.pdfŠefik Šeki Tatlić
UŽITEK V TRAVMI
PRIMER HRVAŠKE – DRUŽBENA PERVERZIJA V PROCESU TRANZICIJE
Dva najpopularnejša hrvaška dnevna časopisa, Jutarnji list in Večernji list, sta novega hrvaškega obrambnega ministra Branka Vukelića obtožila, da se je – tako je bilo zapisano – v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja v Jugoslaviji izdajal za Jugoslovana. Jutarnji list je to »vest« objavil na naslovnici s kričečim naslovom »Izdajal se za Jugoslovana« in »škandalozno« trditev podprl z nerazločno kopijo, iz katere je bilo razvidno, da je Vukelić pod rubriko »narodnost« res zapisal »Jugoslovan«. Minister se je na »obtožbe« odzval s patetičnim opravičevanjem, da je vendarle Hrvat, s čimer je želel predvsem ugajati bralcem časopisa. Pravzaprav je bil to tipičen odziv, ki ga je na Hrvaškem pričakovati, ko nekoga obtožijo, da je »nečiste« krvi, kar v etničnem smislu (odvisno od trenutnega političnega trenda) lahko pomeni, da je Slovenec, Srb, Bošnjak ali Žid ali pa da je oseba »zagrešila« kaj drugega – recimo da je ateist, homoseksualec ali socialist. Hrvaška je odličen primer za analizo prevladujočih oblik družbene organiziranosti v državah, ki pristopajo k veliki evroatlantski skupnosti, hkrati pa kaže podobnosti s prevladujočimi družbenimi oblikami v državah prvega kapitalističnega sveta. Te hrvaške poteze lahko prenesemo tudi na druge države, kot so denimo Slovenija, Bosna in Hercegovina, Srbija ter Črna gora, ki jih lahko označimo za kolonije kapitala na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Medtem ko je celo Hrvaška demokratična zveza (HDZ) pod pritiskom EU svojo nacionalistično retoriko zamaskirala s pravljicami o »evropski prihodnosti«, Jutarnji list kotira visoko s promocijo nacionalistično-šovinističnih »vrednot«. Kolikor mi je znano, je edini, ki se je na dane okoliščine ustrezno odzval, Feral Tribune, eden redkih kritičnih in alternativnih tiskov sedanjega hrvaškega vladajočega medijskega ustroja.
Ljubi svojega sovražnika
Marina Gržinić v svoji zadnji študiji o tipologijah sodobnih družbenih totalitarizmov z naslovom From transitional postsocialist spaces to neoliberal global capitalism, objavljeni v Third Text, London, 2007, navaja štiri možne tipe le-teh. Celotna ideja klasifikacije temelji na možnosti povezav družbenih odnosov med arhaičnimi, dogmatskimi in nacionalistično-šovinističnimi oblikami sodobnih družbenih totalitarizmov, ki so nekakšni »poskusi družbene ureditve« v sodobnih neoliberalnih kapitalističnih državah. Prvi tip je vsekakor tisti, ki ga avtorica, sklicujoč se na Henryja Kripsa, označi kot histerični izključujoči neoliberalni populistični tip. Kakor je zapisala Gržinićeva: »Histerični izključujoči neoliberalni populistični tip, ki ga opišem sklicujoč se na teoretika Henryja Kripsa, je tisti, ki 'sovražnika', ki ga prepoznava kot trdovratni virus ali izmeček znotraj družbenega telesa, izključi. Za razliko od klasičnega liberalnega populističnega predstavlja neoliberalni tip 'ljudstva', ki se oblikujejo tako, da prepoznavajo 'sovražnika' ne s pomočjo procesa javne razprave, pač pa preprosto s postopkom izključitve le-tega. Histerična oblika institucionalne totalizacije družbenega, kot zatrdi Krips, vzdržuje agresiven diskurz o družbeni razslojenosti, ki družbe ne deli na dva antagonistična pola v strogem pomenu besede (kakor je denimo značilno za klasični liberalni kapitalizem), pač pa naravnost nasprotno v neoliberalnem izključujočem tipu ta drugi pol preprosto sploh ne obstaja; je tako rekoč prek postopka izključitve izničen« (Gržinić, nav. delo). Kako lahko ta tip institucionalizacije populistično-družbenega imenujemo »histerični izključujoči« tip? Kot pojasni Gržinićeva, histerični klinični subjekt prepoznava svoj simptom in ga postavi v središče pozornosti, ampak zanj noče prevzeti odgovornosti.
Tudi za Hrvaško velja, da njena prevladujoča večina prepoznava svoj simptom (kdo je »sovražnik«, je odvisno od danega trenutka; zdaj so to Srbi, drugič Židje ali Bošnjaki ali Slovenci, tretjič homoseksualci …), a zavrača odgovornost, da bi »pojasnila« odnos do lastne identitete, ki pogojuje in narekuje odnos do Drugega, torej do samega sebe. A prav to ji omogoča, da prepozna »sovražnika« v vsaki poljubni grožnji, ki naj bi po vsej sili skušala uničiti »ljudstvo in državo«. Prevladujoči občutek ali moralna večina je prav ime za tiste subjekte, ki utemeljujejo lastno etiko na neki dogmi, ideologiji ali mitomaniji in ne na človekoljubju utemeljenih vrednotah. To seveda pomeni, da so drugi ljudje dojeti kot grožnja, kar se kaže v ponovni aktualizaciji ksenofobičnih in/ali šovinističnih pogledov, s katerimi se prevladujoča večina lahko poistoveti. Zato si je treba nenehno izmišljati figuro sovražnika, ki predstavlja nenehno virtualno grožnjo; ta figura mora delovati kot nezavedno, kot kohezivni element družbenega telesa, ki na podlagi tako ustvarjene figure sovražnika utemeljuje svoj dogmatizem. Nenehno ustvarjanje namišljenega sovražnika le-temu onemogoča, da bi se »približal« poglavitnemu družbenemu telesu. To neoliberalno stališče je sine qua non današnje globalne družbene občutljivosti, ki je v resnici arhaična občutljivost; te se polašča kapital tudi tako, da današnjo globalno družbo prevleče s plastjo sodobnosti in ji tako omogoči zamaskirati prav svojo arhaično strukturo. Na Hrvaškem se ta tip družbenega ustroja med drugim »odraža« v odgovorih na nedavno zastavljeno vprašanje v eni izmed javnomnenjskih raziskav, ki se je glasilo: »Komu Hrvatje najbolj zaupajo in kdo je najmanj podkupljen?« Večinski odgovor je bil »vojska in Cerkev«. Ali obstaja še kakšen boljši primer izključujočih se institucij, kot sta vojska in Cerkev, ali še bolj dogmatičnih, kot je Cerkev sama? Kot trdi Gržinićeva, neoliberalni izključujoči tip pravzaprav ne upošteva drugega pola, saj je ta izničen prek izključitve. Potemtakem tak tip družbene totalnosti relativizira vsako prakso znotraj sebe, Drugega pa s procesom izničenja ne le izključi iz biološkega življenja, pač pa ga oropa vsakršnega dostojanstva. Ta tip družbene totalnosti ne prepoznava lastnega simptoma kot simptom, ampak v njem vidi potrditev lastne patološkosti, ki jo ne nazadnje še promovira kot nacionalno identiteto Hrvaške. Na Hrvaškem, denimo, je vsem poznan primer Viceja Vukojevića, ki so ga žrtve mučenja, posilstva in trpinčenja v koncentracijskih taboriščih, ustanovljenih na t. i. hrvaških paradržavnih ozemljih v Bosni in Hercegovini za bošnjaške Muslimane, obtožile. Kljub obtožbam je Vukojević na Hrvaškem še do nedavnega opravljal visoke sodniške funkcije. V sodniškem kontekstu je ta tip družbene totalnosti ali telesa (po Kripsu in Gržinićevi) takšen, da mladega državljana, ki poseduje 20 gramov marihuane, kaznuje z dvema in pol letoma zapora, medtem ko (katoliški) duhovnik, ki je obsojen pedofilije, dobi le leto ali dve pogojne kazni, v tem času pa lahko mirno opravlja svoj duhovniški poklic.
Na vsakodnevni politični ravni se ta totalnost kaže v humanistični retoriki, ki si jo polašča državni aparat (kot sam pravi le zato, da bi zaščitil državljane, sanje o vstopu v EU ali strateške cilje). Ta vladajoči razred torej uresničuje nacionalistično(-šovinistične) težnje pri vzpenjanju na oblast in sistematično »ropa in prodaja« Hrvaško le zato, da ohrani svoj položaj na oblasti. Ta izključujoči tip družbene totalnosti si vse od osamosvojitve Hrvaške prizadeva – in to, žal, zelo uspešno –, da bi bil danes glavni družbeni imperativ ali najpomembnejši »poklic« na Hrvaškem biti »pravi Hrvat«.
Perverzna enakost
Gržinićeva kot drugega izmed štirih tipov družbene totalnosti navaja »perverzni vključujoči totalizacijski družbeni tip«, ki »razkazuje vse lastnosti kapitalistične države blaginje in se nazven predstavlja s 'socialističnim' obrazom. Po Kripsu, ki ta družbeni model vpelje, je kapitalistična država blaginje tista, ki legitimira »sovražnika« in z njim zapolni prazen kotiček vzpostavljenega reda« (Gržinić, nav. delo). To je tisti tip – kot še naprej razvija Gržinićeva, sicer nanašajoč se na globalni svet in ne posebej na Hrvaško –, ki se, splošno rečeno, postavi v bran človekovim pravicam, ampak samo v okviru matrice globalnega kapitalizma in v skladu z lokalnimi strukturami, ki to totalnost tudi oblikujejo. Ta tip totalizacijskega družbenega telesa se loteva problematik človekovih pravic, hkrati pa zanemarja politični in ekonomski kontekst, ki te problematike pravzaprav povzroča. Deluje namreč tako, da napada kršitve človekovih pravic na lokalni ravni, a se nikdar ne loti popolne pripravljenosti in dovzetnosti posamičnega državnega oblastniškega ustroja, da podpre in sprejme nekatere strateške rešitve združene Evrope, ki vodijo v nadaljnje kršitve človekovih pravic in v še večjo razredno neenakost. Ta tip se ukvarja predvsem s kritiko delovnih metod različnih nevladnih organizacij, ki se odzivajo na lokalne politične probleme, nikoli pa ne postavi pod vprašaj fašistične »občutljivosti«, ki jo gojijo prav te politične strukture, kakor tudi ne konteksta EU kot širšega okvira opisanega družbenega telesa. Na Hrvaškem se vse to kaže v odzivu nevladnega sektorja na nekatere politične predloge skrajno desničarskih strank, kot so recimo Hrvaška demokratična zveza in podobne, ki so hotele ukiniti nekatere radijske postaje (npr. zagrebški Radio 101), in v dejstvu, da se isti nevladni sektor v preteklosti ni odzval na koncentracijska taborišča v Bosni in Hercegovini, ki so jih posredno podpirale prav te stranke. Kontekst, ki ga ta družbeni tip ne kritizira, je posledica sporazumnega dogovora o tem, da je ustanovitev nadnacionalnih organizacij, kot sta EU in NATO, mogoča samo v svobodni tržni ekonomiji globalnega kapitalizma. Politične stranke, ki spodbujajo nacionalizem in šovinizem, podpirajo ideologijo svobodnega trga in temu primerno prilagajajo svojo retoriko, saj se zavedajo, da bodo tako imele več koristi od svobodnega tržnega gospodarstva in integracije v nadnacionalne strukture (kot je EU), ki uvajajo prav te zahteve. Na drugi strani pa je v poročilih vodilnih medijev, ki se promovirajo za »neodvisne« in »demokratične«, zavedajoč se, da so v resnici odvisni od večinskega prebivalstva, še naprej opaziti spodbujanje šovinističnih čustev. Kot primer naj navedem hrvaško televizijo Nova TV, ki je novico o smrti nekega otroka na sarajevskem tramvaju naslovila z »Bošnjak ubil Hrvata!« Fašističnega in profitno usmerjenega poročanja nista ustavili niti dejstvi, da med posredovanjem te vesti ni bilo dokazov, da bi bil povod za umor nacionalna pripadnost in da je bila žrtev pravzaprav otrok staršev bošnjaške in hrvaške narodnosti. Množični mediji vse bolj spodbujajo senzacije, tako da med posameznimi etničnimi skupinami ustvarjajo nezaupanje, ki sproža prave medetnične konflikte. »Civilizacijske« vrednote vodilnih hrvaških medijev se dovolj jasno kažejo ob primerih, kot je na primer ta, da je novinarka Hloverka Novak-Srzić, trenutno glavna urednica informativnega programa na državni hrvaški televiziji, eno svojih televizijskih oddaj zaključila takole: »Vesel dan protifašizma vsem, ki ga proslavljajo« (http://www.h-alter.org/tekst/profesionalke-s-prisavlja/6579#hot). Medtem ko so hrvaške nacionalistične stranke (ki so srbski šovinizem izkoristile proti Hrvatom, da bi spodbudile hrvaški šovinizem proti Srbom in si s tem zagotovile svoj položaj) svojo predstavitev nekoliko spremenile, mainstreamovski mediji, zaslepljeni od logike kapitala, nenehno ustvarjajo pogoje, ki onemogočajo preprečevanje družbene patološkosti in hkrati omogočajo procese »pozitivne« segregacije. Perverzna vključujoča totalizacija – kot ugotavlja Gržinićeva – temelji na »popolni in sprijeni instrumentalizaciji, kjer subjekt, ki želi biti vključen, v skoraj mazohističnih odnosih obredno ponavlja, kar Drugi želi slišati« (Gržinić, nav. delo). Na vsakdanji politični ravni se ta perverzna vključujoča totalnost odraža tako, da Hrvaška – kakor tudi druge države nekdanje Jugoslavije – sploh nima svoje zunanje politike, pač pa le posnema trende in izvaja politične odločitve vladajočega razreda, ki ga postavlja Evropska unija, in sicer v skladu z načeli trga, kjer sta življenje in dostojanstvo odvisna od finančne moči ogrožene subjektivnosti.
Pomenski odklon
Kakor trdi Gržinićeva, bi bilo tema dvema tipoma družbene totalnosti treba dodati še tretjega, ki ga ni najti v okviru resne politične analize sodobnega globalnega kapitalizma – to je psihotični socialistični ali komunistični tip. V psihozi, kot ugotavlja Gržinićeva, je subjekt v odnosu z neobičajnim, bizarnim Drugim. Značilno za ta tip družbene totalnosti je, da simptom ne predstavlja subjekta, pač pa neobičajnega Drugega. S tem grotesknim, patološkim, neobičajnim Drugim se poistoveti član psihotične totalnosti, ta pa je pravzaprav nekakšen hibrid med histerično in perverzno totalnostjo. Psihotiku se zdi celotna simbolna struktura skorumpirana, zato se ne čuti dolžnega upoštevati univerzalnih etičnih vrednot ali se po njih ravnati. Zakaj pa naj etično ravna, ko pa je itak »vse« že skorumpirano? Ta subjektivnost argumentov, naravnanih proti psihotični totalnosti, ne razume kot kritiko, ki prihaja od neke samostojne ali humanistične pozicije, pač pa kot kritiko, ki prihaja od neke subjektivnosti, ki prav tako vidi v Drugemnekaj nenavadnega in neobičanjega. Ta totalnost na Hrvaškem na nek način združuje prejšnji dve totalnosti. Kadar nekdo kritizira fašistični šovinizem hrvaškega moralnega večinskega prebivalstva, ista subjektivnost ne razume vsebine kritike, pač pa poskuša to kritično pozicijo predstaviti kot del neke druge psihotične totalnosti in ne kot neko objektivno mnenje. Gre za totalitarističen retorični obrat, ki kritiko (ali bolje rečeno poglobljeno analizo) patološkega stanja obrne v potrditev same patološkosti. Torej kadar nekdo na Hrvaškem javno poda kritiko delovanja prej omenjenih totalnosti, psihotični mehanizem hrvaškega javnega prostora najprej »razišče« narodno pripadnost ali politično usmerjenost osebe, ki kritizira, in se odzove le na ta »odkritja«, namesto na vsebino kritike. Zato je biti Jugoslovan (kar je sicer zelo ohlapen in nejasen pojem) na Hrvaškem sramotno, nekaj najhujšega in nepredstavljivega, saj spominja na »jugoslovanski« pojem bratstva in enotnosti. Subjekt psihotične totalnosti fašističnega profila bratstvo in enotnost percipira le kot zadevo nekoga drugega (v hrvaškem primeru sta potemtakem bratstvo in enotnost zadeva »sovražnika«), še zlasti ker bratstvo in enotnost predvidevata možnost neke druge družbene totalnosti, ki v simbolnem ne prepoznava patološkosti. A tudi srbska histerična in perverzna totalnost razume bratstvo in enotnost kot nekaj povsem nesprejemljivega, zato ne preseneča, da danes srbski pripadniki fašističnih strank iz druge svetovne vojne prejemajo enake pokojnine kot pripadniki protifašističnega gibanja.
V hrvaški tranzicijski družbi so tako aktivno prisotni vsi trije tipi družbenih struktur. Prvi, histerični ekskluzivni tip, ki »sovražnika« izključi, da bi s tem ohranil neko distanco in do njega vzpostavil odnos kot do kohezivnega tkiva svojih lastnih hrvaških predsodkov, se še ni jasno opredelil do hrvaških nacističnih kolaborantov iz druge svetovne vojne (do tako imenovanih ustašev ali nacističnih kvislingov); posledica tega so nenehna prizadevanja za rehabilitacijo in relativizacijo ustaških vojnih zločinov, medtem ko se konstitutivna vloga hrvaškega antifašističnega gibanja (brez katerega Hrvaška danes najverjetneje sploh ne bi obstajala) nenehno zanikuje. Drugi, perverzni vključujoči tip, ki se predstavlja pod krinko socialne občutljivosti ali »socialne države«, pa za to krinko, kakor trdi Gržinićeva, v resnici skriva težnjo po integraciji, ki sicer sprejme drugačnost (ne glede na pripadnost), ne pa izvirne raznolikosti. Ta tip predstavlja že integrirano drugačnost kot svoj lasten prispevek k biopolitični matrici liberalnega kapitalizma in se potemtakem lahko brani pred obtožbami, da je totalitarističen, z besedami: »Ne drži. Vsak lahko doseže to, kar sem jaz.« Pri tem »doseči vse« pomeni doseči tisto, kar kapitalistična matrica dovoli, zato ta tip drži »sovražnika« v položaju, v katerem je ta prisiljen potrditi socialni čut kapitalistične države, s tem pa predstavlja učinke kapitala kot relativne za polje družbenega. Za tretji, psihotični tip je Drugi (na način, kako je ta vpisan v simbolnem) bizarna, nenavadna, groteskna instanca, kar mu potemtakem dovoljuje, da iz vseh drugačnih zaznavnih oblik ustvari kulturno pogojenega Drugega. Ta stigmatizira vse druge opcije, ki ne upoštevajo nacionalistične vizije Hrvaške, in trdi, da so vse (!) druge evropske države nacionalistične, vse ostalo pa je le še ena laž o multikulturnosti in/ali židovska zarota. Posledica nerazumevanja učinka različnih tipov totalnosti na medsebojno družbeno delovanje na Hrvaškem je nadvse nenavadno dojemanje družbene realnosti, kjer tudi homoseksualci kot samoumevne ciljne tarče histeričnega in psihotičnega tipa kažejo naklonjenost totalitarizmu, rekoč, da sta fašizem in antifašizem »stvar preteklosti« in da je treba pogled usmeriti »v prihodnost«. Ta analiza nas je pripeljala do zaključka, da nekdo, ki se kritično loti fašizma, lahko pričakuje, da ga bodo prav ti homoseksualci obtožili podpiranja Stalinovih gulagov. Potemtakem ni nujno, da je »gejevski totalitarist« zgolj del neke obskurne »trash« filmske pripovedi, pač pa je lahko zelo stvaren dejavnik znotraj neke družbene realnosti, kot je Hrvaška.
Demokratizacija patologije
Prvi, histerični tip se prelevi v perverzni tip natanko tedaj, ko se pojavi zunanji element – denimo, ko nadnacionalna organizacija (kot je EU) zahteva, da se na narodnosti temelječa ekskluzivnost spremeni v ekskluzivnost, ki temelji na tržni ali razredni osnovi. To je povezano z akumulacijskim procesom kapitala na tem ozemlju in sestoji iz procesa, ki na etničnosti temelječo homogenizacijo družbenih sprememb spremeni v sistem vrednot globalnega svobodnega tržnega kapitalizma. V jugovzhodni Evropi se ta proces kaže kot spreminjanje procesa homogenizacije naroda, temelječega na etnično-histerični matrici, ki je bil značilen za devetdeseta leta prejšnjega stoletja, v pospešeno homogenizacijo na osnovi sprejemanja »evropskih vrednot«; to pospešeno spremembo pa izvaja perverzni tip vladajočega razreda, da bi le tako obdržal v preteklosti »ukradeni denar«. Histerični izključujoči tip je potemtakem mazohistični tip družbene totalnosti, ki izključi tuja telesa (ne le etnično, pač pa tudi politično telo, ki nasprotuje tej totalnosti), s tem pa tudi možnost percepcije travme kot patološkega stanja. Ta tip si prizadeva povzdigniti travmo na raven narodne zavesti. Perverzni tip je sadistični tip, ki v nasprotju s histeričnim tipom vključi tuja telesa v svojo družbeno matrico, ampak le zato, da to tuje telo lahko ukroji po svoji meri. Ta tip se poslužuje racionalizacije družbene realnosti, ki je zgolj in samo del realnega kapitala. Vloga perverznega tipa je racionalizacija totalitarne, nadnacionalne in tržno pogojene segregacije. Skratka, gre zgolj za zamenjavo enega tipa patologije z drugim. Čeprav ima Hrvaška kot politični subjekt (ali morda tudi ne) antifašistične korenine, ki pa ji same po sebi ne zagotavljajo moderne suverenosti, in čeprav se manjšina oklepa neke humanistične miselnosti, ki bi lahko vodila v pristno protikapitalistično politiko, vse tri razsežnosti, ki so posledica brezpogojnega sprejetja kapitalizma, v osnovi delujejo proti politizaciji družbe. Pustijo namreč, da družba razpade v procesu lastne fragmentacije, ki se v danem primeru deli tako etnično kot razredno .
Skratka, odnos med Evropsko unijo (kot nadnacionalne organizacije, ki ščiti interese kapitala) in hrvaško prevladujočo senzibilnostjo lahko razumemo kot odnos med zlim psihiatrom in psihotičnim pacientom, pri čemer prvi svoje lastno družbeno tkivo, ki ga požira kapital, zdravi tako, da prepričuje drugega, naj bo zdrav toliko časa, kolikor bo njegov pacient. Ali povedano drugače, toliko časa, kolikor se bo takšna patološkost racionalizirala, častila in predstavljala kot avtentična kultura, bo travma, ki je posledica te patološkosti, še bolj prisotna, kapitalizem pa znova potrjen kot edini mogoči sistem. Užitek v travmi prek procesa njegove intenzifikacije monopolizira samo definicijo etičnega v kulturi, ki v tej travmi prepoznava svojo osnovno identifikacijsko matrico.
Viri:
Marina Gržinić, »From Transitional Postsocialist Spaces to Neoliberal Global Capitalism«, v: Third text, letn. 21, št. 5, Routledge, London 2007, str. 563–675.
Šefik Šeki Tatlić je teoretik iz Sarajeva, ki pripravlja doktorat na Fakulteti za sociologijo, Univerza v Zagrebu.
Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.
