neposredno navezuje na zgodovinske spremembe. Odločilno vlogo v strukturnih spremembah sodobne umetnosti pripisuje nastanku neoliberalizma v 70. letih in njegovim razponom v 80. letih 20. stoletja, ki so vezani na proces globalizacije. S precizno kritičnostjo napada vpliv Amerike na globalni umetniški sistem in poudarja občasno nelogične povezave, ki jih svet umetnosti sproža in prikriva. Avtor meni, da se sodobna umetnost še vedno opisuje z visokoletečimi frazami; poudarjeno mističnostjo in svobodo kot svet, ki je zunaj birokratskega, instrumentalnega življenja in komplementarne množične kulture (Stallabrass, 2007: 10). Na ta način poskuša ubežati dejanskemu stanju stvari; svoji suženjski odvisnosti od politične volje (moči) nosilcev oblasti in zakonitosti trga.

Po Stallabrassovem mnenju je umetnost zaslepljena z idealistično predstavo o sebi oziroma o tem, kar bi rada bila. Premalo kritična je, da bi opazila, da je tudi polje umetnosti vselej odvisno od širšega družbenega in socialnega okolja, v katerem nastaja. Umetnost se tako kot druga področja transformira glede na podobe in usmeritve sveta. Danes nastopa kot nova sila v propagiranju vrednot neoliberalizma (denarja, moči, navidezne svobode). Za razliko od nekdanjega kozmopolitizma je danes poudarek na njeni hibridnosti in raznolikosti, občasno celo na njeni uporniški gesti, ki niso več istorodne z načeli in principi, ki naj bi jim deklarirano sledili. Maskiranje stanja z navidezno odprtostjo, medkulturnostjo, iskanjem inovativnosti je postalo splošno stanje, ki skozi rožnata očala blaži dejansko stanje novih oblik totalitarizma (denimo regulacije pretoka imigrantov ali povečanega nadzora pretoka ljudi nasploh). Zelo hitro postane jasno, da je uveljavljena sodobna umetnost prej nasprotna oznakam, ki jih ji pripisujemo, oziroma so načela in pravila, ki smo jih sodobni umetnosti pripisovali, samo navidezna; umetnost je postala le »brand« (znamka), zaradi česar njeno sporočilo nima več možnosti, da pride do uporabnika. Namesto »svobode«, »ustvarjalnosti«, kritičnosti in samokritičnosti v njej prepoznavamo preračunljivost, vojno za prevlado in moč ter še en model za ustvarjanje presežne vrednosti. Ostale »fraze« o umetnosti pa so, kot rečeno, paralizirane in kot take vsebovane v temeljnih vrednotah sodobnih družb. Vsak sodobni posameznik je potemtakem že umetnik, kot namiguje Baudrillard (zapovedane so mu svoboda, ustvarjalnost in samoaktualizacija), vendar zgolj navidezno, le da se s tem onemogočijo oblike upora. Juliana Stallabrassa zato prebiram tudi skozi Baudrillardovo knjigo Simulaker in simulacija (1999).

Stallabrass se loti analize (strukture) sodobne umetnosti skozi šest poglavij oziroma šest tematskih sklopov, ki se medsebojno oplajajo in nadgrajujejo. S kritičnim vpogledom razkriva in se opredeljuje do problemskih sklopov, ki se jim sodobna umetnost izmika. To so: vprašanje svobode, novega svetovnega reda, potrošnje kulture, rabe in cene umetnosti, pravil, ki določajo sodobno umetnost, in protislovij v polju sodobne umetnosti. Znotraj le-teh odpira in problematizira pojav bienalov, umetniških trendov, približevanja sodobne umetnosti množični kulturi, ločenosti umetnosti od političnih procesov, razvoja zvezdništva in blagovnih znamk, značilnosti umetnosti in pisanja o njej, probleme financiranja in odvisnosti od privatnih podjetij in lobijev, ki podpirajo in vzpostavljajo sistem vizualne umetnosti. Sodobna umetnost se pokaže kot zapleteno in pogosto kontradiktorno področje, ki v sebi združuje nasprotja, saj si na eni strani prizadeva za svobodo, na drugi strani pa klone pod pritiskom lobijev. Vendar ali ni takšen ves svet? Baudrillard pravi, da je navidezno protislovje temeljna značilnost sodobne družbe. Nadzor in svoboda sta nekje prepletena in medsebojno povezana. Svoboda je zapovedana, a nadzor ostaja. In nadzor je absoluten, še dodaja Baudrillard. Nadzor se preseli v posameznikovo notranjost. Gospodarja je sodobni posameznik vsrkal vase in pri tem smo postali (samo)hlapci oziroma (samo)sužnji. In to večji kot smo bili v preteklosti. Sodobni posameznik je podrejen simulirani Volji, volji vladajoče Ideologije. Posamezniku je zapovedana svoboda, samoaktualizacija in samouresničevanje, saj prav to potrebuje neoliberalna ekonomija, v kateri korporacije ponujajo potrošniku vse. Svoboden svet se namreč pokaže danes za najbolj učinkovitega, saj je v njem mogoče realizirati, izdelati, prodati in potrošiti prav vse. In prav na tej predpostavki o posameznikovi svobodi sloni pogled, ki pravi, da se skozi svobodo skuša onemogočati prav upor proti sistemu (Rutar, 2007: 109). Skozi Baudrillardovo pesimistično napoved lahko pojasnimo Stallabrassov dvom o možnosti obstoja »dobre«, radikalne, etične in »nepotrošniške« umetnosti. Stallabrassove teze o pomanjkanju stališč znotraj umetniških projektov, samocenzuri piscev (kritikov) in »neučinkovitosti« sodobne umetnosti, ki se ne glede na svoj namen vse prehitro akumulira v kapitalistični ustroj, so vredne premisleka.

Drug problem, ki ga nakaže avtor, je vezan na ločenost umetnosti od drugih družbenih sistemov, predvsem političnih procesov, zaradi česar svojih idealov (v kolikor jih ima oz. v kolikor govorimo o aktivističnih umetniških delih) ni sposobna uresničiti (Stallabrass, 2007: 22). Povedano drugače, »umetnost kot ločena sfera (avtonomija umetnosti), preprosto pomeni obdržati umetnost ločeno od moči odpora ter jo omejiti na to, da je zgolj vir (presežne) vrednosti, s katerim se zvodnik – kapital – zlahka preživlja« (Gržinić, 2005: 116) Še več, neoliberalizem kanibalistično požira tudi svoje lastne kritike in jih etablira na sebi všečen način. Herbert Marcuse označi polje neoliberalizma kot »trg, ki enako dobro vsrka umetnost, protiumetnost in neumetnost, vse možne, nasprotujoče si sloge, šole in oblike, nudi 'udobno posodo, prijazno brezno', ki pogoltne radikalni impulz umetnosti, njen protest proti etablirani dejanskosti« (Marcuse, 1964: 101). V tem kontekstu se naslonimo na Michaela Hardta in Antonija Negrija in njuno delo Imperij. »Ideologija svetovnega trga je bila vedno protiutemeljitveni in protiesencialističen diskurz par exellence. Kroženje, mobilnost, raznolikost in mešanje so pogoji njene možnosti. Trgovina povezuje razlike in več kot jih je, bolj veselo je! Zdi se, da se razlike (blaga, populacij, kultur in tako naprej) na svetovnem trgu, ki ničesar ne napada tako nasilno kot utrjene meje, neskončno množijo. S svojimi neskončnimi mnogoterostmi uniči vsako binarno delitev« (Hardt in Negri, 2003: 130).

»Ko se je postmoderna teorija spremenila iz opisa potencialne utopije ali distopije v suhoparni opis obstoječe realnosti, je izgubila svojo etično in kritično moč. V njenem okrnjenem stanju postane vpliv kupca osrednjega pomena za postmodernistične študije« (Stallabrass, 2007: 130). Stallabrass pokaže, da je vzrok za takšen preobrat materialne narave (spremembe v produkcijskem sistemu), ki mu bodri trg proste trgovine, tehnološki napredek skupaj z razvojem informacijske tehnologije in pojav različnih oblik množične komunikacije. Globalizacija vzpostavi novo ideologijo, ki navidezno odpira, a hkrati še bolj zapira in primitivizira svoje poglede.

Knjiga Stallabrassa vsebuje ob strukturni analizi polja sodobne umetnosti slikovno gradivo in opise umetniških projektov, ki potrjujejo avtorjeva spoznanja ter napotke za nadaljnje branje in razumevanje sodobne umetnosti. Delo z impresivno karakterizacijo sodobne umetnosti in njene kontekstualizacije znotraj neoliberalističnih terminov ekonomske neenakosti, politik deregulacije in divje privatizacije ter potrošništva bralca spreminja v kritičnega potrošnika, ki prepoznava značilnosti, stereotipne podobe in vzpostavlja kritičen odnos do umetniških stvaritev.

»Radikalna umetnost mora storiti več, kot samo govoriti o politiki; spremeniti mora lastni način produkcije, distribucije in predstavitve«, sodobna umetnost se mora odrešiti reprezentacije, 'kajti reprezentacija je dojeta kot tehnika nadzora,' postopek, ki preči različne načine in modele, povezane z državnimi sistemi. Reprezentacija zagotavlja postopke kapitalistične akumulacije,' presežno vrednost za kapital« (Gržinić, 2005: 131). Kakšnemu cilju torej služi umetnost, etiki ali estetiki? Skrajni čas je, da estetiko zamenja jasna etika, ki ne bo vključena samo v vsebino, temveč tudi v njeno formo.

Viri:
Jean Baudrillard, Simulaker in simulacija, Študentska založba, Ljubljana 1999.
Marina Gržinić Mauhler, »O repolitizaciji umetnosti skozi kontaminacijo«, v: Filozofski vestnik, letnik XXVI, št. 3, FI ZRC SAZU, Ljubljana 2005.
Michael Hardt in Antonio Negri, Imperij, Študentska založba, Ljubljana 2003.
Dušan Rutar, »Osvoboditev od osvobojenosti«, v: EMZIN, letnik XVII, št. 1-2, Ljubljana 2007.
Julian Stallabrass, Sodobna umetnost: zelo kratek uvod, Krtina, Ljubljana 2007.

Jasmina Založnik je sociologinja kulture in pedagoginja. Je podiplomska študentka Interkulturni študiji – Primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici.

[nazaj na vrh]