Mojca Puncer
SODOBNA UMETNOST IN ESTETIKA
Uvod v reartikulacijo prostora umetnost

Ko se znajdemo pred nalogo preizpraševanja področja fenomenov vizualnega v sodobnih umetniških praksah, zahtevajo posebno pozornost njegovi posamezni ključni vidiki skozi optiko sodobne filozofske misli, estetike in umetnostne teorije. S teoretsko tematizacijonajbolj značilnih umetniških projektov od 90. let prejšnjega stoletja do danes se izkaže za posebej plodno razprava o estetskih strategijah v sodobnih vizualnih umetnostih. V primeru, ko je poudarek na analizi dogajanj v slovenskem prostoru, ne smemo spregledati prevladujočih usmeritev na mednarodni ravni. K obravnavanemu predmetu lahko pristopamo iz polja filozofske estetike, ki ima pri nas – podobno kot vizualne umetnosti – svojo specifično zgodovino. Estetika danes na splošno velja za ekskluzivno akademsko, od tekočih umetnostnih dogajanj precej oddaljeno disciplino, kar pa ni nujno res, zato nas tukaj zanimajo natanko tiste njene usmeritve, ki si prizadevajo reflektirati sodobne prakse na področju vizualne umetnosti in kulture. Tako sledimo razvojni liniji tiste filozofske estetike pri nas, ki je pred dvemi desetletji opravila z »akademsko čistostjo« s tem, ko se je začela odpirati drugim teoretskim pristopom in analizam kulture. To odpiranje je ob boku t. i. postmoder(nistič)nih preobratov v začetku 80. plodno prispevelo k razumevanju sočasnega dogajanja v slovenski umetnosti. Za to pa je bil nujno potreben pogled nazaj in prvi strokovni posveti takrat na novo ustanovljenega Društva za estetiko (1983) so bili namenjeni poglobljeni refleksiji o sicer v našem prostoru teoretsko in kritiško dotlej precej zapostavljenih zgodovinskih avantgardah (v zvezi s tem so pomembni zlasti prispevki akterjev s področja filozofske estetike: Erjavca, Krefta, Strehovca idr.) prek razmisleka o prelomnosti konceptualističnih poskusov neovantgarde vse tja do pojava t. i. retroavantgarde (ki je imela že tudi močno sočasno teoretsko podporo, tako s strani estetikov – Erjavca, M. Gržinić, Krefta idr., kakor tudi s strani teoretske psihoanalize – zlasti Žižka). Fenomen retroavantgarde pa že zadeva vprašanja »nove slovenske umetnosti« in gibanja Neue Slowenische Kunst (NSK) – na nekatere njegove prelomne vidike se osredotoča tudi naša razprava, saj s svojimi učinki pomembno posegajo v kulturno-umetniška dogajanja 90. ter skupaj z »novo slovensko umetnostjo« problematizirajo tudi pojem »sodobne umetnosti« v slovenskem prostoru.

O metodi

Za nadaljne reflektiranje nakazanih izhodišč je potrebno eksplicirati in preizprašati naslednje:

1. metodologijo;

2. analizo in kontekstualizacijo pojmov, ki so ključni za nadaljnjo razpravo (umetnost, vizualno, estetsko, strategije);

3. teoretsko obdelavo in sintetiziranje izsledkov s področja vizualnih umetnosti v modele, za katere so ključnega pomena estetske strategije v njihovi naperjenosti na zunajumetniško stvarnost;

4. (samo)pozicioniranje filozofskoestetiške refleksije v razmerju do sodobnih umetniških praks.

Pri analizah umetniških dogajanj v Sloveniji od 90. let do danes je glede metodologije dela potrebno izpostaviti naslednje: prizadevanje za čvrsto empirično in zgodovinsko podstat postavlja za izhodišče raziskovanja fenomenološko osnovano receptivnost samih umetniških del/projektov, ki je pospremljena z vpogledom v arhivsko gradivo in priložnostne zapise. Pri tem se je potrebno zavedati, da s specifično uporabo zbranih podatkov prispevamo k oblikovanju orodja za teoretsko refleksijo in konstrukcijo specifične zgodovine sodobnih umetniških praks.

Naslednjo stopnjo predstavlja »teorija umetnosti« kot obravnava umetniških fenomenov na obnebju sveta umetnosti (na tej ravni poteka vzorčenje, oblikovanje modelov, poskusi definiranja pojmov, preizpraševanje dometa institucionalne teorije umetnosti ipd.). Slednjič je tu še »estetika« kot najbolj abstraktno teoretiziranje, ki pa vendarle lahko omogoča poglobljeno in tudi aktualno teoretsko pristopanje k umetnosti z vidika širših kulturnih fenomenov, ki presegajo polje sveta umetnosti. Ta estetika je filozofska predvsem v tem, da je kot filozofija bistveno refleksivna v smislu preizpraševanja svoje lastne narave (tudi prek razpoznavanja svojih spodletelih poskusov), saj svojo identiteto odkriva najprej v samorazumevanju. Tudi pogoj za razumevanje predmeta estetike je njeno samorazumevanje, pri čemer so posebnega pomena srečevanja, razmejevanja in stikanja z drugimi polji. Tako nas recimo posebno zanimajo srečevanja s tistimi teoretskimi polji, ki segajo na področje politične misli (od posledic kritične teorije družbe, francoske teorije družbenega do sodobnih kulturnih in političnih študij – ena od možnih linij teče od Benjamina, z druge strani pa od Bourdieuja, Foucaulta in Deleuza do Badiouja in Rancièrja ter nadalje do Agambena, Negrija in Hardta idr.).

Ekspliciranje filozofskih izbir v sodobnosti vse bolj zadeva, kot poudari Bourdieu, antropološke predpostavke, ki so implicitne sleherni znanosti o človeku. Te predpostavke torej niso zgolj domena filozofije v njeni totalizirajoči funkciji, ki se danes kaže le še kot omejena zmožnost (heglovske) težnje, da neko partikularno področje pripelje do njegovega pojma, ne da bi ga postulirala kot normo. Pri tem je pojem tako v funkciji pomenjanja kot tudi označevanja skupine pojavov, se pravi v funkciji definiranja (s problematiko ne-možnosti definiranja umetnosti se ukvarja zlasti analitična estetika, katere posledica je tudi danes splošno uveljavljena institucionalna teorija umetnosti). Slednja pa lahko v primeru sodobne estetike prej ugotavlja in opisuje kot pa načrtuje in določa, kako naj neki izraz uporabljamo in razumemo ter tako induktivno odkrivamo, prikazujemo in interpretiramo pomen posameznega pojma (modificirana procedura formiranja krovnih pojmov). Ko uspemo definicijsko bolj ali manj uspešno zajeti razred fenomenov pod neki krovni pojem, se lahko z ugotavljanjem njihovih lastnosti lotimo vzpostavljanj teoretskih modelov. Za to pa je potrebna reartikulacija zgodovine vprašanj, pojmov in estetiških teorij. V ta namen je namesto izčrpnega popisa pojmov potrebno napraviti izbor tistih, ki so za našo razpravo najbolj reprezentativni. Na podlagi najznačilnejših lastnosti umetniških dogajanj v slovenskem prostoru določenega obdobja se je tako treba predhodno posvetiti analizi procesov oblikovanja razredov elementov, modelov in sistemov, kar zahteva specifično teoretsko selektivnost in temu ustrezno raven abstrakcije, da bi prišli do pregleda tipičnih primerov (tako samih umetniških objektov/projektov kot tudi čutno-doživljajskih in drugih recepcijskih procesov, ki zadevajo umetniške dejavnosti, produkcijo, dogodke, komunikacijo s publiko itd.). Sodobni filozofskoestetiški pogledi na umetnost so rezultat mnogih poskusov, gledišč in metod pri iskanju in artikulaciji pomena v neki konkretni družbeni situaciji, pri čemer zgodovina estetike priča o številnih transformacijah svojih pojmov, definicij in teorij, ki jih zlasti skozi prelome in preobrate v kulturno-civilizacijskih, umetniških in teoretskih paradigmah poznega 20. stoletja. Strukturalizem in družbeni dogodki poznih 60. so kljub odporom in poskusom ohranjanja starega razlikovanja med disciplinami povzročili globinsko prestrukturiranje humanistike in družboslovja. K temu je pomembno prispevala kritična teorija družbe, pa tudi poststrukturalizem s poudarkom na dogodkovnosti in performativnosti, medtem ko so (multi)kulturni študiji (z odvodi v postkolonialne, feministične in queer študije, študije, itd.) sočasno usmerjali teoretsko pozornost na dotlej marginalizirana področja kulturno-umetniške in družbene produkcije. Od tod je le še korak do preizpraševanja polja umetnosti v razmerju do ideologije, diskurzivnih družbenih praks in produkcije pomena, konstrukcije zgodovine ter nestabilnih, fluidnih in fragmentarnih, performativnih identitetnih politik v sodobnosti (tudi v njihovi drugačnosti od emancipatornih politik reprezentacije v 60.), pri čemer se estetska strategija izkaže za enega ključnih pojmov pri razumevanju kompleksnih procesov, v katere je vpeta sodobna vizualna umetniška in kulturna praksa.

Analize, ki skušajo umetnostna dogajanja v Sloveniji v 90. reflektirati z vidika potencialov sodobnosti, bi morale upoštevati, da gre obenem za posledice velikih kulturno-civilizacijskih obratov: najprej je tu pomemben kulturni obrat v emancipatornih 60., ki je s svojim obsežnim razdiranjem ločnic med visoko in nizko kulturo že tudi napoved t. i. postmoder(nistič)nega obrata 80., ki ga v 90. nasledi oziroma okrepi obrat k intenzivnim globalizacijskim procesom. To preobračanje in transformiranje paradigem pospremijo procesi prehajanja iz poznoindustrijske v informacijsko družbo, ki jo kapitalsko pogojeno globaliziranje pretvarja v medijsko-tehnologizirano potrošniško družbo spektakla. Te procese reflektirajo predvsem nasledniki marksistične misli (zlasti francoske) in kritične teorije družbe, ki so med drugim pomembno vplivali tudi na nastanek britanskih kulturnih študijev; Lyotard in Jameson sprožita razmah teoretizacije postmodernizma; Danto postavi tezo o postheglovskem oziroma posthistoričnem obdobju umetnosti itn. Na različnih ravneh imamo opravka s posledicami nezaupanja v metafiziko in metapripovedi, v pretenzije po univerzalnosti in totaliteti – tako v smislu politične pripovedi o emancipaciji, značilne za francosko paradigmo, kot filozofske spekulativne pripovedi, ki so bolj določujoče za nemško paradigmo (obe pa sta pomembni za teoretsko kontekstualizacijo umetnosti in kulture zadnjih desetletij prejšnjega stoletja tudi v slovenskem prostoru). V tesni zvezi s postmoder(nistič)nim obratom v pogojih postsocializma je tudi strateški obrat od modela binarne opozicije Zahod–Vzhod k pluralnim in hibridnim modelom integracije v globalistične tokove 90. Posebno pozornost zahteva biopolitični preobrat moderne, ki po Agambenu še vedno učinkuje in zaradi hitrega tehnološkega razvoja pridobiva nove razsežnosti (Gržinić). Potem pa so tu paradigmatski preobrati v polju samih humanističnih in družboslovnih znanosti: lingvistični obrat z vzponom strukturalizma v 60. in 70. (poskusi strukturalno osnovane estetike, kakršne najdemo že pri praškem lingvističnem krožku v 30., kjer je lingvistika temeljni model strukturalnega raziskovanja estetike, kot jo razvija Mukařovský, postanejo prek Jermana prepoznavni tudi pri nas) pospremi najprej t. i. performativni, nato pa še postmoder(nistič)ni slikovni oz. vizualni obrat (vpliv t. i. ameriške paradigme vizualne kulture, ki jo v slovensko disciplinsko estetiko skuša med prvimi vključiti Erjavec); v polju filozofije kulture se precej razpravlja tudi o t. i. »estetskem obratu« (Welsch), ki je z vidika »demonskega estetskega« poglobljeno reflektiran tudi v slovenski estetiški misli (Strehovec). Veliki kulturni preobrat močno odzvanja v sami disciplinski estetiki, kar izpostavi na primer italijanski estetik Mario Perniola, čigar delo je znano tudi domačim študentom filozofije (Kreft). Perniola razmišlja o kulturnem preobratu estetike v 60. skozi njeno spoprijemanje s politiko, mediji, skepticizmom in komunikacijo; spregovori pa tudi o »fiziološkem obratu«, ki se pridruži drugim preobratom – političnemu, medijskemu, skeptičnemu in komunikacijskemu – ter jih pretvarja v nekaj, kar je izziv sodobni estetiki doma in po svetu.

Ključni pojmi in kontekstualizacija

– Estetsko: V svetu umetnosti je danes pospešeno na delu izgon estetskega v smislu lepega, sublimnega ipd. kot ostankov t. i. estetskega režima umetnosti. O lepem se v domeni »kritične teorije« in filozofije kulture razpravlja kvečjemu kot o ključni razsežnosti blaga, ki zapeljuje čute, kot o sredstvu njegove komercialne uspešnosti; medtem ko lepo v sodobni umetnosti, kot poudari sodobni francoski kustos in teoretik, utemeljitelj t. i. relacijske estetike, Nicolas Bourriaud, velja za kliše in je kot tako lahko le še stranski učinek nekega umetniškega projekta/procesa. Z vidika zgodovinske geneze estetiških pojmov (in pojmi so tisto, s čimer operira filozofska estetika) sta se lepo in estetsko sprva prekrivala (ključni obrat tukaj prispeva Hegel, namreč od estetike kot refleksije čutnega in – tudi naravno – lepega, k estetiki kot filozofiji umetnosti), vendar je dobro poudariti, da sta estetika in estetsko eno, množica mainstreamovskih estetizacij in območja estetizirane profane kulture pa nekaj drugega. Postmodernizem se osvobaja avantgardne realizacije različnih samolastnih kriterijev in strategij izbora sredstev, ko zavrača programatično ciljnost in osmišljevanje estetskega. S tem se sicer ne odpoveduje tudi možnim estetsko radikalnim pozam s prevzemanjem številnih avantgardnih postopkov, vendar so te zaradi izgube poslanstva (napredek, revolucioniranje družbe), kot ugotavlja Lev Kreft, samo še taktike ali sledovi nekdanjih strategij, ki se izgubljajo v ambivalenci, »nerazrešljivi uganki«.

– Od estetske funkcije k estetski strategiji (umetnost, estetsko in politično): Po Strehovcu je za avantgardo vselej znčilen neki »več« in neki »manj« umetnosti: »več« se kaže v potrebi po prenosu estetske kreativnosti tudi na neumetniški svet, medtem ko »manj« pomeni, da so umetniške in čisto estetske funkcije učinkovite le, če so v dopolnilo političnim, ekološkim, pedagoškim in etičnim učinkovanjem. Ena od konsekvenc je bližina umetniške avantgarde tistim, pogosto spornim in protislovnim procesom, ki jih označujemo z imeni politizacija, pedagogizacija, ekologizacija, tehnifikacija in scientifikacija umetnosti. Najpomembnejši, a tudi najbolj sporen je proces politizacije umetnosti, ki je doživel že številne obsodbe (Benjamin), a tudi odobravanja. Poseben primer so tu poskusi samokontekstualizacije, samohistorizacije, celo samoinstitucionalizacije gibanja NSK, ki deluje v območju med umetnostjo in politiko. Pri tem gibanje v času svojega vzpona v 80. črpa tako pri avantgardni ikonografiji kot tudi totalitarni ideologiji, kar definira njegovo umetniško, metodološko in filozofsko prakso kot retrogardistično slovensko avantgardo oz. t. i. retro(avant)gardo. Na splošno za zgodovinsko avantgardo velja zahteva po emancipaciji umetniške prakse od kriterijev kvalitete, tradicije, okusa, obrtniške spretnosti, pa tudi od kakršnekoli kontrole s strani gledalca ali kritika. Cilj celotne avantgardne umetniške strategije je potrošniku umetnosti odvzeti njegovo neodvisno, zunanjo, udobno pozicijo tako, da postane vpleten v produkcijo umetniškega dela prek estetskega šoka ali skozi transformacijo njegovih vsakdanjih okoliščin. Še zlasti vsebinsko, ideološko orientirana umetnost je vzgojila nezaupanje do čisto estetskih formalnih kriterijev kot ključne značilnosti večinskega toka zahodne moder(nistič)ne umetnosti, posledica česar je tudi družbena in umetniško in/ali estetsko strateška aplikacija že znanih oblik iz zgodovinskega arzenala umetnosti (t. i. retroprincip pri NSK) in podobja popularne vizualne kulture, pri čemer je posebna pozornost namenjena mehanizmom takšne rabe. Poleg gibanja NSK je posebej zgovoren primer za učinkovanje estetskih strategij v sodobni slovenski umetnosti tudi delo umetniškega tandema Eclipse, ki se osredotoča na telo ženske umetnice in njegove estetske strategije, da bi z njihovim posredovanjem omogočil kritični (v)pogled v posamezne pereče vidike sodobne družbene stvarnosti.

V vsakem primeru je, če na kratko povzamem, estetska strategija – za razliko od avtopoetične, vase zaobrnjene estetske funkcije – vselej usmerjena k zunanjemu cilju, ki presega svet umetnosti. Kot taka je lahko pripeta na neko ideologijo, politiko, propagando, ekonomsko logiko trženja ipd. Vidik, ki nas tukaj posebej zanima, pa je estetska strategija kot način izrabe estetskega v umetnosti za vzpostavitev kritičnega (v)pogleda gledalca s posredovanjem estetskega (psihofizičnega) izkustva, kar postane očitno ob najbolj značilnih modelih in primerih (NSK, Eclipse).

Nadaljnja refleksija strateškosti umetniških postopkov razpoznava odmikanje sodobnih umetniških praks od zgodovinskoavantgardnih tematizacij razmerja med umetnostjo, estetiko in politiko. Po eni strani gre za drugačne naveze estetskega in političnega, ki slednjič eksplicitno terjajo etično preizpraševanje, po drugi pa za odmik od afirmacij avtonomnosti umetnostnega polja in s tem povezanega primata kritične diskurzivnosti v prid iskanju vedno novih strategij samoartikulacije, samo(re)prezentacije, samoinstitucionalizacije in drugih načinov strateškega in taktičnega vpenjanja v kompleksno ekonomsko-politično logiko globalizacije (umetnost sodelovanja, estetika spoznavnega kartiranja, itd.). Obe tendenci pa s svojo novo artikulacijo političnega in estetskega bistveno prispevata k razumevanju sesutja estetskega režima umetnosti, katerega začetki sicer segajo k zgodovinski avantgardi, a vendarle puščajo nekatere njegove vidike nedotaknjene vse do sodobnosti.

Strategije zasnavljanja novih prostorov umetnosti in kulture: estetika, poetika, politika

Pri nadaljnji obravnavi posameznih vidikov vizualnega in podobe je potrebno slediti tistim premikom, katerih posledice so pomembne za dojemanje uporabe estetskega pri strateškem samopozicioniranju umetniških praks v vse bolj heterogenih prostorih sodobne (vizualne) umetnosti in kulture.

Prostorom umetnosti se lahko refleksijsko učinkovito približamo s prizorišča vida, tj. z vidika podobe, medija in telesa. Preizpraševanje podob telesa in intermedijalnosti nas vodi k prostorom strateškega uprizarjanja subjektivnosti oziroma k poetikam in performativnim identitetnim politikam umetniških samouprizarjanj (radikalne, marginalne subjektivitete) in s tem povezanih zasnavljanj alternativnih oziroma opozicijskih vmesnih prostorov umetnosti in kulture.

Postestetska umetnost: umetniške strategije prehajanja teritorijev, participacije in komunikacije; umetniške raziskave življenjskih oblik

Zaradi množičnega razmaha t. i. postestetske umetnosti v sodobnosti (ki se močno ujema s procesi prehajanja vizualnih umetnosti od zaključenih objektov v odprte, pretočne prostorske, urbane situacije in relacije v družbenem polju ter v t. i. intermedijske umetniške prakse) se zastavlja vprašanje, kako nam zapletena struktura umetniškega dela lahko ponuja analogijo z načinom, po katerem naj kot proučevalci umetnosti in kulture tako z antropološkega kot tudi filozofskoestetiškega in ne nazadnje družbenopolitičnega vidika sooblikujemo to kulturo. Vire za analogijo med kulturami in umetniškimi deli lahko odkrivamo že v Burkhardtovi obravnavi države kot umetniškega dela. S preobratom znamenite Wittgensteinove izjave pomeni predstavljati si obliko življenja isto kot predstavljati si jezik, pri čemer je z jezikom mišljen bolj sistem predstav kot sistem rab (ali pa moramo sistem rab po Dantu razumeti kot niz simbolov, prek katerih pripadniki neke kulture živimo svoj način predstavljanja sveta). Da bi izoblikovali predstavo o »humanem«, »političnem«, »estetskem« itd., zaradi dejstva, da je naša udeleženost v določenih življenjskih oblikah njen predpogoj, pa lahko dobimo pomembne smernice tudi od struktur, ki so že postale predmet obravnave filozofije umetnosti in kulture v navezavi s sodobno politično mislijo.

Tako se filozofska refleksija slednjič osredotoča na umetniško rokovanje z življenjskimi oblikami, kakršnemu smo priče zlasti pri mlajši generaciji slovenskih umetnikov na liniji, ki teče od multimedijskih raziskav najmanjših enot biološkega/golega življenja (Tratnik), likovnih analogij z naravnimi biofizikalnimi in življenjskimi procesi (Berlot), prek primera kompleksne tehnološko podprte bivalne enote (Peljhan), nadalje prek interdisciplinarnih raziskav getoiziranih območij visokorazvitega urbanega sveta v sodobnosti (Hrvatin/Šenk) do vzpostavljanja umetniških platform, ki spodbujajo artikulacijo alternativnih življenjskih oblik prek raznoterih načinov zabrisovanja meja med svetom umetnosti in vsakdanjo življenjsko stvarnostjo (Pogačnik, Potrč, Pogačar Pivka/Zorman, Lovšin idr.). Tovrstni umetniški projekti s svojimi strategijami pomembno prispevajo k zahtevam po reartikulaciji estetskega in političnega skozi prehajanje teritorijev umetnosti, (biotehnoloških) znanosti, nove medijske tehnologije in vsakdanje stvarnosti.

Od disciplinskega očesa k atletiki očesa, politiki zaznavanja in novi delitvi čutnega

Slednjič je potrebno preizprašati še tiste epistemične in družbenopolitične premike, ki so temeljnega pomena za (samo)pozicioniranje filozofske refleksije (afirmacija singularnosti in/ali »rojenje multitude«; aktualizacija »materialne religije čutnega« itd.) v razmerju do sodobnih umetniških praks. Posebej pomembne so možne naveze estetike na politično filozofijo ter filozofijo čutenja in zaznave oziroma zamisel o estetiki kot novi filozofiji aisthesisa. Pri tem je v igri refleksija politizacije estetskega skozi novo delitev čutnega in artikulacijo politike zaznave, ki prinaša demokratizacijo estetskih elementov sodobnega umetniškega izraza.

Mojca Puncer je filozofinja, ki pripravlja doktorat na Univerzi v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

[nazaj na vrh]