Reartikulacija

Letošnja 13. izdaja festivala Mesto žensk, ki je potekal med 3. in 13. oktobrom 2007, se je začela z ognjenim performansom Gwendoline Robin v Galeriji Škuc in na Trgu Republike ter nadaljevala z uro burleske artvističnih aktivistk Finucane & Smith v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Uvodni nagovor programskih selektoric je orisal namen letošnjega festivala, udejanjiti humor v njegovih norih in norejših damskih različicah. Medtem ko je bil začetniški humor prvih festivalskih vsebin zaznamovan s piromansko-političnim karakterjem, ki so ga do nazga zaznamovale Moira, Azaria, Yumi in Maude ter krstile prenovljeno barko Mesto žensk, je ta v nadaljevanju potekal tudi kot aplikacija na protikadilski zakon. Festivalske vsebine pa so postregle tudi z elementi performativne prakse, ki mora že samo zato, da postane vidna, iti čez rob, in da je vznemirljiva, trajati čim manj časa. Kot pok, izbruh ali vdor. Slednji je potekal tako, da je denimo v Cankarjev dom pripeljal kabaret. Če novih institucij za sodobno umetnost pač ni, je treba v že obstoječe vstopiti po protokolu in jih zavzeti z vsebino. Na odru Linhartove dvorane so tako ogenj, cigaretni dim in gola telesa pljuskali čez robove, zabrisovali meje med odrom in publiko, kulturno institucijo in nočnim klubom, cigareto in zakonom, Cankarjem in Metelkom, ženskim in moškim principom. In če je humor v tem primeru deloval na glas, je v drugih festivalskih dogodkih deloval po svoje.

Dokumentarec mlade koroške režiserke Andrine Mračnikar Der Karnter spricht Deutsch / Korošec govori nemško pripoveduje o usodah nekdanjih koroških partizanov in internirancev iz časa po Einschlussu, ko si Hitler 1938 priključi Avstrijo in usmeri ogenj proti jugu z ukazom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Živi dokument zgodovine, ki kakor triler stopnjuje dinamiko preko tragičnosti zgodb in osebnih izpovedi, spretno niza aktualna vprašanja, kakor tudi teme, ki stalno izpadajo iz agenda settinga, kot je denimo vprašanje žensk v partizanskem boju. »Zgodovina se ponavlja kakor slaba šala«, tako je programsko utemeljila predvajanje filma na festivalu selektorica Katja Kobolt; filmu uspe sprožiti odziv publike. Medtem pa kulturno-politične razmere v domovini matici kažejo, kot da bo slaba šala ravnokar vampirsko oživela, da se dokumenti preteklosti in posamičnosti mečejo na grmado, kot da se pripravlja kres, ob katerem nekdo že prižiga vžigalico in le še čaka na povelje, da lahko požene vse skupaj v zrak. Vendarle – tli tudi na oni strani.

Delavske demonstracije v soboto, 17. novembra 2007, v skupni režiji delavcev, upokojencev in študentov, so združile okoli 50.000 glav in pokazale, da gredo ljudje, ko so siti inflacije, desničarske ignorance in nizkih plač, še vedno na ulice, in ko so lačni štruc kruha, zasedejo kontejner in ga oblepijo z napisi: Pekarna Janša. Ni kaj, humor dela!

Nekdanji partizan Lado Ambrožič – Novljan v knjigi Partizanska protiofenziva pokaže na nujnost partizanske akcije, ki ni bila samo akcija, ampak nuja in hkrati imperativ družbenega gibanja v osvobodilni vojni, ki je dokazala, da so se ljudje še vedno pripravljeni bojevati. Ob tem se zaveda, da bi bila nesposobnost za vračanje udarca znak poraza. Fašizem, ki lahko paradira v vsakem času in prostoru, se hrani ravno s sprevračanjem zgodovinskih dejstev, z nevarno relativizacijo, ignoriranjem preteklosti, ravnodušnostjo oblasti in zamolčevanjem. Ravno zaradi slednjega je predstava Raztrganci v režiji Sebastjana Horvata, ki je bila premierno uprizorjena takoj po festivalu Mesto žensk, zažgala na emocije starih borcev in hkrati prižgala zažigalne vrvice med publiko, kritiki in teoretiki. Vendarle je kot črno na belem Horvat jasno zamejil okvir dokumentarnega značaja v enaki meri, kot potekajo frontne črte v vsaki vojni in ozemeljske meje skozi celo zgodovino. Do tu in nič naprej. Do reke Pijave. Za Severno mejo. Ali za vsako hišo. Tekst Mateja Bora je za predstavo zradikaliziran, partizanski zbor vključen, emotivni moment hoteno sprožen. A na pogorišču enih in drugih, rdečih in črnih, na koncu vznikne – novi-stari človek, ki ni vsakršen človek, ampak ženska, ki obljublja simbolno vrnitev k sebstvu, vračanje vase in zaupanje v zvestobo in v to, da bo nekoč bolje: Sovražimo danes, da bomo lahko ljubili jutri …

Svetu manjka ženske energije. Nemčija je dobila kanclerko Angelo Merkel, ki sicer po vzoru Condoleezze Rice moško paradira. Amerika je prvič v svoji zgodovini na pragu tega, da predsedniški stolček zavzame ženska, nekdanja prva dama, Hillary Rodham Clinton. V Argentini novoizvoljena prva dama Cristina Fernandez de Kirchner, ki je zmagala s 45 odstotki glasov, nadaljuje poslanstvo Evite Peron. Tudi drugouvrščena je bila – ženska. Elisa Carrio je prejela 23 odstotkov glasov. Tretji, moški, Roberto Lavagna, je zbral skupaj 17 odstotkov. V Sloveniji je bila na prejšnjih predsedniških volitvah zmagi še najbližje predstavnica desnice Barbara Brezigar. Vendarle je na letošnjih volitvah ravno pomanjkanje ženske energije na vodilnih mestih v slovenskem prostoru dojel novi predsednik Danilo Türk, kar je združil v sloganu mehkih, pomirjujočih besed: predsednik, ki združuje in name se lahko zanesete ... in zmagal. Užaljeni Ivan Janša zdaj s prstom kaže na vse okrog sebe, dejstvo pa je, da ne razume dejstva, da država ni vojska. Dober državljan ni enako dober vojak, ki izpolnjuje povelja. Skupaj s pod-mišljeniki in ameriškim PR-jem strateško tuhta, kaj in kako, da bo drugo leto čim bolje ... na volitvah seveda.

Petra Feriancoval, Kapital raste

Taras Kermauner v knjigi Skupinski portret z Dušanom Pirjevcem med drugim zapiše: »Desnica vse reducira na boj za oblast, na strankarstvo, na kapitalizem, obenem pa ne na takšnega, kot se je razvil v Evropi, ne na informacijsko strukturalnega, ne na teorijo kontingence. Ohranja teorijo razvoja ali liberalnega tipa iz srede prejšnjega stoletja, ali klerikalne priredbe kapitalizma kot paternizma, kot fevdalnega kapitalizma s poudarjeno socialno solidarnostjo. To vse so zastareli modeli, v Evropi navzoči le kot ideološke korekcije, ne pa kot osrednje socialno-ekonomsko duhovne osi. Če bo desnica na Slovenskem udejanjila svoj model, se bo Slovenija vračala v državo tipa portugalskega diktatorja Oliveira Salazarja, v samozaprtost in rearhaizirano predvojno Portugalsko. Karikatura neofašizma.« Seveda smo na pragu slednjega, dogaja se nam Ambrus, spontane ovacije, prohibicije in evakuacije.

In seveda imamo v državi moških še vedno kulturo in umetnost, tudi takšno, ki se lahko sprehaja po robu, kot denimo v Mestu Žensk. Na festivalu je bil med drugim predstavljen film mlade filipinske umetnice Antoinette Jadaone, katerega glavna junakinja je šestletna filipinska deklica, ki v gostilni s štirimi odraslimi moškimi igra poker. Večkrat izgubi, a ko slednjič dobi, z igro preneha. Odvrže orožje in si v lase pripne izgubljeni cvet. S tem nakaže, da se brez velikih pomislekov odločila za življenje, saj je boj za obstanek, kakor ženski princip, vpisan v njej sami. V nasprotju s percepcijo, ki jo izpostavlja film o brezdomkah Brute Figure avtoric Dunje Kukovec in Keke Čalič. Zdi se, kot da je bližina niča, ki je v filmu postavljena ob bok svobodni volji, posredni (moški) usmerjevalec usode posameznih žena. Obratno reagirajo turške ženske, kmetice in učiteljice iz majhne gorate vasi na vzhodu Turčije v filmu Igra. V vročici priprav na vaško gledališko igro govorijo, se učijo, sporekajo in se borijo. Vsaka sama s sabo in z vsem, kar je okoli njih. Igro vzamejo tako zares, da postane enako pomembna kot življenje samo. Gledališka vloga tako postane boj za vse druge vloge, za identiteto in integriteto nasproti volji mož, ki jih čakajo doma. Igra postane karneval, v katerem se vloge zamenjajo in ponekod tudi trajno spremenijo. Možje morajo na igro pristati, ker nimajo izbire. Ženske so namreč solidarne in držijo skupaj.

Maja Delak, Drage drage

To nas ponovno pripelje do boja za Našo stvar, ki je v primeru Mesta žensk vsakič tudi Moja stvar, ki pa ni poceni. Maja Delak in njene Drage drage (Katja Kosi, Barbara Krajnc, Jelena Rusjan, Vlasta Veselko, Urška Vohar in Nataša Živković) opozarjajo predvsem na podplačani in neurejeni status sodobnega plesa v Sloveniji, medtem ko se vprašanje moških odraža v zgodbah posameznic, ko denimo Barbara Krajnc skoči v poročno obleko … Performerki Alenka Marinič in Maja Dekleva v barski intervenciji Šov dveh vdov moški pol izženeta iz svoje skupnosti in jima jasno podelita mesto v svojem svetu. Na koncu moški del publike povabita k plačilu pijače. Šarmantna Hanka Paldum, zvezda sevdalink iz Bosne, s svojim šarmom pridobi na svojo stran tako moški kot ženski del publike, pri čemer ob strani dvorane razobesi plakat s sloganom: Žena kao žena. Sydneyska pisateljica, pesnica, režiserka in performerka Rosie Dennis s perfomansom, skritim v cev Stare elektrarne, preko svojega telesa govori zgodbe iz ženskega vsakdana, ki ga opredeljuje nenehno preskakovanje med hojo, tekom in drvenjem, ter na drugi strani sanjarjenjem, za katerega se zdi, da postaja vse manj mogoče. Noro, norejše, norišnica. Ob performansu robne ženske Alexis O'Hara se zdi, kot da ima veliko več povedati in pokazati, ko nastopa kot moški. In medtem ko je v vsako ime vpisan tako moški kot ženski princip, njihovi označenci morda nikoli ne izvedo, na katero stran se je bolje nagniti. Ann Liv Young to sicer brez težav stori, vendar je situacija močnejša od nje.

Festivalska sneguljčica Ann Liv Young je s predstavo Snow White hotela naslikati pravljico, v kateri pa je šlo že od začetka vse narobe. Ne toliko zaradi kolapsa perfomerke, ki je nastopila pičla dva tedna po porodu prvorojenke, kot zaradi pričakovanj publike, ki so bila glede na predstavitveni tekst vsekakor drugačna, in jeze organizatoric, ki si svojega besa niti niso prizadevale skriti. In če je bila Ann Liv najavljena »kot junakinja današnjega časa, ki nastopi kot multiprofesionalka, kot pop zvezdnica, ki obvlada vse od karaok, show dancea, aerobike do nastopa v talk showu, ki vzame usodo v svoje roke, ki izstopi iz pravljičnih okvirov čakanja in aktivno odigra vlogo samoosvobajanja ter v gibalno-peto-plesni pravljici navduši, ki ni več speča naivna lepotica, ampak erotična junakinja, ki s prijateljicami odigra, odpleše in odpoje tudi moške vloge in je sploh vsemu kos …« je jeza v Mestu žensk razumljiva. Predstava, ki je bila najavljena kot ena od vrhuncev in postavljena v festivalski prime time, je spodletela, kar je priznala tudi nedvomno karizmatična Ann Liv Young. Slednja se je pod težo pričakovanj heroičnega principa ženske, ki zna in obvlada vse, za kar poprime, dobesedno sesula nazaj v svojo pravljico, iz katere je prišla.

Ann Liv Young, Snow White (vse fotografije: arhiv Mesto žensk)

Spodletela predstava lahko v simbolnem smislu pomeni, da patriarhalna matrica kljub vsej sposobnosti žensk ostaja kot transcedentalna družbena podstat zapisana v telo vsake ženske, ki se na najbolj manifesten način odraža ravno z – materinstvom. In sneguljčica je – namesto da bi matrico spodnesla, le to še bolj potrdila. Pričakovanja publike so se v tem primeru izkazala kot enaka pričakovanjem katere koli druge potrošniške skupine. S slednjimi se je v predavanju v okviru festivala spretno poigrala filozofinja, plesalka in koreografinja Bara Kolenc, ki je v svoje predavanje-performans v sodelovanju z vokalno umetnico Ireno Tomažin in glasbenikom N'Tokom vključila elemente motnje, in sicer tako na nivoju vsebine (prekinjanje Irene Tomažin) kot na ravni forme (namerno proizvedeni šumi in tehnične motnje N'Toka). Bara je s tem v format predavanja (z izhodišči v Deleuzu ter konceptom dvojnika in kuge) preko tehničnih motenj vnesla vprašanje gledalca. Na drugi strani je izvrstna drama Simone Semenič Jaz, žrtev na oder vnesla vprašanje telesnih motenj, bolezni in izpovedi ter ga s filigransko lucidnim doziranjem razgrnila pred gledalci. Pogumno, odkrito, iskrivo in iskreno, predvsem pa s pravo mero.

Slednje, še posebej pa iskanje prave mere, je že od nekdaj v domeni ženskega principa. Teniške igralke na čelu s sestrama Williams se že nekaj časa borijo za enake honorarje kot moški kolegi. Katarina Kresal s podporo kolega Senice je na čelu LDS-a. Hillary, kot sem že omenila, bo lahko postala prva ženska sveta. Cecille, prva dama Francije, se je ločila od Sarkozyja. Condoleezza je žal postala moški, in Urška se bo poročila … sladko mu nasmeje se Uršika zala, nobene stopinjce še nisem plesala, da čakala tebe sem, res je, ni šala, zatorej le hitro mi roko podaj, glej sonce zahaja, jenjuje že raj … Vendarle, bodimo politično korektni in recimo – vsakemu svoje. Urška se smeje danes, če se bo hotela tudi jutri, bo morala zato sama poskrbeti. Simona Semenič v predstavi Jaz, žrtev! z besedami svojega kolega pravi; Put do sreće ne postoji! Put je sreća! Na tej poti, na kateri se čedalje hitreje pozablja, kje se je prejšnji dan hodilo, se zdi, da je resnično dejanje emancipacije predvsem ohraniti sebe, svojo idejo. V Državi moških ali v Mestu žensk. Čeravno samo za hip.

Andreja Kopač je novinarka, plesalka in podiplomska študentka na Fakulteti za podiplomski humanistični študij.

[nazaj na vrh]