.pdfSebastjan Leban
REVOLUCIONARNA KRITIČNA PEDAGOGIKA: BOJ PROTI NEOLIBERALISTIČNEMU ZATIRANJU – POGOVOR S PETROM MCLARENOM, 1. del
Peter McLaren poučuje na oddelku za urbane študije na Visoki šoli za izobraževanje in informacijske vede, Univerza v Kaliforniji, Los Angeles. Je eden od pionirjev kritične pedagogike, avtor in urednik več kot 40 knjig, njegova dela pa so prevedena v več kot 20 jezikov. Na bolivijski univerzi v Caracasu, v Venezueli, deluje katedra z njegovim imenom. Prav tako so podobno katedro na pobudo učiteljev, raziskovalcev in aktivistov ustanovili v Tihuani in Hermosilliu, v Mehiki. Politični aktivist in profesor McLaren je član združenja industrijskih delavcev sveta in mednarodni svetovalec na mednarodnem centru Miranda v Venezueli.
Sebastjan Leban: Na vaši spletni strani (http://www.gseis.ucla.edu/faculty/ pages/mclaren/) ste zapisali, da kritična pedagogika, ki jo podpirate in prakticirate, zagovarja nenasilno razhajanje v mnenjih, razvoj praktične filozofije po vzoru marksističnega humanizma, proučevanje revolucionarnih družbenih gibanj in miselnosti in boj za socialistično demokracijo, ki je diametralno nasprotna današnji neoliberalni demokraciji. Ali bi lahko dejali, da kot kritični pedagog vodite boj proti neoliberalnemu globalnemu kapitalističnemu vrednotenju izobraževanja?
Peter McLaren: Da, lahko bi temu tako rekli, in v tem boju, jasno, nisem sam. Tu je še mnogo drugih, ki na univerzah mednarodno delujejo za isti cilj. Ob tem pa moram poudariti, da nas je v ZDA zelo malo s področja izobraževanja, ki vodimo ta boj, zato je prihodnost v tem pogledu videti precej temačna. Naj zadevo podrobneje pojasnim. Veliko je namreč takih, ki si nenehno dvigujejo ugled s tem, da vodijo kritično analizo, v kateri pretkano in niansirano napadajo malopridnost in licemerstvo Busheve administracije, gangsterske kapitalistične in politične oportuniste, nepremišljenost krščansko-desničarskih »prodružinskih aktivističnih« klik, ki izvajajo rasizem s tem, da opozarjajo na t. i. »demografsko zimo«, ki bo zajela ZDA, če bela populacija ne bo toliko povečala rodnosti, da se doseže »nadomestna stopnja rodnosti« (oz. da se doseže stopnja, pri kateri se ohranja dolgoročna stabilnost števila prebivalstva, če ni priseljevanja ali odseljevanja, op. prev.), in ne nazadnje tudi evangeličanske ekonomske fanatike, ki so si umislili nov način, kako se lotiti revežev – z uvajanjem neoliberalnih, ekonomskih, političnih in socialnih načel ter direktiv. A ti kritiki strahovitega opustošenja, ki ga izvaja neoliberalizem, nam istočasno ne ponujajo alternative, vsaj ne take, ki bi lahko presegala že ustaljena in, lahko rečem, povečini prazna liberalna pluralistična načela. Do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja sem se tudi sam znašel v tem položaju. Takrat sem se boril za demokratizacijo javne sfere, kasneje pa sem postal zavzet zagovornik takega izobraževanja, ki bo omogočilo nadgradnjo socializma. Zavzemati sem se začel za svet, ki ne temelji na kapitalističnem procesu vrednotenja oziroma na obliki vrednosti, ki izhaja iz dela. Kapitalizem in demokracijo sem označil za lopova, ki načrtujeta skupen rop in hkrati razmišljata o tem, kako bosta drug drugemu iztrgala plen.
Izhajam iz gibanja, ki se zavzema za radikalni humanistični socializem, ki si na eni strani prizadeva socializem prikazati kot nekaj, kar ni le stvar preteklosti, na drugi strani pa želi kritično pedagogiko preoblikovati v boj za postkapitalistično alternativo. To pomeni, da zame socializem in socialistična načela niso le mrtve črke na papirju, pač pa odprta knjiga o socialnih in ekonomskih pravicah, ki jo bodo morali šele napisati ali na novo napisati ljudje, ki se borijo za predrugačenje naše kapitalistične prazgodovine in za vzpostavitev resničnega egalitarnega družbenega reda, kjer se bo – kot je zapisal Marx – prava zgodovina človeštva šele začela. To lahko storimo na več načinov. Sam pa sem se predvsem (ne pa samo) odločil za kritiko ideologije, za denaturalizacijo tistega, kar se zdi nespremenljivo, za razvezo človeškega potenciala od procesov postvarelosti in za razvezo potrošniške kulture sodobnega kapitalizma od popredmetenja. Progresivne pedagoge sem poskušal prepričati, da nehajo razmišljati o politiki človekovih pravic, ki je antiseptično ločena od vprašanja ekonomskih pravic; zavzemam se za razbremenitev kulturnih študij od tekstualnosti negativnega, kar je marksistična profesorica Teresa Ebert označila kot »polje brezsmiselnih pomenov in nepremišljenega premišljevanja«, ki je prišlo na krilih angela zgodovine, da bi nas odrešilo bradatega hudiča: Karla Marxa. Ko je v umetnosti in družbenih vedah prišlo do lingvističnega preobrata – v času ko so, žal, razredni boj na novo napisali v ohlapni terminologiji politike razlik in ko so bile razlike pojmovane kot razlike znotraj sebe (po čem se torej razlika razlikuje od same sebe) –, je marksizem priljubljena tarča progresivnih akademikov. A če razredni boj nadomestimo s politiko razlik in različnosti, potem izbrišemo in izpraznimo celotno strukturo antagonizmov ali skupek protislovij, ki obstajajo znotraj strukturirane hierarhije kapitalističnih družbenih odnosov. Na ta način družbene odnose zatiranja zreduciramo na razliko znotraj dveh razlik ali na nekaj vmesnega med njima – omejimo jih na odnose nadomestljivosti, namesto da bi izpostavili delovne odnose ali boje med delavskim in kapitalističnim razredom. Ebertova je o tem veliko napisala s srditostjo, a prvinsko jasnostjo.
In spoprijel sem se seveda tudi s tistim, kar Quijano imenuje »kolonialnost moči« (Quijana, Mignola in Grosfoguela zelo cenim, čeprav se z njihovo kritiko marksizma ne strinjam povsem). Menim namreč, da bi morali zlasti pedagogi ubrati pot onkraj produkcije strahu in histerične retorike, ki ju zganjata – kot temu pravimo – kompleksni državniški, korporativni, vojaški in medijski aparat (ali preprosto rečeno aparat moči), in se preusmeriti k iskanju boljših načinov, kako se zoperstaviti družbenim strukturam, ki izvajajo represijo in nasilje. Le tako lahko v nekaterih primerih vsaj upočasnimo in spremenimo trenutne težnje zakonodajnih organov, oblikovalcev politike in političnih vodij, ki močno prispevajo k praznemu govoričenju in moralnemu zavračanju, značilnima za vojno, ki jo transnacionalni kapitalistični razred trenutno vodi proti revnim in delavskemu razredu v ZDA. Od leta 1987 obiskujem radikalne pedagoge, študentske skupine, filozofe, pripadnike subkulturnih gibanj, nasprotno misleče, kulturne posrednike in pedagoške oblikovalce smernic po vsem svetu (pred kratkim sem bil na Finskem, Portugalskem, v Grčiji, Venezueli, Braziliji in na Kubi), da bi njihovo sporočilo prenesel v širši mednarodni prostor in tako prispeval k vzpostavitvi aktivističnega gibanja, usmerjenega v iskanje postkapitalistične alternative.
Zadnjih deset let sem se bolj zavzeto in kritično poglobil v marksistično teorijo, da bi ustvaril prostor, kjer bodo lahko študentje različnih profilov in stopenj izobrazbe spoznali, kako se odločneje zoperstaviti imperialistični geopolitiki in kako oblikovati nove družbene odnose, ki bodo nadomestili tiste, nastale kot posledica nasilja v ZDA, ki je hkrati tudi slabost te države. Še več, nasilje je njena pogubna šibka točka, skrita v vseprežemajoči izprijenosti uglajenega licemerstva, ki se prek elektronskega ustja neoliberalnega propagandističnega senzorija izteka v samo jedro naše zavesti. Opeharjeni državljani pa s pridom absorbirajo tako propagando, ki ima le navidezen okus po »demokraciji«. Vse to je del geopolitike imperializma, ki v veliki meri določa zunanjo in notranjo politiko ZDA in nedvomno vpliva tudi na razumevanje in razvijanje naše vloge izobraženih državljanov (tu mislim na državljane sveta, saj sem proti večini oblik nacionalizmov) in kritičnih svetovljanov. Gangrenozne rane v duši ZDA ne bosta pozdravila ne Obama ne McCain (McCain še zlasti ne, saj je popoln bebec), saj gre za probleme, ki presegajo meje ZDA in se dotikajo samega transnacionalnega kapitalističnega razreda, čeprav imajo pri vsem tem ZDA vodilno vlogo. V luči »humanitarne« invazije Busheve administracije na Irak in drugih vojnih zločinov, ki so jih zagrešile Združene države (teh je preveč, da bi jih lahko našteli), ter upoštevaje trenutno vojno proti revežem v ZDA, njihovo brutalno zatiranje 12 milijonov imigrantskih delavcev in vpletenost pri spodnašanju demokratsko izvoljenih režimov po vsem svetu, moramo izrazu demokracija odvzeti konotacije o enakosti pred zakonom, svobodi izražanja, pravici do združevanja, univerzalni volilni pravici in samoodločanju, skratka o vsem, kar smo temu izrazu naložili v zadnjih nekaj desetletjih, in se soočiti z dejstvom, da je demokracija zlonamerna, saj zasužnjuje prav z mezdnim delom; povzroča delitev dela glede na raso in spol, imperialističnim silam pa omogoča plenjenje naravnih virov.
Nekoč močno odklonilnemu odnosu kritične pedagogike, da zgolj reproducira dominantne ideologije in prakse, inherentne kapitalističnemu načinu poučevanja v širšem kontekstu globaliziranega kapitalizma, in njeno prizadevanje za dekolonizacijo konceptualnih, filozofskih, epistemoloških in kulturnih razsežnosti učenja je zatrla poploščena antipolitika postmodernizma. Sam sem proti tej popularni apostaziji, ki jo prakticirajo tisti, ki sem jih nekoč označil za prvolinijske »zdraharje sejnih sob«.
Ob neki priložnosti jeGore Vidal preroško dejal, da ameriški vladi bolj ustreza, če »se javni denar ne vrne ljudem, pač pa velikim podjetnikom. Posledica tega je družba, kjer imamo svobodno podjetništvo za reveže in socializem za bogate«. Da je temu tako, potrjuje nedavna nacionalizacija družb Fannie in Freddie, ki jasno pokaže, da so ZDA država, kjer obstaja socializem za bogate in privatizacija za revne, vse skupaj pa je stlačeno v tisto, kar je Nouriel Roubini poimenoval »ponos svobodnega divjezahodnega laissez-faire džungelskega kapitalizma«, ki je dovolil, da se je doslej največji balon prekomernega zadolževanja napihoval brez nadzora in povzročil največjo finančno krizo po t. i. veliki depresiji. Socializem se obsoja samo takrat, kadar koristi revnim in nemočnim in ogroža bogate. Kapitalisti znajo obrniti socializem v prid bogatim – in to je tudi cilj neoliberalnega kapitalizma, ki ga imenujemo svobodni tržni kapitalizem in ga povezujemo z bojem za demokracijo. Zato danes bogati uživajo demokracijo, revni pa so potisnjeni v kvazifevdalne mrakobne predele, obsojeni na neizprosen boj za preživetje. Izkoriščena delovna sila, ki prispeva k družbenemu blagostanju – to je razred mezdnih delavcev –, zdaj nosi glavnino bremena trenutne ekonomske krize v ZDA.
S. L.: V intervjuju Pedagogy and Praxis in the Age of Empire/Pedagogika in praksa v dobi imperija (ki je med drugim tudi naslov vaše knjige), objavljenem jeseni 2007, ste povedali, da revolucionarna kritična pedagogika izhaja iz razumevanja, da je osnova izobraževanja politična in da je treba študentom ponuditi prostor, kjer bodo imeli možnost misliti drugačen svet, svet zunaj kapitalističnega zakona vrednosti. Ali lahko natančneje pojasnite, kateri prostor imate v mislih in definirate revolucionarni moment v kritični pedagogiki?
P. M.: Revolucionarni moment. Všeč mi je ta izraz. Menim, da je revolucionarnih momentov toliko, kolikor je kritičnih pedagogov. Dovolite, da vaš odgovor vpnem v teoretski kontekst. Ta precep in izziv sem pred kratkim že pojasnil v enem izmed svojih člankov: če drži – kot mnogi poststrukturalisti neutemeljeno zatrjujejo –, da smo s semiotskega stališča situirani v horizontih hermenevtike, da je naša spolno in rasno določena pozicioniranost razmajana zaradi odnosov, kjer se privilegiji enakomerno razporejajo med tiste, ki imajo moč in vplivnost, in da pripadamo družbenemu prostoru, ki je geopolitično in sociokulturno prepleten podolgem in počez, potem drži tudi, da je totalizirajoča moč kapitala ustvarila vseobsegajočo matrico izkoriščanja, v kateri se vsem tem antagonizmom določa vrednost glede na povpraševanje po človeški delovni sili na globalnem trgu, kjer se moške in ženske kot načrtno nahranjene svinje, zaslepljene in pohabljene v procesu njihovega pripravljanja na masovno potrošnjo, priganja v klavnico kapitala, kjer so privezani na zanko revščine in zadolženosti. S tem nikakor ne želim povedati, da moramo prenehati s preizpraševanjem in razmišljanjem o naši etnični heterogenosti in heterodoksnosti, ki določata našo subjektivnost. Sam nimam nič proti takim ali podobnim prizadevanjem, kot je ustvarjanje mejnih identitet, ki se izogibajo evropocentrični epistemologiji. Vse lepo in prav. A ne pozabimo, da totalizirajoča moč kapitala tvori konstitutivne okvirje, znotraj katerih se oblikujejo subjektivitete. Kot sem nekje že pojasnil, lahko to razumemo kot obliko nadzorovane privolitve, ki jo omogoča produkcija družbene amnezije, proizvedena in vpeljana s strani korporativnih medijev, in trdno zakoreninjene psihologije, ki poganja kolesje masovne propagande, ki se skriva za svobodnim trgom idej (kjer pa je edini brezplačen kos sira položen v mišnico). Demokracija je postala sinonim za proizvajanje dobička; zahteva odvzem moči sindikatom in na splošno proces praznjenja, ki se odmika od socialne demokracije, in to ne z vojaško diktaturo, pač pa z nenehnim preganjanjem in zatiranjem levičarskih gibanj in marksističnih teorij, ki proučujejo kapitalistične družbene odnose in se ukvarjajo z vprašanji o univerzalnosti.
Ujeti smo v popkulturo, ki je močno zasičena z nenehnimi spektakli, katerih cilj je odtegniti pozornost od pomembnih političnih vprašanj in razprav z namenom pridobitve privržencev in ustvarjanja skupine molčečih sokrivcev v uničevalnem valu korporativnega ekspanzionizma in imperializma. V imenu nedotakljivega potrošništva državniški medijski aparat, ki ga poganja turbina moralne izprijenosti, ne le, da se noče upreti logiki kapitala, ki je preplavila celotno javno sfero, ampak kapitalistično logiko dejavno podpira. Povedano z drugimi besedami: mediji pod pretvezo, da zmanjšujejo odtujenost, ki je posledica družbenega dela, ki služi kapitalu in prispeva tudi k oblikovanju bolj kritično informiranih državljanov, v resnici prav to odtujitev aktivno omogočajo.
Da bi se kritična pedagogika lahko lotila teh in podobnih vprašanj, mora najprej doživeti preobrazbo: soočiti se mora z momentom revolucionarnega. Preusmeriti se mora v iskanje načinov za vnovično priznanje človekovega delovanja in v iskanje take oblike organiziranosti, ki bo olajšala človekov razvoj. Plenilski progresivni (to so levičarski liberalni) pedagogi so svojo prakso vedno podrejali idejam, teoriji in režimu epistema. Kritična socialistična pedagogika ali t. i. »javna pedagogika« pa v prvi vrsti zagovarja javno politično delovanje. To je pedagogika, ki se utemeljuje v revolucionarni praksi. Naj zdaj podam še nekaj argumentov za dekolonizacijsko, antikapitalistično pedagogiko. Ker sem o slednji že veliko povedal, bom raje pojasnil, kaj imam v mislih, ko govorim o dekolonizacijski pedagogiki. Dekolonizacijski pedagoški pristop podpira progresivne pobude, kot so manjše študentske skupine, izboljšane šolske stavbe z zmanjšanim negativnim okoljskim vplivom, šole po meri določene skupnosti, ki naj bodo znotraj take skupnosti ali v njeni bližini, sodelovanje med šolami in lokalnimi oblastmi in ne tekmovanje med šolami na trgu ter povečanje sredstev za izobraževanje. Obenem se zavzema za podelitev več pristojnosti lokalnim oblastem pri razporejanju sredstev in za njihovo večjo vključenost pri oblikovanju protirasističnih, protiseksističnih in protihomofobnih politik in praks ter egalitarnih politik, ki bodo prispevale k enakim možnostim izobraževanja za vse, ne glede na njihov družbeni razred, spol, raso, spolnost ali invalidnost, kakor tudi pri oblikovanju študijskega programa, ki bo usmerjen v sodelovanje med zagovorniki socialističnih načel in v ekološko pravičnost. A dekolonizacijska pedagogika hkrati tudi presega te pobude, saj ne gre zgolj za razvijanje strategij v razredu, ki bodo omogočile izpodbijanje neoliberalnih politik in praks, imperializma in militarizma, pač pa predvsem za razvoj kritičnega jezika, ki se bo temeljito spraševal o akumulaciji korporativne in državniške moči tako na transnacionalni kakor na lokalni ravni. Njen cilj je torej obravnavati družbo kot celoto. Dekolonizacijski pedagogi se zavedajo, da je koncept globalizacije kot tak neprimeren za razumevanje političnega in ekonomskega imperializma, vojnih osvajanj in imperialističnih teženj.
Dekolonizacijska pedagogika, ki jo tukaj zagovarjam, upošteva dejstvo, da medtem ko mi s svojimi neokolonialnimi sredstvi izkoriščamo druge države (kot so ZDA in zunanji kapital izkoriščali delovno silo lokalnih populacij in jih potisnili na svetovni trg dela), so množični mediji in kultura nasploh glavni sredstvi, prek katerih si transnacionalni kapitalistični razred v prizadevanju, da bi utrdil svoje prakse ustvarjanja dobička, zagotavlja privolitev večinske populacije. Pomemben pogoj, ki omogoča ekonomsko izkoriščanje, je subjektivna podreditev večinske populacije, in sicer prek izobraževanja, zabave, literature in umetnosti. Na te strategije podrejanja pa opozarja prav dekolonizacijska pedagogika, ki uči kritične medijske pismenosti po vzoru filozofov, kot je Douglas Kellner.
Dekolonizacijske pedagoške prakse vključujejo predvsem delovanje in ne kontemplacijo abstraktnih pojmov; njihov cilj je spodnesti imperij, tako da se omogoči povezovanje med študenti, ki doživljajo subjektivna izkustva odtujenosti, in razumevanje njihovega dejanskega položaja v družbeni delitvi dela. Ali povedano drugače: pri projektu dekolonizacije gre za konkreten zgodovinski boj in nikakor ne za boj za neko abstraktno utopijo. Kot taka dekolonizacijska pedagogika študente seznanja z nekaterimi osnovnimi kvantitativnimi in kvalitativnimi orodji urbanih sociologov in aktivistov in jim omogoča, da analizirajo in izpeljujejo projekte v okolju in skupnosti, v katerih živijo, in ne nazadnje tudi znotraj izobraževalnih ustanov samih.
Če zadevo peljem še dlje, dekolonizacijska pedagogika pomeni ustvariti zgodovinsko identiteto na podlagi razumevanja izvora sistema, ki povzroča alienacijo ali odtujenost med študenti. S tem ko pedagogi študentom pomagajo analizirati, na kakšen način so simptomi njihove odtujenosti povezani z objektivnimi pogoji v razredni družbi, prispevajo k vzpostavitvi odnosa med študenti in historično sedanjostjo. Skratka, glavni cilj je spodkopati vzpostavljeni družbeni odnos med razredi, posamezniki in skupinami in prav državne naddoločene sisteme pomenov, saj bo le tako mogoče na novo določiti, kaj pomeni biti človek zunaj represivnega državnega aparata. Pri dekolonizacijski pedagogiki ne gre zgolj za izvajanje neke metodologije, pač pa za razvijanje zgodovinskega značaja našega družbenega obstoja. Nekateri radikalni pedagogi, kot sta Jeff Duncan Andrade in Ernest Morrell, denimo, učijo študente, kako postati radikalni sociologi, ki bodo v svoji lastni šoli sposobni prepoznati institucijo gospostva, kolonizacije in družbenega nadzora. Ta pedagoški pristop je pod vplivom teorije hip-hop glasbenika Tupaca Shakurja prejel ime »thug life pedagogy«. Kritična pedagogika je v tem smislu temelj za vzpostavitev odnosov med ljudmi, saj vliva novo upanje v boju proti strahovom, nevednosti in pomanjkanju samozavesti. Tupac Shakur je umrl star 25 let. Njegova humanistična teorija se imenuje THUG LIFE, kar je okrajšava za The Hate U Gave Little Infants Fucks Everyone (sovraštvo, ki ste ga vcepili mladoletnikom, se povrne in »jebe« prav vse nas). Tupac je mladino, ki se je borila proti zatiranju, poimenoval »vrtnice, ki rastejo iz betona«. Kot trdi Duncan Andrade, »s tem ko [mladi] ohranjajo upanje v boljšo družbo in odraščajo kljub okolju, ki je hladno, neprizanesljivo in brezčutno kot beton, dokazujejo, da je družbeni red v celoti zgrešen«. Andradejevi študentje ustvarjajo lokalne blokumentarce ali dokumentarce o določeni soseski, kjer študentje, razporejeni v skupine glede na sosesko, v kateri živijo, dokumentirajo, kako se znotraj njihovega bližnjega okolja uporabljajo zgodovinska, sociološka, psihološka in izobraževalna sredstva zatiranja, s katerimi se tako študente kot njihove družine drži v podrejenem položaju. To je po mojem mnenju en vidik kritične pedagogike. A ob vsem tem se vendarle moramo vprašati, kakšen bi lahko bil postkapitalistični projekt v stvarnosti, na cesti, kakšen bi bil na sistemski in strukturni ravni, na ravni državniških aparatov in življenjskega sveta. To so izzivi, s katerimi se moramo kot pedagogi spoprijeti.
S. L.: Sodobna realnost je kontaminirana z neoliberalno kapitalistično ideologijo vrednot, ki se glede na trenutni svetovni sistem ne namerava spremeniti. Kako lahko ta proces po eni strani naredimo vidnejši in razumljivejši drugim in kako ga lahko po drugi strani dekontaminiramo?
P. M.: Najprej moramo vzeti na znanje to, kar ste pravkar povedali, in sicer, da se trenutni svetovni sistem ne namerava spremeniti. Ali je potem sploh smiselno delati podrobne in natančne analize ter zapletene in udarniške raziskave o kapitalističnem neoliberalizmu, če s tem ne moremo niti malo vplivati nanj? Namesto, da se gremo akademike, bi morali biti aktivisti. Pred letom dni me je neka desničarska skupina uvrstila na vrh seznama t. i. »dirty thirty« (to je seznam profesorjev, ki jih je desnica označila za nemoralne) in razglasila za najnevarnejšega profesorja na kalifornijski univerzi v Los Angelesu (UCLA). Skupina probuševcev, ki je bila za vse to odgovorna, je ponudila 100 dolarjev študentom, ki so skrivoma snemali moja predavanja, in 50 dolarjev za zapiske z mojih predavanj (ali s predavanj drugih levičarskih profesorjev). Zgodba je postala mednarodna, saj je spominjala na makartizem in je bila označena kot njegov preporod, ki ga je sprožil napad buševe klike na civilne pravice. Manj verjetnosti je, da bi se to zgodilo pred 11. septembrom 2001. Menim, da sta ukinitev civilnih pravic in fašistično gibanje v ZDA dovoljšen dokaz, da je akademska svoboda v ZDA resnično ogrožena. Družbene vede so same prispevale k ohromitvi akademikov, saj kdor se ujame v sistem liberalne modernosti, liberalnega individualizma in v doktrino neoliberalne ekonomije, omeji svoje delovanje. Kot poudarja Takis Takis Foutopolis, negativno pojmovanje svobode, ki je značilno za liberalno demokracijo – to je odsotnost vsakršnih omejitev –, sloni na ekonomskih temeljih in je pripeljalo v postopno ukinjanje »formalnih svoboščin«. Danes so nam te svoboščine v poltotalitarnih zahodnjaških režimih odvzete, saj si heteronomno družbo, v kateri živimo, prisvajajo elite, ki ugajajo transnacionalnemu kapitalističnemu razredu. Dejstvo je, da izobraževanje danes pomaga elitam v njihovem prizadevanju za nadzor nad večinskim prebivalstvom; in to ne le izobraževanje v šolah, pač pa tudi širša vzgojna praksa, ki se odvija na ravni komunikacije. S tem mislim na nenehno pedagogiko korporativnih medijev; to je tudi to, k čemur teži predstavniška demokracija. Skratka, kot predlaga Foutopolis, treba se je zavzemati za avtonomno družbo, v kateri bo javnost vsebovala civilno-pravno telo državljana v njegovi totalnosti in v kateri bomo lahko uveljavljali neposredno demokracijo (ali, kot jo sam poimenuje, vključevalno demokracijo), kjer bodo odločitve na makroravni (to so ekonomske in politične odločitve) del institucionalnega okvira, ki bo zagotavljal enako razporeditev politične in ekonomske moči med državljani. Tukaj gre za drugačno pojmovanje svobode, ki ni svoboda brez omejitev, pač pa svoboda samoodločanja in sodelovanja v družbeno premišljenih in preudarnih oblikah delovanja, s tem da lahko stvarno vsebinsko prispevamo k javni sferi. Pojmovanje svobode kot nečesa, kar ne postavlja omejitev (na trgu, pri odločanju o tem, koliko lahko nekdo poseduje, koliko moči lahko posamezna korporacija akumulira ali koliko lahko nekdo trpi zaradi pomanjkanja), je kapitalističnemu razredu (ali tistemu, kar lahko poimenujemo transnacionalni kapitalistični razred) omogočilo, da brani svojo zgodovinsko prednost, svoje obstoječe hierarhije moči in privilegiranost z izigravanjem in manipulacijo sistema, ki tako deluje v prid njegovim interesom na račun revnih in nemočnih. Kako naj torej ustvarimo družbo samostojnih posameznikov? Tako da se zazremo onkraj moderne hierarhične družbe. Kot pedagogi se ne smemo zanašati na obstoječi družbeni sistem, pač pa se moramo boriti proti marketizaciji znanstvenih raziskav kakor tudi proti objektivnemu racionalizmu znanosti (ki uveljavlja nevtralnost znanja) in njegovemu postmodernemu relativizmu, trdi Foutopolis. Teresa Ebert in mnogi drugi opozarjajo na pedagoške prakse vodilnih poststrukturalistov, ki postavljajo teorije o izkustvih v odnosu do travme, želje in emocionalnih odnosov nasploh, kot da ta izkustva nimajo nobene zveze z razrednimi odnosi. S tem konceptualno analizo družbene totalnosti zamenjujejo z osvobajajočimi pedagoškimi naracijami, temelječimi na lokalnih emocionalnih strategijah – na strategijah, ki služijo kot neopazna epistemološka krinka ekonomskih razmer, ki naj bi subjektu pomagale pri njegovem soočenju s dejanskimi pogoji kapitalističnega izkoriščanja. Tako večina najprogresivnejših pedagoških praks nudi strategije, ki študente sicer učijo, kako preživeti v kapitalizmu, ne učijo pa jih, kako ga spremeniti. To v zadnji instanci vodi v dehistorizacijo ali razzgodovinjenje družbenega življenja in v usmerjanje pozornosti stran od dejstva, da smo vsi, ki živimo v kapitalističnih družbah, tako ali drugače vključeni v mednarodni razredni boj in družbeno delitev dela.
Medtem ko se krvava pest ameriškega imperializma skriva v žametni rokavici, je pomembno, da v njeni podpori samoodločanju v Gruziji in Ukrajini prepoznamo neoimperialistično prakso, katere cilj je ustvariti neoimperialistično klientno državo. Kaj pa Venezuela in Bolivija? V teh državah poskušajo ZDA destabilizirati vlado Huga Chaveza in podpirajo nasilje v predelih Santa Cruza v Boliviji, medtem ko si Chavez prizadeva revne osvoboditi prisilnega suženjstva silam kapitala, tako da kot zadnjo možnost ponuja vizijo o »un otro mundo« (to je vizija o drugačnem svetu). V Boliviji smo priča nasilnim taktikam nasprotovanja Evu Moralesu s strani Nacionalnega demokratskega sveta (CONALDE), ki ga sestavljajo pet pokrajinskih glavarjev, poslovna združenja, konzervativne občinske skupine in zakonodajalci desničarske stranke Podemos, ki jo vodi nekdanji predsednik Jorge Quiroga. Skupaj delujejo z združenjem, imenovanim Unión Juventud Cruceña (Združenje mladine iz Santa Cruza), in z Občinsko komisijo Santa Cruz. Če v tem nismo sposobni prepoznati razrednih bojev, potem smo povsem zgrešili bistvo.
Drugi del intervjuja (Reartikulacija št.6).
Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.
