.pdfSubhabrata Bobby Banarjee
ŽIVI IN PUSTI UMRETI: KOLONIALNE SUVERENITETE IN MRTVI SVETOVI NEKROKAPITALIZMA
Besedilo je bilo objavljeno na Borderlands ejournal, letn. 5, št. 1, maj 2006.
V tem besedilu razlagam pojem nekrokapitalizma skozi razpravo o sodobnih oblikah organizacijske akumulacije, ki vključujejo razlastitev in podreditev življenja moči smrti. Na podlagi Agambenovih (1998, 2005) in Mbembejevih (2003) teorij analiziram, kako so določene sodobne kapitalistične prakse prispevale k tej podreditvi življenja. Izpostavil sem nekatere ideološke ureditve nekrokapitalističnih praks in analiziral, kateri družbeni odnosi so zaradi teh praks prekinjeni in uničeni. Problematiziram tudi organizacijo in upravljanje globalnega nasilja ter raziščem pojav privatizirane vojske in njeno funkcijo v tako imenovani vojni proti terorju.
Trgovino je treba voditi in vzdrževati ter jo ščititi z lastnim orožjem.
Trgovine ni mogoče vzdrževati brez vojne, kakor tudi vojne ne brez trgovine. Današnji čas zahteva, da splošno trgovino upravljate z mečem v lastnih rokah.
Jan Coen, generalni guverner nizozemske Vzhodnoindijske družbe, 1775.
1. Zgornji navedek je iz okrožnice, ki jo je Jan Coen napisal svojim uslužbencem potem, ko je bil imenovan za generalnega guvernerja nizozemske Vzhodnoindijske družbe. Coen daje napotke, kako naj se v zmagoslavnem času ustanovitve tedaj najverjetneje prve multinacionalne korporacije na svetu – v mislih imam razvpito Vzhodnoindijsko družbo – upravlja trgovina. V času evropskih kolonialnih osvajanj je ta družba osvajala trge, uničevala konkurenčnost, si zagotavljala poceni surovinske vire, sklepala strateška zavezništva, skratka, ravnala je natanko tako, kot nas o tem 200 let pozneje učijo učbeniki. Kolonialne osvajalne prakse Britanskega imperija v 19. stoletju so vključevale tako prisvajanje kapitala kakor tudi trajno uničenje proizvodnih zmogljivosti v kolonialnih deželah – »tehnološka premoč« britanske tekstilne industrije je denimo res posledica izumov, ampak hkrati tudi sistematičnega uničevanja lokalne industrije v Indiji in nenazadnje uvajanja novih strategij, ki so osvajalcem zagotavljale konkurenčnost: najboljšim bengalskim tkalcem so rezali prste, biharske kmete so prisili v pridelavo indigovca, trgovali so z afriškimi sužnji, ki so brezplačno delali na bombažnih poljih v ZDA (Dutt, 1970; Shiva, 2001: 34).
2. V tem besedilu raziskujem posledice upravljanja splošne trgovine »z mečem« v današnji globalni ekonomiji. Tovrstno upravljanje splošne trgovine poskušam razložiti na podlagi analize specifičnih kapitalističnih praks oziroma tistega, kar na splošno imenujemo doktrina neoliberalizma. Natančneje: analiziram, kako v politični ekonomiji delujejo različne oblike moči – institucionalna, materialna in diskurzivna – ter nasilje in razlastitev, ki iz teh oblik izhajata. Na podlagi Agambenovih (1998; 2005) in Mbembejevih (2003) teorij razvijem pojem nekrokapitalizma, izhajajočega iz pojma nekropolitika, ki jo Achille Mbembe opredeli kot »sodobne oblike podreditve življenja moči smrti« (Mbembe, 2003: 39). Menim, da nekatere sodobne kapitalistične prakse prispevajo k »podreditvi življenja moči smrti« v različnih kontekstih, na primer pri upravljanju globalnega nasilja in pri vse večji uporabi privatizirane vojske v tako imenovani vojni proti terorju. Če je bil simbol nekdanje suverene oblasti meč, želim raziskati učinke trgovine z mečem in njene moči pri ustvarjanju živih in mrtvih svetov v sodobni politični ekonomiji. Katere so tiste sodobne kapitalistične prakse, ki si podrejajo življenja? Kakšno vlogo igrajo nekrokapitalistične prakse pri organizaciji in upravljanju globalnega nasilja? Katere ideološke ureditve ustrezajo nekrokapitalističnim praksam? Ob razvijanju pojma nekrokapitalizem bom poskušal odgovoriti na ta vprašanja.
Trgovina z mečem in nekrokapitalistične prakse
Ali se spomnite zgodb o vaši neusmiljenosti brez primere?
O zločinih Vzhodnoindijske družbe v času, ko je bila na oblasti?
O času, ko ste oropali vsak voz,
medtem ko je indijsko bogastvo izginjalo v nič?
Vi, ki ste tkalcem sekali palce
in jame polnili s hladnimi trupli?
Indijska industrija je bila v senci smrti –
in kakšne grozovite smrti! V vaših rokah!
Josh Malihabadi, Sinovom Vzhodnoindijske družbe.
3. Malihabadi, član skupnosti progresivnih piscev med vojno za neodvisnost Indije, je napisal to pesem kot sarkastičen odziv na poziv britanske vlade Indijcem, da se na začetku druge svetovne vojne udeležijo vojne proti Nemčiji (Mir in Mir, 2006). Britanija se je nemudoma odzvala, prepovedala je pesem in ukinila Malihabadijev časopis. »Senca smrti« se nanaša na sistematično uničenje indijske lokalne tekstilne industrije s strani Vzhodnoindijske družbe, ki si je hotela pridobiti trge za tovarne v Manchestru. Vzhodnoindijska družba in Britanski imperij sta tako svoje bogastvo utemeljila na nasilju, pohabljanju, suženjstvu in smrti. V času trgovskega kapitalizma je na račun razvrednotenja človeških življenj naraščala vrednost kapitala. Tako je na primer leta 1757, ko so v London prispele novice o francoskem porazu in zavzetju bengalske trgovske postaje Chandannagore s strani angleške Vzhodnoindijske družbe, na londonski borzi cena delnic slednje poskočila za 12 odstotkov (Singer, 2004). V 250 letih se ni veliko spremenilo: decembra 2004 je borzni tečaj družbe Armor Holdings, večnacionalne korporacije s sedežem v ZDA in enega mnogih zasebnih vojaških podizvajalcev v Iraku na Wall Streetu, dosegel najvišjo vrednost, potem ko je ameriška vlada naznanila, da bo podeljevala pogodbe za obnovo Iraka. V obeh primerih so vpleteni vojska, nasilje in jemanje življenj in v obeh primerih gre za specifične kapitalistične odnose, ki omogočajo akumulacijo profita, kar je bil primarni cilj s strani imperija pooblaščene korporacije, ki je bila dejavna v 18. stoletju in se je razvila v multinacionalno korporacijo 20. stoletja.
4. Naj pojasnim uporabljeno terminologijo: termina kolonializem in imperializem sem ponekod uporabil kot sinonima, drugod pa z različnim pomenom. Imperializem pojmujem kot sklop teorij in praks, ki jih razvije vladajoče velemestno središče, da bi prek njih vladalo oddaljenim ozemljem, in sicer s silo, političnimi sredstvi ali z gospodarsko, družbeno in kulturno odvisnostjo. Doyle (1986: 45) opredeli imperij kot »formalni ali neformalni odnos, v katerem ena država nadzoruje dejansko politično suverenost neke druge politične družbe. To lahko doseže s silo, političnim sodelovanjem, z gospodarsko, družbeno ali s kulturno odvisnostjo«. Kolonializem, ki je skorajda vedno posledica imperializma, vključuje ustanovitev kolonij na obrobnih ozemljih. V postkolonialni dobi s terminom kolonializem (ali neokolonializem) mislim na kontinuiteto evropskega kolonializma, ki je opustil tradicionalne mehanizme širjenja meja in nadzora nad ozemlji, ohranil pa je politični, ekonomski in kulturni nadzor. Termin kolonializem na primer uporabljam, da potrdim sokrivdo kolonialnih odnosov v današnjih odnosih moči med območji prvega in tretjega sveta. Konec imperijev in neposredno kolonialno vladanje ne pomenita konca imperializma, saj je njegove sledi še danes zaslediti v »splošni kulturni sferi, v specifičnih političnih, ideoloških, gospodarskih in družbenih praksah« (Said, 1993: 8). Tradicionalna politika moči – vojaška moč, diplomacija in razvoj orožja – je vstopila v dobo »geoekonomije«, kjer zmagovalce in poražence globalne ekonomije določajo zasebne entitete, ki jih podpirajo države (Luttwak, 1999). Kot trdi Said (1993), akumulacija in obogatitev nista edina cilja imperializma ali kolonializma. Njuna ideološka podstat temelji na prepričanju, da ozemlja in ljudje dejansko »zahtevajo in prosijo za gospostvo kakor tudi za z njim povezane oblike znanja«.
5. Da sta kapitalizem in smrt v medsebojni povezanosti, ni nič novega: v svoji prvi knjigi Kapital je Marx (1867: 926) zapisal: »Če je denar prišel na svet s prirojenim krvnim madežem na eni strani lica, potem je kapital podolgem in počez prežet s krvjo in umazanijo.« Zgodnje kapitalistične prakse novačenja delovne sile so temeljile na nasilju, ki je bilo pogosto zakonsko dovoljeno. Kmetom je bila npr. odvzeta zemlja, kar jih je prisililo v klateštvo, ki pa je bilo zakonsko prepovedano, zato so bili klateži »tepeni, ožigosani, zakonsko preganjani na naravnost groteskne načine, da bi se naučili discipline, ki jo je zahteval mezdni način dela« (Marx, 1867: 899). Grozodejstva kolonializma so poleg izkoriščanja delovne sile vključevala še rasno razločevanje – Marx denimo kolonialistične kapitalistične prakse v Afriki opiše kot prakse »iztrebljanja, zasužnjevanja prvotnega prebivalstva in njihovega pokopavanja v rudnike [...] ter spreminjanja Afrike v prizorišče trgovinskega lova na temnopolte« (Marx, 1867: 915). V analizi Marxovih metafor, povezanih s smrtjo, krvjo in vampirji, Neocleous (2003) vleče vzporednice med kapitalom in smrtjo ter trdi, da gre pri Marxovi kritiki politične ekonomije za »politično ekonomijo mrtvih«. Na različnih mestih v knjigi Kapital Marx obravnava kapital kot »mrtvo delo« in ga postavlja nasproti »živemu delu«. V tem odnosu vlada kapitalistično pravilo, ki propagira »neodvisnost pogojev dela nad delavci [...], prevlado stvari nad človekom, mrtvega dela nad živim« (Marx, 1867: 989).
6. Toda namesto da smrt zreduciramo zgolj na razlikovanje med različnimi oblikami dela bodisi v kolonialističnem ali velemestnem kontekstu, je treba nekrokapitalizem razumeti kot prakso, ki operira na podlagi vzpostavitve kolonialne suverenosti, in kot način, kako se suverenost vzpostavlja v zdajšnji politični ekonomiji, kjer je prav zaradi izrednega stanja omogočena izpeljava poslov s smrtjo. Prav zato se je treba vprašati, kako kolonialna suverenost ustvarja izredna stanja, ki spodbujajo nekrokapitalistične prakse.
7. Agamben se opre na Schmittovo definicijo suverenega kot »tistega, ki odloča o izrednem stanju« (1998: 17), in trdi, da prek izrednega stanja suvereni »ustvarja in zagotavlja pogoje, ki šele omogočajo veljavnost zakona«. Odstopanje od pravila ali ustvarjanje precedenčne situacije je dejansko »že vključeno v normalno delovanje zakona prav zato, ker mu ta situacija ne pripada«. Ne pripadati nekemu redu stvari, dejansko pomeni pripadati mu le kot izjema. Zato je »izjema tisto, kar ne more biti vključeno v celoto, ki ji pripada, in ne more pripadati celoti, iz katere je vselej že izključeno« (Agamben, 1998: 25). Če citiram Agambena (2005: 51): »V vsakem primeru izredno stanje določa prag, kjer so meje med logiko in prakso zabrisane in kjer čisto nasilje brez razuma uresničuje izrekanje brez vsake prave reference. Osnovna naloga teorije izrednega stanja ni le, da pojasni, ali ima ta pravno osnovo ali ne, pač pa da določi pomen, kraj in načine njenega razmerja do zakona.«
8. Izredno stanje omogoča izvajanje nasilja v tem nekrčljivem prostoru, kjer je zakon začasno razveljavljen. V tem suverenem prostoru je nasilje drugačno od nasilja, ki ga za vzdrževanje zakona izvaja država: nasilje v izrednem stanju ohranja zakon tako, da tega začasno ukine. Suverena moč in njena sposobnost, da razglasi izredno stanje, je pravzaprav vez med nasiljem in zakonom, ki hkrati vzpostavljata in razveljavljata pravno državo v procesu določanja življenja, kar Benjamin (1978) imenuje golo življenje. Pojem golo življenje je odločitev o tem, kaj je življenje, ali, kot trdi Agamben, gre za suvereno odločitev – za izredno stanje. Golo življenje se razlikuje od političnega ali kulturnega življenja. Suverena moč pri določitvi izrednega stanja izključuje golo življenje iz političnega, kar se kaže v tem, da postane proizvodnja golega življenja imperativ politike. Prav to izredno stanje, ki je suverena moč in definira, kar Agamben poimenuje »odnos prepovedi ali zanemarjanja«, ustvarja golo življenje, ki je lahko vključeno v politično le na osnovi svoje izključitve, ki se dogaja s suvereno prepovedjo ali zanemarjanjem.
9. Na podlagi pojmov iz antične rimske zakonodaje Agamben (1998: 27) razvije pojem homo sacer ali sveti človek – »[človek], ki se ga lahko ubije, a ne more biti žrtvovan«. V starem rimskem pravu je homo sacer označeval ljudi, katerih smrt bogovom ni predstavljala nobene vrednosti, zato se jih ni smelo žrtvovati, ampak le ubiti, ne da bi bil storilec za to kaznovan, saj so bila njihova življenja brez družbene vrednosti. Homo sacer je zasedal prostor tako zunaj (in zato tudi znotraj) božjega in pravnega zakona; sveti človek je bil objekt in ne subjekt suverene moči, bil je »nemi nosilec golega življenja, oropan jezika in političnega življenja, ki ga omogoča prav jezik« (Gregory, 2004: 63).
10. Agamben pokaže, kako suverena moč vpliva na proizvodnjo golega življenja v različnih kontekstih: v koncentracijskih taboriščih, poskusih nacističnih zdravnikov na internirancih, v trenutnih razpravah o evtanaziji, razpravah o človekovih pravicah in pravicah beguncev. Suverena odločitev o vzpostavitvi izrednega stanja pomeni moč odločanja o vrednosti življenja, torej o tem, da se življenje lahko ubije, ne da bi to veljajo za kaznivo dejanje. Usmrtitev umsko in fizično nezmožnih ljudi med nacističnim režimom se je upravičevalo, češ da gre za prekinitev življenja »brez vrednosti«, življenja, »ki ga ni vredno živeti«. Suveren je torej tisti, ki odloča o vrednosti življenja in »ima moč, da odloči, kdaj življenje izgubi politični pomen« (Agamben, 1998: 142). Četudi življenje v deklaraciji o človekovih pravicah velja za sveto, pa je v resnici le predmet politične odločitve, izpostavljeno biomoči (Foucault, 1980). V kontekstu vojne proti terorju, ki je del neoliberalne ekonomije, se izvajanje biomoči kaže v tipu suverene oblasti, ki močno vpliva na tiste, katerih življenja so odvisna od vojne proti terorju, kakor tudi na tiste, katerih življenja se konstituirajo kot golo življenje v ekonomiji vojne proti terorju.
11. Sicer pa o suvereni moči in biomoči ni dovolj govoriti le v kontekstu neoliberalne ekonomije, še zlasti ko gre za vojno proti terorju. V neoliberalni ekonomiji kolonija predstavlja večji potencial za ustvarjanje profita, saj prav ta prostor, kot trdi Mbembe (2003: 14), predstavlja trajno izredno stanje, kjer je suverenost uporaba moči izven zakona, kjer je »mir v resnici prevzel podobo vojne brez konca« in kjer se nasilje lahko izvaja v imenu civilizacije. Toda te oblike nekropolitične moči, ki jo Mbembe razbira v kontekstu zasedbe Palestine, ustvarjajo dobesedno »mrtve svetove, nove in edinstvene oblike družbenega obstoja, kjer je širša populacija izpostavljena takim življenjskim pogojem, v katerih so tam živeči ljudje pravzaprav živeči mrtveci« (Mbembe, 2003: 40). Država, v kateri se vzdržuje nenehno vojno stanje, je natanko tisti prostor, ki omogoča ustvarjanje profita bodisi na podlagi izkoriščanja tamkajšnjih virov bodisi zaradi zasebne vojske ali pa prek izvajalskih pogodb za obnovo uničenega ozemlja.
Suverena oblast izvaja nekromoč nad mrtvimi svetovi, kar pomeni, da ima dobesedno pravico ubijati ali pravico »civilizirati«, kar naj bi bila »dobronamerna« oblika moči, ki zahteva uničenje neke kulture, da lahko »ljudi reši pred samimi seboj« (Mbembe, 2003: 22). To prizadevanje rešiti ljudi pred samimi seboj je seveda retorika, ki jo uporablja ameriška vlada tako v vojni proti terorju kot v vojni v Iraku.
12. Poskušajmo zdaj nekropolitiko razumeti v ekonomskem kontekstu. Montag (2005: 11) trdi, da ko se nekropolitika začne ukvarjati s produkcijo smrti ali podrejanjem življenja moči smrti, tedaj govorimo o nekroekonomiji – o prostoru, kjer te »pustijo umreti ali te potisnejo v smrt«. Montag raziskuje odnos trga do življenja in smrti ob branju knjig Wealth of Nations in Theory of Moral Sentiments Adama Smitha. Po Montagovi interpretaciji Smitha je »groza smrti tista, ki zastruplja srečo [...], ki medtem ko prizadene in razžali posameznika, brani in ščiti družbo« (citat iz Montaga, 2005: 12). Če bi družbeno življenje temeljilo zgolj na nebrzdanih lastnih interesih, potem bi strah pred kaznijo ali smrtjo, ki ga vsiljuje pravni sistem, nadziral prekomerni interes posameznikov; v nasprotnem primeru bi ljudje preprosto kradli, napadali in ubijali za materialno bogastvo. Potemtakem, kot trdi Smith, je univerzalnost življenja pogojena s partikularnostjo smrti, s proizvajanjem življenja na račun smrti, pri čemer prepletanje političnega in ekonomskega ustvarja potrebo po uveljavitvi pravice do ubijanja. Trg kot »konkretna oblika univerzalnega« postane tako »prava oblika univerzalnosti življenja«, ki v določenih trenutkih zahteva, da se »pusti umreti«. Ali če povzamemo Montagovo teoretično postavko: »Smrt ustvarja pogoje za življenje; z nekakšno nevidno roko smrt vzpostavlja trg na takšen način, da ta lahko podpira življenje. Smrt partikularnega je nujna za proizvajanje univerzalnega življenja. Trg reducira in racionalizira življenja: ne samo, da dovoljuje smrt, ampak zahteva, da jo suverena moč kakor tudi tisti, ki utrpijo smrt, dovolijo. Z drugimi besedami, od slednjih zahteva in jih poziva, da si dovolijo umreti. Poleg figure homo sacer, ki se jo lahko brez kazni ubije, imamo še eno figuro, katere smrt je nedvomno manj spektakularna od smrti prve in ni deležna spominske ali žalne slovesnosti: to je figura, ki se počasi ali hitro ubije za dobro razumnosti in ravnovesja trga, ne da bi bil storilec za to kaznovan« (Montag, 2005: 15). Montag razvije teorijo o nekroekonomiji, kjer država postane glavni povzročitelj nasilja: v tem scenariju lahko država prisili v smrt »tiste, ki si ne dovolijo umreti« (Montag, 2005: 15). Montagov pojem nekroekonomije – kot se zdi – prek logike trga univerzalizira pogoje revščine. V nadaljevanju pa se bom bolj osredotočil na ustvarjanje mrtvih svetov v kolonialnih kontekstih prek zarote med državami in korporacijami.
13. Če države in korporacije v kolonialnih kontekstih delujejo tandemsko in pri tem ustvarjajo izredna stanja in izvajajo nekromoč, ki jim omogoča ustvarjanje dobička iz mrtvih svetov, ki jih vzpostavljajo, potem nekroekonomija ne upošteva specifičnosti kolonialnih kapitalističnih praks. V tem pogledu bi lahko dejali, da je nekrokapitalizem proizvod nekropolitike in nekroekonomije kot praksi akumulacije, ki ju specifični ekonomski akterji – npr. multinacionalne korporacije – izvajajo v kolonialnih kontekstih in ki vključujeta razlastitev, smrt, mučenje, samomore, suženjstvo, uničenje življenjskih pogojev in splošno upravljanje nasilja. Gre za novo obliko imperializma, ki se je naučil »bolje upravljati«. Kolonialna suverenost se lahko vzpostavi tudi v območjih metropole, kjer lahko nekrokapitalizem operira v izrednih stanjih: primeri takih izrednih stanj so centri za begunce v Avstraliji (Perera, 2002) in cele regije v (post- ali neo-) kolonialnih deželah Srednjega Vzhoda ali Afrike.
Kolonialni nekrokapitalizem
14. Temeljna lastnost nekrokapitalizma je akumulacija na podlagi razlastitve in ustvarjanja mrtvih svetov v kolonialnem kontekstu. Zgodovinski kontekst sodobnih praks akumulacije na podlagi razlastitve, nasilja in smrti sega v zgodnja leta evropskega kolonializma. Za razliko od stare ideologije, ki je svoj imperij širila pod pretvezo civiliziranja, je ideologija novega imperija, ki je odražala potrebo po kolonialni modernosti, ponudila ekonomska pojma napredka in razvoja, ta pa sta privedla do oblike kapitalističnega imperializma. Vojaška moč, ki je običajno služila za širjenje ozemlja in trgovsko konkurenco, je sedaj prevzela bolj dvoumno vlogo brez določenega cilja (Wood, 2003). Kolonialna ekspanzija, še zlasti s strani Velike Britanije, se je upravičevala z uporabo zasebne lastnine, ko se je na primer »korist« kmetijske proizvodnje primerjala z »izgubo« pri lovu in nabiralništvu. Premoč zasebne lastnine nad politično suverenostjo je bila prepoznavni znak kapitalističnega imperializma pri univerzalizaciji pojmov vrednosti. John Locke je denimo trdil, da je bila »nerazvita« Amerika pripravljena na kolonizacijo, ker en ar zemlje v Ameriki, ki je bil enako rodoviten kot en ar zemlje v Angliji in tudi enake »dejanske vrednosti«, v resnici ni bil »vreden niti 1/1000 ara zemlje v Angliji, pa čeprav bi upoštevali ves dobiček, ki bi ga Indijanec dobil, če bi bila zemlja ocenjena in prodana tukaj« (citat iz Wood, 2003: 143, poudarjeno tudi v originalu).
15. Imperij je s svojim razvojem v popolno ekonomsko hegemonijo postal več kot le vojaško osvajanje ozemelj. Imperializem je postal »gospodarski sistem zunanjih investicij, prodrl je na trg in prevzel nadzor nad njim in nad viri surovin« (Williams, 1976: 159). Preobrazba evropskega kolonializma v novi »imperializem brez kolonij« je terjala tudi prisilne ukrepe in surovo nasilje, ki ga je pogosto spremljal tajni dogovor s postkolonialističnimi političnimi elitami v nekdanjih kolonialnih deželah, kjer so lokalne države predstavljale lokacije moči za kapitalistično akumulacijo. Namesto da bi pomenila »smrt nacionalne države«, je globalizacija kot oblika kapitalističnega imperializma odvisna od sistema več držav, ki so zahtevale novo doktrino »ekstraekonomskega, še zlasti pa vojaškega nasilja« (Wood, 2003: 151). Sposobnost uporabiti ekstraekonomsko nasilno moč spominja na »operacijo Neskončna vojna«, tj. na »vojno stanje«, kakor ga opredeli Hobbes, ki trdi, da »ne gre za stanje dejanskega bojevanja, ampak le za znano predpostavko, saj ni zagotovil, da bi vseskozi verjeli v nasprotno«. Potemtakem »neskončni imperij, ki ne pozna ne meja ne ozemelj, zahteva neskončno vojno stanje. Nevidni imperij pa zahteva neskončno vojno in novo vojno doktrino, ki bi to upravičila« (citat iz Wood, 2003: 161).
16. Ustvarjanje novih izrednih stanj je orožje, ki služi ideološkemu arzenalu imperija, kjer je vsiljevanje ekonomskih odnosov na prvem mestu, pa četudi je za to treba uporabiti grobo silo. Pravica do vladanja se upravičuje »s pravico ali celo dolžnostjo, da se ustvari menjalna vrednost« (Wood, 2003: 157). Ekonomska premoč, ki trgom omogoča nadzorovanje večine imperialističnega dela, daje kolonialnim državam še večje pristojnosti in moč. Če si imperializem razlagamo kot konstelacijo gospodarskih odnosov, postane podrobnejša analiza razpona odnosov (kot so odnosi med nacionalnimi državami, mednarodnimi institucijami in korporacijami) pomembna naloga, s katero razkrijemo imperializem, ki je prisoten v sedanjih institucionalnih procesih in strukturah. Upravljanje z mednarodnim finančnim kapitalom v kontekstu imperializma postane pomembno v svoji hegemonični institucionalizaciji prek Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Svetovne trgovinske organizacije. Torej so konflikti med severnimi in južnimi deželami v mnogih mednarodnih trgovinskih forumih kakor tudi protesti kmetov in delavcev v revnih državah sveta zaradi pravic do lastnine in virov običajno primerno označeni kot antiimperialistični boji.
17. Nekrokapitalistično zavzetje družbenega vključuje nove načine vladanja, ki se utemeljujejo na pravilih korporacijskega racionalizma in se uporabljajo pri upravljanju nasilja, družbenega konflikta in mnoštva. Noben konflikt, ki se postavlja po robu najvišjim zahtevam kapitalistične racionalnosti – gospodarski rasti, povečanju profita, produktivnosti, učinkovitosti in podobnega – ni sprejemljiv. Korporacijska racionalnost neizogibno zavrne, prevzame ali marginalizira interese, ki bi utegnili ogroziti njene koristi. Prav ta racionalnost omogoča državi kot celoti in ekonomiji, ki delujeta vzajemno, da prodreta v civilno družbo in javno sfero v večjem obsegu, kar ima za posledico tehnokratske imperative, ki ne le da diktirajo način dela, ampak tudi »izobraževanje, pogoje bivanja, zdravstveno oskrbo, kulturno ponudbo, prehrambeno industrijo in celo medsosedske odnose« (Boggs, 1986: 28). Z delovanjem diskurzivne in institucionalne moči se ta sistem zavezništva med trgom in državo postavlja nad družbo in njene tekmujoče družbene dejavnike, medtem ko prikriva svojo ključno vlogo v procesu akumulacije. Pred več kot sedemdesetimi leti sta Berle in Means (1932: 357) napovedala naslednje: »V prihodnosti bodo ekonomske organizacije, ki jih danes poznamo kot korporacije, ne le izenačene z državo, ampak jo bodo mogoče celo izpodrinile in se uveljavile kot dominantna oblika družbene organizacije.« Ta prerokba nas je začela preganjati v času neoliberalizma, kjer je kolonizacija družbenega s pomočjo ekonomije postala hegemonična. Kot poudarja Harvey (2005), poskusi reorganiziranja družbene sfere v prvem kapitalističnem svetu so odvisni od naraščajočih militarizmov doma in v tujini. Ti so najpogosteje odvisni od starejših oblik moči, ki so temeljile na rasnem razločevanju.
18. Nove ekonomske doktrine terjajo tudi nove vojaške doktrine. »Širjenje demokracije in kapitalizma«, ki sta temelja ameriške zunanje politike, vključuje tudi operacijo Neskončna vojna, »novo imperialno hegemonijo, ki usmerja globalno ekonomijo, s katero upravlja več držav, in ki zahteva vojno brez konca« (Wood, 2003: 71). Neskončna vojna ne pomeni nujno tudi neskončnega bojevanja: prisilni mehanizmi kapitala zahtevajo, da se zagotavljajo neskončne možnosti za vojno. Če za trenutek odmislimo problem združljivosti demokracije in kapitalizma, bi lahko trdili, da je ameriška zunanja politika »širjenja demokracije in kapitalizma« nova oblika imperializma. Medtem ko ameriška zunanja politika zadnjih sedemdeset let »širi demokratične vrednote«, je resnica pravzaprav ta, da zunanjepolitične odločitve propagirajo tržno znamko ameriške liberalne demokracije, ki skuša ustvariti globalni sistem, »temelječ na potrebah privatnega kapitala, vključno z zaščito zasebne lastnine in prostega dostopa na trge« (Hertz, 2001: 78). »Neskončna vojna« ima presunljivo genealogijo na zahodu. Woodrow Wilson je leta 1907 zapisal: »Ker se trgovina ne meni za nacionalne meje in proizvajalec želi imeti svet le kot tržišče, mu mora slediti tudi narod s svojo zastavo in porušiti je treba vrata vseh držav, ki se temu upirajo. Koncesije, ki si jih zagotovijo finančniki, bodo morale biti zaščitene s strani državnih ministrov, pa čeprav to lahko pomeni izvajanje nasilja nad nasprotujočo suvereno oblastjo. Kolonije je treba osvojiti ali na novo ustvariti, da se bo lahko izkoristilo vsak uporaben kotiček tega sveta [...]. Seme vojne v današnjem svetu temelji na industrijski in trgovinski tekmovalnosti« (citat iz Katz, 2006). Deklaracijo Woodrowa Wilsona, da »je treba svet narediti varen za demokracijo«, si je treba razlagati v luči neke vrste tržnega fundamentalizma in nasilja, ki določata parametre demokracije. Ameriški tip liberalne demokracije, kjer so multinacionalne korporacije nosilci demokratičnih vrednot na ozemlja tretjega sveta, je povsem zmožen delovati v avtoritarnih režimih – pravzaprav je to celo zaželeno, če le-ti dovolijo tržno ekonomijo. Demokratična pojma, kot sta pravica do zasebne lastnine in pravna država, sta nedotakljiva, za razliko od drugih aspektov demokracije, kot so »množična participacija, aktivna civilna družba, regularne svobodne in pravične volitve, ki so le izbirne možnosti in v resnici ničvredne« (Hertz, 2001: 80).
19. Kadar neprimerne oblike demokracije ogrozijo kapitalizem ameriškega tipa, kot se je izkazalo v primeru demokratično izvoljenega venezuelskega predsednika Huga Chaveza, se lahko ustvari izredno stanje, da se upravičijo vojaški prevrati (še danes ni povsem znan obseg ameriške politične in vojaške vpletenosti v poskus odstranitve Chaveza, saj je zunanje ministrstvo dokumente označilo kot zaupne, češ da gre za zadeve nacionalne varnosti) ali politični umori, ki jih podpira »verski radijski evangelist« Pat Robertson. Na nacionalni televiziji je Robertson zahteval Chavezovo usmrtitev, da bi njegovo deželo rešil pred »komunizmom in muslimanskim ekstremizmom« (povezava z »muslimanskim ekstremizmom« v Venezueli se zdi precej nenavadna, še zlasti, ker je v Venezueli manj kot 0,5 odstotkov muslimanskega prebivalstva). V eni izmed oddaj je Robertson povedal: »Imamo možnost, da ga odstranimo, in napočil je čas, da to tudi storimo. Ne potrebujemo nove vojne za 200 milijard dolarjev, da se znebimo še enega nasilnega diktatorja. Bistveno lažje je najeti nekaj tajnih agentov, ki bodo opravili ta posel. Predvsem pa je to ceneje, kot začeti še eno vojno [...], in menim, da zaradi tega ne bomo ob naftne pošiljke« (USA Today, 2005).
20. Medtem ko je ameriška vlada izrazila odklonilno stališče do Robertsonove izjave (ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je medijem jasno povedal: »Mi takih stvari ne počnemo«), pa ta vseeno poudarja odnos med nafto (Venezuela je peta največja izvoznica nafte v svetu, ZDA pa odkupi 60 odstotkov njene celotne proizvodnje) in kapitalistično akumulacijo, ki poteka skozi razlastitve in smrti preko političnih umorov in vojn. In da bo odnos med trgi in vojno še jasnejši: predsednik Bush je v poskusu, da bi izrazil svojo zaskrbljenost glede sunkovitega upada turizma in letalskih potovanj po napadih 11. septembra, letalskim uslužbencem povedal, da »je ena prednostnih nalog te vojne potujočim povedati: Vkrcajte se« (citat iz Gregory, 2004). Da bi se ameriški turisti »vkrcali«, da bi uživali na počitnicah, spodbujali turistično tržišče in ohranili službe v letalskem poslu, morajo nekateri umreti kot homo sacer v izrednem stanju izven nacionalnega in mednarodnega prava.
21. Če je bila trgovina z mečem očitno aktivno delujoča v času imperija, pa se v postkolonialnem času nasilje nadaljuje na bolj zastrt način, največkrat s soudeležbo političnih elit nekdanjih kolonij. Ongova (2005) razvije pojem »dozorela oblast«, s katerim opiše, kako so nekatere države Jugovzhodne Azije, poznane kot »azijski tigri«, vstopile na globalni trg s pomočjo vladnih političnih strategij in vojaške represije. Njene raziskave o globalizaciji v Indoneziji in Maleziji so pokazale, da se je interakcija med državami in transnacionalnim kapitalom odražala v pristranskem ravnanju države s populacijo, ki je že tako rasno, etnično, spolno, razredno in regionalno fragmentirana, kakor tudi v rekonfiguraciji moči in oblasti v rokah transnacionalnih korporacij, ki delujejo v posebnih izvoznih brezcarinskih conah. Neoliberalni obrat v teh regijah sledi drugačni logiki, kjer se igra med trgom in državo kaže na različnih ravneh suverenosti: nekatera področja ekonomije so pod močnim državnim vplivom, drugim pa vladata trg in tuj kapital. Državna suverenost je razpršena, ker globalni trgi in kapital skupaj z vlado ustvarjata izredna stanja, kjer se izvajajo nasilje in umori. Državna represija proti uporni populaciji in separatističnim gibanjem je pogosto pod vplivom tržnih sil: kot trdi Ongova (2005), ozemlja so očiščena upornikov (»izobčenih državljanov«), da se pridobijo koncesije za predelovanje lesa, gradnjo naftovodov, rudnikov in jezov. Na ta način nekrokapitalizem ustvarja izredna stanja, kjer »so demokratične pravice ujete v politično sfero«, medtem ko se na drugih področjih dalje izvajajo oblike gospostva, izkoriščanja in nasilja (Wood, 2003: 80).
Podizvajalci vojne proti terorju: korporativni bojevniki in privatizirana vojaška industrija
22. V nadaljevanju bom analiziral, zakaj lahko najemanje podizvajalcev v vojni proti terorju beremo kot nekrokapitalistično prakso. Nobeno tržno blago ne pozna tako dolge in krvave zgodovine, ki vključuje razlastitve, kolonialna osvajanja, vojaške prevrate, vojne, korupcijo, globalno politiko in moč, kot to velja za nafto. Ta že od začetka 19. stoletja predstavlja enega največjih svetovnih poslov. V letu 2006 je bilo na svetovnem seznamu petnajstih največjih korporacij Fortune 500 šest naftnih družb, ki so med prvimi zares multinacionalnimi korporacijami moderne dobe. Korporacijske strategije naftnih družb so nerazrešljivo povezane z nacionalnimi strategijami vlad kakor tudi z globalno politiko in močjo. Nafta je namreč eden glavnih krivcev za grozodejstva, ki se dogajajo na Srednjem Vzhodu, saj je bilo tamkajšnje ozemlje že v tridesetih letih dvajsetega stoletja razdrobljeno v nacionalne države za potrebe kolonialnih in imperialističnih sil, danes pa zaradi »vojne proti terorju« v Iraku in drugod vse bolj spominja na trajno izredno stanje.
23. Imperialna moč, vojaška oblast, ekonomski interesi in kapital so vsi vpleteni v vojno proti terorju. Čeprav nafta morda ni bila edini vzrok za zasedbo Iraka, pa nikakor ni naključje, da sta bili pri pohabljanju in plenjenju v Bagdadu v prvih dneh zasedbe tega ozemlja edini dve stavbi, ki ju je varovala ameriška vojska, ministrstvo za notranje zadeve in ministrstvo za nafto. Pretok kapitala znotraj in zunaj Iraka pušča sledi smrti in uničenja, ki jim sledi obnova. Ena od mnogih ključnih odločitev, sprejetih v povojnem Iraku na več zasedanjih med ameriškimi in britanskimi državnimi funkcionarji ter nestabilno iraško začasno »vlado«, je bila vzpostavitev »iraškega nacionalnega kongresa«, ki je privatiziral iraško državno industrijo in obnovitvene pogodbe dodelil večinoma ameriškim in britanskim korporacijam (Gregory, 2004). Medtem ko je v celotni državi razglašeno izredno stanje, je kolonialna kartografija na novo razdelila Bagdad v cone. V »zeleni coni«, kjer ima sedež začasna upravna koalicija, vlada izredno stanje znotraj izrednega stanja – to je »ameriški Bagdad«, kot ga je v intervjuju za Washington Post poimenoval neki prevajalec, ki je zaposlen v zeleni coni: »Počutim se, kot da nikoli ne bi zapustil Amerike. Tukaj strežejo arašidovo maslo, jastoga in sladoled. Mobilni telefon ima omrežno kodo 914 (White Plains, New York). Na televiziji vrtijo oddajo Monday Night Football in ljudje govorijo angleško« (citat iz Gregory, 2004: 247).
24. Povsem drugačna sta življenje in smrt ljudi, ki jim ni bilo usojeno živeti v zeleni coni, ampak v območjih, ki so pod njeno upravo. Ponovna kolonialna razdelitev Bagdada v cone glede na stopnjo varnosti ima različne učinke na tam živeče ljudi. Kljub porastu števila mrtvih in živih mrtvecev v Iraku se strahovita igra štetja trupel še kar nadaljuje: med pisanjem tega besedila je bilo v Iraku ubitih 2742 koalicijskih vojakov – od tega je bilo 2526 ameriških. Število iraških civilnih žrtev tega konflikta pa ni tako natančno: po ocenah več agencij naj bi se število gibalo med 38.475 in 42.889 (Iraški popis žrtev, 2006). Ko je general Tommy Franks dal razvpito izjavo »Mi ne štejemo trupel«, je seveda mislil, da štejejo le trupla, ki kaj veljajo. Franksova izjava je potrditev tistega, kar Pugliese (2006) opisuje kot »nasilne asimetrije, ki delujejo pri različnem vrednotenju človeških življenj«. Sklicujoč se na internetno stran, kjer je podana statistika žrtev v Iraku, Pugliese (2006) to stanje ostro problematizira: »Medtem ko so imena newyorških žrtev terorističnega napada 11. septembra 2001 od prvega do zadnjega zabeležena na spominski plošči, so iraške civilne žrtve prepuščene elektronski napravi za štetje trupel, ki beleži le število anonimnih žrtev [...]. Kaj se dogaja v tem spektralnem kibernetičnem prostoru, označenem s številčnico od minimuma do maksimuma? Kaj pomenijo te razlike v številkah? Kdo zaseda ta mrakobni prostor, zaznamovan z začasno ustavljenim zevom mrtvih in tistih, ki to niso? V tem brezobličnem prostoru so iraški mrtveci hkrati nemrtveci, ali bolje rečeno, izgubljene duše, ki jim je odvzeta vsaka, tudi najmanjša možnost obstoja.«
25. Poleg iraških civilistov je še ena kategorija ljudi, ki se ne uvršča v to, kar Pugliese (2006) imenuje »nekrološki tabelarni mehanizem« – število ubitih zasebnih pogodbenikov. Najemanje podizvajalcev je ključna strategija, ki se uporablja v vojni proti terorju. Trenutno je v Iraku približno 140.000 ameriških vojakov. Druga največja vojaška skupina, ki so jo najela zasebna vojaška podjetja, šteje 21.250 vojakov; v primerjavi z 8500 člani britanskih čet, ki je drugi najštevilčnejši nacionalni kontingent (Singer, 2004). Zasebni pogodbeniki upravljajo zapore v Gvantanamskem zalivu in Iraku. Haliburton, Bechtel in drugi večji ameriški pogodbeniki so dobili pogodbe vredne več milijonov dolarjev za zagotavljanje varnosti na tem območju in za njegovo obnovo. Ti v zameno (največkrat nelegalno) pripeljejo na tisoče delavcev s Filipinov, iz Nepala, Pakistana, Indije in s Šrilanke, da namesto ameriških delavcev opravljajo »najnizkotnejša opravila«, kot je to umazano in nevarno delo poimenoval neki ameriški nadzornik (Phinney, 2005). Ubitih je bilo na stotine »državljanov tretjega sveta«, pri tem pa Pentagon vodi natančno evidenco o številu ubitih ameriških vojakov, število žrtev tretjega sveta ali civilnih žrtev pa ostaja neznano. Delovni pogoji, v katere so potisnjeni delavci, so izkoriščevalski, saj delodajalci zmanjšujejo stroške tako, da nudijo le najosnovnejše delovne pogoje. Delavci tretjega sveta ne prejemajo plačila za nadure in niso deležni enakih ugodnosti kot ameriški delavci. Najosnovnejše obroke morajo uživati na prostem pri 60 stopinjah Celzija, medtem ko ameriški delavci skupaj z vojaki uživajo v kulinaričnih dobrotah v klimatiziranih menzah. Rasna mednarodna delitev dela je dobičkonosna strategija korporacij, ki najemajo tuje podizvajalce v vojni proti terorju in skrbijo za obnovo Iraka. Nekrokapitalistična praksa je utelešena v telesih živečih in mrtvih državljanov tretjega sveta, ki niso upoštevani ne v statističnem popisu žrtev ne v poročilih množičnih medijev o vojnih žrtvah v Iraku. Njihovo delo prinaša koristi imperialistični suvereni oblasti, njihova smrt pa ne šteje nič več kot smrt iraških civilistov, ki prav tako umirajo za ceno nekrokapitalizma (ali pa, po besedah Pentagona, so samo »stranska škoda«).
26. V zadnjih letih naraščata tako trend najemanja tujih podizvajalcev za vojno kot tudi število zasebnih vojaških podjetij na globalni ravni (Singer, 2004). Privatizirana vojaška podjetja so poslovne korporacije, ki nudijo različne vojaške storitve, vključno z bojnimi operacijami, strateškim načrtovanjem, varovanjem zasebnega premoženja, podporo in usposabljanjem. Gre za globalno industrijo, ki zajema vse kontinente razen Antarktike. V zadnjih letih so bila ta podjetja dejavna v Angoli, Demokratični Republiki Kongo, Etiopiji, Sudanu, Alžiriji, na Slonokoščeni obali, v Keniji, Ugandi, Liberiji, Kamerunu, Nigeriji, Ekvatorialni Gvineji, Kongu-Brazzaville, Senegalu, Somaliji, Namibiji, Sierri Leone, Zambiji, na Hrvaškem, v Bosni, Albaniji, Makedoniji, na Kosovem, v Rusiji, Azerbajdžanu, Armeniji, Kazahstanu, Čečeniji, Georgiji, Savdski Arabiji, Kuvajtu in drugih zalivskih državah, Papui Novi Gvineji, na Filipinih, v Indoneziji, na Haitih, v Kolumbiji in številnih latinskoameriških državah (Singer, 2004). Medtem ko so te regije prizorišče operacij omenjenih podjetij, pa se njihov glavni sedež – kar sploh ne preseneča – nahaja v velemestnih središčih, kot so London, Pariz, Berlin in New York.
27. Današnje nacionalne države so svojo moč ustvarile na podlagi izkoriščanja »zasebnega nasilnega trga« (Singer, 2004: 20). Zaupni odnos med kolonialnimi oblastmi in najetimi zasebnimi korporacijami ni bistveno drugačen od današnjih privatiziranih vojaških korporacij in imperialnih oblasti. Vzhodnoindijska družba je v splošnem slovarju iz leta 1751 na primer opisana takole: »Eden od razlogov, da je nizozemska Vzhodnoindijska družba postala tako uspešna, najbogatejša in najvplivnejša od vseh znanih družb, je ta, da je povsem samozadostna ter kar prevzeta s suverenostjo in z gospostvom. Po mili volji in z lastno avtoriteto vzpostavlja mir in neti vojne, upravlja pravičnost, ustvarja kolonije, gradi utrdbe, mobilizira vojsko, vzdržuje številne vojske in garnizije, oskrbuje mornarice in na ta račun bogatí« (citat iz Singer, 2004: 34). Suverenost, ki je bila s kolonialnimi listinami podeljena korporacijam, se je preusmerila v zasebno sfero v obliki privatizacije suverenosti na ozemljih, kjer so danes dejavna privatizirana vojaška podjetja. Pravica privatiziranih vojaških podjetij do odločanja o življenju in smrti, »varovanja« zasebnega premoženja in prisvajanja rudnikov (kot se to dogaja v različnih afriških državah) je danes že vključena v obliko sodobnega korporacijskega združenja. Glede na vrsto dejavnosti, ki jih opravljajo privatizirane vojaške sile, bi moralo biti njihovo dejansko delovanje bolj transparentno. Singer (2004) ocenjuje, da ima industrija 100 milijard dolarjev letnega prometa, ki naj bi se do leta 2010 podvojil. Privatizirane vojaške sile ponudijo svoje storitve le najvišjemu ponudniku: nacionalnim državam, drugim multinacionalnim korporacijam, mednarodnim organizacijam in nevladnim organizacijam. To bi utegnilo imeti naravnost smešne posledice: privatizirana vojaška sila bi bila najeta za vojaško operacijo na določenem ozemlju, kjer bi bilo treba uničiti »sovražnika«, spet drugič pa bi jo lahko najel drug ponudnik, da bi na istem ozemlju »ščitila« ljudi, ki jih je pred tem pobijala. Prav to se je zgodilo v Angoli (Singer, 2004). Nekaj industrijskih lobijev poskuša celo privatizirati sistem mirovnih operacij Združenih narodov in se pri tem sklicujejo na neoliberalno mantro, češ da bodo storitve tako hitrejše, cenejše in učinkovitejše kot v javnem sektorju. Privatizacija vojne in miru je danes postala stvar poslovnih odločitev: korporacije bodo pri izbiri strategije vselej upoštevale donosnost. Joseph Heller je bil resnično daljnoviden, ko je pisal knjigo Catch 22, v kateri major Milo Minderbinder pove: »Iskreno povedano, zares bi rad videl, da bi se država povsem umaknila iz vojne in vse skupaj prepustila zasebni industriji.«
28. Zasebni pogodbeniki so bili prav tako vpleteni v mučenje ujetnikov v iraškem zaporu Abu Ghraib. Tako najeti izvajalci del kot tudi ameriški vojaki so bili obtoženi udeleženosti pri mučenju, poleg tega pa je v ZDA veliko civilnih tožb zoper zasebne pogodbenike in vlado v zvezi z zlorabo pripornikov (McKelvey, 2005). Če država lahko muči in ubija, ker ji suverena moč omogoča, da ustvarja izredno stanje, kakšne bodo posledice kaznovanja zasebnih korporacij za nasilje, ki ga izvajajo? Moja teza je, da izredno stanje, ki se ustvari z vojno proti terorju, pomeni privatizacijo suverenosti, ki pa je pogoj za razvoj nekrokapitalizma.
29. Organizacija in upravljanje nasilja na globalni ravni brišeta razlike med javnimi in zasebnimi ponudniki varnosti. Država je glavna podpornica in zaščitnica nekrokapitalističnih praks, vendar pa so različne ameriške multinacionalne korporacije vojno proti terorju strateško uporabile sebi v prid: vlada naj bi jim zmanjšala davke v okviru t. i. spodbujevalnega paketa ukrepov, hkrati pa naj bi s tem paketom omejila zakonske možnosti za tuje državljane, ki želijo na ameriška sodišča vložiti tožbe proti multinacionalnim korporacijam zaradi kršenja človekovih pravic.
»Vključevanje« javnih sil – kot je policija – s strani zasebnih varnostih podjetij pri varovanju tujega kapitala ustvarja nova izredna stanja, kjer se lahko nemoteno izvaja nasilje, ki ostaja nekaznovano.
Zaključek
30. Če se vrnem na vprašanje, ki sem ga zastavil na začetku tega besedila: teorija o nekrokapitalizmu od nas zahteva, da smo pozorni na specifične kolonialne kapitalistične prakse, ki življenje podrejajo moči smrti. To so prakse, ki upravljajo in organizirajo globalno nasilje prek privatizacije oblasti in ustvarjanja izrednih razmer, kjer se kapital akumulira z razlastitvijo in smrtjo. Debord (1995) je kapitalizem opisal kot »akumulacijo spektaklov« in ne le kot »akumulacijo podob«; kot »družbeni odnos med ljudmi, ki ga te podobe omogočajo s svojo posredovalno vlogo«. Družba spektakla predstavlja podobo sveta, kjer so oblike države in ekonomije prepletene in kjer ima ekonomija status absolutne in neodgovorne suverenosti nad celotnim družbenim življenjem [...], kjer se v vse lahko podvomi, razen v sam spektakel, ki kot tak ničesar ne pove, le to, da »kar se prikazuje, je dobro, in kar je dobro, je vidno« (Agamben, 1993: 79). Potreben je kritično-teoretični pristop, ki se bo zmožen spopasti z nekrokapitalističnimi praksami. Ideologija neoliberalnega tržnega fundamentalizma je tako razširjena, da je postala ravnodušna do empiričnih protidokazov, medtem ko vez med državo in korporacijami ne pušča prostora za »cono brez vojne«. Potrebne so nove teoretične perspektive, ki bodo zmožne na novo premisliti odnos med ekonomijo, politiko in družbo in ki bodo ponudile alternativo nekrokapitalističnim praksam. Mogoče nam vprašanja afriškega romanopisca Ayija Kweija Armaha ponujajo odgovor na to, kako se takoj na začetku soočiti s temi izzivi:
Kako to, da smo postali le ogledalo našega lastnega propada? Koga si želimo, da bi premišljeval o smrti naših ljudi? Komu na čast naj prepevamo o naši agoniji? S kakšnimi upanji? Da bodo tisti, ki nas poskušajo uničiti, naš propad pomirljivo obžalovali ob pogledu na lasten uspeh? (Ayi Kwei Armah, Two Thousand Seasons, str. xiii.)
Viri:
Giorgio Agamben, Homo sacer: Sovereign power and bare life, Stanford University Press, Stanford 1998.
Giorgio Agamben, The coming community, University of Minnesota Press, Minneapolis 1993.
Giorgio Agamben, State of exception, University of Chicago Press, Chicago 2005.
Adolph Berle in Gardiner Means, The modern corporation and private property, Macmillan, New York 1932.
Walter Benjamin, ˝Critique and violence˝, v/in Reflections: Essays, Aphorisms, Autobiographical Writings. Prevod/Translated by E. Jephcott, Schocken Books, New York 1978.
Carl Boggs, ˝The great retreat: Decline of the public sphere in late twentieth-century America˝, v/in Theory and Society, 26, str./pp. 741–780, 1997.
Guy Debord, The society of the spectacle, Zone Books, London 1995.
Michael Doyle, Empires, Cornell University Press, Ithaca 1986.
Rajni Palme Dutt,India today, Navjivan Press, New Delhi 1970.
Michael Foucault, Power/knowledge: selected interviews and other writings, Pantheon, New York 1980.
Derek Gregory, The colonial present, Blackwell Publishing Ltd, Oxford 2004.
David Harvey, A brief history of neoliberalism, Oxford University Press, Oxford 2005.
Noreen Hertz, The silent takeover: Global capitalism and the death of democracy. Arrow, London 2001.
Popis iraških žrtev (2006). http://www.iraqbodycount.net/database. Obiskana dne 10. julij/Accessed 10 July, 2006.
Karen W. Katz, A time to look over President Wilson's shoulder, 2006. http://www.williamlkatz.com/Essays/CurrentEvents/WilsonShoulder.php. Obiskana dne 10. julij/Accessed 10 July, 2006.
Edward Luttwak, Turbo-Capitalism: Winners and losers in the global economy, Orion Books, London 1999.
Karl Marx, Capital: A critique of political economy, letn./Vol. 1, 1867. Prevod/Translated by Ben Fowkes, Harmondsworth, London 1976.
Achille Mbembe, Necropolitics, v/in Public Culture, 15 (1): 11-40, 2003.
Tara McKelvey, ˝Torture Inc.˝, v/in ScenesSeptember/Oktober, September/October, 2005.
Ali H. Mir in Raza Mir, Anthems of resistance: A celebration of progressive Urdu poetry, Roli Books, New Delhi 2006.
Warren Montag, ˝Necro-economics: Adam Smith and death in the life of the universal˝, v/in Radical Philosophy, 134: 7-17, 2005.
Mark Neucleous, ˝The political economy of the dead: Marx's vampires˝, v/in History of Political Thought, 24 (4): 668-684, 2005.
Aihwa Ong, ˝Graduated sovereignty in South East Asia˝, v/in J.X. Inda (ur./ed.) Anthropologies of modernity: Foucault, governmentality and life politics, Blackwell Publishing, Oxford 2005.
Suvendrini Perera, ˝What is a camp?˝, v/in Borderlands e-journal, 1 (1), 2002. http://www.borderlandsejournal.adelaide.edu.au/.
David Phinney, Blood, sweat & tears: Asia's poor build U.S. bases in Iraq, 2005. www.corpwatch.org. Obiskana dne10. julij/Accessed 10 July, 2006.
Joseph Pugliese, ˝Asymmetries of terror: Visual regimes of racial profiling and the shooting of Jean Charles de Menezes in the context of the war in Iraq˝, v: Borderlands e-journal, 5 (1), 2006. http://www.borderlandsejournal.adelaide.edu.au/.
Edward Said, Culture and imperialism, Vintage, London 1993.
Carl Schmitt, Political theology: Four chapters on the concept of sovereignty, MIT Press, Cambridge 1985.
Vandana Shiva, Protect or Plunder: Understanding Intellectual Property Rights, Zed Books, London 2001.
Peter Warren Singer, Corporate warriors and the rise of the privatised military industry, Cornell University Press, Ithaca 2004.
Adam Smith, The theory of moral sentiments, Liberty Fund, Indianapolis 1986.
˝Pat Robertson calls for assassination of Hugo Chavez˝, v/in USA Today, 2005: http://www.usatoday.com/news/nation/2005-08-22-robertson-_x.htm. Obiskana dne10. julij/Accessed 10 July, 2006.
Raymond Williams, Keywords: A vocabulary of culture and society, Fontana Press, London 1976.
Ellen M. Wood, ˝A manifesto for global capital?˝, v/in G. Balakrishnan (ur./ed.) Debating empire, Verso Books, London 2003.
Bobby Banerjee je profesor Strateškega upravljanja in vodja raziskav na International Graduate School of Business, Univerza v Južni Avstraliji. Prizadeva si, da bi ustvaril izredna stanja, ki bodo omogočala kritičen premislek v poslovnih šolah.
Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.
Objavljeno z dovoljenjem avtorja.
© borderlands ejournal 2006
