DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

Zgodovina pojma »muzej« je tesno povezana z zgodovino moderne, še posebej z moderno idejo o znanosti in z ustanovitvijo nacionalnih držav. Nastanek nacionalnih muzejev sovpada s pojavom znanstvenega rasizma in prvih etnografskih zbirk. Take tehnike produkcije znanja so hkrati inštrument izvajanja kolonialne moči; ustvarjene podobe so bile del buržoaznega pojmovanja kulture in so bile ključne za uvedbo glavnih konceptov »kulture« in »narave«, ki sta bila povezana z rasističnimi in seksističnimi stereotipi. Že od začetkov kolonializma in nacionalne države je ustanovitev skupnosti potekala sočasno s konstituiranjem »Drugega«. Ti muzeji so arhivi in sedimenti znanja, podob in tehnik, v ozadju katerih se nahaja skupni cilj, ki je povezan s kolonializmom, modernizacijo, kapitalizmom in razsvetljenstvom. Med zaposlenimi v dunajskem Muzeju naravne zgodovine kroži interna šala: »Delamo na drugem največjem pokopališču v Avstriji.« Pravzaprav je to bolj mrtvašnica, v kateri je na tisoče lobanj in kosti, ki so povečini ostanki žrtev nacionalsocialistične uničevalne politike. V arhivu Oddelka za antropologijo imajo biologi in drugi znanstveniki dostop do podatkov o rasističnih meritvah. Polemik o izvoru teh objektov ne sproža nihče; prav nasprotno, odgovorni ne želijo dajati nikakršnih pojasnil v zvezi z odškodninskimi zahtevami. Če se kdo zanima za produkcijo podob in znanja, mora na muzej gledati kot na institucijo, ki proizvaja podobe, znanje, jezik in razstave in ki vzpostavlja odnos med (naravno) znanostjo in umetniškimi tehnikami. Dejstvo je, da se za politiko razstavljanja vedno nahaja neka avtoritarna zahteva prikazovanja: »tako pač je«, kadar gre za vzpostavljanje in ponovno vzpostavljanje t. i. »kulturnih razlik«. Te prakse ustvarjanja razlik v posameznih zgodovinskih obdobjih so vse do danes bolj kot ne ostale neizprašane. V mislih nimam le etnografskih muzejev, ampak tudi vse institucije, ki prikazujejo umetnost: popularnost »kitajske« ali »balkanske« umetnosti – kar koli naj bi to že pomenilo – kaže na to, kako zelo povezane so te vrste razstav. Prikazovanje objektov, obdanih z avro, tj. kosov ali umetniških del, ki so predstavljena samo zato, da proizvajajo določene zgodbe, zahteva podrobnejšo analizo, saj so te prostorske postavitve rezultat premišljenih političnih odločitev. Vsi dobro poznamo diorame, ki so tako popularne v muzejih naravne zgodovine in ki zaradi razsvetljave in scenerije spominjajo na izseke iz filma Indiana Jones in zadnji križarski pohod. Postopek je povsem preprost: razstavljeni objekti brez imena, »brez zgodovine« ustvarjajo vzdušje »vsakdanje« estetike, da bi nas prepričali: »To je resnično.« Na teh razstavah je komaj omenjena nasilna zgodovina, skozi katero so se ti objekti prebili. Fascinacija večine kuratorjev muzejev naravne zgodovine nad objekti ima svojo logiko: objekti ostanejo in niso »zmuzljivi« kot besede, zato predstavljajo »visoko kulturo«. Znova gre za razločevanje med kulturo in naravo: narava, ki je nedotaknjena in »nekontaminirana s strani zahoda«, je prepuščena tistim, ki so skozi te procese skonstruirani in predstavljajo »druge« tistim, ki te procese določajo. S tega stališča lahko govorimo o konceptu »zamrznitve«, ki omogoča, da se ti objekti ohranijo v nepoškodovanem stanju in kot taki zavarovani pred napredkom ali vplivi t. i. »tehnološkega razvoja«. Kakšne posledice bo to imelo še zlasti za muzeje? Postkolonialni raziskovalci so se s tem vprašanjem dolgo ukvarjali. Kako lahko te opazke še močneje vplivajo na prihodnost muzejev in same politike razstavljanja?

Analiza sproža vrsto vprašanj:

- Ali sta zgodovina in politika zbirk vidni in premišljeni oziroma kako se kažejo poskusi, da bi se prikrili?
- Kako se lahko politika razstavljanja otrese binarne logike normalnega/nenormalnega, zunanjega/notranjega, moški/ženska?
- Katere politike in koliko od njih, če si izposodim besede Gayatri Spivak, »ne naredijo enakih napak«?
- Kako postavljati razstave in se hkrati izogniti istim napakam, etnicizaciji in objektivizaciji tehnik »drugačenja«?
- Kako se sedanja emancipacijska perspektiva, aktivistično znanje in zahteve po vrnitvi teh objektov ujemajo s temi zahtevami?
- Kakšna bi bila funkcija muzejev, če bi bilo zaplenjene objekte treba vrniti?
- Kako bi uporabili prazne razstavne prostore?
- Kako razstaviti svojo zgodovino in ne zgodovine »drugega«?

Treba je na novo začrtati strategije in koncepte postavljanja razstav: nove muzeje, ki ne bodo razstavljali zgodovine kulturnih razlik, ampak kulturne zgodovine, v katerih bo vidna raznolikost ljudske in vsakdanje kulture.

Katharina Morawek je umetnica in teoretičarka, ki živi na Dunaju.

Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]