DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

Žolta kronika je samonikla tvorba, ki si za predmet svojega izjavljanja jemlje reflektirano spremljanje aktualnih družbenih dogodkov. Skrupulozno kritično obravnavamo tudi vse s piarovsko strategijo sproducirane tako imenovane dogodke. Metoda, po kateri delamo, je strokovno-analitična in terenska, predvsem pa preverljiva (s pričami). Operiramo s strogo teoretskim intelektualnim diskurzom, vendar se zaradi svojega feminističnega stališča izražamo tudi z besedami, ki imajo v Slovenskem slovarju knjižnega jezika kvalifikator čustveno in ekspresivno. Uspešno napovedujemo spremembe v bližnji prihodnosti, naši delikatni detektorji zaznavajo tudi libidinalne investicije, vendar nismo »šlogarce«. Nismo kupljivi niti ne podlegamo koruptivnim manevrom. Sposobni smo lansirati tudi kakšno raco. Ker aktualno situacijo zaznavamo kot eno najnižjih točk stanja duha na Slovenskem, je zato naša osnovna funkcija dvigovanje podna!

Žolta kronika, non-stop 24-urnik
Pisarna: Družbenoaktualna avenija 5/20
Terasa: Podalpska domačijska razgledna točka, tretja miza levo
P.p. Kulturna pragmatika
E-mail: zoltakronika@gmail.com

Čipkarski virus ali antiintelektualizem na pohodu

Žolta kronika je v svojih oddajah že večkrat opozorila na nazadnjaško ruralno kulturno politiko, ki vlada na Slovenskem. Za gostovanje v Reartikulaciji bomo obravnavali eklatanten primer protokolarnih daril, s katerimi se Slovenija skuša promovirati ob predsedovanju EU. Da se uglasimo, naj uvodoma omenimo razstavo, ki jo je pred uradnim začetkom v Bruslju za radoveden evropski kader kot precedens na evropski ravni organizirala dr. Romana Cizej, s katero je poskrbela za pristno manifestacijo plebejske nekultiviranosti slovenske politike. O čem govorimo? Govorimo o inflaciji idrijskih čipk in tako imenovanem čipkarskem virusu, kot je fascinacijo s čipkami definirala Žolta kronika. Pred začetkom predsedovanja Slovenije Evropski uniji je Cizej kot cvetober »vrhunske« slovenske umetnosti v Bruselj povabila razstavo Čevlji z idrijsko čipko/Sodobnost, vpeta v tradicijo ter srednješolsko adaptacijo mjuzikla Lepotica in zver, ob katerem je po njenem prepričanju internacionalna javnost lahko uživala v blagozvočnosti slovenskega jezika. Žolti kroniki se to zdi popoln bankrot ideje – kako predstaviti slovensko umetnost. Že na tem precedensu Žolta kronika diagnosticira trend Blut und Boden ideologije (ideologije krvi in zemlje), ki jo furajo zaplankani politiki. Rečeno drugače, antiintelektualizem je na pohodu! S svojo nesvetovljanskostjo, nerazgledanostjo kot da pacajo podobo Slovenije, ko s tovrstnimi izbirami ignorirajo vrhunske dosežke sodobne slovenske umetnosti. Idrijska čipka pa se vleče kot jara kača tudi v protokolarnih darilih. Fascinacija ne mine. Sprašujemo se, ali je nujno, da se mora Slovenija v obdobju 2007/08 res predstvaljati z idrijskimi čipkami? Ekspanzionistična politika idrijske čipke se je razpasla po večini protokolarnih daril, ki so ob predsedovanju Slovenije EU na voljo tujim gostom, in to v dveh sklopih. V darilni vreči najdemo: kristalno skledo z motivom idrijske čipke, ročno klekljano čipko, steklenico s kovinsko klekljano čipko, svečo z motivom klekljane čipke, laneni namizni set s klekljano idrijsko čipko, kozarca z motivom klekljane čipke in stekleni obtežilnik s kovinsko klekljano čipko.

Na podlagi pričujočih dejstev si podrobno poglejmo, kaj natančno je »čipkarski virus«. Čipkarski virus je manifestacija nepoznavanja sodobne slovenske umetnosti ter nerazumevanja in nedoraslosti kvalificiranja sodobnega umetniškega izraza. Priča o perverzni pritlehnosti politične propagande. Virus izvira iz vztrajnega odrivanja sodobne umetnosti v polje delovanja neinstitucionalne kulture in umetnosti. Kot tudi iz vztrajne neprilagojenosti na sodobnost in protežiranja domačijskosti. Slednja z nereflektiranim obujanjem ruralne idile na škodo kvalitete kvarno vpliva na naše počutje. Sodobna slovenska umetnost ni ekskurzija v neokrnjeno naravo, ampak aktivno in reflektirano soočenje z aktualnim političnim, kulturnim in globalnim dogajanjem. Ne gre za kupovanje glasov, za »taškanje« (»metanje pod preprogo«) in blaženje problemov. Ne nastaja iz samoljubja, ampak je kritični boj za spremembe in afirmacijo pogleda brez plašnic za vzpostavljanje odprte družbe. To ni raj pod Triglavom, ampak boj za uveljavitev umetniškega izraza kot legitimnega sogovornika družbe. Biti umetnik ne pomeni vsakoletnega izpolnjevanja formularjev Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana, kot to vidi vsakokratna oblast, ampak kontinuirano zagotavljanje možnosti za prezentacijo v sodobni umetnosti primernih prostorih, s kvalitetnim pristopom in možnostjo obravnavanja v vseh medijih.

Za vas sta z non-stop 24-urnikom za sodobno umetnost agitirali Klavdi in Joli.

[nazaj na vrh]