Sebastjan Leban
RAZVREDNOTENJE ŽIVLJENJA – Pogovor s Subhabratom Bobbyjem Banerjeejem

DEC 2007/FEB 2008
OKT/NOV 2007

Sebastjan Leban: V vašem besedilu Živi in pusti umreti: kolonialne suverenitete in mrtvi svetovi nekrokapitalizma obravnavate prakse nekrokapitalizma, kolonializma, vojne proti terorju, vlogo privatiziranih vojaških sil v sodobnem kolonializmu ter kolonizacijo, ki jo sodobna neoliberalna kapitalistična praksa še vedno izvaja prek političnega, kulturnega in ekonomskega nadzora. Iz vaše analize lahko razberemo, da se izkoriščanje in razlastitev, ki sta se začela že v času prvih kolonialnih osvajanj v 15. in 16. stoletju, nista pravzaprav nikoli zares končala in da smo danes priča ne samo nadaljevanju kolonializma, ampak celo novim oblikam razvoja le-tega.
Ali lahko rečemo, da sla po moči in nadzoru ni značilna samo za kapital (moč nadvlade nad življenjem in smrtjo – poistovetenje z Bogom), ampak da je z zgodovinskega stališča kolonializem v neposredni povezavi z zahodno krščansko doktrino?

Bobby Banerjee: Da, gledano z zgodovinskega stališča, je kolonialistična »civilizacijska« misija potekala hkrati s »pokristjanjevanjem«. Zanimivo se mi zdi zlasti vprašanje, ali sodobne oblike kolonializma poganja misionarska vnema in če je temu tako, kako se to kaže? Medtem ko Zahod mnoge režime tretjega sveta obtožuje verskega fundamentalizma, pa je denimo t. i. (raz)ločevanje vere in politike v ZDA vprašljivo, ne glede ali gre za notranjo ali zunanjo politiko. Verska desnica je bila vedno močna poltična sila v ZDA, in kot se zdi, se njen vpliv ne zmanjšuje. »Sekularizem« v sodobnih liberalnih demokracijah je premikajoča se tarča, medtem ko želi zahod zasidrati druge kulture kot »pasti religioznega fundamentalizma«.

S. L.: V svojem tekstu se opirate na Mbembejevo definicijo nekropolitike in na Agambenov pojem homo sacer ter kot primer sodobnega izrednega stanja navajate Bagdad.
Kakšno je vaše mnenje o tem, da je ameriška administracija kmalu po drugi svetovni vojni ugotovila, da lahko samo prek izvajanja »vojne brez konca« pridobi in ohrani vodilno vlogo v svetu, in s tem akumulira kapital na podlagi razvrednotenja življenja (to je bila tudi logika trgovskega kapitalizma)?

B. B.: Prav to sem želel izpostaviti v svojem tekstu. »Vojaška industrijska mašinerija« iz petdesetih let prejšnjega stoletja se je organizirala v bolj zapletene mreže, ki so manj transparentne in težje določljive.
Če se grobo izrazim, je Clintonova administracija v ZDA na eni strani usmerila svojo ekonomijo v vojno, Busheva administracija pa je po drugi strani v ta proces vključila vojsko, s katero je podprla svoja ekonomska zavojevanja.
Ne želim, da bi bil moj argument v slogu marksističnega esencializma, po katerem naj bi se ves kapital po definiciji ustvarjal na podlagi razvrednotenja življenja. Nasprotno, v svojem besedilu trdim, da se v določenih kontekstih dovoljuje razvrednotenje življenja, in sicer preko ustvarjanja neoliberalnih izrednih stanj. Ta niso zakonsko urejena, kakor tudi ne prakse, ki jih izvajajo ZDA in zahodne države v t. i. vojni proti terorju.

S. L.: V intervjuju z naslovom What is Postcolonial Thinking (Kaj je postkolonialno mišljenje) Achille Mbembe trdi, »da našo dobo zaznamuje globalizacija, ki pravzaprav pomeni širjenje trgovine, v primežu katere so domala že vsi naravni viri, človeška proizvodnja, z eno besedo življenje v vsej svoji celosti«. Prav tako trdi, da so 'plantaže', 'tovarne' in 'kolonije' glavni laboratoriji, kjer so se izvajali poskusi, ki so pripeljali do sveta, ki se mu napoveduje avtoritarna usoda, kakršni smo priča danes. Ali bi lahko sodobna izredna stanja, kot jih vi definirate, označili za četrti primer teh istih laboratorijev, ki jih opisuje Mbembe?

B. B.: Vsekakor. Vendar moramo ponovno teoretizirati in si predstavljati, kako se lahko iz teh novih laboratorijev razvijejo nove oblike odpora. Politična ekonomija, ki je nekoč vladala na plantažah in v kolonijah, ima danes več obrazov. V svoji odlični analizi neoliberalih izrednih stanj (in izjem v neoliberalizmu) Aihwe Ong podpira Mbembejev argument.

S. L.: Med odporom v Franciji leta 2005 je bilo prav tako uvedeno izredno stanje. Dejstvo je, da je za razumevanje tega odpora ključna prav francoska kolonialna zgodovina. Ali lahko rečemo, da so ti upori samo začetek dogodkov, ki se bodo v naslednjih letih odvijali v Evropi?

B. B.: Odpor je star toliko kot zatiranje in vseskozi prevzema in bo še prevzemal različne oblike – nasilne, nenasilne, pasivne, aktivne. Kot nas je poučil Foucault, kjer je oblast, je tudi odpor. Vzrokov za civilne nemire ne moremo razvrstiti v ločene predalčke družbenega, ekonomskega, okoljskega, kulturnega ali političnega zatiranja. Globalne klimatske spremembe so en tak primer – kadar so pogoji za preživetje milijonov ljudi resnično nevzdržni, njihov odpor vznikne iz gole potrebe po preživetju.

S. L.: V svoji zadnji knjigi Corporate Social Responsibility: The Good, the Bad and the Ugly (Korporacijska družbena odgovornost: dobri, grdi in zli) kritično analizirate sodobni diskurz korporacijske družbene odgovornosti, trajnostnega razvoja in korporacijskega državljanstva. Hkrati potegnete genealoško nit razvoja korporacijskih struktur, pojasnite, kako jih je podpirala država in so bile sprva namenjene družbeni koristi. Kot vemo, se je to korenito spremenilo. Kako gledate na te spremembe?

B. B.: Meja med trgom, državo in civilno družbo v današnji neoliberalni ekonomiji ni točno začrtana in se nenehno spreminja. Država ščiti svoje državljane tako, da vpeljuje in vzdržuje ekonomijo. Suverenost države in njenih državljanov sta premikajoči se tarči, ki ju Aihwa Ong poimenuje »stopnjevana suverenost«. Ta je odvisna od specifičnih oblik države in moči trga. Mnoge teorije o globalizaciji so problematične, ker ustvarjajo lažen vtis, da sta globalizacija in teritorialna država ločeni. V resnici ne gre za dva ločena pojava, pač pa za pojava, ki oba temeljita na sistemu držav. Če gledamo na globalizacijo s tega stališča, vidimo, da zanjo ni značilno izginjanje nacionalne države, ampak nasprotno, da ima teritorialna država pravzaprav središčno vlogo pri oblikovanju globaliziranega sveta. Strukturna vztrajnost omogoča organizacijo prostora in nadzor njegovih omrežij. Država nadzira in koordinira pretok kapitala in blaga ter služi kot družbena struktura, ki je nenehno vpletena v proizvodnjo matric globalnih družbenih odnosov. Zadnji dve stoletji sta pripeljali do popolne racionalizacije državnega načina proizvajanja, kjer je država kot enota središčna vsem globalnim omrežjem, pretokom in praksam upravljanja prostora. V tem smislu je globalizacija oznaka za definitivno hegemonijo načina proizvodnje države. Nacionalna država je potemtakem temeljni strukturni element globalizacije, ki je v ozadju multinacionalnih korporacij, oblikovanja globalnega finančnega sistema, pri uvedbi politik, ki določajo mobilnost dela in pri oblikovanju multidržavnih ustanov, kot so ZN, mednarodni denarni sklad IMF, Svetovna banka, NAFTA in STO.

S. L.: Kot se zdi, imamo danes opraviti s korporacijskimi sistemi moči, ki so se skozi stoletja razvili s pomočjo države, in sicer iz lokalnih v mednarodne sisteme moči, ti pa so s proizvajanjem smrti razvili svojo lastno strategijo nadzorovanja človeških življenj. Kakšne so po vašem mnenju alternative takim sistemom moči?

B. B.: Alternative obstoječim sistemom moči so drugi sistemi moči. Edino, kar lahko pričakujemo in upamo, je, da bodo ti manj represivni od trenutnega sistema! Globalno upravljanje ekonomskih institucij, ki odločajo o naših življenjih, je sicer potrebno, vendar zaradi načina strukturacije teh institucij ni mogoče reformirati. Samo če jih uničimo in zgradimo nove na globalni, regionalni, nacionalni, mednarodni ravni, lahko upamo, da bomo človeškemu kapitalu ponovno vrnili človekovo dostojanstvo.

S. L.: Ali lahko družbene samoorganizacijske strukture na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni nudijo alternativo korporacijskim strukturam? Ali so lahko po vašem mnenju take strukture kos obstoječim sistemom moči?

B. B.: Ne vem točno, kaj misliš z besedo »samoorganizacijske strukture«. Če se s tem nanašaš na družbena gibanja, kot so npr. Svetovni socialni forum ali številna socialna in okoljska gibanja po svetu, je moj odgovor pritrdilen. Alternative obstoječemu sistemu je treba vedno analizirati, čeprav lahko obstaja nevarnost, da te vključijo v sistem, da si prisiljen na kooptiranja, pogajanja in na sklepanje kompromisov. Ali se lahko ta gibanja realno zoperstavijo obstoječim sistemom moči, je seveda ključno vprašanje in izziv za vse aktiviste. Vsekakor jih ni mogoče »vključiti« v obstoječi sistem. Moč ni dana, potrebno si jo je izboriti, kar trenutne strukture in diskurzivni mehanizmi oblasti močno otežujejo. Če sem nekoliko ciničen, naj dodam, da le okoljska katastrofa večjih razsežnosti lahko prinese korenite spremembe na strukturni ravni. In ta nikakor ni daleč!

Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]