Reartikulacija
SODOBNA UMETNOST IN KULTURA NA SLOVENSKEM: PROCESI GETOIZACIJE,PAVPERIZACIJE IN APOLITIČNOSTI

Ocenjujem, da sprejeti NPK 2008-2011 ni samo reprezentacija nekega stanja na področju kulture, pač pa predstavlja neposredno instrumentalizacijo kulture, hegemonistično zasedbo kulture in umetnosti s strani vladajoče garniture na oblasti, ki proizvaja in kodificira umetnost in kulturo kot teritorija, skozi katera se ta vladajoča garnitura producira in reproducira. NPK 2008-2011 proizvaja paradigmo kulture, ki ni le nevarno nacionalna, pač pa predvsem nacionalistična, paternalistična, rasistična in hegemona (če se pri tem sklicujemo na način definiranja romske kulture, ki je označena, citiram »romska skupnost z nekaterimi izjemami premore večinoma le rudimentarne nastavke kulturnega izraza oziroma ustvarjanja«). Kritična refleksija NPK 2008-2011 je možna edino na način prekinitve s temi nevarnimi konstrukcijami.

Prvič se kultura v NPK 2008-2011 predstavlja kot abstraktno, duhovno področje, ki nima nobene zveze z ekonomijo in s politiko – čeprav vemo, da je NPK glavno orodje za izvajanje specifične kulturne politike tistih, ki so na oblasti. Skozi ontologizacijo pogojev produkcije kulture in umetnosti, ko pa v resnici gre za jasno definirane materialne in infrastrukturne pogoje in potrebe, se izpeljuje hegemonistična funkcija takšnega programa. NPK 2008–2011 je strategija promocije nekaterih kulturnih praks in določenih zvrsti umetnosti ali prohibicije nekaterih kulturnih praks in določenih zvrsti umetnosti. Je gola politika, ki pa se na zunaj predstavlja kot seznam kulturnih »vrednot«.

NPK 2008-20011 izvršuje dve obliki sodobne politične intervencije z namenom zamejiti ali odstraniti, premestiti, ukloniti nekatere produkcije ali proizvesti sodobne oblike getoizacije. Prva je prepoved delovanja institucije in s tem na stranski tir potisniti, getoizirati določeno produkcijo. Primer prepovedi delovanja je Moderna Galerija. V NPK 2008–2011 se zahteva, da se institucija, kot je Moderna galerija, preprosto prepove ali vrne nazaj v zgodovino, potem ko je v zadnjem desetletju in več aktivno in pomembno sodelovala pri oblikovanju sodobnosti likovnega polja v Sloveniji in v tujini. To se v NPK izpeljuje preko zelo podrobno izdelanega načrta. Namesto Moderne galerije Ministrstvo skozi NPK predlaga ustanovitev sedaj nekakšnega centra za sodobno umetnost, v prejšnjem osnutku imenovanega »hala za sodobno umetnost«, v katerem – in prav to je po besedah NPK še posebej pomembno – ne bi imeli več kompetentne ekipe strokovnjakov, pač pa neko povsem fragmentarno, nenehno mobilno in hitro izmenjujočo se platformo mladih kustosov itd. A ta občutek fragmentarnosti velja samo pri kadrih te na novo izmišljene institucije, kajti za Moderno galerijo samo, ki bo vrnjena nazaj v zgodovino (in bo torej njeno sodobno mednarodno delo PREPOVEDANO), se predvideva v NPK visoko strokovna skupina kustosov in sodelavcev, ki se bo končno in dokončno dokopala do te nacionalne institucije. Mobilnost in pluralnost ter skrb za nove rodove rotirajočih kustosov je moč uzreti samo, ko gre za prostore in dejavnosti, ki za državo niso nacionalnega pomena; torej ko gre za institucije, za katere vladni resor za kulturo meni, da niso nacionalnega in s tem strateškega pomena.

Druga operacionalizacija sodobne getoizacije, ki jo izvršuje NPK 2008-2011, je zanemarjanje. NPK predpostavlja že vnaprejšnjo hierarhijo med institucijami. Na eni strani imamo tiste, ki se bodo lahko šle »pluralizem«, na drugi strani pa tiste, ki so neposredno nacionalne in bodo potemtakem vodene in nadzirane z železno roko. Ta razlika je očitna, ko na primer primerjamo, kaj se bo dogajalo in izvajalo na likovnem področju in na področju uprizoritvenih umetnosti. Na področju uprizoritvenih umetnosti je sodobni ples po vseh teh letih aktivnosti, odmevnosti in prepoznavnosti doma in na tujem predstavljen kot nekaj, kar upa le na študijo, ki bo šele potrdila, da se na področju sodobnega plesa dogaja nekaj zanimivega. Šele na osnovi študije naj bi bili postavljeni elementi za Center sodobnega plesa. Bizarna in sploh ne nedolžna ugotovitev, ko pa vemo, da je sodobni ples eden od paradnih konjev slovenske sodobne umetnosti, ki se je kljub katastrofalnim infrastrukturnim ne/možnostim razvil v eno najbolj udarnih kulturno-umetniških področij; za to področje ne rabimo študije, saj tukaj ni več kaj dokazovati – pretekla in aktualna produkcija sta še kako trden dokaz upravičenosti omenjenega Centra. Tisto, kar rabimo na področju sodobnega plesa, je le politična ali morda »dobra volja« (če se sklicujemo na ideološko platformo sproščenosti sedanje vlade), ki bi ustvarjalcem in akterjem končno zaupala na osnovi tistega, kar so že pokazali v zadnjih letih, in jim omogočila Center, infrastrukturo in dostojne pogoje dela.

Za sodobni ples in sodobne uprizoritvene dejavnosti predlagatelj ponuja le študijo ali zavlačevanje, umiranje na obroke, z eno besedo – državi se ne zdi dovolj pomembno podpreti področje sodobnega plesa, ki pa je pomembno uveljavil Slovenijo v mednarodnem kontekstu. Retorika pluralnosti hitro zbledi, ko se lotimo analize materialnih in diskurzivnih mehanizmov, ki natančno pokažejo, da sta pospešena reorganizacija na enem področju in vztrajanje na statusu quo na drugem le plati iste kratkovidne politike.

Na osnovi teh dveh strategij prepovedi opravljanja dosedanje funkcije in zanemarjanja celotnega področja sodobne umetnosti (pri čemer smo se dotaknili le dveh primerov) lahko trdimo, da zdajšnjemu NPK gre za ustvarjanje izrednega stanja v kulturi.

Kaj omogoča izredno stanje? Sklicevala se bom na besedilo Subhabrate Bobbyja Banerjeea z naslovom »Živi in pusti umreti: kolonialne suverenitete in mrtvi svetovi nekrokapitalizma«¹, ki zapiše, da je izredno stanje nekropolitika, ki se definira prav med prepovedjo in zanemarjanjem. Lahko zatrdimo, da se izredno stanje ne izpeljuje le z vojsko, ampak da se danes ta lahko izvršuje v različnih kontekstih. Vzpostavitev izrednega stanja pomeni moč odločanja o vrednosti življenja, ampak s perspektive smrti, uničenja, onemogočenja, pri čemer se življenje lahko ubije in produkcija lahko izniči, ne da bi to veljajo za kaznivo dejanje. Eden od takih primerov je vsekakor to, kar se dogaja s tako imenovanimi izbrisanimi, drug primer je to, kar se je dogajalo z družino Strojan; v obeh primerih nobena inštitucija ni in ne bo odgovarjala. Isto velja za procesa prepovedi in zanemarjanja, ki se izpeljujeta s pomočjo NPK. Oba ukrepa sta sprejeta, in to smo pojasnili le ob dveh primerih, ne da bi za to prepoved in zanemarjanje kdorkoli odgovarjal.

V NPK 2008–2011 smo tisti drugi, ki nismo predlagatelji, torej lahko rečemo vsi drugi razen resorskega ministrstva, vlade in dela parlamenta, ki to vlado kartelno podpira, predstavljeni v vlogi gledalcev, potrošnikov, predvsem pasivnih odjemalcev. Na delu so še dodatne strategije getoizacije. Prva je estetska, kjer je estetika dojeta kot akademska veda lepega in sublimnega, druga je morala (vrednote, ki so bele, heteroseksualne, patriarhalne, šovinistične in rasistične), tretja pa je psihološka strategija, ki se jo da razbrati kot eno glavnih načel kapitalističnega smisla življenja – naj nam bo kultura le v zadovoljstvo, ki obstaja zgolj kot nasprotje nezadovoljstva, ali drugače povedano, kot nasprotje »nesproščenega« odnosa do narodove substance. Ko beremo NPK 2008–2011, je jasno, da se ta posredno sklicuje na neko »naturalno« povezavo z narodovo substanco in ne na vse tiste produkcijske in postprodukcijske ter materialno interventne povezave, ki niso utemeljene na krvnih in plemenskih sorodstvenih povezavah. A vztrajati je treba na nasprotnem, na analizi spremenjenih pogojev kulture in na relaciji kulture do kapitala, kot edinega pravega sorodnika, očeta, brata in delodajalca umetnosti in kulture na Slovenskem.

Ali če citiram mlado kolegico pred pridobitvijo doktorata s področja filozofije in raziskovanja na področju kulture: »Teoretike in raziskovalce na področju kulture je Ministrstvo za kulturo označilo za deficitarne poklice, po drugi strani pa nam minira vsako zaposlitev. Sili nas v samozaposlitev, kar pomeni izenačevanje z obrtniki in drugimi podjetniškimi poklici, kar je v svoji naravi nezdružljivo s tistim, kar naj opravljamo, saj za obrtnike velja, da je osnovni cilj pridobivanje denarja, nam pa je pomemben družbeni razvoj. Kako pa naj bo teoretik samozaposlen v tej državi, ko se teorija nikjer ne plača, ko ni osnovne raziskovalne infrastrukture, ko je treba pisati znanstvene članke brezplačno?«

Sodobna kapitalistična država ne samo da polje kulture, umetnosti in medijev regulirala tako, da je prek zelo izdelanega sistema kontrole in upravnih zahtev skorajda nemogoče dobiti kakršnakoli sredstva, ampak se ta nezmožnost delovanja in življenja predstavlja kot navadna upravna proceduralnost o odločanju o sredstvih za kulturo in umetnost.

Sebastjan Leban
Procesi pavperizacije:

Ko govorimo o procesih pavperizacije v kulturi in procesih pavperizacije v družbi na sploh ne moremo mimo dejstva, da se ti vršijo prek javnih državnih razpisov, ki v boju za oblast in nadzor razporejajo potrebna sredstva točno določenim subjektom in skupinam, skozi katere lahko proizvajajo simbolni in realni kapital. Pomembno je razumeti strategije razporejanja državnih sredstev, saj je to ključ za razumevanje procesov/postopkov pavperizacije. Prek NPK 2008-11, javnih razpisov in drugih oblik subvencioniranja in pomoči trenutna oblast izloča neželene prakse, ki jim prek distribucije finančnih sredstev skozi državne javne razpise jemlje pravico do njihovega glasu. S tem, ko prek teh istih razpisov financira njej priljubljene in privilegirane prakse, izvaja ideološko hegemonijo ne samo na področju sodobne umetnosti in kulture, ampak tudi na vseh ostalih področjih. Zato je za razumevanje delovanja procesa pavperizacije v sodobni umetnosti, kulturi in na ostalih področjih, treba analizirati konkretne primere.

Kot prvega naj izpostavim Javni razpis za zbiranje predlogov za promocijo slovenske kulture v tujini v letu 2008. Analiza tega razpisa nam pokaže, kako se prek distribucije državnih sredstev nadzoruje umetniška produkcija (ta je tudi eden izmed ključev branja pavperizacije na področju kulture). Peščici posameznikov se skozi sredstva iz navedenega razpisa ne samo zagotavlja obstoj, ampak nudi privilegirano pozicijo znotraj slovenskega prostora, medtem ko so drugi (v tem primeru umetniki) obsojeni na prekarnost. Z nadzorovanjem mislim predvsem na dejstvo, da se sistem moči, ki je v ozadju NPK 2008-11 in v ozadju razpisov MK zaveda, da prav prek distribucije sredstev lahko vrši simbolni nadzor, ki v realnosti pomeni dejanski nadzor produkcije, distribucije in organizacije sodobne umetnosti in kulture v Sloveniji.

Okvirna višina sredstev za sofinanciranje projektov v letu 2008, katerih cilj je promocija slovenske kulture v tujini, je znašal 322.735 EUR. Razpisnim pogojem je ustrezalo 112 prispelih prošenj, od katerih je bilo financiranje odobreno 68 predlogom, medtem ko je 44 predlogov ostalo brez potrebne finančne podpore za izvedbo že vnaprej dogovorjenih predstavitev/razstav/izvedb v tujini v letu 2008. Naj takoj pojasnim, da se število 112 ne nanaša na 112 prispelih prošenj s strani različnih prijaviteljev, ampak da je v mnogih primerih prijavitelj isti (MK je odobrilo tudi do devet prošenj za sofinanciranje, vloženih s strani enega prijavitelja).

Nekaj najvidnejših anomalij razpisa:

- prva je ta, da kriteriji valorizacije prispelih projektov ne samo, da temeljijo na abstraktnih kriterijih, kot so denimo, da je projekt usmerjen v večjo prepoznavnost vrhunskih dosežkov slovenske kulture v svetu ali da je projekt zaradi estetskega pristopa zanimiv in razumljiv za tujo publiko, ampak, da ne sledijo ideji predstavitve različnih projektov v tujini, ki bi Sloveniji omogočili, da se v svetu predstavlja kot dežela pluralne umetniške produkcije in zagotovili različno strukturo publike. Da je temu tako, potrjuje naslednji primer;

- neenakomerna porazdelitev sredstev med prispelimi prošnjami prijaviteljev, ki so ustrezali pogojem razpisa. Nanašajoč se na število prispelih in odobrenih prošenj; Ana Bukovec je za projekt Zvoki Slovenije v svetu, katerega prijavitelj je bil HOMMAGE, za izvedbo istega projekta na različnih lokacijah prejela podporo s strani MK v višini 14.700 evrov.

- Zgoraj omenjeni primer nam takoj pokaže strukturo in strategijo distribucije državnih sredstev; določen posameznik ali skupina (njihova umetniška praksa) pridobijo večji del razpoložljivih sredstev, medtem ko se ostale prakse dobesedno izloči, marginalizira in briše.

- Drugi tak primer je predlog prijavitelja zavoda Maska, kjer je bilo od osmih predlaganih projektov podprtih šest v višini 25.500 evrov (v pritožbenem postopku je trem projektom komisija odobrila dodatna sredstva v višini 1500 evrov). Ta primer izpostavljam zato, ker je namreč direktor zavoda Maska (predlagatelj projekta) soudeležen v vseh omenjenih odobrenih projektih. Njegovo preimenovanje v Janeza Janšo v luči izpostavljenega primera kaže na simbolno ozadje preimenovanja in se nanaša na kapital, ki iz tega preimenovanja izhaja.

Tako je samo iz dveh zgoraj omenjenih projektov razvidno, kakšna je strategija razporejanja razpoložljivih državnih sredstev; izpostavljena projekta sta s strani MK bila podprta v višini 40.200 evrov od 322.735 evrov, ki so bili namenjeni za razpis. Na isti logiki distribuiranja državnih sredstev in ustvarjanja monopolnih struktur funkcionirajo tudi vse ostale oblike državnih podpor, financiranj, pomoči, štipendij itd.

Strategija pavperizacije temelji prav na tem, da se nekatere monopolne strukture podpirajo in subvencionirajo, da bi se prek njih potem izvrševal nadzor nad posameznim segmentom v prostoru. To velja tako za kulturo kot za vsa ostala področja. Način in strategija distribuiranja denarja omogoča nadzor in obenem vzdržuje želeno (s strani vladajoče garniture) podprto in odobreno produkcijo. Da je strategija pavperizacije, ki smo ji lahko priča na področju sodobne umetnosti in kulture, skoraj povsem enaka tudi na ostalih področjih, nam pokaže naslednji primer:

Primer Razpisa za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2008 s strani MK, kjer je v izpolnjevanju splošnih pogojev za razpis navedeno, da v njem ne morejo sodelovati izdajatelji tiskanih medijev, katerih število natisov znaša manj kot 12 številk publikacije/edicije na leto (obvezna je vsaj enomesečna periodika izdajanja). S to letos na novo vneseno klavzulo (zanimiva paralela z NPK 2008-11) se praktično ukinja proces pluralizacije medijev, saj so tisti mediji, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, izključeni. V ozadju je ista logika distribuiranja sredstev kot pri razpisu za promocijo slovenske kulture v tujini; prek distribucije sredstev oblast vrši nadzor (v tem primeru odloča o tem, kdo bo lahko objavljal znotraj slovenskega medijskega prostora).

Seveda se je na tem mestu legitimno vprašati, kako naj v luči takih razpisov beremo/gledamo na pluralizacijo medijev v slovenskem prostoru, če pa se na področju specializiranih medijev, kot so denimo Reartikulacija, Maska, lezbične ali gejevske publikacije, ki, kot vemo, so že v svoji osnovi v deficitarni poziciji in zaradi tega toliko bolj potrebni tovrstnih finančnih sredstev, vršijo procesi izključevanja, marginalizacije in brisanja. Skozi ta proces vnašanja restriktivnih pogojev za prijavo se izvaja nadzor in predvsem ukinja v prvi vrsti neželene kritike/analize/raziskave na določenem področju. Tovrstno izključevanje je popolnoma skregano z logiko pluralizacije, saj je že tako močnim monopolnim strukturam (v tem primeru velike medijske hiše) omogočena pridobitev znatno večje količine razpoložljivih sredstev (zaradi izključevanja medijev, ki ne izpolnjujejo mesečne periodike izhajanja), kar še bolj utrjuje njihov monopol in preprečuje dejansko pluralizacijo.

Zgoraj izpostavljena primera sta le dva izmed mnogih, prek katerih se v Slovenji izvajajo procesi pavperizacije. Ključno pri razumevanju, skozi katere vzvode se vrši pavperizacija družbe, je prav analiza javnih razpisov (v tem primeru na področju kulture), ki nam nudi zelo natančno sliko, kaj se dogaja v ozadju razpisov, procesov selekcij in kakšni so interesi oblasti na posameznih razpisnih področjih v republiki Sloveniji (denimo zdravstvu, šolstvu, itd).

Analiza omenjenih razpisov potrjuje že izpostavljene problematike v zvezi s sprejetim NPK 2008-11 in jasno kaže, kako se je proces selekcije, restrikcije in izključevanja že začel. Skratka, lahko rečemo, da je NPK 2008-11 manifesto trenutne oblasti, s katero ta ustvarja in vzdržuje procese pavperizacije.

In kakšne so možne oblike boja proti pavperizaciji?

Vsekakor je ena izmed možnih oblik odpora, na katerem temelji tudi platforma in časopis Reartikulacija, individualna in skupinska samoorganizacija; ta omogoča spremembe ustaljenih monopolnih vzorcev in struktur. Ana Vujanović v svojem tekstu Self-organization: Notes on the subject-matter of the conference pravi, da »gre pri samoorganiziranih pobudah (mrežah, platformah, gibanjih, skupnostih, skupinah, asociacijah) za poizkus ponovnega premisleka o prostoru, statusu in funkciji, ki ga umetnost in kultura imata v javni sferi na novo strukturirane 'globalne' družbe«.² Prav ta premislek je ključen za razumevanje strategij, na katerih temeljijo vse ostale monopolne strukture (tudi izven umetnosti in kulture).

Staš Kleindienst
Procesi apolitičnosti:

Proces apolitičnosti se v slovenski kulturi dogaja na dveh ravneh (ekonomski in ideološki), ki sta med seboj neločljivo povezani prav zaradi dejstva, da obstaja Ministrstvo za kulturo kot centralna inštitucija, ki po eni strani določa in izvršuje nacionalni kulturni program ter je po drugi strani glavni vir financiranja kulturno-umetniških projektov. Monopolistični odnos gospodarja se kaže na več nivojih: od razpisne politike, prek katere ministrstvo selektivno izbira projekte in avtorje, ki so blizu vladajoči strukturi, do vsebine Nacionalnega kulturnega programa, ki kot temeljni dokument slovenske kulturne politike na revanšističen način obračunava z nasprotniki enosmerne politike sedanje garniture in 'bivšimi' nosilci umetniškega in kulturnega življenja v Sloveniji. Taka politika jasno vodi v hegemonizacijo slovenske kulture, instrumentalizacijo umetniške produkcije ter v onemogočanje strukturacije političnega momenta znotraj sodobne slovenske umetniške scene.

Na ekonomski ravni se proces apolitičnosti odvija predvsem v odnosu med odvisnostjo produkcije od kapitala, saj ta odvisnost pomeni določanje smernic produkcije s strani financerja. Problem v slovenskem primeru je, da je pluralnost finančnih virov zožena na nekaj institucij, glavnino pa (skoraj monopolno) zaseda Ministrstvo za kulturo. To pomeni, da ima MK popolno avtonomijo pri določanju, kaj bo proizvedeno in kaj ne bo. Iz tega stališča lahko beremo tudi nezainteresiranost MK za strukturacijo fleksibilnejšega načina financiranja (vključitev privatnega kapitala prek davčnih olajšav in podobno), ki bi omogočal podporo različnim novim praksam. Za primer se edini ukrep v sekciji likovnih umetnosti novega NPKja, ki se kolikor toliko dotika tematike financiranja in je vezan na člen o izboljšanju položaja ustvarjalcev v družbi, glasi takole:

- selektivno sofinanciranje kulturnih projektov in programov prek razpisov Ministrstva zakulturo, ki bo omogočalo finančno ustreznejšo podporo vrhunski ustvarjalnosti.

Ta monopol nad selekcijo projektov, ki so deležni podpore, omogoča vladajoči strukturi izvrševanje instrumentalizacije umetniške produkcije, razbijanje pluralnosti ter selektivno organiziranje slovenske kulturne identitete na podlagi elitističnih umetniških praks, ki fetišizirajo umetnost kot veliko duhovno vrednoto zahodne civilizacije in kjer naj bo, citiram: »Odločilno profilirano videnje tistih strokovnjakov, ki so sposobni presojati, kje lahko slovenska kultura in umetnost prispevata najprej k prepoznavnosti in nezamenljivosti ter tako k ugledu naše države.« Ta getoiziranost umetnosti v privilegiran prostor kulturnih elit tako postane del ideološke ravni depolitizacije praks, ki se izvršuje prek ekonomske ravni, in sicer na eni stopnji z izključevanjem (rezanjem finančnih sredstev praksam, ki imajo emancipatorni, političen ter kritičen značaj), ter na drugi stopnji (kot posledici prve stopnje), z izvrševanjem pritiska na ustvarjalce po preobrazbi praks za voljo vključenosti v polje vidnega.

Politika kontrole je v NPKju jasna tudi, ko se govori o novem (fantomskem) razstavišču za sodobno umetnost. Čeprav je uvodna retorika namenjena predvsem dajanju možnosti mlajšim strokovnjakom in ustvarjalcem, se pravi obraz idejnih modrecev NPKja pokaže, ko pride do 'zagotavljanja kakovosti in profesionalnosti' programske strukture, za katero naj bi skrbel: »programski svet, sestavljen iz uglednih posameznikov s področja umetnostnozgodovinske in likovnokritiške stroke«, izjava ki jasno pozicionira odločanje o programski politiki muzeja v roke dosedanjim avtoritetam, ki monopolno skrbijo za red in disciplino, ko pride do pisanja zgodovine slovenski umetnosti in kulturi, ki tako še naprej ostaja akademsko-modernistična. Merilci kakovosti in profesionalnosti v rokah likovnokritiških in umetnostnozgodovinskih avtoritet na slovenskem namreč pomenijo popolno zamejenost slovenske kulture v nek privilegiran prostor elitističnega entertainmenta, ki se naslanja na kulturno tradicijo zahodne Evrope, na katero je bila (prav s pomočjo prej omenjenih avtoritet in na podlagi brisanja zgodovine avantgardnih, konceptualističnih ter underground gibanj) pripeta tudi slovenska umetnost v preteklosti. O usmerjenosti slovenske kulturne politike jasno priča še nekaj dejstev iz novega NPKja: vizija večmedijskosti denimo temelji na umetnosti v povezavi s tehnologijo, ki je v svetu svoj vrhunec dosegla že v začetku 90-ih, medtem ko so vizualne umetnosti preimenovane nazaj v likovne, termin, ki vizualne umetnosti definira kot: slikarstvo, kiparstvo, fotografija in video ter arhitektura in oblikovanje. Dva podatka, ki kažeta na zaostalost vizije ter omejenost piscev programa na najbolj splošno sprejete načine vizualne ustvarjalnosti in ki ne dopuščata vznika alternativnih, neodvisnih ali kako drugače aktivistično angažiranih praks, ki so mogoče le prek mešanja polj teorije, umetnosti, kritike in politike ter niso medijsko pogojene.

Vsekakor na apolitično stanje v slovenski kulturi ne moremo gledati neodvisno od procesov getoizacije in siromašenja, ki jih s svojo kulturno politiko izvaja MK in ki vodijo v slabšanje razmer v sodobni umetniški produkciji iz leta v leto. Posledice teh procesov so že v tem trenutku jasno vidne:

Prihaja do klanovstva med različnimi frakcijami; to pomeni, da namenjanje sredstev eni opciji avtomatično izključuje drugo, kar je vidno pri rezultatih razpisov (npr: področje sodobnega plesa, kjer se jasno vidi, da ena opcija pobere vse, ostale pa dobijo drobtine);

Slovenska kultura in umetnost sta identificirani z neoliberalno zahodnoevropsko optiko, ki ne dopušča kakršnih koli emancipatornih in kritičnih praks, oziroma jih instantno naturalizira;

Pojem političnosti pa je omejen na pregledne razstave na temo političnega, kjer so (kvazi)politične prakse zaprte v okvire umetniških atrakcij ter na ponovna uprizarjanja političnih gest iz preteklosti. Sama političnost tako ostaja le še spomin na tisto, kar je nekoč bilo politično.

[nazaj na vrh]