|
|
HARD CORE |
| REARTIKULACIJA št. 2 - DECEMBER 2007/FEBRUAR 2008 | |
Manuela Bojadžijev in Serhat Karakayali |
ARHIV - OKT/NOV 2007 |
Teze so nastale v sklopu raziskovalnega projekta Transit Migration na področju kulturne antropologije in evropske etnologije na Univerzi v Frankfurtu.1 Ta projekt je obdeloval transformacijo evropskega migracijskega režima in nadnacionalne strategije političnih akterjev, kot so EU in druge institucije. V okviru etnografskega raziskovanja in politične analize, ki ga je opravil omenjeni projekt, je šlo tudi za migracije.2 Pri raziskovanju migracij se večkrat znajdemo pred presenetljivo praznino: raziskave ne upoštevajo subjektivnih dimenzij migracije. Menijo, da je dovolj, če migrante in migrantke »opišemo« s pomočjo institucij in ekonomij, politike in zakonov, medijev in kultur. S tem besedilom želimo to perspektivo za hip preobrniti. Predlagamo, da bi migracijsko gibanje sledilo tistim smernicam in potem, ki prestopajo meje Evrope in sočasno kažejo v smeri EU. S pomočjo migracijskih gibanj in na njih utemeljenih migracijskih politik želimo razbrati smernice novega evropskega režima migracijske politike in novo nastajajočega migracijskega sistema. Migracijska gibanja pa želimo predstaviti tudi kot simptom, ki se ga da natančno razbrati, če si le zastavimo sledeča vprašanja: kaj nam pove prestopanje meja, prečkanje teritorijev, prepletanje kultur, preizpraševanje institucij (denimo nacionalne države ali sistema državljanskih pravic), povezovanje jezikov ter beg pred izkoriščanjem in zatiranjem? Kako potekajo migracijska gibanja v teh razmerah glede na aktualno družbo in kakšna naj bo pot, s katero naj presegamo takšna razmerja? V naslovu omenjeno metodo sicer velja razumeti bolj kot predlog, ki upošteva nova vedenja o raziskovanju migracij in zavrača druga; pravzaprav ta metoda naj bi nas nagovarjala s pomočjo novih spoznanj, akumuliranih v migracijskih gibanjih in organizacijah, in naj bi na podlagi teh spoznanj razvijala nove perspektive za raziskovanje in prakso migracij. V besedilu predstavljamo teze za oblikovanje takšne metode. 1. »Trdnjava Evropa« V zadnjih letih se koncept avtonomije migracij trudi preseči metaforo »trdnjava Evropa«, ki namiguje, da strategije migracijske politike EU temeljijo zgolj na preprečevanju migracijskih gibanj in na militarizaciji zunanjih mej. Ta vidik migracijske politike nedvomno obstaja, a če raziskovanje migracij vežemo le na takšne institucije in strukture, se nam druge razsežnosti migracij izmuznejo. Če pa upoštevamo tudi druga determinirajoča in politična razmerja, lahko dojamemo, da meje niso enostavno zaklenjene, Evropa ni zapečatena, pač pa je kompleksen sistem omejitev, diferenciacij in hierarhij, delno pa vključuje tudi migracijske skupine. 2. Vodovodna pipa? Ne! V novih teorijah migracij vse bolj prevladuje mnenje, da enostavno dodajanje faktorjev push in pull ni dovolj za razumevanje migracij. Predstava, da se ljudje podajo na migracijsko pot, ker so brez dela in bi ga radi dobili drugje, je ravno tako preozka kot ta, da lahko države sprejemnice tokove delovne sile usmerjajo le glede na njihove ekonomske potrebe. Migracija seveda temelji na preračunu, vendar ne individualnem: že dolgo je nesporno, da migracije niso projekti posameznikov, temveč temeljijo na mrežah in se znotraj le-teh tudi dogajajo. Nadnacionalni prostori, ki ob tem nastajajo, nedvomno pričajo o dejstvu, da migracije niso enosmerna cesta; mnoga mesta, kamor prihajajo prišleki, so križišča in ustvarjajo nadaljnja izhodišča. Drži, da so države, kot sta Nemčija ali ZDA, sklenile sporazume o privabljanju tujcev ter uvedle urade za njihovo sprejemanje, a te države niso prve novačile migrantov. Taki ukrepi so bili večkrat reakcije na že potekajoče migracije, z namenom, da bi jih nekako obrzdali in regulirali. Migracija je socialno gibanje, v katerem gre za strategije preživetja in ki prinaša lastne oblike in prakse organiziranja. Maxa Frisch je to opisal nekako takole: »Poklicali smo delovno silo, prišli so ljudje.« Ta izjava se predvsem nanaša na migracije tako imenovanih »gastarbajtarjev«, ki so od petdesetih let prejšnjega stoletja prihajali v Zvezno republiko Nemčijo. Ta izjava še danes velja za pomembno oporno točko multikulturalistične ali levoliberalne kritike hladne racionalnosti ekonomskega upravljanja migracij. Prevladujoča interpretacija spodbuja k empatiji do migrantov, z naše perspektive pa jasno kaže na pomanjkljivost v upravljanju migracij, oziroma na dejstvo, da subjektivitete migrantov ni možno zreducirati na njihovo vlogo delovne sile, kakor nas želi prepričati ekonomska doktrina vrste homo economicus. Migracije se ne da priviti in odviti kot vodovodno pipo. 3. Integracija proti državljanom Tako politični kot teritorialni vidik upravljanja migracij se seveda stalno spreminja. Tam, kjer migranti niso omejeni na vlogo le delovne sile, se uporabljajo drugi pristopi. Države, v katere se migrira, na »nadnacionalne« (torej drugačne) načine življenja, nastajanje in vzdrževanje »nadnacionalnih« struktur gospodinjstva, pa tudi na boje migrantov, odgovarjajo z zahtevami po integraciji: integracija določa možnosti prilagajanja, ki jih morajo migranti sami izkoristiti. Aktualni integracijski dispozitiv, ki odmeva po vsej Evropi, spodbija vsakdanje običaje migrantov in njihove v socialnih konfliktih kolektivno določene zahteve. Države zahtevajo od migrantov, da te običaje zamenjajo za drugačne, predvsem za državne vrednote. V teh situacijah služi ta integracijski imperativ simbolni in materialni obnovi vladajočega reda. Temu niso podrejeni le migranti, temveč ta vladajoči red želi poseči tudi v druge uradno uveljavljene pravice. Takšna integracija ne zagotavlja pravic migrantov. Mnogi socialni konflikti, ki so jih spodbudili migranti, ne izhajajo iz tega, da bi želeli postati državljani – vztrajajo namreč pri tem, da to že so. 4. Subjekt zgodovine? Migrantke in migranti nikakor niso le novi ali stari protagonisti družbenih sprememb. Migracijski boji lahko seveda konstituirajo novo razumevanje političnega, a ne le zato, ker migracijska gibanja težijo k ekscesom, pač pa ker nadnacionalne oblike podružbljanja premikajo meje nacionalne države. 5. Nobenih nepridipravov, nobenih žrtev Vrniti migraciji njeno »subjektivno podobo« ne pomeni niti govoriti o individualnih usodah niti (če emfatično pretiravamo) razglasiti prakso subjektivizacije migrantov kot trdno garancijo za subverzijo. Ta subjektivizacija zdaj oscilira med dvema, večkrat spolno zakodiranima figurama: na eni strani migrantom, čigar tendenčna kriminalna energija privzema podobo le ogrožanja družbe, na drugi strani pa migrantko, ki je žrtev tihotapcev in migracijskih tihotapskih mrež ter slabih razmer, ki migrantke silijo k migraciji. Ta razdelitev na nepridiprave in žrtve pride prav represivni nadzorni tehnokraciji, da boj proti migraciji prikaže kot humanitaren ukrep za zaščito nedolžnih žrtev organiziranega kriminala. 6. Vrtinec hibridnosti Pri migrantih ne gre za kak nov zgodovinski subjekt, prav tako ne gre za dvigovanje prahu glede migracijskih identitet, kot se predstavlja v nekaterih kulturoloških pristopih, ki vodi v hibridnost. Paradigma hibridnosti navsezadnje ostaja na področju reprezentacijske politike, ki je zelo povezana s predstavami identitet. Identiteta sama sicer ni neproblematična kategorija, temveč prej učinek nečesa: posebej identitete v smislu ras niso esencialne, pač pa gre bolj za oblike predelovanja socialnih nasprotij. V nacionalni državi pomeni izraz ljudstvo-kot-nacija posebno naslavljanje ljudi na državnem ozemlju, ki mora biti kapitalistično kodirano. Hibridnega prostora pa kljub temu ne more biti, ker (kot spoznava kulturologija) so vse subjektivne pozicije hibridne iz preprostega razloga, ker namreč ni predhodnih nehibridnih izhodiščnih pripadnosti ali kultur. 7. Subjektivizacija in identiteta Subjektivizacija ni kakšna dana kategorija, temveč se pojavi in spreminja z družbenimi oblikami, v katere je vključena trgovina. Te oblike same zase niso stabilne, pač pa gre prej za oblike prometa družbenih protislovij, ki nastajajo v njih ali z njimi. »Viri« subjektivizacije se potemtakem večkrat nahajajo v oblikah kolektivnosti, ki nastanejo iz konfliktov. Delavski razred so v zgodovini Evrope ponavadi predstavljali sindikati in socialdemokratske stranke. V kontekstu migracije je ta vir sicer večkrat problematičen: ker migranti nenehno oscilirajo med vključenostjo in izključenostjo v določeni nacionalni državi, to pa jim onemogoča dostop do klasičnih državljanskih virov politične subjektivnosti. Organizacija mobilnosti in odpor proti rasizmu oblikujeta nove vire za oblikovanje subjektivnosti migrantov. 8. Zgodovina Metoda terja drugačno razumevanje zgodovine. Migracijski boji so pripomogli k spreminjanju zgodovinskega toka. Migracija je vpletena v različne boje, iz katerih izhajajo nove zgodovinske konjunkture, iz njih pa se oblikujejo tudi novi migracijski režimi, nove ideološke rasne konstrukcije, nove človeške pravice itd. Govoriti o migracijskem gibanju in njegovi avtonomiji ne pomeni, da lahko o njem razmišljamo kot o nečem, kar je ločeno od družbenih razmerij ali celo osvobojeno le-teh. Migracije največkrat obstajajo kot konkretne prakse, vpletene v razmerja moči in oblasti. To pa ne pomeni, da so migranti obsojeni na venomer identično reproduciranje teh razmerij. Če razmišljamo drugače, recimo na materialističen način, lahko v tem kontekstu opustimo idejo, da je migracija le odvisna spremenljivka, npr. od revščine, produkcijskih načinov ali tihotapcev. Kar tudi pomeni, da migracije lahko povežemo z drugimi družbenimi in političnimi projekti emancipacije. 9. Ni kapitalizma brez nadzora mobilnosti Mnogi vidijo (predvsem ilegalno) migracijo kot predhodnico nekega novega, ultrafleksibilnega storitvenega proletariata, ki ga je zaradi pravne in socialne situacije, v kateri živijo in delajo migranti, še posebej lahko izkoriščati in je zato njegov položaj brezupen. Ta vidik zavzema perspektivo, ki ji zgodovina teritorializacije žive delovne sile nasprotuje. Kajti nasprotje med sedečo in mobilno delovno silo je samo po sebi produkt socialnih kompromisov na ravni nacionalne države. Prvi evropski proletarci so bili potujoči delavci. Ti ljudje so v begu pred pogoji fevdalnega produkcijskega načina prihajali delati v mesta, vsepovsod po Evropi pa so jih preganjali kot potepuhe, reveže in malopridneže. Proti njim so bili tako plemiči, ki so se jih bali v političnem smislu, in cehi, ki so se jih bali v ekonomskem smislu. Zgodovinsko gledano je »nevarni družbeni razred« oziroma »drhal« (angl. mob – je izraz, ki izvira iz latinske besede za gibanje) vse tisto, kar dandanes imenujemo »delavski razred« in je zunaj okvira države. Z integracijo teh skupin oziroma njihovo »nacionalizacijo« so bile vse lastnosti, ki so jim bile pripisane, prenesene v okviru meja nacionalne države. Strukturno se je to stanje stabiliziralo z dejstvom, da sta politika plač in blagovna politika spremenili trg delovne sile v bojišče: ženske in otroci so bili kot »umazana konkurenca« pregnani s trga delovne sile. K »umazani konkurenci« štejejo tudi »tujci«, zatorej ni naključje, da so bili delavski sindikati skozi zgodovino vedno proti migracijam. 10. Avtonomija Avtonomija nastane v socialnih konfliktih, v katerih se oblikujejo nove oblike sodelovanja in komunikacije ter nove oblike življenja. Zaradi vztrajnosti migracijskih gibanj in nuje mobilnosti na osnovi socialnih mrež, se koncept avtonomije navezuje na migracijo. V procesu migracije se migranti in migrantke izmikajo ustaljenim oblikam socializacije. Vendar pa v procesu migracije obstaja nekakšna dialektika. Mobilnost je denimo vir eksploatacije, če kapitalizem temelji na mobilnosti delavcev, istočasno pa je mobilnost tudi vir pobega iz razmer eksploatacije in zatiranja. Migracija je odvisna tudi od obstoječih oblik podružbljanja, hkrati pa jo ne moremo popolnoma usmerjati. Procesi migracije pripeljejo lahko do določenih struktur gospodinjstev, političnih organizacij in ekonomskih načinov produkcije, ki segajo od negotovih delovnih razmerij do kapitalističnih dejavnosti. Socialne mreže lahko oblikujejo urejene skupnosti s trdnimi vzorci identitete. Avtonomija in heteronomija nista osamljeni. Procesi migracije narekujejo nove oblike podružbljanja in avtonomije. Viri:
Manuela Bojadžijev je predavateljica na Oddelku za sociologijo na londonski univerzi Goldsmiths in gostujoča predavateljica na Mestni univerzi v Londonu. Je članica sound-art zasedbe Ultra-red. Serhat Karakayali je sociolog, avtor študije o genealogiji ilegalne migracije v Nemčiji; je strokovni sodelavec v raziskovalnem projektu TRANSIT MIGRATION na Inštitutu za kulturno antropologijo in evropsko etnologijo. Trenutno je sokurator razstave o arhitekturi, migraciji in kolonializmu v Hiši svetovnih kultur (nemškem centru za zunajevropske kulture v Berlinu). Petja Dimitrova je umetnica. V praksi se ukvarja z likovno umetnostjo, kot tudi s političnim in participativnim kulturnim delom v umetniških skupinah in nevladnih organizacijah. Je magistrica umetnosti in asistentka na Akademiji za likovno umetnost, Post-konceptualne umetniške prakse, Dunaj. Prevod iz nemščine: Amidas prevajalsko podjetje d. o. o. |
|