Andreja Kopač
KOČIJA IN MOLOTOVKA ZA SLOVENSKE UMETNIKE

Besedilo je nastalo na podlagi članka »Naša stvar« Ede Čufer. V tem članku Čuferjeva zapiše: »Slovenska kulturna politika je vstopila v evropski kulturni prostor popolnoma nepripravljena; brez orodij in orožij, brez institucionalnih modelov, ki bi nam omogočili suvereno udeležbo v kulturnih procesih, ki spremljajo globalno spreminjanje sveta.« Medtem ko količina kulturne produkcije stalno narašča, na ministrstvu (ne prej ne zdaj) ni nobenih jasnih idej, kaj z njo početi. V okviru društva Asociacija, ki povezuje nevladne organizacije in samostojne ustvarjalce na področju umetnosti in kulture, so ti samo v lanskem letu skupaj izvedli 3624 javnih dogodkov, na katere je prišlo več kot pol milijona ljudi. Če velja v javnih kulturnih zavodih kar nekakšen status quo, je situacija v neinstucionalnem kulturno-umetniškem polju bolj zaskrbljujoča. »Neodvisna kulturna produkcija je dandanes v lokalnem okviru odrinjena in obravnavana kot rezervat čudakov brez resnejšega vpliva na dogajanje v družbi, medtem ko za resnejše uveljavljanje v evropskem in svetovnem okviru ni primerno institucionalno, profesionalno opremljena«, opisuje situacijo Eda Čufer in pojasnjuje: »Vstopili smo v svet, v katerem je kultura del globalne vojne, vojaška operacija za našo stvar; za demokracijo, za človekove pravice, za subjektivne svetove, za zunanje, odrinjene prostore, za človekovo dostojanstvo.«

Prva večja ofenziva se je začela na Mestni občini Ljubljana, ko so se tam prostodušno odločili, da letos razpisa za nevladne organizacije zaradi spremenjenega zakona o financiranju občin in posledično oklestenih državnih sredstev ne bo. Festivali, kot na primer Mladi levi, Exodos, Ex-ponto, Mesto žensk, Break 2.4, pa kljub stalnim finančnim pritiskom ostajajo del ponudbe prestolnice. Na otvoritvi Gibanice, festivala slovenskega sodobnega plesa, je Jani Moderndorfer, eden od štirih ljubljanskih podžupanov, bojda prostodušno izjavil, da umetnik ustvarja najbolje, ko je lačen. Kaže, da je to postala državna strategija številka ena.

Poljski umetnik Pawel Dzieman, ki je decembra lani stopical pred stavbo kulturnega ministrstva in čakal na sprejem, je protestiral zato, ker je policija zaprla prvi umetniški rezidenčni center v Sloveniji (pri vasi Središče na Goričkem) in deložirala vse, ki so v njem ustvarjali. Center je po šestih letih rezidentstva domačih in tujih umetnikov zaprl svoja vrata, Dziemanu so bile ob tem odvzete osebne stvari, v vodo pa so padli tudi drugi projekti Art Centra, ki jih je financiralo ministrstvo za kulturo, ki je na ta način v zrak pognalo sedem milijonov tolarjev. Pawel vzrok za težave vidi v naši šibki demokraciji. »Tako je Slovenija po eni strani zares v kapitalizmu, po drugi pa v preteklosti, kjer so ljudje jemali zakone v svoje roke. /…/ Evropska zamisel o rezidenčnih prostorih je ogrožena, ker želijo imeti lokalni veljaki vse v svojih rokah.«

Eda Čufer težavnost organizacije pretokov med lokalnim, univerzalnim in globalnim vidi kot tradicionalen problem slovenske zgodbe, ob čemer se nanaša na dramatika Primoža Kozaka, ki v tem vidi nekakšno značilno zgodovinsko samopohabo. Ta defekt povzroča nezdružljivost dveh temeljnih vej narodnega in državnega sistema: kulturnega in političnega. Kozak opredeljuje tudi nezdružljivost dveh identitet: živeti kot Slovenec ali živeti kot človek. Bodisi »bleiweisovsko, previdno, varčno, molčljivo, klerikalno prebrisano, ponižno, skromno in disciplinirano«, bodisi »ambiciozno, z zgodovinskimi, osebnimi in materialnimi zahtevami, evropsko, svobodno, s pravico do svojih misli in dejanj«. Pri slednjem si ves čas v nevarnosti, »da te v divjem diru časov posname s konja prva veja, in to tista, ki visi najniže, ali pa te kar sproti posnamejo rojaki sami, ta ali ona okupacija, ta ali ona vojna, če ne Turek, pač Benečan, in če ne Nemec, pač kdo drugi, piše Kozak«. Občutek ogroženosti pa je mogoče zaznati tudi danes.

V Mnenju komisije za družbene dejavnosti k predlogu Resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2004-2007 je obrazložitev spremembe četrtega odstavka uvoda utemeljena z besedami: »Besedilo je potrebno dopolniti tako, da bo bolj neposredno opozorjeno, da lahko postane ena ključnih nevarnosti za razvoj in obstoj slovenske in ne le slovenske, temveč številnih kultur manj številnih nacionalnih skupnost, zlasti globalizacija, kolikor bo še nadalje prevladoval koncept globalizacije, po katerem naj bi prišlo v svetu do politične, gospodarske, kulturne in civilizacijske hegemonije enega samega, dokaj ozkosrčnega pogleda na svet.« Država se očitno boji globalizacije kljub besedam nacionalnega programa za kulturo, ki predvidevajo, »da procesi globalizacije in izzivi evropskih integracijskih procesov od slovenske kulturne politike zahtevajo premišljeno in v prihodnost zazrto strategijo razvojnega načrtovanja, ki naj bi zagotavljalo tako uravnotežen razvoj kulture kot odprtost za kulturno raznolikost«. Poleg tega vidi kulturo kot spodbujevalni dejavnik za ustvarjalnost posameznika v času globalizacije in komercializacije. V takšnem pojmovanju kulture pa tiči tista temeljna nezdružljivost, ki jo ugotavlja tudi Eda Čufer.

Študija Mirovnega inštituta Kulturna politika Slovenije in EU iz leta 2002, ki jo je opravila Maja Breznik Močnik, ugotavlja podobno dvojnost oziroma dva kontradiktorna cilja, v kateri pa se poleg slovenske vrtijo tudi evropske kulturne politike. Prvi model poudarja socialno odgovornost kulturnih politik do populacij, ki imajo majhen kulturni kapital in cilja k vzpostavitvi družbene enakosti in prosvetljevanjem provinc preko prenašanja paketne ponudbe prestolnice na periferijo, kar poteka v povezavi s konzervativno strujo. Drugi model pa zagovarja stališče, da se bo kulturna produkcija utrdila, če bo prepuščena trgu in subvencionerjem, saj naj bi tako institucije, odvisne od obiska, bolj stregle potrebam prebivalstva. A učinki takšne politike se kažejo kot nasprotni, saj se kulturne institucije zapirajo v elitne kroge, medtem ko se ponudba, prilagojena splošnemu okusu, vse bolj komercializira. Vendarle je glede na izsledke, vsaka država s svojo ideološko naravnanostjo še vedno tista, ki določa, komu bo namenjena redistribucija državnega denarja v kulturo. Slovenska kulturna politika na to vprašanje nima jasnega odgovora. Trenutno vladno razumevanje vloge kulture in umetnosti razkriva globoko diskrepanco med dikcijo starega nacionalnega programa na eni strani in njegovo implementacijo na drugi.

Vladno poročilo o razvoju Slovenije za leto 2006 v svoji zadnji alineji opredeljuje tudi točko Proizvodnja in poraba kulturnih dobrin. Poročilo med drugim definira tudi, kaj spada pod umetnost in kaj pod kulturo. Citiram: »Pod točko umetnost spadajo naslednje aktivnosti: umetnost (nenatančno opredeljeno); vizualna umetnost (aktivnosti, povezane z ustvarjanjem slik, fotografij, kipov, keramičnih izdelkov, grafik, lončenine ipd. doma ali v klubu; tudi vizualna umetnost s pomočjo računalnika), gledališka in glasbena umetnost (petje, igranje, muziciranje, bodisi sam ali v skupini; produciranje glasbe; tudi gledališka in glasbena umetnost s pomočjo računalnika), literarna umetnost (pisanje romanov, poezije, dnevnika ipd.; literarna umetnost, tudi z uporabo računalnika) in druga (natančno opredeljena) umetnost. /…/ Pod točko kultura so upoštevane naslednje aktivnosti: gledališče in koncerti (tudi opera, muzikal, opereta, balet, plesna predstava, živi glasbeni koncert, ulične predstave ipd.); umetnostne razstave, muzeji, knjižnica.« Ob navedku postane očitno, da oba dokumenta, milo rečeno, pač ne govorita istega jezika.

Klemen Ramovš, vodja zavoda Ars Ramovš meni, da je kultura lahko tudi ekonomska kategorija. V dokaz ponuja študijo Economy of Culture in Europe, v kateri avtorji ugotavljajo, da ima kulturni in kreativni sektor zelo velik vpliv na družbeno–ekonomski razvoj EU, saj je na primer v letu 2003 zabeležil več kot 654 milijard evrov prometa, kar pomeni skoraj trikrat več kot celotna avtomobilska industrija dve leti prej. Kulturni sektor je v letu 2003 prispeval višji odstotek evropskega BDP kot nepremičnine, živilska industrija, industrija pijač in tobačna industrija. Medtem ko je splošna zaposlenost v EU med letoma 2002 in 2004 vztrajno upadala, je v kulturnem sektorju (za 1,85 odstotka) celo porasla. Kljub vsemu predstavlja Ramovševo mnenje zgolj osamljen pogled, ki nima realnih osnov v pogledu kapitala.

Andrej Drapal, partner družbe za odnose z javnostmi Pristop in nekdanji programski vodja Cankarjevega doma, je pred dobrima dvema letoma v novičarsko pismo zapisal, »da se je šele pred kratkim otresel neizrečenega, a globokega prepričanja, da gre v razmerju med profitnim in neprofitnim sektorjem (še posebej, kadar gre za kulturo) za izrazito asimetričen »odnos: za odnos nekoga, ki prosi (in nima moči) s tistim, ki ima, lahko daje in ima predvsem moč«. Vlogo kulture kot predmeta sponzorstva vidi kot vprašanje simbolne vrednosti, kakor jo ima darilo. »Darujem, ker pričakujem vračilo.« V vlogi darovalca po principu deli in vladaj pa se kljub zakonskim določilom in NPK-ju postavlja tudi država, ki si na podlagi simbolnega vračila rada gradi nacionalno identiteto. Umetnik je tako de facto prvoborec, de iure pa le drugorazredni državljan.

Eda Čufer drugorazrednost umetnika razlaga: »Medtem ko se mediji in organizacijski modeli v svetu radikalno spreminjajo, slovenski politiki delujejo, kot da bi se sami hoteli voziti z letali in se braniti z najnovejšo vojaško tehnologijo, umetnikom pa bi morali zadostovati kočija in molotovka.« Kljub nevzdržnim produkcijskim pogojem Čuferjeva še vedno verjame v moč vzhodnoevropskega pogleda, ki se lahko postavi zunaj stvari, česar zahod več ni sposoben. »…prav v kompleksni zgodovinski kulturni identiteti je velika moč specifične tradicije zunanjosti, po kateri hlepi zahodni (demokratični) svet, kajti Zahod pospešeno izgublja prav to zunanjost, v kateri je moč naše stvari. V njej je presenetljiv, šokanten zorni kot na globalno politiko in kulturo, ki, na primer, navdihuje Slavoja Žižka. Še vedno gre za to, da smo bili Slovenci vendarle udeleženi v nekem planetarnem zgodovinskem gibanju in da smo še zmeraj del tega gibanja in imamo pravzaprav veliko povedati svetu.« Strukturni problem vidi Čuferjeva v dejstvu, »da kulturna politika slovenske države ni reformirala lastnega vertikalnega sistema in pravil igre od zgoraj, ki bi določali kriterije vrednotenja partikularnosti in s tem omogočali uveljavljanje novih kulturnih dinamik v horizontalnih sistemih od spodaj. Gre za to, da kulturna politika slovenske države ni zares kulturna politika, marveč v lastnem kaosu utapljajoče se izvršno telo, ki – ker ne vodi in ne vlada – omogoča, da vladajo močnejši, kjer obe stališči (politično in kulturno) v nacionalnem življenju (vsebinsko) ne moreta skupaj«.

Brane Kovič, pisatelj, leta 2002 v Mladini zapiše: »Glede na nenehno politikantsko blejanje o vseodrešujočnosti kulture za narodov obstoj bi človek navsezadnje pričakoval, da ima naša država vendarle nekakšno kulturno politiko, razvojno vizijo in načrte za prihodnost. Pa je nima in tudi nič ne kaže, da bi si prizadevala za njeno (iz)oblikovanje! /…/ Prav nobenih utvar naj si ne delajo tudi tisti, ki jim je politično bližja 'pomladna' opcija, kajti v primeru, da bi le-ta prevzela vladno krmilo, bi nas razen neproduktivnih ideoloških korekcij oziroma zamenjav trenutnih 'naših' s posameznimi njihovimi še 'bolj našimi' čakala kvečjemu vrnitev v čitalniško XIX. Stoletje…«

Matjaž Berger je nekdanji programski direktor Slovenskega mladinskega gledališča in sedanji ravnatelj novega gledališča Anton Podbevšek Teater (APT) v Novem mestu. Leta 1925 so novomeški Sokoli s samoprispevki od čitalnice odkupili Narodni dom in ga rešili pred propadanjem, medtem ko se je vzporedno dogajala novomeška pomlad. V propadajočem stanju je bil pred ustanovitvijo APT tudi Dom kulture, ki je danes obnovljen in dejansko pomeni novo institucijo, za vzpostavitev katere država ni dala niti tolarja. V času vzpostavitve novega teatra je Berger med drugim nadzoroval gradbena dela, urejal papirje, prepričeval sponzorje, postavljal novo predstavo in bil boj z novomeškimi občinarji – predvsem za skupni jezik. Očitno je mogoče v Sloveniji novo kulturno-umetniško institucijo (tako nekoč kot danes) ustvariti le z gverilskim delovanjem subjekta, na hrbtu katerega se lomijo sulice raznih kulturniških in političnih plemen.

Režiser Matjaž Pograjc ob pehanju za kulturniškim denarjem v svoj blog zapiše: »Medtem ko so direktorji Petrola, McDonaldsa, Autocommerca, Simobila, Hita in Mobitela konec decembra rajali na internih novoletnih zabavah z Rebeko Dremelj, Natalijo Verboten, Wernerjem, Janom Plestenjakom, Kingstoni in Lepim Dasom, sem si sam razbijal glavo ob zid, da bi se domislil, kako priti do denarja za predstave. Medtem ko so Oni sklenili, da podprejo letošnjo Emo, Milijonarja in Na zdravje, sem sam pisal sponzorske prošnje in iskal pokrovitelje za svoje letošnje predstave. Že dvajseto leto. Napisal že tisoč in eno prošnjo za denar. Za svojo nikomur koristno in od poslovnežev nerazumljeno umetnost.« In postavi tezo: »Včasih se je kradlo, lagalo in jedlo bolhe, danes se krade, laže in žre ljudi.«

Peter Klepec v Ameriki je naslov avtobiografskega eseja Primoža Kozaka, iz katerega izhaja Eda Čufer, in ki ji pomaga razumeti, da smo se namesto v preskok naprej ujeli v nekakšno ponovitev. Ne glede na generacije očitno obstaja neka kontinuiteta v slovenski kulturi. Če Kozak s primeri iz novejše zgodovine dokazuje, da so slovenski umetniki in intelektualci tradicionalno prisiljeni prevzemati arhaično vlogo neuslišanih prerokov, katerih besede in pobude zaman čakajo na posluh ter dejanja svojih voditeljev (ustanov), sem sama hotela s pričujočim kolažem na različnih nivojih podkrepiti zapisane trditve.

Moj namen ni bil slediti inerciji dogodkov, ampak preko malih zgodb prikazati drobce velike zgodbe, ki jo lahko poimenujemo kakorkoli. Politika. Kultura. Umetnost. Ob tem sem se skušala odmakniti od sedanjosti in najnovejših dogodkov okrog NPK, ker le-ti spadajo v en in isti okvir delovanja. Ob spoznanju nezdružljivosti kulture in njene politične implementacije, Kozak (povzeto po Čufer) zaključi: »Seveda je umetnost pomembna, a poleg umetnosti je še nekaj drugega: je moja in tvoja eksistenca. In ta je v vsakem pogledu važnejša kakor resnica umetniškega dela.«

Viri

Eda Čufer, »Naša stvar«: Sodobne scenske umetnosti, zbornik, (ur. Bojana Kunst in Petra Pogorevc), Maska, zbirka Transformacije, Ljubljana 2005.

Urša Marn, »Janša vs. Jankovič«: Mladina, http://www.mladina.si/tednik/200706/clanek/slo-tema--ursa_marn/index.print.html-l2, 10. februar 2007.

Brane Kovič, »Kulturna politika - kaj je to?«: Mladina, http://www.mladina.si/tednik/200212/clanek/trans12/, 25. marec 2002.

Sebastjan Ozmec, »Lokalna kulturna politika«: Mladina, http://www.mladina.si/tednik/200650/clanek/slo--aktivizem-sebastijan_ozmec/, 9. december 2006.

Strategija razvoja Slovenije, dokument, sprejet 23. junija 2005, Vir: UMAR http://www.sigov.si/zmar/projekti/srs/srs.php

Komisije za družbene dejavnosti (poročevalec Anton Peršak) Poročevalec št. 5, http://www.sigov.si/dsvet/dejavnost/porocevalec/pds04-5.pdf http://www.sigov.si/dsvet/dejavnost/komisije/kdd/mnenja/kdd14_mne2.htm, 2. april 2004.

Poročilo o razvoju Slovenije, VIR: UMAR http://www.slovenijajutri.gov.si/uploads/tx_simplfilelist/pr2006_04.pdf, Ljubljana, maj 2006.

Maja Breznik Močnik, »Kulturna politika Slovenije in EU, raziskava«, http://www.mirovni-institut.si/slo_html/publikacije/Breznik01.pdf, Mirovni inštitut, Ljubljana 2002.

Matjaž Pograjc, »Sovražim januar«: blog, http://black.blog.siol.net/2007/02/05/sovrazim-januar/, 5. februar 2007- Andreja Kopač: »Novo gledališče – Novo mesto gledišča«: Park, http://www.park-on.net/?p=37, 18. november 2006.

Andrej Drapal, »Uvodnik v E-mesečnik«: http://www.pristop.si/sl/znanje/e_mesecnik/#, julij 2005.

Andreja Kopač je novinarka, plesalka in podiplomska študentka na Fakulteti za podiplomski humanistični študij.

[nazaj na vrh]