.pdfStaš Kleindienst
PRODUKCIJA VEDNOSTI IN LOGIKA ODPORA V NEOLIBERALNEM KAPITALIZMU
»Znanje je naše največje bogastvo«, se glasi nek populističen slogan, s katerim se otroke prepričuje, kako pomembno je hoditi v šolo in se učiti. Če ta slogan podrobneje pogledamo in ga poskušamo umestiti v širši kontekst družbenega diskurza, se v njem dokaj jasno izrišejo nekateri splošno sprejeti in ponotranjeni družbeni pogledi na problematiko pridobivanja znanja, se pravi izobraževanja. Kot prvo je seveda jasno razvidno, da znanje (izobraževanje) zaseda mesto centralizirane avtoritete, nedotakljive materije z absolutnim pozitivnim nabojem, ki ima sposobnost spreminjati svet na bolje, preprečevati vojne itd. Tako prikazano znanje (vednost) je povzdignjeno nad ideološke razprtije družbe in zgodovinske konflikte, saj naj bi jih bilo sposobno racionalno secirati, analizirati na podlagi preizkušenih znanstvenih metodologij ter nadnje postaviti optiko, ki je sposobna univerzalne moralne razsodbe. Taka optika seveda zamegli ideološko konotacijo produkcije vednosti, saj jo postavi v nek privilegiran prostor, v katerem je humanistični univerzalizem popolnoma naturaliziran. Skratka, zabrisane so sledi konstrukta. Dejansko imamo opravka z umetno ustvarjenim mehanizmom, ki produkcijo vednosti ovija v simbolne pomene samoumevnosti.
Nadalje lahko v zgoraj omenjenem sloganu zasledimo čiste biopolitične konotacije. Politika reprezentacije, ki predpostavlja izobraževanje kot ideološko neproblematično in predvsem kot nekaj nujnega, namreč omogoča reprodukcijo ideologije preko produkcije vednosti. Izobraževanje tako funkcionira kot matrica za usposabljanje sistemu kompatibilnih subjektov, saj vsebino vednosti zamenja nujnost pridobitve določene stopnje izobrazbe – ne zaradi širjenja osebnih horizontov, pač pa predvsem zaradi večje konkurenčnosti na trgu delovne sile. Tako pridobljena vednost je seveda nekaj samoumevnega, saj je predpogoj za normalno funkcioniranje v družbi, vsebine in metodologije pridobivanja vednosti pa postanejo instrumentalizirane do te mere, da se vanje zlahka skrije ideološki naboj. To, da je izobraževanje ideološko pogojeno in da je pomembno pri reprodukciji ideologije vladajočega razreda kapitalistov, sta seveda bistveni predpostavki izobraževanja. Vsaka vednost je selektivna in služi (tudi) temu, da prikrije ali izključi določene dogodke, prakse, itd., ki niso kompatibilni s strategijami oblasti. Vendar pa prikrivanje, marginalizacija in izključevanje niso edina orodja, s katerimi današnji neoliberalni kapitalizem kontrolira »odpadniške« diskurze. Ključno orodje v neoliberalnem kapitalizmu je tisto, prek katerega si je tudi sam neoliberalni kapitalizem uspel priboriti splošno družbeno priznanje; ti orodji sta apropriacija in njena ekstremnejša oblika, ugrabitev.
David Harvey v Kratki zgodovini neoliberalizma (A Brief History of Neoliberalism) izpostavi dva ključna momenta, ki sta predvsem v družbenem smislu pripomogla k naturalizaciji neoliberalne ideologije. Prvi se nanaša na sam ekonomsko-ideološki izvor neoliberalizma. Kot vemo, se je ideja o neoliberalni ekonomiji začela razvijati v t. i. »možganskih trustih« (ang. think tank) v ZDA in se je institucionalno materializirala v krogih Univerze v Chicagu, od koder se je potem začela njena aplikacija na realne ekonomske sisteme. Skorajda paradoksalno je (paradoksalno zato, ker družbeni diskurz neoliberalizma temelji na osebnih svoboščinah), da so prvi tak ekonomski eksperiment izvedli čilski ekonomisti, izobraženi na Univerzi v Chicagu (od tod tudi njihov naziv »Chicago boys«) v času Pinochetovega državnega udara v Čilu (ki so ga zaradi možnosti privatiziranja čilske industrije podpirale tudi ZDA). V kontekstu tega mojega teksta je pomembno izpostaviti ravno vlogo institucije, ki proizvaja in distribuira vednost (Univerza v Chicagu) kot centralno gonilno silo, ki je proizvedla »know how« za materializacijo ideje o neoliberalni ekonomiji. O instantni naturalizaciji diskurza neoliberalne ekonomije pa priča število Nobelovih nagrad za področje ekonomije, ki so romale prav v roke raziskovalcev taiste Univerze v Chicagu (znanih tudi pod imenom Čikaška ekonomska šola). Drugi ključni moment nam odpira natančen vpogled v sam kontekst apropriacije ali prisvojitve kot izjemno pomembnega aspekta neoliberalnega preobrata, saj se prek postopkov apropriacije neoliberalni kapitalizem predstavlja kot najbolj naravna sistemska opcija demokratičnih držav. Harvey piše, da mora vsaka miselnost, če hoče postati dominantna, tako globoko vtisniti svoje vrednote v splošno prepričanje ljudstva, da postanejo samoumevne in niso podvržene skepticizmu,1 in nadaljuje, da so »snovalci neoliberalne miselnosti politične ideale človeškega dostojanstva in individualne svobode sprejeli za fundamentalne, 'osrednje vrednote civilizacije'«.2 Zanimivo je, da si je neoliberalizem retoriko o osebni svobodi sposodil od temeljnih zahtev gibanja iz leta 1968, kjer sta bili osnovni vodili osebna svoboda ter socialna pravičnost združeni v celoto, ki je klicala po spremembah. Harvey ugotavlja tudi, da ima »neoliberalna retorika s svojim fundamentalnim poudarkom na individualnih svoboščinah moč, da zagovorništvo svobodnega mišljenja, politike identitet, multikulturalizem in navsezadnje narcistični konzumerizem odcepi od družbenih sil, ki iščejo socialne pravice prek državnih oblasti«.3 Neoliberalizem je dejansko ugrabil diskurz iz leta 1968, ga razcepil in si prisvojil ideje o osebnih svoboščinah v sebi koristno retoriko o svobodnem odločanju, ki temelji na logiki akumulacije kapitala, proste prodaje in potrošništva. Če smo malo zlobni, bi lahko rekli, da sta dve realno pomembni vrednosti uporov iz leta 1968, ki se jih moramo danes zavedati, ravno ugrabljeni diskurz o osebnih svoboščinah in estetizacija samih uporov (prek retrospektivnih fotografskih razstav in podobnega), ki pripomore k vzdrževanju apolitičnega stanja prek ustvarjanja kolektivnega spomina na razburkano preteklost.
Današnja logika izobraževalnih inštituciji daje prednost instrumentaliziranemu izobraževanju, ki temelji na učinkoviti in pospešeni produkciji kadrov, kjer sta v okviru vse bolj privatiziranega sistema šolstva študent in profesor preoblikovana v klienta in ponudnika storitev. Britanska raziskovalno-umetniška skupina Critical Practice (skupina umetnikov, raziskovalcev, akademikov in drugih, ki jih podpira ustanova Chelsea College of Art & Design iz Londona), ki se ukvarja tudi z analizo sprememb v izobraževalnih sistemih, ugotavlja, da so socialne spremembe zadnjih desetletij zaradi ponotranjenja korporativnih vrednot, metod in modelov prinesle predvsem instrumentalizacijo umetniškega sistema. To se kaže v vseh segmentih umetnosti: v muzejih in galerijah, v študijih, umetniških praksah, predvsem pa v britanskih umetniških šolah.4 Problem instrumentaliziranega izobraževalnega procesa pa je, da tak sistem onemogoča produkcijo vsakršne kritične analize ali refleksije samega sebe, saj je sposoben kritiko proizvajati od znotraj, in sicer tako, da ugrabi terminologijo kritičnosti ter ustvari lastno prizorišče, na katerem odigrava fiktiven proces demokratizacije, ki pa služi predvsem in samo dodatnemu afirmiranju ter utrjevanju obstoječega stanja. Zanimiv primer v tem kontekstu se je zgodil letos na ekonomskem forumu v Davosu, kamor so med drugim povabili tudi nekaj mladostnikov iz različnih delov sveta, ki so potem na televizijski postaji CNN pod imenom »mladi aktivisti« govorili, kakšno moč bo imela globalna komunikacija pri premoščanju kulturnih razlik in konfliktov v prihodnosti.
Prišli smo do treh vzvodov, ki združeni tvorijo hermetično zaprto institucionalno formo produkcije vednosti v neoliberalnem kapitalizmu, in sicer:
- ideološko ozadje, ki selektivno organizira polje produkcije vednosti (in s tem ustvarja afirmativni odnos do oblasti);
- politika reprezentacije, ki ideološki diskurz naturalizira v naravno stanje in ga naredi samoumevnega, ter
- apropriacijski moment, ki diskurze odpora preoblikuje v sistemu primerne (potrošniške) forme, obenem pa ustvarja navidezni prostor pluralne družbe.
Lahko se torej vprašamo, na kakšen način se lahko postavimo po robu instrumentalizirani institucionalni produkciji vednosti. Najkrajši odgovor bi se lahko glasil: z lastno produkcijo vednosti. Vendar mora imeti ta produkcija vednosti v sebi vključeno relacijo do strukture institucionalne matrice. Se pravi, zavedati se mora treh zgoraj omenjenih predpostavk in upoštevati njihove metode ter učinke. Najprej se mora materializirati in preživeti apropriacijo, za kar potrebuje vzpostavitev infrastrukture, ki je sposobna to vednost širiti, ter si pisati lastno zgodovino. Nadalje mora dekodirati politiko reprezentacije institucionalne produkcije znanja preko dekodiranja jezikov, ki jih le-ta uporablja za lastno vzpostavitev v simbolnem redu družbe, kajti prav skozi dekodiranje jezikov reprezentacije je mogoče videti ideološko podstat organiziranja institucionalne produkcije vednosti in njene realne mehanizme marginalizacije, brisanja in apropriacije. Samo prek jasno vidnih notranjih mehanizmov in strategij institucij moči je mogoča neinstitucionalna produkcija vednosti, ki je sposobna dekolonizirati marginalizirane diskurze z druge strani.
1 David Harvey, A Brief History of Neoliberalism, Oxford University Press, Oxford 2005, str. 5.
2 Ibid.
3 Ibid., str. 41.
4 »Critical Practice«, v: Zehar, št. 60 in 61, 2007, http://arteleku.net/4.1/zehar/6061/Criticalpractice_en.pdf.
Staš Kleindienst je umetnik in teoretik, študent podiplomskega študija na ALUO, Ljubljana.
