Marina Gržinić
KAKO UKREPATI? – Pogovor z Dmitryjem Vilenskim

DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

Marina Gržinić: Začela bom z nekoliko nenavadnim vprašanjem. Namreč, prosila bi te, da se predstaviš, in sicer opišeš kontekst in prostor, v okviru katerega deluješ, nam razkriješ svojo izobrazbo in umetniške ambicije? Bolj kot to, kdo je Dmitry Vilensky, me zanima kaj Dmitry Vilensky pričakuje od sebe kot umetnika in urednika časopisa Chto delat?

Dmitry Vilensky: Sem avtodidaktični umetnik iz Petersburga. Star sem 44 let, kar pomeni, da sem polovico svojega življenja preživel v času, ko je obstajala Sovjetska zveza – ko se je začela perestrojka, sem bil star natanko 22. Pripadal sem krogu t. i. sovjetskih disidentov, ki so se uprli uradnim sovjetskim birokratskim oblastem. To pomeni, da smo razvili zelo specifično kulturo in prakso zaupnih krogov ter različne politične strategije množičnih preselitev in zarotništva (ki so bile tuje političnim strukturam…). Res nenavadno se zdi, da današnji čas zahteva prav strategije delovanja iz sovjetskih časov.
Kakšen je moj odnos do umetnosti? Upam, da je rešitev za ekonomizacijo kulture v umetnosti, ki ni osredotočena na proizvajanje objektov, pač pa na oblikovanje subjekta, ki mu kreativno delovanje pomeni sredstvo samoizobraževanja, razvijanja kritičnega pogleda na svet in orodje v boju za človekovo emancipacijo. Upam tudi, da moja umetnost vsaj delno prispeva k temu. Urejanje časopisa je del mojega delovanja, kjer se ta težnja kaže v najjasnejši obliki.

M.G.: Kaj te je spodbudilo k izdajanju časopisa CHTO DELAT?

D. V.: Projekt smo začeli leta 2003, ko so bile razmere bistveno drugačne od današnjih. Mislim, da je bil to prvi umetniški publicistični projekt v Rusiji, zasnovan kot mednarodna publikacija, katere namen je bil vzpostaviti prostor za kulturne in politične interpretacije. Ta projekt se je skliceval tudi na ponoven premislek o tem, kaj je politično, in sicer prek kolektivnega poskusa, ki je temeljil na različnih raziskovalnih metodah in uredniških praksah. Vsi smo si prizadevali poiskati rešitev, kako bi presegli ozki geto, kjer je umetnost fetišizirana kot tržno blago, in namesto tega razglasili idejo, da je umetnost pomembna komponenta družbenega in političnega boja. Zato smo zavestno zavrnili prostor, ki so ga ponujale nove komercialne galerije, ali umetniške projekte, ki jih je podpirala skorumpirana država in tako smo se držali različnih samoorganiziranih aktivističnih in umetniških pobud in t. i. mednarodnih umetniških institucij, ki poskušajo držati obljube o socialni demokraciji. Žal taka usmerjenost zelo otežuje obstoj naše skupine, ker je taka scena v Rusiji precej nerazvita in podvržena vse večjim pritiskom, da se kriminalizira in zatira s strani države. To je bila pravzaprav naša disidentska gesta proti komercialnim in državnim kulturnim korporacijam.
Težko bi rekel, zakaj sem ravnal tako ali drugače – mislim, da sem bil predvsem zelo razburjen in nisem prenesel odvratnih oblik prevladujočega družbenega in kulturnega obnašanja. Nekateri ljudje se v umetniškem sistemu zelo dobro počutijo – drugi pa (žal je teh le peščica) pa vedo, da je najboljše zdravilo posmehovanje vse te množice na otvoritvah in teh zloščenih obrazov trgovcev z umetninami, lastnikov galerij itd… In tisti, ki v takem družabnem ozračju čutijo, kako se jim posmehuješ, se ti oddolžijo s sovraštvom – tudi tako prav.
Rekel bi, da smo si kljub takim razmeram vendarle izborili lokalni ugled, ki je na nek način primerljiv z ugledom starih sovjetskih disidentov. Seveda pa naše zgodovinske okoliščine niso primerljive z obdobjem državnega socializma (bomo videli, kako se bodo zadeve spremenile in kako se bo Putinova avtoritativna politika razvila po volitvah in kolikšen nadzor bodo lahko imeli nad javno sfero), ampak obstaja več razlogov, ki upravičujejo to primerjavo. Zame prav tako pomembno je to, da si izborimo zadovoljiv ugled med ruskimi političnimi aktivisti, in sicer prek neposredne udeležbe v nekaj kampanjah in družbenih forumih, v progresivnih akademskih krogih (študije spolov, kulturne študije – želimo si pridobiti pozitiven odziv najvplivnejših liberalnih raziskovalcev) in v očeh preproste, a politično aktivne splošne javnosti in nekaj umetniških strokovnjakov, ki jih cenimo. Naj še dodam, da na vso moč in v stilu sovjetskih disidentov izkoriščamo našo mednarodno kredibilnost, da bi ustvarili pritisk na lokalne kulturne institucije, a žal zaenkrat brez večjih uspehov.
Kot sem že povedal, smo na mednarodni ravni uresničili več ciljev, kar je za začetek zelo spodbudno. S sodelavci z zahoda, ki imajo enak pristop do umetnosti in kulture kot mi, smo prvič vzpostavili pravo sodelovanje, kar je za nas edinstvena izkušnja izmenjave. Vključevanje v novo mednarodno povezovanje na področju umetnosti in aktivizma je zelo pomembno, a to privilegirano pozicijo bi raje sodil po tem, kako nam pridobljeno znanje iz tega sodelovanja uspe prenesti na lokalne kulturne razmere in nanje vplivati in jih spremeniti. Želel bi, da bi lahko storili še več, ker je še mnogo stvari, ki potrebujejo kritiko – velikokrat pa tega ne zmoremo zaradi pomanjkanja kadra ali časa – ampak to ni nobeno opravičilo.

M. G.: Iz katerih referenc – umetniških, zgodovinskih in političnih – si črpal pri zasnovi tega časopisa?

D. V.: Kot veš, za umetnika s periferije kapitalizma ni dovolj, da dela umetnost. Pomembno je analizirati in interpretirati svoj lasten kontekst, iz katerega izhajaš, ter kulturno in politično ozadje za njim. Menim, da so zadnji tak poskus opravili sovjetski konceptualni umetniki v poznih sedemdesetih letih. Lahko bi rekli, da smo mi aktualizirali drugačno vrsto praks, ki jih poznamo iz mednarodne zgodovine umetnosti, ki jih poznamo kot detour (delal sem z avtorji stripov in grafičnimi oblikovalci časopisov), to je tradicija t.i. produktivizma in zgodovina živega časopisa (Zhivaya Gazeta), konceptualna politična umetnost, različni tipi revij, kultura tiskanja tipa DIY (»naredi si sam«), metode odtujitve in še bi lahko naštevali.

M. G.: Zakaj je proizvodnja znanja danes še toliko bolj pomembna kot kdaj prej?

D. V. : Ne bi rekel, da je »bolj pomembna kot kdaj prej«; znanje je bilo vedno pomembno, vendar je danes postavljeno v ospredje – zato lahko upravičeno govorimo o ekonomiji znanja kot gonilni sili sodobnega kapitalizma. Zame je najpomembnejše vprašanje: Kdo proizvaja znanje? Da rečemo, da gre tukaj za generalni intelekt ali »za zatirani bojujoči se družbeni razred«, ni dovolj, saj menim, da se znanje akumulira prek zapletenih dialektičnih odnosov med institucijami moči in tistimi, ki se jim zoperstavljajo. Ne verjamem, da se znanje lahko proizvaja prek omenjenih praks tipa »naredi si sam« (čeprav so te lahko pomembne za nekatere metode proizvajanja znanja na splošno). Poleg tega je zelo pomembno poudariti, da je vprašanje proizvodnje znanja neločljivo povezano z njegovim širjenjem – saj najpomembnejše je, da je dostop do znanja omogočen vsem. Ni dovolj samo instrumentalizirati institucije moči in jih prisiliti, da razstavljajo naša dela, objavljajo naše knjige, podpirajo naše filme itd. Vprašanje je, KAKO lahko prek proizvodnje splošnega znanja spremenimo prevladujoče in njim podrejene strukture.

M. G.: Kar nas še posebej zanima je specifični prostor – Rusija. Točneje Putinova Rusija? Rusija s svojim totalno totalitarnim obrazom, ki se le kot taka lahko ohrani? Kako bi s kulturnega, umetniškega in političnega stališča označil današnjo Rusijo?

D. V.:To je veliko vprašanje – in da ne bom dolgovezil –, kar je najbolj zanimivo glede današnje Rusije je, kako Putin zmore usklajevati arhaične instrumente, ki zastrahujejo in zatirajo vse oblike kritičnega nasprotovanja (prek vojske, zaporov, bolnišnic, tajnih služb, lažnih konstrukcij o nasilni mobilizaciji ljudi itd.) z nadvse inovativnimi in sofisticiranimi metodami nadzora. Nekateri so mnenja, da taka kombinacija ni mogoča – pa vendar v Rusiji deluje. Zato beseda totalitarno nima nič opraviti z realnostjo. To bi lahko označili tudi kot post-totalitarno, vendar je med enim in drugim velika razlika. Kar manjka in je nepojmljivo v tej novi konfiguraciji »real politike «, je pristen proces demokratizacije, ki se sklicuje na civilno družbo. Še več, prav v tem se pokaže ključna razlika v delovanju zahodne in ruske družbe.

M. G.: Katera so najpomembnejša teoretična, filozofska in politična besedila, iz katerih črpaš pri svojem delu, ki te spodbujajo in sploh omogočajo tvoje delovanje?

D. V.: Težko bi rekel, name bolj vplivajo umetniška dela ali predstave in filmi kot sama literatura, kljub temu pa lahko naštejem nekaj imen. To so mnoge knjige Badiouja, Rancièrja, Virna (na temo mnoštva) in teksti, objavljeni na spletni strani transform.eipcp.net., ki se mi zdijo zanimivi in pomembni… In prav zdaj ponovno berem Deborda…, ki je vedno aktualen in pronicljiv, morda tudi zato, ker sem soudelžen v ustvarjanju skupinskega dela, novega umetniškega dela, ki temelji na njem…Poleg tega se mi zdi zelo nenavadno moje razumevanje pojma socialni realizem (in diskusije o njem), ki so se danes izkazale za še kako pomembne z več stališč….

M. G.: Simbolni kapital je pomemben in, kot si jasno povedal, tvoje delovanje ni utopična želja, ampak neposredna materializacija nekega razmišljanja. A vendar, kje dobiš denar za izdajo časopisa? V Rusiji je verjetno to preprosteje in ceneje kot na Zahodu? To vprašanje je z našega stališča zelo pomembno, saj je pravzaprav tudi Reartikulacija samorganizirani časopis. Koliko časa je po tvoje mogoče zdržati v takih pogojih, še zlasti, ker nam država ni odobrila sredstev za realizacijo projekta. Zaenkrat se za tiskanje lahko zanesemo samo na sredstva, ki nam jih nudijo naši prijatelji, podporniki ter donatorji? Kaj predstavlja skrajnjo mejo vse takih in podobnih projektov?

D. V.: Seveda se boj odvija tukaj in zdaj, ampak kolikor sem razumel tvoje vprašanje, gre za to, da spoznaš svoj potencial in možnosti, ki omogočajo delovanje. Odločitev, da bomo delali časopis, je posledica dejstva, da lahko ta projekt vedno izpelješ tako, da se zaneseš le na svoje lastne moči – stroški tiska so razmeroma sprejemljivi, če jih deliš med deset ljudi, delovna sila pa je vedno na voljo in seveda zastonj distribucija veliko pomaga pri doseganju dobre vidljivosti. Za nas je bila to edina možnost, da na lokalni ravni nekaj ustvarimo in tako prek prevajanja vzpostavimo povezavo z mednarodnim krogom enakomislečih. Seveda je zelo težko ohraniti vedno enako intenzivnost. Na nek način smo si izborili podporo časopisa s strani različnih ustanov. Zato gre za zelo specifično situacijo, saj časopis na ta način odpira poti kot posebno interpretativno sredstvo, ki se dobro ujema z našimi umetniškimi projekti – filmom, instalacijami in objekti – in je močno odvisen od sredstev, ki jih pridobimo od umetniških institucij. Če sem iskren, do sedaj še nismo uspeli objaviti niti ene številke, ki bi bila podprta s sredstvi, ki ne izhajajo iz umetniškega sistema. Kljub temu pa smo izdali nekaj publikacij brez podpore ali s podporo nemških študentskih združenj ali različnih anonimnih aktivistov ali kapitalističnih dobrotnikov. To veliko pove o vlogi umetnosti, o tem, da sproža menjavo med različnimi področji znanja.
Kje so omejitve? Omejitev je veliko – npr. ne objavljamo oglasov in več priložnosti je bilo, ko so ljudje želeli podariti denar, a so tudi zahtevali nekaj v zameno in tega ne moremo sprejeti. Menim, da so največje omejitve pomanjkanje mobilizacije znotraj časopisa samega. Zato bi bilo smiselno v projekt vključiti začasne uredniške skupine. Tak nov sestav bi prinesel nove moči in ideje in kar je še bolj pomembno, nove oblike distribucije, ker se na ta način povezujejo različne mreže. Druga nevarnost je ta, da bi se organizirali kot nevladna organizacija v Rusiji, kmalu bi nas povsem zatrli, čeprav večinoma delujemo ilegalno in kot siva ekonomija, kar pa nam zagotavlja preživetje. Kot si najverjetneje že opazila, nismo uradno prijavljeni v razvid medijev, saj postajajo zarotniške oblike delovanja vse bolj pomembne danes, in to ne samo v Rusiji.

M. G.: Medtem ko je civilna družba v Sloveniji povsem diskreditirana, govoriš ti o demokratičnih procesih, ki naj bi se vezali na rusko civilno družbo in jo razvijali. Kaj ti pomeni civilna družba in katere demokratične procese imaš pravzaprav v mislih?

D. V.: Strinjam se, da je to resničen problem. Morda pa gre le za napačno interpretacijo tega termina. Termin »civilna družba« razumem bolj v Gramschijevem smislu. Zame je civilna družba tista, ki se je sposobna upreti oblastem in razviti emancipacijske prakse v dialektičnih pogajanjih in neposrednem boju z upravitelji moči. Civilne družbe v Rusiji ni, tudi v liberalni obliki ne, a moramo kljub temu nadaljevati z našim delom – paradoksalno rečeno –, kot da bi obstajala, in moramo to namišljeno družbo še naprej nagovarjati. To je nekakšen recept, enako kot pravimo, da je vsak človek umetnik in intelektualec – vztrajati moramo, da se družba spremeni tako, da bo te želje mogoče udejanjiti.

M. G.: Iz tega, kar si povedal, se zdi, da tvoja radikalna angažiranost izhaja iz želje, da bi našel odgovor na vprašanje, kako ukrepati; menim namreč, da je med platformo Chto delat? in Reartikulacijo direktna povezava. Na drugi strani pa v Sloveniji prevladujoča teorija v veliki meri sledi logiki in zahtevi po tem, da se politično in aktivno ne angažiramo. V Sloveniji se predlaga, da je treba vztrajati pri čistem potencialu, ki ga lahko razvijemo doma, in naj se pri tem sploh ne menimo za družbena in politična vprašanja. Iz tega stališča gleda na nas kot na atavistične levičarske strukture, ki bodo prej ali slej že spoznale, kako prijetno je sedeti doma in ne početi ničesar. Kaj ti meniš o tem?

D. V.: Seveda, razmere morda niso ravno najbolj optimistične v tem trenutku, pa vendarle omogočajo veliko prostora za delovanje. Kuhinja je vedno zelo udoben prostor, a hkrati tudi dolgočasen. Politično delovanje je vedno imelo svoj čar, ker je preprosto »bolj privlačno«. S tem mislim na stanje, ko si v boju, v nevarnosti, ko tvegaš izgubo ali zmago, ko verjameš, da tisto, kar rešuješ, je resnično, vsaj z zgodovinskega stališča. Prepričan sem, da ljudje ne morejo prenehati živeti političnega življenja. Ni važno, koliko novi načini vladanja pritiskajo na ljudi. Kot smo videli, tudi v najhujših političnih okoliščinah totalitarističnih režimov se je odpor ohranil. Poleg tega se strinjam z mnogimi filozofi glede dejstva, da pristno politično življenje je boj za svobodo, boj enega proti zatiralcu. S preprostimi besedami gre za »užitek biti komunist« in verjamem, da je to neke vrste splošna lastnost človeka ne glede na to, kako postranska je v danem trenutku. Vprašanje je samo to, ali to veselje občutiš ali ne…

Naslovnica tematske številke Basta! časopisa CHTO DELAT? (Kako ukrepati?), 2008.

Dmitry Vilensky je zaslovel kot organizator fotografskih razstav v St. Peterburgu v devetdesetih letih. Leta 1997 se je preselil v Nemčijo, leta 2003 pa je v St. Peterburgu s skupino sodelavcev ustanovil projekt Chto Delat?.

Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]