O prizorišču pisanja nemških medijev pri poročanju o G8 – aspekti medijskopolitične analize DJU¹ ali o zavajajočem novinarskem poročanju in dezinformacijah

Dramaturški uvod citata se je od članka do članka zelo razlikoval; enkrat je na govorniškem odru demonstracij »govornik podpihoval militantno sceno«. Drugič je »po navajanju policije« zlezel na oder »le eden od 3000 militantov«, spet drugje so morali »militanti« oder najprej osvojiti, da je lahko končno prišlo do novinarskega showdowna. Nekateri novinarji so želeli le »enega moškega z megafonom« ali »z zvočnikom«, zopet drugi so bili za avtorja citata preprosto nenadno kričoči »neodvisneži« ali enostavno »militanti«. Domišljija novinarjev tega dne 2. junija 2007 očitno ni poznala mej. Ne glede na to, kje je bil citat objavljen, bodisi v Bild ali Ostsee Zeitung, Spiegel-Online ali Stern, Münchner Abendzeitung ali Stuttgarter Nachrichten, se je vedno glasil enako: »V te demonstracije moramo vnesti vojno«. Citat je v besedilih mnogih novinarjev veljal za ultimativni dokaz o pripravljenosti neodvisnežev »črnega bloka« za nasilje, za »doslej nepoznano brutalnost« ali enostavno za »bitko v Rostocku«, kakor so časopisi z velikimi črkami nadnaslavljali svoje članke o mednarodnih veledemonstracijah proti bližajočemu se vrhu G8 v Heiligendammu. Citat so novinarji v takšni obliki uporabljali v svojih reportažah in osebno zaznamovanih in obdelanih temah kakor tudi v svojih javljanjih in poročilih. Ta oprijemljiv citat je bil informativno vgrajen v poročanje in objavljen kot rezultat novinarskega raziskovanja, ne da bi bila pri tem navedena kakšna kratica, agencija ali vir. Po prvih uporabah se je ta izjava razširila po celem svetu v milijonskih tiražah, velikokrat s pristavkom: »Z miroljubnimi sredstvi ne bomo dosegli ničesar«. Podatek o viru teh dveh citatov je bil bralcu seveda zamolčan. Prav tako niso vsi novinarji, ki so uporabili dobesedni navedek, osebno preverili zanesljivost vira, da bi tako občinstvu sugerirali njihovo avtorsko bližino dogajanju kakor tudi največjo možno avtentičnost in verodostojnost njihovega dela. Gre namreč za že skoraj ustaljeno prakso dnevnega poročanja. Tega citata niso mogli slišati ne novinarji ne poročevalci z mesta dogajanja kakor tudi ne avtorji poročil in posebnih tem v redakcijah širom sveta.

Zakaj? Citat ima namreč odločilno novinarsko napako: je izmišljen. Le tisti, ki jih je stigmatizacija tega dejansko zavajajočega poročila prizadela, so posegli v stvar. In to ni edini primer poraza profesionalnih medijev v Rostocku in Heiligendammu. Novinarji v Rostocku bi potrebovali le malo časa in napora, da bi še v istem večeru ugotovili, da ta citat ni bil nikoli izgovorjen. Tudi vprašanje, kateremu govorniku je bil ta izmišljeni citat položen v usta in kaj je ta pravzaprav na zaključnem zborovanju v rostoški mestni luki sploh rekel, ne bi zahtevalo nikakršne zapletene poizvedbe. To bi pravzaprav lahko storili celo tisti novinarji oziroma uredniki, ki niso bili prisotni na kraju dogajanja. Še istega sobotnega večera si je bilo na internetu mogoče ogledati amaterske videe in poročila o zaključnem zborovanju, ki so domnevni citat pognala v kraljestvo domišljije njegovih avtorjev – ali bolje rečeno – »njegovega« avtorja. Nemška tiskovna agencija DPA je znanega filipinskega profesorja sociologije Waldena Bello v soboto ob 18.41 uri v svojem javljanju citirala takole: »Ob 17.30 so bili zažgani prvi avtomobili, medtem ko je nedaleč od kraja zločina na govorniškem odru zborovanja neki govorec podpihoval nasilno sceno z jasnimi besedami: 'V te demonstracije moramo vnesti vojno. Z miroljubnimi sredstvi ne bomo dosegli ničesar.'«

Kdor je v trenutku, ko naj bi ta vzklik eskaliral situacijo, stal na trgu in poslušal govor Waldena Belle, mednarodno priznanega kritika globalizacije in dobitnika Nobelove nagrade za mir, je lahko jasno in razločno slišal njegove besede. V svojem govoru o iraški vojni in političnem diskurzu ob vrhu G8 2005 v škotskem Gleaneagles je Bello dejal (prevod iz angleščine): »Pred dvema letoma so govorili: Ne vnašajte vojne v diskusije. Osredotočite se raje na boj proti revščini.« Mi pa pravimo: V to srečanje moramo vnesti vojno, saj brez miru pravičnost ni mogoča. Kako so lahko iz predvsem v angleščini že več let splošno znanega stavka »without peace there can be no justice« nastale nemške besede »z miroljubnimi sredstvi ne bomo dosegli ničesar«, ostaja do danes DPA-jina skrivnost. Še istega večera je bilo mogoče slišati še eno poročilo dopisnika agencije DPA iz Rostocka, ki se je glasilo takole: »Eden od govorcev je po mikrofonu pozival k 'vojni' proti policiji.« V reportažah, on-line kronikah in poročilih o stopnjevanju nasilja so bile zavajajoče vesti DPA pogosto še dodatno okrašene. Primer iz časopisne reportaže v Westdeutsche Allgemeine Zeitung: »'V te proteste moramo vnesti vojno!', je neki mladi moški vpil v megafon, spredaj na odru pa so še vedno stali levičarji vseh usmeritev, ki so prisegali na neki 'drugi svet' in govorili o nekakšni 'lepi prireditvi'.« Poročevalci za Ostsee Zeitung so sceno opisali še bolj dramatično: »Militanti so očitno že osvojili oder. 'Spomnimo se Genove (…)', je odzvanjalo sovražno v bojnem kaosu«, da dopolnimo dobesedno obe povedi zavajajoče vesti DPA.

Vse skupaj je trajalo tri dolge dneve in vsemu so dodali sicer popravljene, kajpak z novimi trditvami obogatene vesti, ki so poskušale obe izmišljeni povedi predstaviti kot prevajalsko napako organizatorja, da bi se DPA končno izjasnila o svojem lastnem citatu: »Ta formulacija ni (…) bila izrečena niti v angleškem originalnem prispevku niti v njegovem nemškem prevodu.« Popravek ali opravičilo je bilo mogoče prebrati le v izjemnih primerih v vseh tistih medijih, ki so verjeli verodostojnosti DPA in ki so z neupoštevanjem jasnih novinarskih pravil prosto uporabljali citat. Toda namesto da bi se ta zavajajoča vest in struktura njene milijonske reprodukcije uporabili kot priložnost za politično razpravo o posledicah takšnega početja, se DPA kot avtorica te zavajajoče vesti še danes upira sodelovanju v razjasnitvi. Nasprotno, agencija je sklenila o (strukturnem) vzroku svojega lastnega pomanjkljivega dela ne obvestiti niti svoje lastne odjemalce novic. Udeležbo pri diskusiji o kakovosti poročanja ob vrhu G8, ki jo je priredilo zvezno predsedstvo dju, je glavni urednik DPA zavrnil. Po koncu diskusije je eden izmed vodilnih dopisnikov DPA, ki se je udeležil prireditve, jasno povedal, da agencija ni javno predstavila izsledkov interne analize o vzrokih in napakah. Vendar to še ni dovolj: agencija še danes odklanja Visoki šoli za uporabno znanost v Bremnu uporabo objavljenih poročil DPA ob vrhu G-8 za njeno medijskopolitično raziskovalno delo. Zavajajoča vest DPA na žalost ne more biti ocenjena le kot obžalovanja vredna in enkratna smola ob vrhu G8. Nasprotno, napake in pomanjkljivo delovanje medijev so izraz strukturnega problema: ta se tiče realnih delovnih pogojev v večini založniških in medijskih hiš, ki so posledica znatnega krčenja delovnih mest, kakor tudi razkroja samorazumevanja profesionalnega novinarstva oziroma odnosa do informacij državnih organov ali ravnanja z njimi. Tako je v Rostocku in Heiligendammu prišlo do nadaljnjih napak agencij in novinarjev; avtor mnogih zavajajočih vesti pa je bil tudi oddelek za informiranje posebnega policijskega intervencijskega štaba Kavala v Rostocku, čigar delo je bilo pravkar analizirano v publikaciji društva republikanskih odvetnic in odvetnikov – Republikanische Anwältinnen - und Anwältevereins (RAV), ki je predstavljene »Sovražne slike demonstrantov« označila kot del načrtovane politike navajanja napačnih informacij.2

Zavajajoče policijsko poročanje, ki mimogrede predstavlja hud prekršek zavezanosti državnih izvršilnih organov strogemu stvarnemu in resničnemu informiranju, pa je lahko na pomembnosti pridobilo vsekakor šele s tem, da je bilo prevzeto brez dodatnega lastnega raziskovanja tiskovnih agencij, kot je DPA, in mnogih drugih novinarjev. Tako je večina časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj brez navedbe vira objavila podatek o najmanj 25 domnevno težko poškodovanih in vsega skupaj 433 poškodovanih policistih.

Po konfliktih ob zaključni manifestaciji demonstrantov v rostoški mestni luki je v nekaj urah število poškodovanih predstavnikov oblasti v »newstickerju« urada za informiranje štaba Kavala (v množično medijskem, ponavadi televizijskem prostoru na zaslonu, kjer se predstavljajo nenehno ažurirane najbolj vroče kratke novice tistega trenutka v svetu) poskočilo s 100 in več na kar 433. Pri tem je Kavala med težko poškodovane štela vse policiste, ki so se za več kot en dan prijavili kot nezmožni za delo. Notranji minister Caffier je moral nekaj tednov pozneje, 28. junija 2007 v svoji izjavi za medije ministrstva za notranje zadeve priznati, da je bilo popis poškodovanih zaradi sile razmer in počitka, ki so ga bili ti deležni, težko opraviti in da je bilo zatem podatek o številu poškodovanih policistov potrebno korigirati. V izjavah za tisk z 2. in 3. junija 2007 o teh težavah seveda ni bilo govora. Napačne podatke o številu poškodovanih pa so povzeli skoraj vsi mediji in deloma jih je še danes najti na spletnih straneh uglednih založniških hiš. Šele po povpraševanju nekega novinarja z junge Welt se je po nekaj dneh izkazalo, da sta se morala bolnišnično zdraviti le dva policista. Bila sta torej le dva primera, ki ustrezata siceršnjim karakteristikam označbe »težko poškodovan«. Tako je bila zaradi razširjanja istih (napačnih) dejstev konzumentom različnih medijskih produktov posredovana enaka slika dogodkov na Baltiku. Predvsem visoko število ranjenih je v kombinaciji z ekstremno visokimi ocenami škode in nezadostnim novinarskim raziskovanjem pomembnih informacij prispevalo k razumevanju zapletene situacije le kot medijsko posredovanega scenarija »nemirov v Rostocku«. Kdor je v Münchnu, Bernu ali Wanne-Eickelu v nedeljo ali ponedeljek razgrnil časopis, je moral sklepati, da je Rostock porušen. Tudi o pustošenju je bilo govora, kot da bi šlo za državljanski vojni podobnim razmeram. Temu se je dan kasneje pridružil še podatek o domnevno ogromni škodi preko milijon evrov samo na ustanovah mesta Rostock, v kateri naj ne bi bila všteta škoda na osebni lastnini posameznikov in podjetij. Naposled je bila realna škoda po uradnih podatkih ocenjena le na nekaj deset tisoč evrov.

Medijsko poenotenje v poročanju o 2. juniju 2007 je še posebej posledica krčenja števila virov. Izmišljeni citat, napačni podatki o številu težko poškodovanih policistov in druga potvorjena dejstva so podpirala medijsko predstavitev »bitke v Rostocku«. Tako sta se v prvih dneh po veliki demonstraciji v svetovnih medijih trdno ustalila skoraj povsem poenotena razlaga in ovrednotenje dogodkov. Pri tem bi že s topografsko umestitvijo situacije dobili mnogo stvarnejšo oceno. Spopadi med demonstranti in policijo so se namreč odvijali na sorazmerno majhnem območju mestne luke, na samem robu kraja demonstracij, točneje na križišču in 250 metrov dolgem odseku ceste. Zaradi obilne uporabe vodnih topov proti vsem demonstrantom so se spopadi za krajši čas preselili na osrednji prostor zborovanja. Kljub temu so le redki ustvarjalci medijskih vsebin odgovorili na novinarsko vprašanje o kraju dogajanja. Tako je lahko na svetovni ravni pri številnih medijskih porabnikih, ki sicer niso imeli dostopa do primarnih virov, nastal vtis, da je pol Rostocka v plamenih, saj je bilo na posnetkih poročil v glavnem videti goreče »avtomobile«, število dva pa je bilo praviloma izpuščeno. Ob reproduciranju zavajajočega poročanja najdemo le malo izjem, ko so poročevalci na podlagi dobre novinarske raziskave in raznolikosti virov napisali med seboj različne reportaže in članke. Ključno za to je bilo pomanjkanje raziskovanja v povezavi z nekritičnim povzemanjem podatkov in mnenj državnih organov. Mimogrede, kot »kronske priče« številnih napačnih informacij se pogosto pojavljajo anonimni pripadniki policije – tudi to je skrb zbujajoče.

Resnična praznina pa zeva v poročilih o obsežni uporabi različnih plinov in sprejev policijskih specialnih enot: plina CN (ki se spušča prek vodnih topov), poprovega razpršilca, narejenega na osnovi izvlečkov pekoče paprike (ki se uporablja pri aretacijah) ter živčnega plina/solzivca CS (ki je na voljo v kartušah in se uporablja za obstreljevanje tarč). Plin CS je živčni bojni plin, ki je zlasti za alergike smrtonosen, saj hitro povzroči anafilaktični šok. Uporaba tega živčnega plina je po mednarodnem pravu prepovedana, kljub temu pa ga policisti v mnogih državah uporabljajo v boju proti notranjepolitičnim nasprotnikom. Tako sta npr. leta 1986 zaradi uporabe plina CS v protestu proti izgradnji obrata za predelavo jedrskih snovi v Wackersdorfu umrla dva prebivalca Oberpfälzerna. Več sto pacientov pa se je še tedne in mesece javljalo s težavami, kot so kožni lišaji, težave z dihanjem, vrtoglavica in težave z živčevjem. Do sedaj ni bilo moč najti članka, ki bi denimo problematiziral vprašanje uporabe solzivca in plina CS proti deset-tisočim v Rostocku. Če bi raziskali dejansko stanje stvari in njegove politične implikacije, bi najverjetneje pravilno ocenili tudi vzrok za zelo visoko število poškodovanih med policisti. Po besedah sanitetnih delavcev naj bi bila večina policistov poškodovanih zaradi »prijateljskega ognja«, ki sta ga povzročila solzivec ali plin CS. V sredo, 6. junija 2007, ko so se začele dolgo načrtovane blokade »Block G8«, so se v uradnem tiskovnem središču v Kühlungsbornu razširila policijska sporočila, da naj bi se v blokadi nahajale maskirane in oborožene osebe, ki mečejo kamenje. To novico so razširili tiskovni predstavniki Kavale preko kratkih poročil ob 18.16 uri. Sporočilo za javnost PM 80 z dne 6. junija se je glasilo: »Udeleženci prepovedanega shoda na kontrolni točki Galopprennbahn se oborožujejo. Posebna policijska enota BAO Kavala iz Rostocka je ravnokar ugotovila, da udeleženci iz skupine, ki trenutno blokira kontrolno točko 'Galopprennbahn', menjajo oblačila, se maskirajo in oblačijo varovalne obleke, se oborožujejo z molotovkami in kamenjem.« In dalje: »Vodja policije Knut Abramowski pozval vse tiste, ki se nahajajo pri kontrolni točki Galopprennbahn, da se nemudoma umaknejo od storilcev kaznivih dejanj. 'Ne branite ali varujte kriminalcev', je še dejal Abramowski.«

Kakšne politične zaključke lahko potegnemo iz teh novinarskih napak? Kako je lahko prišlo do takšnega masovnega potvarjanja informacij in zakaj mediji ne izpolnjujejo svoje vloge neodvisnega opazovalca. Zakaj se v veliko primerih niso kritično odzvali na kontrolo državne oblasti z lastnim raziskovanjem? Pri tem je pomemben vidik oportunistično obnašanje medijev pri vprašanju nasilja, kajti prav arbitrarna uvrstitev in ločitev na »nasilneže« in »miroljubne demonstrante« je veljala kot prevladujoča mnenjska os medijev ob vrednotenju protestov. Nekritično povzemanje določenih stereotipov s strani velikega števila medijev že v času pred vrhom ter zaznamovanje nasprotnikov se je še intenziviralo z racijami v maju na podlagi člena 129a3 proti protestnemu gibanju. Vse to je še bolj spodbudilo novinarje, da so tudi v času foruma poročali nekritično in povzemali nezanesljive podatke policije. Poleg tega je vodja Kavale že mesece pred vrhom v številnih intervjujih, brošurah in na prireditvah v regiji Rostock opozarjal na »nasilneže« in razlagal, da cestne zapore ne bodo dovoljene, pri tem pa je tovrstne zapore enačil z nasiljem. V času priprav na proteste ob vrhu je policija blokade poti do vrha G-8 v Heiligendammu, ki jih je zveza političnih skupin in organizacij javno napovedala kot legitimno obliko civilne nepokorščine, označila za »kazniva dejanja«, ki jih je treba z vsemi sredstvi zatreti. Ko pa prepoved zborovanja v sklopu rdeče cone okoli varnostne ograje kljub velikemu številu policijskih intervencij proti deset tisoč demonstrantom le ni mogla biti vzpostavljena in blokad ni bilo več mogoče preprečiti »s pravnimi sredstvi«, kot je na zaključni tiskovni konferenci povedal vodja Kavale Abramowski, so se policisti in mediji nenadoma oprijeli izraza »miroljubne slike«. A nova medijska interpretacija dogodkov ne ustreza dejstvom, saj je prišlo do večine težkih poškodb med protestniki v četrtek ob deblokiranju zahodnih vrat varnostne ograje. Sicer pa so policisti že dan prej med pohodom tisočih protestnikov v prepovedano rdečo cono uporabili pline, vodne topove, papricirane spreje in gumijevke in pri tem poškodovali mnogo protestnikov. O teh »nemiroljubnih slikah« pa ni nihče poročal.

Novinarskemu delu, ki spoštuje tako profesionalne kriterije raziskave kot tudi jasno ločnico med poročanjem in komentiranjem, naj bi ravno z vidika pojasnjevanja šlo za predstavljanje dejstev, ki se na prvi pogled zdijo protislovna. Za nemške medije vse od nacionalsocializma dalje v nasprotju z anglosaksonsko novinarsko tradicijo ni značilna kultura poročanja, ki brez olepšav preslikava realnost in od nje – za bralca jasno razločno – loči lastno vrednotenje, politično prepričanje in komentarje. Tudi trend novinarstva v smeri škandalov in zabavljaštva, ki za kvote in naklade zelo individualizira in okrajšano ter iztrgano poroča iz konteksta, pripomore k nadaljnjemu mešanju poročanja in komentiranja. Zaradi poslušnosti državnih organov nemški mediji oseb ali skupin, ki (domnevno) kršijo državna pravila demokratičnega diskurza, ne obravnavajo več v skladu z objektivnimi in nepristranskimi novinarskimi kriteriji raziskovanja in poročanja o nekem dogodku. Ravno dejstvo, kako hitro lahko »nasilneži« postanejo »miroljubneži na blokadah« in obratno, bi moralo novinarje opomniti, da vprašanja kazenskega prava niso pravo merilo posplošenega izključevanja oseb ali stigmatizacije družbenih nasprotij. To še toliko bolj velja glede na to, da so v Rostocku in Heiligendammu ključno vlogo pri razširjanju zavajajočih vesti in s tem izhodišče za faktično dezinformiranje večjega dela javnosti odigrali državni organi sami. Do danes pa se o ustanovitvi Kavale kot začasnega centra za intervencijo, ki je še zlasti namenjen vrhu G8, ni veliko poročalo. Še pred tem se je govorilo, da se je v sivi coni zgradila neka posebna struktura oz. center moči, ki ni pod parlamentarnim nadzorom in kjer razlike med policijo, vojsko in tajnimi obveščevalnimi službami, kakor je določeno z ustavo, ne obstajajo. Zakon o ločevanju teh treh organov je ena glavnih posledic nacionalsocializma in je v trenutno aktualnem vprašanju o varnosti ena od najobčutljivejših medijskopolitičnih diskusij, ki zadevajo svobodo medijev in državni nadzor. Tako je bila npr. uporaba vojske že vnaprej napovedana, še pred uradnim začetkom vrha pa so lahko vsi videli oklepna vozila, vojake in tornade.4 Kljub temu so šele raziskave, ki so jih opravili nekomercialni mediji, in preiskave članov parlamenta sprožile vprašanje o ustavno sporni uporabi tornadov in lahkih tankov proti protestnikom ter bolj zavzeta poročanja o tem. Dosedanja analiza poročanja opozarja tudi na pomen nekomercialnih medijskih centrov in blogerjev protestnih gibanj. Ti mediji še zdaleč niso neodvisni, a vendarle so bili edini, ki so med samim vrhom posredovali dobro raziskana in preverljiva dejstva ter tako razkrili številne napačne informacije komercialnih medijev.

Zaradi zavajajočih poročanj z vrha G8 bi se bilo treba vprašati tudi o kakovosti novinarske izobrazbe. Kajti danes večinoma uveljavljena pravila kakovosti na priznanih medijskih študijskih programih na univerzah in novinarskih šolah v izobraževanju novinarjev mnogih medijskih hiš, kakor tudi v njihovi lastni izobraževalni in delovni praksi ne igrajo skoraj nobene vloge. Spodletelo poročanje nemških medijev lahko s stališča novinarskih kriterijev raziskovanja kakor tudi s stališča neodvisnega in kritičnega poročanja razumemo kot odraz strukturnih problemov trenutnega stanja v novinarstvu ter ga kot takega tudi analiziramo. S tem povezana so tudi množična odpuščanja novinarskega kadra, drastično poslabšanje delovnih pogojev v večini založb in medijskih hiš kakor tudi samoumevnost profesionalnega novinarstva.

Michael Backmund, novinar, urednik in pisec. Živi in dela v Münchnu.

Iz nemščine prevedli Katja Kobolt in Tina Smrekar.

[nazaj na vrh]