ARHIV
Reartikulacija4
Reartikulacija3
Reartikulacija2
Reartikulacija1

V Sloveniji so septembra 2008 potekale volitve. Volivci so se odločili za spremembe. Volilno telo v Sloveniji je 40 % glasov namenilo levosredinski opciji (do zdaj nam je vladala desna); to torej pomeni željo po spremembi, željo po tem, da bi stopili v novo prihodnost. Ta dogodek nas ne sili le v spraševanje o tem, kakšna je današnja leva pozicija, temveč tudi o tem, v katerem trenutku se lahko v pogojih, ki jih lahko imenujem neoliberalni globalni kapitalizem, levica znova dvigne. Ta dogodek je še pomembnejši, če vemo, da so bile teden dni za slovenskimi (prav tako septembra) parlamentarne volitve tudi v sosednji Avstriji. Avstrijci so skoraj tretjino vseh volilnih glasov (okrog 30 %) namenili skrajnim desničarskim strankam.

Desničarska vlada, ki je bila do nedavnega na oblasti v Sloveniji, je razvila triadni format jasnih »nekroukrepov« (smrtnih ukrepov), ki se izvajajo kot nekrokapitalizem, nekropolitika in nekroekonomija. K temu je treba dodati še dva velika procesa, ki sta v osnovi neoliberalnega kapitalizma in njegovega delovanja: privatizacijo in deregulacijo sleherne družbene ravni in njenih institucij ter družbenih, političnih, ekonomskih, kulturnih in umetniških praks.

Zanima me zlasti analiza institucij, posebej na področju umetnosti in kulture. Zakaj? Zdi se, da sta deregulacija in privatizacija posebej in močno prisotni na področju današnje umetnosti in kulture, kjer se institucije umetnosti in kulture zagrizeno varujejo pred kritiko in analizo. Tako ni le v Sloveniji, ampak se nekaj podobnega dogaja v vseh državah članicah EU in drugod. Slovenski primer tako odraža strukturalni razvoj, ki kaže podobne lastnosti v celotnem evropskem prostoru, čeprav je ponekod zvito prikrit, na drugih ravneh pa jasno načrtovan in še bolj razvit.

Najpomembneje je razumeti, da neoliberalni nekrokapitalizem živi od krepitve dveh temeljnih pogojev reprodukcije: deregulacije in privatizacije. Pri tem, kar sledi, ko govorimo o neoliberalizmu in razlagamo logiko teh dveh pogojev in drugih lastnosti, ki jih je treba navesti kot lastne neoliberalizmu, se bom sklicevala na dve besedili, nedavno objavljenimi v 6. številki revije Area Chicago (ART/RESEARCH/EDUCATION/ACTIVISM) avgusta 2008, in na njun besednjak, in sicer na uvodnik Daniela Tuckerja Inheriting the Grid/Podedovani vzorec ter na besedilo Nika Theodoreja, Jamieja Pecka in Neila Brebberja The City as Policy Lab/Mesto kot politični laboratorij.

Sklicevanje na deregulacijo in privatizacijo pomeni sklicevanje na situacijo, ki najprej spominja na psihozo ali izredne razmere, kmalu pa jo dojemamo kot popolnoma normalno in sprejemljivo. Privatizacija pomeni, da se država postopoma umika iz družbenega, kulturnega in javnega življenja ter pusti, da se ti javni sektorji borijo za zasebni denar. Privatizacija pa implicira tudi obliko zasebne lastnine ali zasebne instrumentalizacije javnih institucij s strani tistih, ki z njimi upravljajo. Da bi pravilno razumeli te procese in neoliberalizem, naj se obrnem na kratek, a izjemno natančen besednjak, objavljen v že omenjeni številki revije Area Chicago. Navajam: »Neoliberalizem je projekt radikalnega institucionalnega preoblikovanja. Izraz se nanaša na edinstveno obdobje kapitalizma, v katerem so nekatere gospodarske elite v nekaterih državah spodbujale fundamentalizem svobodnega trga, kakršnega v časih po veliki gospodarski krizi še niso doživeli. Ta fundamentalistična ideologija je spodbujala razveljavitev večine predpisov, ki so lokalna in nacionalna gospodarstva ščitili pred tujo konkurenco (poleg večine družbenih in političnih pridobitev družbenih gibanj, vključno z delavskimi organizacijami). Preoblikovanje večinoma poteka preko privatizacije industrije in storitev, pri katerih je imela prej monopol država, in mnogih socialnih programov, povezanih s socialnim skrbstvom. To obdobje zaznamuje tudi odpiranje novih trgov na področjih, kjer dobičkonosnega potenciala prej niso izkoriščali, vključno z osnovnimi storitvami, ki jih nudi država, pa tudi z vse večjim pomenom panog, kot so kultura, zdravstvo, varstvo okolja in izobraževanja (če jih omenimo le nekaj). Neoliberalizem naj bi zrasel na oddelku za ekonomijo čikaške univerze, promovirali pa so ga ideologi, kakršna sta Friedrich von Hayek in Milton Friedman. Koncepti izhajajo iz 'liberalne' tradicije in segajo vse do teoretikov zgodnjega kapitalizma z začetka 19. stoletja, ki so jih očarali čisti koncepti svobode. Za liberalca je bila ideal svoboda. Za neoliberalca je ideal svobodni trg, ki ga ne zmoti noben državni poseg. A ne smemo pozabiti, da je ideal daleč od resnice in da aktualne, tako imenovane neoliberalne politike zahtevajo ogromne državne posege – le da tokrat izključno v korist gospodarske elite, pri čemer jih ne zanima, da bi spodbujali politiko ekonomskega prerazporejanja, enakih možnosti ali državljanske participacije«.

Če se torej vrnemo k Sloveniji, vidimo skoraj kristalno jasen vpliv neoliberalnega nekrokapitalizma na vseh področjih življenja, produkcije in dela. V neoliberalnem nekrokapitalizmu se je celotna družba preobrazila v en sam VELIKI INVESTICIJSKI sektor, ki skrbi za kapitalizacijo kapitala. Poudariti želim, da so časi partikularizacije družbenih ravni, na primer kulture in umetnosti, ko naj bi ti dve ravni obstojali »zunaj« procesov, ki se odvijajo v širših ekonomskih, družbenih in političnih kontekstih, tako rekoč mimo. Vedno je obstajala trdna medsebojna odvisnost med t. i. nadgradnjo (umetnost, kultura, socialno področje itd.) in ekonomsko bazo. Razlika je v tem, da je bila v preteklosti ta logika prikrita, v neoliberalizmu pa so te povezave jasno vidne. Danes vidimo, da so umetnostni, kulturni, družbeni, zdravstveni, javni sektorji itd., ki so se sprva uporabljali za ideološko reproduciranje načina produkcije in njene delovne sile, zdaj postali bistveni za neposredno kapitalizacijo kapitala. Kadar torej govorimo o neoliberalni nekrokapitalistični deregulaciji prav vsake družbene institucije, pa naj bo umetnostna, kulturna, politična, zdravstvena, socialnovarstvena, javna, pravna, religiozna itd., to pomeni, da ta ne zadeva le njene (dez)investicijske politike, ampak njeno zgodovino, strategije posegov, ideologije, rituale in oblike organizacije.

V neoliberalizmu, kot to formulirajo pri reviji Area Chicago, so na delu štirje procesi: financializacija kapitala, špekulativni premiki finančnega kapitala, medprostorska konkurenca in prostorsko trženje. Ne predlagam le, da bi procese, ki se odvijajo na področju umetnosti in kulture, opredelili kot očitno prestrukturirane in deregulirane, temveč da bi si radikalni proces financializacije kapitala predstavljali tudi kot obliko financializacije (kulturnih) ustanov s špekulativnim, medprostorskokonkurenčnim in prostorskotržnim kot močno vidnimi lastnostmi. V neoliberalnem nekrokapitalizmu proces naddoločenosti, ki ni nič drugega kot sama financializacija, ne poteka le na vseh družbenih ravneh, temveč je močno prisoten prav na področju sodobne umetnosti in kulture.

Financializacija kapitala pomeni, da se presežna vrednost kot edino gonilo kapitala ustvarja s pomočjo mehanizma napihovanja balona, ki se mu reče »virtualni« pretok denarja, investicij itd. Ta mehanizem ne korenini več v »produkciji«, kot je bila značilna za ne tako davno, kapitalistično kolonialno preteklost, kjer je šlo za neposredno izkoriščanje ljudi, območij in ozemelj. Čeprav je ta proces še prisoten (npr. ko gre za nafto), pa se pri financializaciji ustvarja denar iz denarja (virtualno) brez tako imenovanega ozadja produkcije. Tako ne preseneča, da so zadnji septembrski teden leta 2008, ko so se na Wall Streetu uresničile najbolj mračne slutnje (po veliki gospodarski krizi leta 1929), milijarde evrov izginile tako rekoč čez noč. Priča smo performativnemu vidiku špekulativne moči kapitalizacije denarja, ki ne temelji na ničemer razen na sami sebi. Posledica takšne situacije je avtokanibalizacija in supervampirsko krvoločno stanje hkrati. Kaj hočem povedati? Če financializacija kapitala pomeni prevlado finančnih trgov (trgovanje z deviznimi sredstvi, terminski posli, dolžniško trgovanje, trgovanje z vrednostnimi papirji vlade ZDA in druge oblike špekulativnih investicij) nad industrijskimi ekonomijami v sodobnem kapitalizmu, kot trdijo pri Area Chicago, predlagam, da na financializacijo institucij gledamo kot na paradigmo, vzporedno financializaciji kapitala, kjer gre za podeljevanje pretirane moči institucijam, a zgolj in edino s pomočjo performativnih špekulativnih procesov, ki nimajo osnove v ničemer drugem kot v samih institucijah. Ti špekulativni procesi postajajo pomembnejši od vsake umetnostne in kulturne produkcije, pomembnejši od vsake umetnine, pomembnejši od vsake umetniške pozicije ali pozicije umetniške skupine itd.

Kot so to opredelili pri Area Chicago, lahko špekulacijo »razumemo kot kupovanje, posedovanje in prodajo nečesa (od nepremičnin do umetniških del) z namenom pobiranja dobička od tržnih nihanj (nekaj takega kot 'kupuj poceni, prodaj drago')«. To, kar se tu kupuje in prodaja, je informacija sama po sebi, tako rekoč brez vsake vsebine. Temu je treba dodati še en proces, to pa je – kot smo se naučili iz balkanskih vojn – »čiščenje terena«. Prakse in teorije, ki motijo tok nenehne produkcije informacij, je treba izbrisati in morajo izginiti. Zelo podobni procesi so se in se še vedno – ne le npr. v brutalnih balkanskih vojnah v 90. letih in v Čečeniji – izvajajo pri izbrisanih v Sloveniji. Če povzamem, je na delu dvojen proces: po eni strani so špekulacije posledica hiperaktivnosti, a ne (umetniških ali kulturnih) produkcij, ampak hiperprodukcije informacij samih po sebi. Po drugi strani pa to pomeni, da se institucije aktivirajo kot inkubatorji nenehne produkcije informacij – o samih sebi. Rezultat je preprosto ta, da vsak dan bombardirajo javnost z informacijami o neverjetni količini projektov in dejavnosti, ki jim nihče več ne more slediti. Bum se ustvarja z neskončnim špekulativnim pošiljanjem in razporejanjem česarkoli že, hkrati pa smo priča povsem psihotičnemu procesu popolne izpraznjenosti.

Dober primer je ljubljanska Moderna galerija, ali kot jo poznajo v tujini, ljubljanski Muzej moderne umetnosti. Čeprav lahko položaj Moderne galerije razumemo kot posledico štiriletne desničarske vlade, ki je bila v Sloveniji doslej na oblasti in je tej ustanovi preprečevala polno in svobodno delovanje, pa lahko trdimo, da so bili zametki procesa financializacije vidni že v letu 2000. Povedano na kratko, financializacija ne pomeni le kapitaliziranja »ničesar« s pomočjo popolnoma špekulativnih strategij informiranja. Kadar govorimo o financializaciji institucije, to pomeni preoblikovanje celotne umetnostne produkcije kot take v NIČ.

Leta 2000 so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili razstavo »2000 + ARTEAST COLLECTION« (2000 + VZHODNOUMETNIŠKA ZBIRKA), ki je potekala vzporedno z Manifesto 2000, prav tako organizirano v Ljubljani. Po besedah galerije in kustosinje, ki je bila poleg tega direktorica te institucije, je bilo bistvo »2000 + ARTEAST COLLECTION« konceptualno gibanje v Vzhodni Evropi. V resnici pa v to razstavo ni bil vključen noben slovenski umetnik. Ta se ni znašel niti v barvnem katalogu z veliko naklado, tiskanem ob razstavi. Prav tako vanj ni bila vključena skupina OHO, ki velja za trdo jedro konceptualne dejavnosti v 70. letih 20. stoletja v Sloveniji, še več, na razstavi skupina sploh ni bila prisotna.

Kot sem poudarila v svoji analizi leta 2000, je bilo že to dovolj paradoksalno, saj »2000 + ARTEAST COLLECTION« niso priredili kot nacionalne razstave, temveč je bila zbirka pripravljena prav za mednarodno občinstvo. Drugače povedano, številno občinstvo povabljenih mednarodnih strokovnjakov je prišlo v Ljubljano na Manifesto 3, kar je »2000 + ARTEAST COLLECTION« načrtno izkoristila.

Tako so z razstavo »2000 + ARTEAST COLLECTION« popolnoma zatajili slovenski delež, saj so de facto izločili vso umetniško produkcijo, ki je v Sloveniji nastajala od 60. let prejšnjega stoletja. Po drugi strani in hkrati s tem pa so vodilni v Moderni galeriji lahko dobili moč in se zmagovito umestili v mednarodni kontekst, saj so predstavili pomemben pregled umetnikov iz Vzhodne Evrope.

Lahko bi rekli, da nas je s tem, da ni upoštevala slovenske sodobne umetnosti, Moderna galerija »zaščitila«. Ker ni bil nihče predstavljen, razstava tako »ni« imela nobenih posledic za slovenski prostor. A najbolj zadušljivo in psihotično je, da je bila ta »zaščitniška skrb« Moderne galerije (ki je izbrisala vse slovenske umetnike in vse slovenske umetniške produkcije) navsezadnje namenjena zgolj in edino sami sebi. Uporabila jo je le zato, da bi zaščitila in ohranila svojo institucionalno in instrumentalno moč. S takšnim »čiščenjem terena« leta 2000 se je institucija izločila in rešila vseh odgovornosti za možne načine opredeljevanja, izbire in končne predstavitve moderne in sodobne slovenske umetnosti v nacionalnem in mednarodnem kontekstu. Dejstvo je, da je bila že leta 2000 napisana teoretična analiza o tem »primeru«, ki je prišla izpod peresa avtorice pričujočega besedila, vendar pa jo je bilo takrat v nacionalnem kontekstu nemogoče objaviti; to se je zgodilo le v mednarodnem prostoru.

K tej genealogiji načina delovanja Moderne galerije vse od leta 2000 lahko dodamo še to, kako je Moderna galerija v Ljubljani reševala resen problem glavnega razstavnega prostora galerije, ki je v zadnjih dveh letih zaprt zaradi prenove. Moderna galerija se je znašla v izredno nerodnem položaju, a v tem nerodnem položaju smo se znašli tudi vsi mi, saj smo ostali brez najpomembnejše institucije sodobne umetnosti v Sloveniji. »Začasno« je izgubila prostor zaradi (potrebne) obnove, niso pa ji ponudili začasnega nadomestnega razstavnega prostora (kar je v sodobnem svetu običajna praksa, kadar je na kocki nacionalna institucija umetnosti in kulture). Nepripravljenost države in pristojnega ministrstva, da bi Moderni galeriji priskrbela nadomestni prostor, je bila proces discipliniranja institucije s strani ministra za kulturo Republike Slovenije, ki so ga namestili vladajoča desničarska stranka in drugi lobiji. A čeprav je bila Moderna galerija potisnjena v kot, ni pozvala mednarodne javnosti, naj sproži mednarodne akcije izvajanja pritiska na ministrstvo s pomočjo mednarodne podporne peticije.

Takšno »nesposobnost« Moderne galerije, da bi »sprožila« ali pozvala k mednarodni solidarnostni akciji, ki bi lahko vladajočo desničarsko stranko prisilila (in lahko trdim, da bi bil takšen poziv deležen pomembne solidarnostne podpore iz domačega in nacionalnega prostora) k ponudbi nadomestnega prostora, lahko vidimo tudi kot proces umikanja s pozicije resnične odgovornosti za to, kar je treba narediti v situaciji, ko se je pomembno »boriti« za umetnostno institucijo kot takšno. Namesto tega se je začel proces mimikrije. Moderno galerijo so povabili, naj predstavi različne razstavne projekte (po logiki »skvoterstva») na različnih kulturnih prostorih v mestu Ljubljana. Zabavno se zdi, da se nacionalna institucija obnaša kot brezdomec, težava pa je v tem, da s tem normalizira državne ukrepe, medtem ko bi se morala vesti popolnoma drugače (vsekakor ne kot obubožana nevladna organizacija). Nacionalna institucija bi morala lastno moč (in mednarodni ugled) uporabiti, da javno in v mednarodnem kontekstu pozove k spreminjanju situacije, da praktično sproži vojno, ki bo državo in njeno ministrstvo prisilila vsaj k poskusu, da si v mednarodnem okviru reši ugled in glede stanja nekaj ukrene. Nasprotno pa se je Moderna galerija znova obnašala popolnoma špekulativno, se izogibala, zavračala in umikala iz situacije prav takrat, ko bi bilo potrebno potegniti črto ali ukrepati, da bi ponovno artikulirala ustrezen položaj v širšem kontekstu. Takšen način delovanja spominja na banke na Wall Streetu zadnji septembrski teden leta 2008. Vse te institucije in posebej tisti, ki jih vodijo, kažejo svojo neverjetno sposobnost preživetja na račun celotnega umetniškega in kulturnega sektorja.

V tem pogledu je pomembno poudariti, da Moderna galerija deluje z roko v roki z vzporednimi institucijami, ki jih lahko poimenujemo »javne strukture v senci«. To so tako imenovane »neinstitucije«, saj v resnici niso javne institucije, ampak zasebni skladi, ki delujejo kot nevladne organizacije in prejemajo javni denar. Te neinstitucije živijo v senci institucij in bolj ali manj predstavljajo ostanke iz 90. let. Kaj je njihova glavna dejavnost? Takšne institucije veljajo za nadvse hitre »inkubatorje«, ki prehitro, v resnici pospešeno, proizvajajo generacije novih struktur, delujoče na področju umetnosti in kulture: kustose, organizatorje, celo umetnike itd. Poleg procesa pospešenega proizvajanja novih kadrov te neinstitucije proizvajajo pospešene genealogije sodobne umetnosti. Pomembno je razumeti, da se ta pospešeni proces odvija v nasprotju z genealogijami prvega kapitalističnega sveta (ki se vedno znova oblikujejo potrpežljivo in kontinuirano). Pospešena proizvodnja genealogij pa predstavlja proces »popodjetenih genealogij«, ki je oblika deregulacije, in način (prehitrega) sestavljanja in konceptualizacije zgodovine.

Te lastnosti niso psihološki opisi, ampak so bistvene za današnji strukturalni način funkcioniranja neoliberalnega kapitalizma ter kažejo, da so procesi pospeševanja del financializacije in špekulacij.

Da lahko financializirane institucije za vsako ceno ohranijo svojo moč, pa pri celotnem procesu sodelujejo tudi manj vidni postopki. Gre namreč tudi za procese, ko institucija napove »vojno« in izzove izredne razmere, da bi prikrila svojo pravo neodgovornost. To pomeni prikazovanje prostora umetnosti in kulture, ki obdaja uradno umetnostno institucijo, kot razdrobljenega, problematičnega in skorumpiranega. Sodobnim dereguliranim in špekulativnim javnim in uradnim umetnostnim institucijam je težko dojeti prostor umetnosti in kulture kot prostor zavezništev. Skozi njihovo optiko so marginalizirane skupine in prakse predstavljene kot skupine in prakse z največjo močjo, medtem ko so državne institucionalizirane pozicije moči predstavljene, kot bi bile marginalizirane. Gre za proces popolne zameglitve, ki pripelje do situacije, ko so tako rekoč vsi udeleženi pri vzajemno destruktivnih strategijah prostorskega trženja in nastopajo drug proti drugemu. Uradna institucija umetnosti pa je pri tem oproščena vsake odgovornosti, še več, predstavlja se le kot žrtev sistema.

Kaj pa pomeni ustvarjanje izrednih razmer, če ne strategijo za prikrivanje pravega položaja z namenom ohranjanja moči? Da bi institucija preživela in reproducirala svojo moč v nacionalnem prostoru, potrebuje totalno vojno ali izredne razmere. To doseže s procesom »delegiranja« (ne)odgovornosti na nekoga drugega, da s tem prikrije lastno odgovornost. Proces delegiranja oziroma pooblaščanja nekoga drugega pomeni najti (umetniški) format ali popolnoma brezvestnega posameznika (ali skupino), ki bo opravil »umazano delo«, ali celo mednarodno institucijo, ki privoli v to, da finančno podpre celotno »umetniško akcijo«, če je le-ta izpeljana v drugem kulturnem (nacionalnem) prostoru. Čeprav je v svojem lastnem nacionalnem kontekstu takšna mednarodna institucija daleč od »izvajanja« enakih »ukrepov«, kot jih sedaj izvaja v »državah«, ki v očeh mednarodne »podporne« institucije ne veljajo za dovolj civilizirane. Pravzaprav mednarodna podporna institucija stanje nereda in igre moči, ki jih poznamo pod imenom balkanizacija, uporabi v svojo korist, saj se tako predstavlja kot »subverzivna« in »avtonomna«.

Posledice vseh opisanih postopkov so, da postanejo kategorije javnega prostora, javnega denarja in javnosti kot take popolnoma instrumentalizirane in privatizirane.

Naj sklenem, da se morajo institucije in neinstitucije zato, ker podobno kot banke in nebanke delujejo s pomočjo istega procesa financializacije, ki poteka popolnoma špekulativno, prav tako zavedati svojega možnega popolnega zloma. Prav to se dogaja na Wall Streetu, čeprav elemente zloma vidimo že v načinu javnega delovanja umetniške institucije, ki prestopa vsake meje dobrega okusa.

Skratka, neoliberalni nekrokapitalizem se nenehno producira in reproducira, in to ne samo ekonomsko in politično, pač pa predvsem institucionalno. Vsi ti procesi imajo učinek, ki je popolnoma in naravnost družbeno povsem »disfunkcionalen«. Prinaša posledice, ki jih je zelo težko popolnoma razumeti. Dandanes se moramo nujno razvezati iz položaja vojne vsakogar proti vsakomur, (za)menjave vsega z vsem, vsakogar z vsakim; treba je potegniti ločnico v prostoru, medtem ko gradimo lokalna in mednarodna zavezništva. To so edini mogoči načini spreminjanja dereguliranih in privatiziranih ekonomskih, družbenih in institucionalnih sfer v našem sedanjem življenju in delu.

Marina Gržinić je filozofinja in umetnica. Je raziskovalka na FI ZRC SAZU, Ljubljana in profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju.

Iz angleščine prevedla Polona Glavan.

[nazaj na vrh]