DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

Ob uradnem odprtju Evropskega leta medkulturnega dialoga, za katerega je bila zadolžena Slovenija kot predsedujoča država članica EU, je bilo o »izjemni pomembnosti kulture« izrečenih veliko besed. Kljub temu je bila na ta dogodek oziroma na otvoritev konference »Medkulturni dialog kot temeljna vrednota EU« povabljena le peščica predstavnikov slovenskih nevladnih kulturnih organizacij. Četudi bi bili na konferenco povabljeni v večjem številu, se je mnogi sploh ne bi mogli udeležiti, saj je bil dogodek predviden v začetku januarja 2008, ko so kulturni producenti zaposleni s prijavljanjem na razpise. To zahtevno in dolgotrajno administrativno delo morajo opraviti, da se temeljna vrednota EU – to je kultura – sploh lahko udejanji. Resnica je namreč ta, da se v Sloveniji kulturi namenjena bistveno manj sredstev kot pa besed. Ali bolje rečeno, nevladne kulturne organizacije se v prizadevanjih, da bi izboljšale sistem financiranja in s tem tudi izvajanja svojih programov, srečujejo z vrsto ovir, čeprav so prav nevladne kulturne organizacije tiste, ki pomembno prispevajo k tako cenjeni evropski kulturni raznolikosti. Ta problem se pokaže tudi, kadar gre za pridobivanje evropskih sredstev. Predlog Nacionalnega programa za kulturo 2008–2011 (NPK 2008–2011) podpira zlasti kulturne projekte, katerim bodo odobrena evropska sredstva. V Sloveniji so sredstva Evropske unije postala nekakšna retorična figura, ki jo bomo poizkušali zrušiti s pojmom »kulturni materializem«. Kulturni materializem namreč želi pojasniti organizacijske vidike politike in ekonomije,1 zato bom v nadaljevanju spregovorila o tem, kako slovenske nevladne kulturne organizacije »živijo« (evropsko) kulturno politiko, še zlasti kako preživijo v luči sofinanciranja lastnih programov z evropskimi sredstvi.

V prvi številki časopisa Reartikulacija je bil predlog NPK 2008-2011 že kritično analiziran s posebnim poudarkom na njegovi dikciji in smernicah o vizualni in scenski umetnosti. Program NPK v razdelku »Smernice kulturne politike« obravnava (čeprav zelo na kratko) znaten vpliv kulture na gospodarsko rast. V zadnjih letih so bili na podlagi mnogih ugotovitev družbeni in politični vlogi kulture ter o pomenu kulture za gospodarsko rast in zaposlovanje v kulturnem sektorju v EU sprejeti številni evropski dokumenti o kulturi, ki urejajo kulturno področje. Kultura velja torej za pomemben ekonomski dejavnik, ki ga slovenska kulturna politika spodbuja, da bi »povečala zaposlenost«, ki je med drugim ena od razlogov, zakaj se kulturi pripisuje tolikšen pomen. Eden od načinov za spodbujanje tega področja so tudi evropska sredstva. Če pa se osredotočimo na delovne pogoje na kulturnem področju, kjer se v Evropi zaposluje vse več ljudi, ugotovimo, da se v Sloveniji ta »svet« zaposlitve močno oddaljuje od modela, znanega kot »zapuščina evropske socialne države«. V začetku vsakega leta se kulturne organizacije ne le prijavljajo na razpise za sofinanciranje, ampak hkrati tudi sestavljajo poročila o svojem delovanju, ki vsebujejo podatke, na podlagi katerih strukture, ki jim zagotavljajo finančna sredstva, odločajo o tem, katere kulturne programe bodo podprle in katerih ne. Nedvomno sta samo-ocenjevanje in tako imenovano eksterno ocenjevanje zelo uporabni metodi za vrednotenje dela in programov, saj zagotavljata strukturne spremembe, ki spodbujajo kreativno, varno in strokovno produkcijo in s tem omogočajo visokokakovostne kulturne programe.2 Kljub temu pa smo nenehno priča paradoksalnim razmeram, saj kljub temu da nevladne organizacije vsako leto vložijo ogromno časa in truda v sestavljanje poročil o svoji dejavnosti, njihovi programi niso ustrezno ocenjeni. Zato, kot lahko beremo v raziskavi o predlogu Nacionalnega programa za kulturo za obdobje 2004–2007, ki sta jo pripravila Maja Breznik in Aldo Milohnić (2007), finančni podporniki po večini zaradi pomanjkanja zaposlenih nekaterih programov sploh niso ocenili, kar pa je bilo v nasprotju s smernicami, ki jih je določal predlog NKP 2004–2007 (Breznik in Milohnić, 2007: 5, 10).

Kar zadeva nevladne kulturne organizacije, se zdi, da jim ne primanjkuje človeških virov, saj se – če sem nekoliko cinična – takih, ki delamo v nevladnem sektorju, drži nenapisano pravilo, da to zlahka počnemo brezplačno. Tako pripravljamo osnutke programov, se prijavljamo na razpise, sestavljamo poročila in prirejamo prireditve v svojem »prostem času«; umetniki prav tako predstavljajo svoja dela »brezplačno« in tudi soorganizatorji projektov in programov delajo večinoma v »prostem času« in nudijo »brezplačne« prostore.3 Zdi se, kot da kulturni producenti še vedno živijo v svetu nedenarne menjave. Zato slovenski kulturni sektor pravzaprav ne more bistveno prispevati h gospodarski rasti. Namreč, brez finančnih transakcij ni gospodarskega razvoja, saj vsi vemo, da je višina BDP odvisna od prihodkov.

In kaj ima to pravzaprav opraviti z evropskimi sredstvi? Kaj imata nedenarna menjava ali siva ekonomija opraviti z evropskimi sredstvi? Da bi se kulturne organizacije lahko prijavile kot partnerji v organizaciji teh projektov, morajo dokazati konstanten in kar visok prihodek, ki si ga morajo zagotoviti iz drugih virov – javnih ali zasebnih, kot so donatorji in sponzorji. Konstanten in visok priliv sredstev je torej edino zagotovilo za uspešno realizacijo projekta. Žal, pa je le peščica slovenskih nevladnih kulturnih organizacij zmožna uresničiti to zahtevo, kar bi jim omogočilo, da se na evropske razpise o financiranju prijavijo kot krovna organizacija ali nosilna partnerska organizacija pri pridobivanju denarja in realizaciji projekta. Kot se zdi, bi problem sive ekonomije v slovenskem kulturnem sektorju lahko hitro rešili z vzajemnim zaračunavanjem uslug partnerjem v kulturnem programu. A ker je večina kulturnih organizacij odvisna od istih sredstev in dejansko prejemajo sredstva za skupne programe, čeprav s prijavljenimi različnimi stroški, si eden drugemu ne morejo zaračunavati storitev, saj bi to pomenilo, da zaračunavajo nekaj, za kar so že prejeli plačilo s strani javnih finančnih podpornikov zadevnega dogodka. Oglejmo si to kočljivo situacijo. Kulturna organizacija, ki je hkrati producent in organizator nekega kulturnega dogodka, nima na voljo prostora, kjer naj bi se ta dogodek odvijal. (V Sloveniji imamo veliko nevladnih organizacij, ki nimajo lastnega prireditvenega prostora). Tako morajo te organizacije dogodek izpeljati v prostoru druge kulturne organizacije, ki pa je odvisna od istih javnih sredstev. Če organizacija, ki razpolaga s prostorom, želi tega oddati v uporabo neki drugi organizaciji, potrebuje sredstva za vzdrževanje in tehnično opremo, človeške vire, ki bodo prostor upravljali itd. Gre torej za sredstva, ki – kot rečeno – prihajajo iz istega javnega sklada in niso namenjena komercialnim dejavnostim. Zaračunavanje uporabe prostora in opreme v njem bi pravzaprav pomenilo dvojno »trženje« tega prostora. Čeprav velja poudariti, da je soobstoj subvencioniranih organizacij s prostorom ali brez njega nedvomno pomemben dejavnik, saj kulturnim organizacijam v Sloveniji omogoča, da sploh lahko organizirajo prireditve. Priča smo torej začaranemu krogu, kjer sredstva iz enega in istega sklada krožijo ali, bolje rečeno, zaradi pomanjkanja sredstev ne krožijo dovolj. Kot se zdi, so se ponudniki javnih sredstev zavedali problema, saj so sprejeli nov zakon, in sicer, da sme za en kulturni program samo ena nevladna organizacija prejeti javna sredstva. To pa ne pomeni, da bo organizacija prejela več sredstev – saj ta ostanejo enaka. Če so nekoč sodelujoče organizacije združile svoja sredstva, da bi izpeljale program, pa se zdaj zahteva, da program pripravi samo ena organizacija, ki pa za to ne prejme nič več sredstev kot prej. Še več, nekateri uradniki slovenskega Ministrstva za kulturo celo podpirajo nekakšno »prevzemno politiko«. Zamislili so si bistveno bolj učinkovito strategijo, ki »večjim« organizacijam, ki razpolagajo s prostori ali tehnično opremo, omogoča, da delujejo kot producenti in zaprošajo za javna sredstva, medtem ko manjšim organizacijam ne preostane drugega, kot da »prodajajo« svoje zamisli... Na ta način se bodo večje organizacije še bolj širile, manjše pa izginjale. Manjše organizacije namreč ne bodo imele nobene možnosti, da bi se potegovale za evropska sredstva. V kulturnem sektorju smo potemtakem priča zmešnjavi različnih logik: na eni strani nekomercialne logike nedenarne menjave, na drugi strani pa vse večji potrebi, da kulturne organizacije povečajo prihodke in tako izpeljejo svoje dejavnosti. Da bi kulturna politika zares spodbudila kulturni sektor na način, ki bi prispeval h gospodarski rasti, bi bilo treba uresničiti naslednje: a) vložiti več javnih sredstev v kulturne programe, da bi organizatorji dejansko lahko plačali storitve, ki jim jih nudijo druge organizacije; ali b) ustanoviti več zasebnih skladov za kulturo – to sta rešitvi, ki ustrezata zgoraj omenjenim načinom povečevanja prihodkov kulturnih organizacij. Prva rešitev je mogoča le, če pride do prerazporeditve javnoproračunskih sredstev; druga rešitev pa je mogoča le, če bo država spremenila svojo davčno politiko in se odrekla deležu prihodkov, ki jih zdaj prejema prek davkov. Poleg evropskih sredstev, ki veljajo za eno od načinov izboljšanja slabega financiranja kulture, resolucija Nacionalnega programa za kulturo 2008–2011 omenja tudi »usklajeno sodelovanje med kulturnim sektorjem, znanostjo in ekonomijo«. Zdi se tudi, da je Ministrstvo za kulturo celo že podalo konkreten predlog o spremembi davčne politike – kolikor gre zaupati neuradnim virom podatkov – vendar je tak predlog Ministrstvo za finance zavrnilo. Dokler bodo donatorji za kulturo deležni tako nepomembnih davčnih olajšav na lastne donacije – v Sloveniji je davčna olajšava na sredstva, namenjena za kulturo, le 3-odstotna – je nesmiselno pričakovati večjih donacij. Poleg tega je nemogoče, da donator in organizacija, ki prejmeta sredstva, skleneta dogovor o tem, kaj naj (formalno in vsebinsko) simbolno povrne donatorju organizacija, ki je finančno pomoč prejela.

Glede na opisano situacijo, kjer na eni strani ni dovolj ne državnih ne lokalnih javnih sredstev za kulturo, na drugi strani pa sploh nimamo davčne politike, ki bi spodbujala zasebne donatorje in sponzorje, je težko pričakovati kakršne koli spremembe na bolje bodisi v kulturnem sektorju bodisi kar zadeva prekerne (negotove) pogoje v njem. Še več, Slovenija je pravkar sprejela nov zakon o obdavčitvi neprofitnih organizacij, ki predvideva dodatno obdavčitev javnih sredstev, ki jih te organizacije prejmejo za svoje dejavnosti. Namesto smotrne in funkcionalne politike, ki bi pripeljala do strukturnih sprememb na področju financiranja kulture, je Slovenija spet pred dejstvom, da bo potrdila še en spisek pretencioznih besed o kulturi kot bistvu nacionalne in evropske biti in blaginje. Skratka, soočamo se s situacijo, v kateri so se umetniki, producenti in kulturne organizacije znova znašli v vlogi nekakšnih junakov in mučenikov, ki se pod nezavidljivimi pogoji borijo za eno od temeljnih vrednot EU.4

Dr. Katja Kobolt je svobodna kulturna producentka in publicistka iz Ljubljane.

Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]