.pdfIZJEMA: SODOBNA UMETNIŠKA SCENA IZ PRIŠTINE
Razstava IZJEMA: Sodobna umetniška scena iz Prištine, ki sta jo organizirali Kontekst in Napon, kulturno-umetniški nevladni ustanovi iz Beograda in Novega Sada, je bila najprej predstavljena v Muzeju sodobne umetnosti v Vojvodini v Novem Sadu (od 22. januarja do 5. februarja 2008). Četudi se je srbska desnica negativno odzvala nanjo in jo po večini napačno interpretirala, razstava ni bila deležna večjih izgredov in nasilja. Ko je napočil čas za njeno ponovno odprtje, tokrat v Galeriji Kontekst v Beogradu 7. februarja 2008, pa je bila še pred njenim odprtjem istega dne s silo prekinjena. Na razstavi so predstavljeni albanski umetniki mlajše generacije s Kosova: Artan Balaj, Jakup Ferri, Driton Hajredini, Flaka Haliti, Fitore Isufi Koja, Dren Maliqi, Alban Muja, Vigan Nimani, Nurhan Qehaja, Alketa Xhafa, in Lulzim Zeqiri. Kustosi so Vida Knežević, Kristian Lukić, Ivana Marjanović in Gordana Nikolić.
Eduard Freudmann in Ivana Marjanović
IZJEMA POTRJUJE PRAVILO
Razstavo Izjema: Sodobna umetniška scena iz Prištine v Novem Sadu je 22. januarja 2008 otvoril Bojan Kostreš, predsednik skupščine avtonomne province Vojvodine (LSV – Zveza socialnih demokratov iz Vojvodine). V svojem govoru je izjavil, da so kosovski umetniki dobrodošli v Novem Sadu, ne glede na to, ali je Kosovo samostojna pokrajina ali le del Srbije. Sledili so siloviti napadi s strani predstavnikov reakcionarnih strank (DSS – Demokratska stranka Srbije in SPS – Socialistična stranka Srbije), ki nista bili neposredno vključeni v drugi krog predsedniških volitev v Srbiji. Da bi se zaščitil, je Kostreš po napadih zavzel znani srbski nacionalistični pristop in povedal: »Dejstvo, da so kosovski in albanski umetniki prišli v Novi Sad, pomeni, da se čutijo državljani Republike Srbije.« Zatem je Radikalna stranka izrabila razstavo za svojo volilno kampanjo v televizijski reklami, ki je nagovarjala gledalce z naslednjim besedilom: »Razstava slavi grozovitosti, ki so jih albanski teroristi zagrešili na Kosovem.« Na to se je skliceval tudi predsedniški kandidat Nikolić, ki je razstavo uporabil kot argument proti svojemu nasprotniku Tadiću v dvoboju na srbski nacionalni televiziji v času največje gledanosti. Drugi krog srbskih predsedniških volitev pa je potekal prav med eno in drugo otvoritvijo razstave v Novem Sadu in Beogradu (3. februarja 2008). »Zmerni« in »zahodno usmerjeni« kandidat Boris Tadić (DS – Demokratska stranka) je na volitvah z dvema odstotkoma glasov več premagal ultra-nacionalističnega nasprotnika Tomislava Nikolića (SRS – Srbska radikalna stranka). Februarja je bilo ozračje v Srbiji zelo napeto, saj naj bi Kosovo 17. februarja napovedalo neodvisnost. Štiri dni po predsedniških volitvah 7. februarja je bila otvoritev razstave v Beogradu nasilno prekinjena. Naslednji dan sta Mestna občina in srbsko Ministrstvo za kulturo sklicala tiskovno konferenco, na kateri sta obsodila ta dogodek in povedala, da je bil »Beograd vedno odprto mesto in bo tako tudi ostalo«, hkrati pa sta se sklicevala na »osnovna načela strpnosti, spoštovanje kulturne raznolikosti, svobodo govora in umetniškega izražanja«. Kljub takim izjavam sta obe instituciji zavrnili podporo razstavi, češ da to ni v njuni pristojnosti, pač pa v pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve. Če potegnemo črto pod celotno zadevo, lahko rečemo, da je celotna srbska politična scena nasprotovala razstavi; vsi tisti, ki so se vključili v dogajanje, so razstavo napadali (SRS, SPS, in DSS) ali pa dogodka sploh niso komentirali (DS). Podporne izjave so bile redke in še te samo s strani manjših strank, kot sta denimo G17 plus in LDP (Liberalna demokratska stranka); podpora razstavi pa je prišla s strani večine nevladnih organizacij. Prvi novinarski odzivi po otvoritvi v Novem Sadu so bili presenetljivo pozitivni – v rumenem tisku je bil dogodek celo vključen »med priporočene dogodke dneva«. Zatem so beograjski mediji stopili v napad. Najprej so obsodili politika, vpletenega v to zadevo (Kostreša), in institucijo (Muzej sodobne umetnosti v Vojvodini), tik pred otvoritvijo v Beogradu pa še organizatorje razstave (kuratorje in nevladne organizacije). Mediji se niso zanimali za koncept in vsebino razstave, še manj za kontekstualni prostor dialoga in refleksije, ki naj bi ga razstava na novo vzpostavila. Medije je zanimal le škandal, ki ga lahko razstava vzpostavi. Prav zaradi tega so načrtno izpostavili delo Face to Face Drena Maliqija, ki predstavlja dvojno podobo Elvisa Presleya kot kavboja, umetnika Andyja Warhola, sopostavljeno dvojni podobi Adema Jasharija, vodje UÇK (Kosovska osvobodilna vojska). Jashari velja za borca za svobodo v Albaniji in za ikono na Kosovem, v Srbiji pa za terorista in vojnega zločinca. Razstavljena Jasharijeva slika in ogorčenje, ki ga je le-ta sprožila, je povzročilo histerične in sovražne odzive srbske družbe. V običajni nacionalistični terminologiji je bila razstava označena kot dogodek, ki »slavi albanske separatiste in teroriste«. Predstavniki strokovne in nestrokovne javnosti, kot so denimo nacionalistični nogometaši, so v medijih slavili uničevalce razstave v Beogradu, jih povzdigovali, hkrati pa so obsodili kuratorje in organizatorje razstave, da so ti proti Srbiji in zato krivi izdaje.
Prvi znak možnih nasilnih napadov je bila javna zahteva Združenja premeščenih oseb iz Kosova in Metohije, naj se razstava v Novem Sadu zapre. Ti so hkrati zagrozili, da bodo poslali svoje člane, ki bodo pomagali zapreti razstavo, če organizatorji ne bodo upoštevali zahteve. Medtem so skrajno desno usmerjeni spletni forumi napovedali, da bo razstava prepeljana v Beograd, in že kovali načrte, kako jo uničiti. Dan pred otvoritvijo razstave v Beogradu je klerofašistično gibanje Otačastveni pokret Obraz (Gibanje za dostojanstvo domovine) pozvalo »vse srbske patriote, da se udeležijo razstave […] in albanskim separatistom in njihovim beograjskim pajdašem pokažejo, kaj [patrioti] menijo o umetniških in političnih ciljih take manifestacije«. Uro in pol pred otvoritvijo razstave 7. februarja se je množica 300 fanatičnih članov gibanja Obraz, nogometnih huliganov in drugih nacionalističnih sil zbrala na ulicah okrog galerije. Policija je intervenirala, da ne bi napadli galerije (sočasno pa je tudi obiskovalcem onemogočila vstop v galerijo in udeležbo na otvoritvi). Kljub temu je izgrednikom uspelo udreti v razstavni prostor in raztrgati Maliqijevo umetniško delo. Eden od njih je prekinil otvoritveni govor, zavzel podij in imel sovražni govor, v katerem je diskreditiral sodelujoče umetnike, organizatorje pa obtožil, da so izdali domovino in človeštvo. Kazal je kamen, s katerim je želel uprizoriti po vsej državi razširjen kliše kamenjanja, ki le potrjuje neciviliziranost Albancev. Policija ga je odstranila in organizatorjem naročila zapreti razstavo še pred njenim uradnim odprtjem. Naslednji dan so bila steklena vrata galerije razbita. Ker je bila galerija pod policijskim nadzorom, so bili storilci pridržani in preiskani. Policija je od njih zahtevala, da se direktorju galerije opravičijo za svoja dejanja.
Če na ta dogodek gledamo širše, bi lahko dejali, da so imeli policisti pri celotnem dogajanju aktivno vlogo. Medtem ko so policijske enote na eni strani preprečile drhali vstop v galerijo in napad nanjo, pa so na drugi strani dovolile izgrede ob otvoritvi, na osnovi česar so policisti od organizatorjev zahtevali, da se razstava zapre. Policisti niso le dovolili, da so se vandali prebili skozi nadzorovano ograjo in uničili umetniško delo, ampak kljub svoji številni prisotnosti v galeriji med motenjem otvoritvenega govora niso intervenirali; pri tem pa so se navkljub številnim prošnjam, da intervenirajo, sklicevali na svobodo govora. Zato se je direktor stavbe, v kateri je galerija, strinjal, da se razstava zapre. Pri tem je upošteval nasvet policije, da »ti ne morejo več zagotavljati varnosti obiskovalcem in organizatorjem«. Policisti so zatem nasilno pregnali obiskovalce in prisilili direktorja k podpisu dogovora, da se odpoveduje odprtju razstave. Naslednji dan so policisti najprej zahtevali odstranitev razstavljenih del, vidnih skozi okna galerije, zatem pa vseh del, ki naj bi jih odpeljali v obsežnem policijskem spremstvu, kar kaže na jasen poizkus prestrašiti organizatorje, da si v prihodnje razstave ne bi upali ponovno postaviti in odpreti.
Za konec velja poudariti štiri točke:
Prvič, da je razstava sprožila ponovno uprizoritev represivne politike, ki jo je Srbija že desetletja izvajala na Kosovem.
Drugič, pokazalo se je, da je del srbske družbe, ki se ima za »demokratično«, pravzaprav talec nacionalističnega konsenza, zato je bila nemočna v trenutku, ko je bilo treba ukrepati in zavzeti pozicijo.
Tretjič, srbsko kulturno politiko oblikujejo ultra-nacionalistične sile, izvaja pa jo nasilna drhal, ki jo podpirajo tudi same uradne institucije Republike Srbije.
Četrtič, Jasharijevo podobo, ki naj bi bila vzrok negodovanja in ki naj bi sprožila histerično škandalozno kampanjo, bi pravzaprav lahko zamenjala katera koli druga podoba na razstavi, saj je bil povod za sovražne odzive in slepo uničevanje bolj v tem, da so odlično artikulirane pozicije sodobne umetniške scene iz Prištine obrnile na glavo in dobesedno izničile kulturno-rasistične stereotipe o »neciviliziranem albanskem narodu«; tako so umetniki vrnili udarec reakcionarnim srbskim silam in predstavili drugačno podobo o Kosovem.
Za več podatkov o dogodku in medijskem odzivu glej: www.kontekstgalerija.org
Eduard Freudmann je umetnik, ki živi na Dunaju in v Beogradu ter poučuje na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. V sodelovanju z Jeleno Radić končuje film o incidentih, ki jih je sprožila razstava Izjema – sodobna umetniška scena iz Prištine.
Ivana Marjanović je soustanoviteljica galerije Kontekst iz Beograda ter sokuratorka programa galerije. Trenutno dela doktorat na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Živi in dela v Beogradu in na Dunaju.
Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.
Ana Vujanović v sodelovanju z akterji Druge scene
BREZ IZJEME!
Po besedah kuratorjev (Vide Knežević, Kristiana Lukića, Ivane Marjanović in Gordane Nikolić) »razstava preizprašuje vlogo vladajočih kulturnih hegemonij, nacionalnih in spolnih identitet v polju vizualne umetnosti, ki jih določajo balkanska partikularnost, doktrine omejene suverenosti, konflikti zaradi globalnih varnostnih zavezništev, nacionalizmov, pogojev in posledic evroatlantske integracije in krepitev kapitalizma«. V omenjeni izjavi ni ničesar provokativnega in subverzivnega, kar bi namigovalo, da ne gre za običajno, politično korektno sodobno umetniško razstavo, ki podpira lokalne specifičnosti in razlike v multikulturnem svetu. A vendar v tem primeru temu ni tako.
Na žalost že samo dejstvo, da albanski umetniki razstavljajo svoja dela v Srbiji, sproža polemične odzive v lokalnem kulturnem in družbenem kontekstu. S takšno predpostavko moramo začeti že, če upoštevamo dejstvo, da je bila razstava zaprta še pred njeno otvoritvijo. Obenem menimo, da je treba za razumevanje incidenta, ki se je zgodil v galeriji Kontekst, upoštevati dva ključna dejavnika trenutnih političnih razmer v Srbiji. Prvi je ta, da je bilo odprtje razstave predvideno nekaj dni po srbskih predsedniških volitvah, na katerih je s samo 2-odstotno prednostjo pred kandidatom desne opcije zmagala demokratska stranka, drugi pa je bila 17. februarja napovedana razglasitev neodvisnosti Kosova s strani kosovskega parlamenta. Srbski predsednik Tadić, predsednik vlade Koštunica in predsednik srbskega parlamenta Dulić so 11. februarja izjavili, da Srbija ne bo sprejela enostranske razglasitve neodvisnosti. V takih kritičnih makro-političnih razmerah je bilo medijsko poročanje o dogodku v zvezi z razstavo neuspešno, kar sicer ni nič novega. S točno določenim političnim načrtom a brez vsakršne odgovornosti za javni diskurz so mediji odigrali ključno vlogo pri ustvarjanju ozračja napetosti in deljenega mnenja javnosti, ki so jo prisilili, da se opredeli ZA razstavo (Evropo, demokracijo, strpnost, internacionalizacijo) ali PROTI razstavi (kar pomeni za Srbijo, nacionalizem, ohranjanje zgodovine, nacionalni ponos in proti evroatlantski integraciji in strpnosti). Tak omejen in sramoten razkol, ki je nastal zaradi pomanjkljivih in neustreznih pojasnil oziroma nepopolnih informacij o razstavi, je na večer otvoritve povzročil izbruhe nasilja.
Med otvoritvijo so člani domovinskega gibanja »Obraz« (Ponos) in drugi skrajni desničarji s silo prekinili otvoritveni govor. Dobesedno so napadli galerijski prostor. Eden izmed njih je vstopil v galerijo s kamnom v roki in grozil kuratorjem razstave, medtem ko so drugi uničevali umetniško delo Face to Face Drena Maliqija. Srbski slikar Čalija je agresivno prekinil otvoritveni govor in začel opominjati na srbske žrtve in begunce s Kosova, od organizatorjev pa zahteval prekinitev odprtja razstave. Policija je morala ukrepati; zaprla je ulice, kjer se nahaja galerija in s tem preprečila obiskovalcem vstop v galerijo. Tik pred otvoritvijo razstave pa je ocenila, da umetnikom, kuratorjem in obiskovalcem ne more zagotoviti varnosti. Zato se je direktor prostora, kjer se nahaja galerija, odločil zapreti razstavo. Pomembno je poudariti, da je gibanje »Obraz« skrajno nacionalistično in desničarsko gibanje, ki ga je leta 2005 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Srbije razglasilo za ilegalno »fašistično organizacijo«.
Ker lokalni mediji javnosti niso priskrbeli zadostnih informacij o delu, ki je predmet sporov, bomo o njem spregovorili v nadaljevanju. Face to Face je vizualna instalacija, temelječa na reapropriaciji znanega dela Andya Warhola, ki kot množični mediji v obliki jumbo plakatov upodablja Elvisa Presleya, ameriško pop ikono. Ta postopek izgradnje dela je značilen za sodobna umetniška dela, ki jih zgodovinar umetnosti in nekdanji sodirektor Palaisa de Tokyo Nicolas Bourriaud uvršča v »post-produkcijo«. Maliqi prevzame Warholov način dela, naredi kopijo njegovega Presleya in ga primerja s podobo aktualne ikone kosovskih Albancev: Adema Jasharija. Delo obravnava medijske reprezentacije, vprašanja nacionalizma na Balkanu, mit o ameriško-albanskih prijateljskih odnosih in spektakularizacijo vsakega segmenta sodobnega družbenega življenja v »družbi spektakla«. Po avtorjevih besedah delo predstavlja družbeno realnost, v kateri je Jashari zares pop ikona. Zato bi tudi nestrokovnjaki na področju sodobne teorije umetnosti morali vedeti, da ne gre za »razstavo reklamnega plakata Adema Jasharija« in da se tega plakata ne more primerjati z domnevno »razstavljenim plakatom Arkana v Prištini«. Naše prepričanje pa podpirajo tudi nekateri komentarji na spletnih forumih in blogih, da bi odgovorna in ustrezna razlaga preprečila nasilje in javnosti omogočila premisliti in oceniti razstavljeno delo. Žal so namesto tega mediji samovoljno manipulirali z dekontekstualiziranimi informacijami in na ta način razstavo pripeljali na raven sramotnega političnega škandala.
Mnogi akterji javne scene, organi oblasti in aktivisti nevladnih organizacij so se odzvali po incidentu. Kuratorji razstave so javno zahtevali od Ministrstva za kulturo Republike Srbije in Sekretariata za kulturo v Beogradu, da reagirajo in obsodijo nasilno dejanje ter da dovolijo odprtje razstave Izjema. Aktivisti nevladnih organizacij za človekove pravice so povečini zahtevali kaznovanje in javno obsodbo vandalov in se pri tem sklicevali na »Evropske vrednote«, kot sta strpnost in demokracija. Druga scena (http://drugascena.org), t. i. neodvisna kulturno-umetniška scena iz Beograda, v kateri sodeluje tudi galerija Kontekst, obsoja državo in mestne oblasti, ker se niso dovolj odločno odzvali na dogodek, še zlasti pa obsoja ravnanje policistov na samem kraju dogodka in se sprašuje, koga ta pravzaprav ščiti – obiskovalce in umetnike pred zločinci ali zločince pred zakonom. Druga scena je odprla tudi razpravo o vlogi množičnih medijev, v kateri jih ostro obsoja neodgovornega in nezanesljivega podajanja informacij o razstavi in razstavljenih delih. Zainteresirani občani, kulturni delavci in umetniki iz Srbije, ki menijo, da državne institucije ne smejo dovoliti nacističnoklerikalnim organizacijam, da vodijo kulturno politiko države, so ustanovili spletno peticijo za odprtje razstave Izjema. Peticija je bila poslana na Ministrstvo za kulturo Republike Srbije, Sekretariat za kulturo v Beogradu. V njej se zahteva, da takoj in neposredno podprejo organizatorje in omogočijo odprtje razstave (www.petitiononline.com/odstupi/petition.html). Podporo smo prejeli tudi s strani mnogih akterjev regionalne in mednarodne kulturne scene, ki so podpisali peticijo in pomagali širiti informacije o nastali situaciji v svet. Četudi večina misli, da umetnost ni sposobna načeti kritičnih vprašanj v javnosti ali da so primeri, ko umetniška dela sprožijo tako široko javno debato, redki, pa ta primer kaže, da je problematizacija glavnih družbenih vprašanj skozi umetnost vendarle mogoča, pa čeprav morda ne na pričakovan način. Ob vsem tem je najpomembnejše razumeti, da do zaprtja razstave ni prišlo samo zaradi vsebine razstave, saj si beograjska javnost razstave sploh ni imela možnosti ogledati in si o njej ustvariti mnenja. Glavno vlogo pri vsem tem so odigrali množični mediji in njihov sistem reprezentacije, ki pozablja na odgovornost in stremi k spektakularnosti. Prav tako pomembno je razumeti – in s tem zaključujemo naš kritičen pregled dogodkov – da nasilno zaprtje razstave ni bilo zgolj naključje, eksces, izjemni primer, ki je zarezal v običajno družbeno realnost Beograda. Ne! Gre za SIMPTOM, ki kaže na pomanjkanje svobode javnega govora, vsakodnevno nasilje nad življenjem, globok razkol v družbi (med liberalci in nacionalisti, kjer ni kritične leve pozicije) in prikazuje napadalen in sramoten uradni javni diskurz, ki ne omogoča pogajanj o družbenem subjektu, to pa se tiče prav nas. Izjema tukaj ni dovoljena. In s tem dejstvom se moramo soočiti.
Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.
