.pdfReartikulacija
KRITIKA PREDLOGA NACIONALNEGA PROGRAMA ZA KULTURO 2008–2011
Splošno vzeto je Nacionalni kulturni program politični program države v nekem določenem časovnem obdobju na področju kulture in umetnosti. To je strategija promocije nekaterih kulturnih praks in določenih zvrsti umetnosti ali prohibicije nekaterih kulturnih praks in določenih zvrsti umetnosti. Je gola politika, ki pa se na zunaj predstavlja kot seznam kulturnih »vrednot« in estetskih preferenc določene vlade, ki ta dokument predlaga in katerega naj po javni debati in po upoštevanju pripomb iz te debate parlament tudi sprejme. Prav zaradi tega v tem trenutku ni možno drugače intervenirati v lasten kulturno-umetniški ter družbeno-politični prostor, kot z analizo predloga NKP – v našem primeru gre za predlog Nacionalnega programa za kulturo 2008–2011 (v nadaljevanju NKP 2008–2011). Gre namreč za dokument, ki naj bi strateško, torej politično definiral delovanje in cilje države ter njenih resorjev tudi v smislu investicij in infrastrukture v kulturo in umetnost.
Predlog sedanjega NKP 2008–2011 se sicer na prvi pogled začne z benevolentno dikcijo, a se kmalu pokaže, za kaj vladi in resornemu ministrstvu, ki je predlog tudi pripravil, gre – za popolno privatizacijo kulture. Vlada in Ministrstvo za kulturo si kulturo in umetnost lastita predvsem kot poglavitno nacionalno-ideološko identifikacijsko matrico. Sedanji vladni resor za kulturo se ne more izviti iz retorike 19. stoletja prebujanja narodov. Kultura in umetnost sta ujeta v postopke privatizacije, ki so povezani z zaprto strukturo institucij in tudi s politiko prisvajanja in privatiziranja sredstev in pogojev dela ter pomena.
Da je NKP 2008–2011 temeljni strateški dokument na področju kulture in umetnosti, pokaže skorajda vojaško taktična dikcija zasedanja teritorija in vzpostavljanja protektoratov ter zelo nevarnih reorganizacij slovenskega umetniškega in kulturnega prostora. Vse do poglavja o likovni umetnosti je ta vojaška strategija zasedanja teritorija in obračunavanja s »sovražnikom« nekako skrita med vrsticami. Čeprav predlogu NKP 2008–2011 ne uide že zelo znana platforma rasizma in šovinizma, ki se v zadnjem času tako transparentno in povsem nekaznovano ter skorajda normalizirano širi po naši državi, ko gre za neodtujljive človeške in državljanske pravice romske skupnosti. Celotna vladna strategija na tem področju poteka najprej po poti notranje priključitve, ki pa vodi vse do popolne izključitve posameznih družin romske skupnosti. Tako v predlogu NKP 2008–2011 v poglavju Skrb za narodni skupnosti, romsko skupnost, različne kulturne etnične skupine in ranljive skupine lahko preberemo naslednji odstavek: »V zadnjem času zelo aktualne probleme romske skupnosti bo v marsičem urejal zakon o Romih, kulturna politika pa bo morala bolj skrbeti za kulturne dejavnosti, ki lahko bistveno prispevajo k integraciji romskega prebivalstva in oblikujejo njegovo kulturno zavest. Tovrstno spodbujanje je zelo pomembno tudi zato, ker romska skupnost z nekaterimi izjemami premore večinoma le rudimentarne nastavke kulturnega izraza oziroma ustvarjanja.«
Ocena vladnega resorja za kulturo in njenega ministra, ki bo podpisan pod NKP 2008–2011, če ga bodo sprejeli (in ga najverjetneje bodo, saj prav za to pri tem celotnem podvigu gre), je izraz rasistične in šovinistične homofobične pameti v Sloveniji. Izjave, »da romska skupnost z nekaterimi izjemami premore večinoma le rudimentarne nastavke kulturnega izraza oziroma ustvarjanja«, temeljijo ne le na nepoznavanju, nespoštovanju in paternalizmu, pač pa na povsem neposredni hegemonistični drži večinskega naroda v odnosu do manjšinske skupnosti.
V poglavju o likovni umetnosti pa se jasno in neposredno pokaže, za kaj gre pri predlogu programa NKP 2008–2011 – za direktno obstrukcijo likovnega področja, za centraliziran nadzor tistih institucij, ki jih ima vlada za nacionalne, a so preveč sodobne, neodvisne in mednarodne. Predlog predstavi polje likovne umetnosti na način, kot da na področju likovnega ustvarjanja v zadnjem desetletju in več ne bi bilo nič narejenega, ali drugače rečeno, vse, kar je bilo narejeno do sedaj, predlagatelj šteje za nično.
Predlog NKP 2008–2011 je glede likovnega področja zelo preprost (zato bomo tudi sami uporabljali zelo preprosto dikcijo, da ne bi zameglili tega, kar tako prepotentno straši po tej naši dolini šentflorjanski) – zahteva, da se institucija, kot je Moderna galerija, preprosto vrne nazaj v zgodovino, potem ko je v zadnjem desetletju aktivno in pomembno sodelovala pri oblikovanju sodobnosti likovnega polja v Sloveniji (ta zahteva je v predlogu predstavljena s pomočjo zelo podrobno izdelanega načrta). Namesto Moderne galerije predlagatelj predlaga ustanovitev nekakšne »hale za sodobno umetnost«, v kateri po predlagateljevih besedah ne bi imeli več kompetentne ekipe strokovnjakov, ampak neko povsem fragmentarno, nenehno mobilno in hitro izmenjujočo se platformo mladih kustosov itd. A ta občutek fragmentarnosti velja samo pri kadrih te na novo izmišljene institucije, kajti za Moderno galerijo samo, ki bo vrnjena nazaj v zgodovino, se predvideva spoštljiva in iz dikcije predlagatelja visoko strokovna skupina kustosov in sodelavcev, ki se bo končno in dokončno dokopala do te nacionalne institucije. A da zadeve ne bi zopet ušle iz rok, je predlagano rotiranje in mreženje znotraj »hale za sodobno umetnost« možno razumeti le kot sodobno obliko centralizacije skozi popolno fragmentarnost, ki bo uspešno preprečila izoblikovanje kakršnegakoli avtonomnega in konsistentnega koncepta sodobnega ustvarjanja in predstavljanja likovne umetnosti na Slovenskem in v mednarodnem kontekstu.
Mobilnost in pluralnost ter skrb za nove rodove rotirajočih kustosov je moč uzreti samo, ko gre za prostore in dejavnosti, ki za državo niso nacionalnega pomena; torej ko gre za institucije, za katere vladni resor za kulturo meni, da niso nacionalnega in s tem strateškega pomena.
Predlog NKP 2008–2011 se sicer poslužuje sodobnega besednjaka, ki se pojavlja recimo tudi v okviru EU za področje kulture, a način, kako naj s tem besednjakom operiramo v konkretnem prostoru, predpostavlja že vnaprejšnjo hierarhijo med institucijami. Na eni strani imamo tiste, ki se bodo lahko šle »pluralizem«, in tiste, ki so neposredno nacionalne in bodo potemtakem vodene in nadzirane z železno roko. Ta razlika je očitna, ko na primer primerjamo, kaj se bo dogajalo in izvajalo na likovnem področju in na področju uprizoritvenih umetnosti. Na področju uprizoritvenih umetnosti je sodobni ples po vseh teh letih aktivnosti, odmevnosti in prepoznavnosti doma in na tujem predstavljen kot nekaj, kar upa le na študijo, ki bo šele potrdila, da se na področju sodobnega plesa dogaja nekaj zanimivega. Šele na osnovi študije naj bi bili postavljeni elementi za Center sodobnega plesa. Bizarna in sploh ne nenedolžna ugotovitev, ko pa vemo, da je sodobni ples eden od paradnih konjev slovenske sodobne umetnosti, ki se je kljub katastrofalnim infrastrukturnim ne/možnostim razvil v eno najbolj udarnih kulturno- umetniških področij; za to področje ne rabimo študije, saj tukaj ni več kaj dokazovati – pretekla in aktualna produkcija sta še kako trden dokaz upravičenosti omenjenega Centra. Tisto, kar rabimo na področju sodobnega plesa, je le politična ali morda »dobra volja« (če se sklicujemo na ideološko platformo sproščenosti sedanje vlade), ki bi ustvarjalcem in akterjem končno zaupala na osnovi tistega, kar so že pokazali v zadnjih letih, in jim omogočila Center, infrastrukturo in dostojne pogoje dela.
Tukaj se jasno pokažejo interesi države, sortiranje in distribucija, fragmentarnost in umestitev sodobnega plesa ter sodobnih uprizoritvenih dejavnosti v nek medprostor, v čakalnico za bodočnost. Na likovnem področju pa predlagatelj ne rabi nobene študije, da predlaga – upali bi si reči – »vizijo« popolne privatizacije (ki mora izničiti vse, kar je bilo do sedaj narejenega) institucije Moderne galerije skozi retoriko neke na novo prebujene strokovnosti. Za sodobni ples in sodobne uprizoritvene dejavnosti predlagatelj ponuja le študijo ali zavlačevanje, umiranje na obroke, z eno besedo – državi se ne zdi dovolj pomembno podpreti področje sodobnega plesa, ki pa je pomembno uveljavil Slovenijo v mednarodnem kontekstu. Retorika pluralnosti hitro zbledi, ko se lotimo analize materialnih in diskurzivnih mehanizmov, ki natančno pokažejo, da sta pospešena reorganizacija na enem področju in vztrajanje na statusu quo na drugem le plati iste kratkovidne politike.
Na splošno velja, da se predlog NKP 2008–2011 sicer poslužuje bolj ali manj sodobne dikcije, a mu vendarle ne gre za vzpostavitev celovite platforme odprtega in infrastrukturno podprtega sistema delovanja prav na tistih področjih, ki ustvarjajo sodobno kulturno in umetniško dejavnost na Slovenskem. To je možno opaziti na prepotrebnem področju intermedijskih dejavnosti, a kaj ko je jasno, da nova tehnologija sama, brez bolj dodelanega programa in teoretično-kritične platforme, ne bo ustvarila nobenega čudeža. Kvečjemu se lahko kmalu spremeni v priročno sodobno orožje nadaljnjega izkoriščanja umetnikov, kulturnikov in vseh, ki jim je kultura več kot zgodba o visoko estetizirajoči duhovnosti. Nova tehnologija je izjemno pomembna, a tehnologija sama po sebi, brez programa, ne more proizvesti ničesar novega!
Ker je likovno področje v predlogu NKP 2008–2011 »nezavedno stanje« celotne sedanje vladne in ministrske politike na področju kulture in umetnosti, ki je spregovorilo, se še dodatno poglobimo v to, kaj nam sporoča. Na tem področju najdemo formulacije, ki ne samo da ne sodijo v dokument tipa NKP, saj je v predlogu NKP 2008–2011 zadnjih 15 let likovne produkcije na Slovenskem imenovanih kot petnajst let »trajajočega vsiljenega likovnega enoumja«, še več – predstavljajo tesnobno fiziognomijo predlagatelja. Navedena formulacija, ki le »obračunava« z domnevnimi in iz naftalina potegnjenimi »sovražniki« predlagatelja na tem področju, nima kaj početi v dokumentu tipa NKP, ki naj bi podal platformo razvoja, infrastrukturne izboljšave in investicij v naslednjem obdobju. Kot bralci predloga ne vemo, o kakšnem enoumju je tukaj govora, saj gre za ideološko podtikanje iz časov pred domnevnim enoumjem (iz časov socializma). Če temu enoumju dodamo še obtožbo, da je takšno stanje posledica dosedanjega kuratorskega dela na likovnem področju, postane takoj jasno, da pri vsem tem ne gre za vizijo, pač pa za obračun, likvidacijo, reorganizacijo, ali preprosto rečeno, predlagateljevo »čistko« tistih, ki se mu na področju likovne umetnosti ne zdijo spodobni. To pa so tisti, ki po besedah predlagatelja že »petnajst let poneumljajo skozi neokonceptualno snovanje«.
Tako je rezultat pisanja na tem področju paranoidna konstrukcija s strani predlagatelja, ki jo bo treba »urediti« (odstraniti, očistiti, izničiti) prav s pomočjo NKP 2008–2011. Cilje predloga NKP 2008–2011 na področju likovne umetnosti za odstranitev poneumljanja lahko beremo kot priročne ideološke floskule, ki jih avtorizira le tisti, ki jih izreka – Ministrstvo za kulturo.
Odstranitev »poneumljanja« naj bi bila izpeljana skozi reorganizacijo, mreženje, delitev kompetenc itd., v resnici pa si sedanja garnitura na ministrstvu in predlagatelj področja želita samo eno: OBLAST.
Če predlagatelj označi zadnjih petnajst let, torej celotno obdobje od 1992 do 2007, kot ideološko poneumljanje, odpre vsaj dve tematiki. Prvič, Ministrstvo za kulturo RS, ki je predlog NKP tudi naročilo in se pri tem ni obnašalo kot navaden poštni predal, meni, da se je prejšnji zunanji sovražnik naselil v njeno samo notranjo substanco. Neke institucije so se v zadnjih petnajstih letih izmuznile in osamosvojile sedanji oblasti, zato je treba te institucije disciplinirati; a da bi se to zgodilo, zadeve ni možno narediti kot v starih časih, zato je treba ponuditi celotno paleto obskurnih novih infrastrukturnih povezav in celo novo razstavišče, pri čemer ni končana niti obnova Moderne galerije. Ta skrita roka novega nadzora pa ni nekaj, kar se da odsekati od kapitalizma. Drugič, vprašanje je, na čem naj potemtakem sloni ta na novo predlagana reorganizacija likovnega področja. Če svojega temelja ne vidi v neodvisni Sloveniji, ji potemtakem preostane le kontinuiteta s socializmom. Zahteva, da se prekine z enoumnostjo, je pravzaprav bizarna, kajti s tem sta celotna slovenska neodvisnost in petnajst let njene zgodovine predstavljeni kot napaki. Predlog NKP 2008–2011 se torej oklepa starega visokega modernizma, da bi onemogočil sodobnost. Predlog NKP 2008–2011 na področju likovne umetnosti predlaga vizijo, zasidrano v neko atavistično modernistično izkušnjo, kjer so klanske razdelitve in starost prinašale boniteto. Gre za klic po statusu quo generacije, ki pripada preteklosti, a prihodnost je samo v odprti in infrastrukturno podprti platformi: priznanje potenciala sodobnega plesa in tudi sodobnih uprizoritvenih praks ter možnost pridobitve centra za sodobne glasbene tokove in nove produkcije na eni strani ter odprtje likovne scene na drugi. Predlog NKP 2008–2011 za področje likovne umetnosti operira z zastarelim jezikom modernizma in z velikimi zgodbami o nacionalni samobitnosti, ki ni zmožna zaobjeti in premisliti sodobnega urbanega likovnega snovanja.
Na drugih področjih takšnih formulacij ne zasledimo, vsaj ne v taki čisti ideološki in tesnobni obliki. Znotraj te logike lahko prepoznamo prav dva momenta lakanovske psihoanalize, ki jo tukaj lahko vpeljemo, da bi še bolj natančno osvetlili libidinozne procese sedanje oblasti. Gre za tesnobo in nadjaz. In prav ti dve figuri sta poglavitni figuri, ki sta vodili pisanje predvsem o polju likovne umetnosti v predlogu NKP 2008–2011. Za kaj gre pri tesnobi? Tesnoba je tista oblika motnje, ki skuša ob spoznanju, da se realnost kaže kot preveč svobodna, avtonomna, sodobna ali mednarodna, stvari spremeniti ali narediti za mrtve. Tesnoba se izkaže kot gesta, ki skuša realnost povsem zatreti in izničiti. In kaj je tesnoba? Predvsem izraz stanja, ko nam tesnobna figura sporoča, da ji primanjkuje prostora, iz katerega naj pošilja svoje izjave. Predlagatelj likovnega področja je zaradi lastne dejavnosti ali nedejavnosti pravzaprav ostal brez mesta ali institucije, iz katere naj bi govoril. Na ta način je tesnoba le druga stran nadjaza, ki tvori obsceno in nezakonito narobno stran javnega zakona. Nadjaz je povezan z zakonom kot njegova druga stran, kot nesmiseln zakon ali predlog tega zakona!
Tesnoba se pojavi zaradi vdora neznosne odprtosti realnosti same. Tesnobna figura pa ni zmožna korelacije s to realnostjo, zato predlaga rekompozicijo, ki pa je popolno izničenje te realnosti. Zato tesnoba, ki uravnava področje likovnega snovanja v predlogu NKP 2008–2011, zahteva zakonsko ekscesne rešitve. Te pa danes lahko zasledimo tudi na drugih področjih družbenega in političnega življenja.
Morda lahko razpravljamo o NKP kot o mehanizmu, ki ustvarja izredno stanje v kulturi. Do izrednega kulturnega stanja smo prišli sklicujoč se na Walterja Benjamina, saj obstaja razkorak med NKP in tistim, kar se dogaja mimo in onkraj tega programa. Prav za tem, da se kulturo predstavlja kot abstraktno, duhovno področje, ki nima povezave s politiko – čeprav vemo, da je NKP glavno orodje za izvajanje specifične kulturne politike tistih, ki so na oblasti – se skriva hegemonistična funkcija takšnega programa. Zato se predlog NKP 2008–2011 predstavlja kot platforma za izključitev ali prepoved nekaterih določenih kulturnih praks ter prav tako kot platforma za ontologizacijo pogojev produkcije kulture in umetnosti, čeprav vemo, da gre v resnici za jasno definirane materialne in infrastrukturne pogoje in potrebe.
V predlogu NKP 2008–2011 smo tisti drugi, ki nismo predlagatelji, predstavljeni v vlogi gledalcev, potrošnikov, predvsem pasivnih odjemalcev. Na delu so tri strategije, kot jih poimenuje Marina Garcés, ki predava na Šoli za družbene in humanistične vede v Zaragozi. Te strategije imenuje oblike reprezentacijske logike. Prva taka oblika je estetska, kjer je estetika dojeta kot akademska veda lepega in sublimnega, druga pa je morala (vrednote, ki so bele, heteroseksualne, patriarhalne, šovinistične in rasistične). Ko beremo NKP, je jasno, da se ta posredno sklicuje na neko »naturalno« povezavo z narodovo substanco in ne na vse tiste produkcijske, akcijske povezave, ki niso utemeljene na krvnih in plemenskih sorodstvenih povezah.
A vztrajati je treba na nasprotnem, na analizi spremenjenih pogojev kulture in na relaciji kulture do kapitala, kot edinega pravega sorodnika, očeta, brata in delodajalca umetnosti in kulture na Slovenskem. In na koncu je tukaj še psihološka strategija, ki se jo da razbrati kot eno glavnih načel kapitalističnega smisla življenja – naj nam bo kultura le v zadovoljstvo, ki obstaja zgolj kot nasprotje nezadovoljstva, ali drugače povedano, kot nasprotje »nesproščenega« odnosa do narodove substance.
NKP ni samo reprezentacija nekega stanja na področju kulture, pač pa deluje performativno, proizvaja in kodificira neko paradigmo kulture, ki ni le nevarno nacionalna, pač pa tudi nacionalistična (spomnimo se samo, kako definira romsko kulturo). Kritična refleksija NKP je možna edino na način prekinitve s temi nebuloznimi konstrukcijami. Vztrajati moramo na drugačnih pogojih kulturne produkcije v Sloveniji, na drugačnih prostorih, odnosih in sredstvih, ki so že dejavni v praksi, a zamolčani v predlogu programa NKP 2008–2011.
Reartikulacija je umetniška skupina, Ljubljana.
