Kaj imajo skupnega naga rit Simone de Beauvoir (1908-1986), objavljena na naslovnici revije Nouvel Observateur ob stoletnici njenega rojstva, in ponovno izražena zahteva klera, da se v slovenske šole uvede verouk? Navidezno ne prav dosti, a če na oba fenomena pogledamo skozi prizmo tez in ugotovitev italijanske zgodovinarke Luise Accati v knjigi Pošast in lepotica. Oče in mati v katoliški vzgoji čustev1, ju lahko dojamemo skozi neko globoko potlačeno dejstvo, ki vzpostavlja njuno skupno ozadje. Knjiga namreč govori o preoblikovanju vloge matere in očeta skozi vpliv simbolov iz preteklosti na realnost. Osredotoča se na spremembo v pojmovanju podobe matere in ideje spočetja v krščanstvu, natančneje katolištvu, ter analizira, kako to vpliva na spremembo zasebnega odnosa med sinom in materjo.

Najprej poglejmo, katere so tiste teze, ki jih zastavi Accati in zaradi katerih lahko njeno knjigo glede na aktualno tendenco perfidnega vzpenjanja klerikalizma v Sloveniji postavimo na listo obveznega čtiva. Accati z izjemno natančno analizo posredniške vloge ženske v katoliškem obredu poroke pojasni temeljne postulate katoliške ideologije. Postulate, ki ne zadevajo zgolj boja za enakopravno pozicijo ženske izkušnje v svetu, temveč govorijo bistveno širše o sprevračanju družbenih hierarhij in njihovih tisočletnih posledicah. Accati namreč z analizo poročnega obreda ter preučevanjem razvoja vloge in pomena device Marije v katolicizmu vzpostavi osrednjo tezo knjige, tj. da katoliško poudarjanje vloge in funkcije Marije v svojem bistvu nosi in udejanja marginalizacijo odnosa med materjo in očetom, ki ga zamenja odnos mati – sin. »Poročni obred, ki se rodi s protireformacijo, odseva predvsem občutke zavrnitve skupine moških, tj. duhovnikov, ki zavračajo svojo spolno vlogo in projicirajo na ženske like bojazni pred lastno zanikano seksualnostjo.«2 Posledično postaja življenjska izbira celibata vedno večja vrednost in zgled, s tem pa se tesnoba moške seksualnosti, poistovetena z nasiljem, vedno bolj spreminja v vedenjske norme in simbole. Krščanstvo je potemtakem »religija nasilne in hkrati nerazrešene nestrpnosti do očeta«, ki je predstavljena kot »nestrpnost matere do očeta«.3 »Večno Marijino devištvo je večna nestrpnost sinov do očeta, ki se zakrinka pod ženskimi podobami«, ki poleg spodkopavanja očetove avtoritete, spodkopava tudi možnost etike.4 Temeljni mit krščanstva je materino nesprejetje očeta.5 Naslednja težava, kot pojasnjuje Accati, je ženska sposobnost rojevanja, ki je moški nimajo. Kler hoče ta privilegij ženskam odvzeti s tem, ko avtorizira brezmadežno spočetje, kjer seksualnost in poželjivost nista vključeni, niti ni vključen oče. Združitev je pomembna le zato, da se rodi sin. Samski sinovi pa potem s cerkveno ideologijo nadzorujejo seksualnost in rojevanje, s čimer odvzemajo ženskam moč, ko regulirajo to področje. Za tem leži problem sinov, ki se ne morejo soočiti s tem, da niso eno z materjo (temveč je tu še oče). Ker hočejo odvzeti avtoriteto očetu, preusmerijo fokus na mater in ji dodelijo posredniško funkcijo.6 Simbolična nevesta (devica Marija) je namreč osamljena, pri realni pa gre za izničenje njene individualnosti, ki postane kolektivni subjekt, torej predstavlja vse ženske in tudi lastno mater. To pa implicira sinovo nepopolno odpoved in željo, da bi prevzel očetovo mesto. Še več, zgodi se izenačevanje med identiteto sina in identiteto matere. Duhovniki pa svojo moč pridobijo tako, da »trdijo, da poznajo mehanizme ženske seksualnosti«,7 in prevzemajo njene značilnosti s tem, ko si prilaščajo žensko simboliko. »Posnemanje ženskega je specifični način, s katerim krščanski duhovniki izvajajo nalogo nadzora nad ženskami. Na območju svetega ni žensk, saj so na njihovem mestu duhovniki. Tako kot je na simbolični ravni Kristus resnično meso in resnična mati, je v družbeni organizaciji duhovnik resnična noseča ženska.«8 In če Accati pravi, da je vsemogočnost krščanske ideologije dedna bolezen zahodne kulture, se zdi, da je dedna bolezen ženske njena danost, da rojeva. »Spočetje tako postane središče družbenega neravnovesja med moškimi in ženskami, njegova analogna protivrednost – ritualni obred – pa postane priložnost, da se vzpostavijo norme oškodovanja, povračila in nadzora. /…/ Duhovniki privzamejo moč žensk, jo spremenijo v duhovno moč in jo spremenijo v dejavnik, ki jim zagotavlja večvrednost nad ženskami in laiki.«9 Obenem kleriki povečujejo tudi vlogo čistosti, se pravi, da se hkrati z odstranitvijo moškega kot očeta zgodi tudi sankcioniranje spolnega odnosa oziroma telesne zveze očeta in matere, ki postane nečista in znamenje greha. Krščanstvo tako z odstranjevanjem spolnega gona želi preseči incestuozno prepoved. »Ker hoče spolni gon poduhoviti, dojema vsak spolni odnos kot nekako incestuoznega«, s čimer zaprejo prehodnost med naravo in kulturo oziroma je nujna njuna ločitev.10 Neizogibna posledica je hkrati tudi degradacija telesnosti in reduciranje ženske na meso, ki rojeva otroke. In če je do 16. stoletja ženska svojo poželjivost prilagajala glede na moške kot očete in moške kot sinove, kleriki in laiki pa so se borili za oblast nad materjo (Marijino devištvo je del mita in nečloveškega), pa se v času protestantske reformacije želi prevrednotiti lik očeta in omejiti lik matere. Očetu podelijo despotsko avtoriteto, materi pa odvzamejo privoljenje in posredništvo (zakonska spolnost je mučna dolžnost). Protireformacijski katolicizem očetu odvzame še več avtoritete, medtem ko se »ženska poželjivost, ki je bila prej nujna šibkost in privolitev /…/ spremeni v prenašanje moževe poželjivosti, da se lahko rodijo otroci.«11 Vzpostavi se koncept čistosti, ki žensko privolitev tretira kot nepomembno in tako za legitimno vzpostavi tudi nasilje nad žensko. Se pravi, da simbol čiste (device) Marije postane perfidni manever, s katerim si krščanstvo na račun poduhovljenosti pridobi večvrednost kot religija, ki poveličuje um nad telesom in si izbojuje pravico nad vlogo in pomenom ženske in njene telesnosti. Implikacije koncepta čistosti torej dopuščajo nasilje nad ženskim telesom, saj je ta le neodzivni stroj za rojevanje, zato Accati poudarja, da je ključni problem žensk v tem, da »morajo telesnosti povrniti meje, moralno dostojanstvo, družbeno vrednost in razmišljanje«, pri čemer se morajo opreti prav na sposobnost materinega telesa, da razlikuje med nasilnim spočetjem in tistim, ki temelji na ženskem privoljenju.12 Regulacija telesnosti, ki ukinja žensko privolitev v rojevanje otrok, je »moč, ki ne dopušča vzajemnosti in za katero je značilna neomejljiva infantilna volja po uničevanju, ki ne more odrasti in se neskončno množi«, še več, » ne priznava drugačnosti in meja«.13 Krščanstvo torej temelji na »fantaziji vsemogočnosti, v kateri se rodimo iz samih sebe, pri tem pa ukinemo očeta in dojemamo mater kot del sebe.«14 Žensko telo je torej kot lonček za enkratno uporabo, ki nima druge razsežnosti kot rojevanja, za kar ga žrtvujejo že pri poroki in mu zapovejo še paradoks čistosti. Vse to nasilje pa je posledica težav pri ločevanju od matere in hkrati oblika prepovedi incesta, ki s konstruiranjem protislovne identitete žensk rešuje problem moških, ali bolje boje med očeti in sinovi. Na tem mestu pa se lahko torej vrnem k svojemu uvodnemu vprašanju, o tem, kaj je skupna poteza degradirajoče geste francoskega časopisa Nouvel Observateur, ki je na naslovnici ob stoletnici rojstva Simone de Beauvoir objavil njeno golo fotografijo in vztrajanju slovenske katoliške cerkve, da se verouk uvede v kurikulum javnega šolstva. Če je slednje posledica kompleksa vsemogočnosti in večvrednosti krščanske ideologije, ki se z vsemi sredstvi bori za čim zgodnejšo indoktrinacijo mladeži s svojimi sprevrženimi in za duhovnost skritimi patološkimi simboli in normami, pa potezo francoskega časopisa lahko preberemo kot posledico nereflektirane instrumentalizacije ženskega telesa, kjer katoliški izvor ni tako očiten, a vendarle prisoten. Pri tem ne mislim na čistunstvo v smislu prepovedi razkazovanja golega ženskega telesa, pač pa je problematična pozaba konteksta in položaja ženske v sodobni družbi. Objava golega telesa Simone de Bauvoir ni niti malo radikalna, prej se zdi banalna v pozabi dejstva, da s to potezo instrumentalizira žensko telo (sicer za kapitalistične namene), kar pa je v določenem pogledu identično s katoliško ideologijo. Problem trdoživosti simbolnega kapitala katolištva je potemtakem vsebovan v »katolištvu kot dolgotrajni antropološki situaciji«, ki s simboli, odrešenimi svojega ozadja, še vedno vpliva na čustveno vzgojo posameznika in s tem posledično na družbeni kolektiv. »Ker ni drugih načinov predelave čustev, so še vedno veljavni krščanski simboli, ki so v nejasni, dvoumni in zakulisni obliki« povezani z normativno zmožnostjo simbolov in njihovim učinkovanjem kot družbeni konformizem, saj se »širi prek čustvenih izkušenj po kanalih kulturne vzgoje sinov, hčera, mož, žen, ljubimcev, ljubimk, samskih žensk itd. Ta čustveni konformizem je neviden, torej nedolžen, vendar prav zato nevaren.«15 Argumente za ta vpliv pa lahko vidimo tudi v scela nespoštljivi redukciji oziroma objektizaciji Simone de Beauvoir, s katero so Francozi »počastili« njeno stoletnico rojstva. Kliše »dobre riti«, ki je de Beauvoir »krasila« tudi v njenih srednjih letih, pa v tem primeru postane instrumentalizacija ženskega telesa za namene neke nič manj perfidne ideologije – kapitalistične poblagovljenosti in dobička (vredna nadaljnje primerjave s teorijami Maxa Webra). Kljub strogi ločenosti države in Cerkve, ki je značilna za Francijo, pa so tovrstne poteze, če nanje pogledamo z očali Luise Accati, zgovorna priča o trdovratnosti ideoloških predpostavk krščanstva in posredniške vloge ženske kot ene od njenih osrednjih družbenih funkcij. Še bolj paradoksalno pa je dejstvo, da o tem lahko govorimo skozi primer nasilja nad de Beauvoir, ki je prav v svojem delu Drugi spol sistematično skušala artikulirati empirično izkušnjo ženske in s tem artikulirati samodefinicijo ženske. Zanikanje normativne vrednosti žensk in njihove izkušnje, kot jo zastavi katoliška ideologija, »izpodkopava ravnovesje med intelektualnimi in moralnimi sposobnostmi posameznikov obeh spolov, saj z odpravljanjem razlike med materjo in sinom izpodkopava razliko med subjektom in objektom, med subjektivnostjo in drugačnostjo.«16 Pri tem pa v mislih nimam zagovarjanja biološkega determinizma, temveč mi gre za konstruktivno obravnavo biološke in zgodovinske razlike med moškim in žensko. Zanikanje specifičnosti ženske in moške izkušnje nas namreč vodi v novi krog nediferenciranosti, ki pa je posledica vsemogočnosti oziroma manipulacije religije, ki onemogoča preseganje nadvlade in podrejenosti religije z recipročnimi odnosi in (ne)prevzemanjem odgovornosti.

Viri:
1 Luisa Accati, Pošast in lepotica: oče in mati v katoliški vzgoji čustev, [prevedla Irena Prosenc; spremna beseda Marta Verginella], Studia humanitatis, Ljubljana 2001, str. 322 (v originalu Il mostro e la bella. Padre e madre nell'educazione cattolica dei sentimenti, Cortina, Milano 1998).
2 Ibid., str. 80./3 Ibid., str. 82./4 Ibid./5 Ibid./6 Ibid., str. 23./7 Ibid., str. 138./8 Ibid., str.139./9 Ibid., str.140./10 Ibid., str. 202./11 Ibid., str. 205./12 Ibid., str. 225./13 Ibid., str. 226./14 Ibid./15 Ibid. str. 207./16 Ibid., str. 10.

Katja Praznik, magistrica sociologije kulture, deluje kot neodvisna kritičarka, teoretičarka in dramaturginja v polju sodobnih scenskih umetnosti. Od leta 2007 je odgovorna urednica revije Maska, Ljubljana.

[nazaj na vrh]