|
| REARTIKULACIJA št. 3 - MAREC 2008 | |
Re-load: kratek uvod v BEOGRAJSKO (DRUGO) SCENO, odprti glosar Sestavljajo jo trije segmenti, ki se medsebojno preizprašujejo skozi lastne sopostavitve. Segment imenovan Družba – politika: kontekst vsebuje presoje sociopolitičnega konteksta, v katerem delujemo. V vsako temo vnašamo posamične kontekste, ki so značilni za srbski kontekst: tranzicija, kulturna politika, javni prostor, duhovno-ortodoksno prepričanje, antiintelektualizem, ksenofobija, nacionalizem, narod, mizoginija, potvarjena zgodovina, kvazitradicionalizem, izobraževanje/univerza, državljanska vzgoja, homofobija, turbofolk, prosta trgovina, itd. Segment Umetnost – kultura: neodvisna scena sestavljata konceptualizacija in samorefleksija o pojmih, ki se neposredno navezujejo na dejanski fenomen beograjske neodvisne scene. V tem delu so predstavljena poročila o iniciativah, težavah in dogodkih neodvisne scene na področjih sodobne teorije, umetniške prakse in kulturnega aktivizma. V tretjem segmentu, Umetnost na delu, so prispevki gostujočih umetnikov.
|
|
Ana Vujanović in Marta Popivoda v sodelovanju z Ano Vilenico ODPRTI GLOSAR – PRISPEVEK ŠT. 02/08 Družba – politika: kontekst – IZOBRAŽEVANJE (Ana Vujanović) Teorijo in prakso izobraževanja v lokalnem okviru pogojujeta tako lokalni kot tudi globalni kontekst in pripadajoči socialni, politični in ekonomski procesi. Lokalni okvir bi lahko natančno opredelili kot neoliberalni kapitalizem, ki je v postsocialistični Srbiji v tranzicijskem obdobju. Medtem ko razmišljamo globalno in se sklicujemo na tisto, kar je naš osnovni interes – sodobno izobraževanje – bi bilo potrebno poudariti pomemben paradigmatski premik, to je premik od materialne k nematerialni produkciji. Na ta način lahko razmišljamo o tako imenovanem »tretjem sektorju«, kamor sodi izobraževanje; izobraževanja ne smemo ločevati od produkcije znanja in njegove distribucije ter uporabe, kakor tudi ne od spremembe same epistemologije sodobnega izobraževanja. Poleg tega postaja čedalje boj pomembna tudi vplivna prevlada digitalne paradigme (tehnologija, kultura, mediji). Lahko bi dejali, da digitalizacija, v katero se vnašajo protokoli in postopki medijske materialnosti, ki so dostopnejši od informacije kot take, razkrivajo vse plasti sodobnega kapitalizma. Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije pomembno spreminja status informacije, osnovne celice znanja in izobraževanja. Internet omogoča preprost in hiter dostop do informacij, zato se osnovni »alkimističen« element institucionalnega izobraževanja od osnovne šole do univerze izgubi; to pomeni, da mora izobraževanje najti nove postopke, metode, motivacijo in legitimnost za svoj obstoj. V lokalnem srbskem kontekstu je potrebno omeniti uvajanje Bolonjske deklaracije (2003). Kot večina reform, se tudi ta v Srbiji uveljavlja postopoma in počasi. Nasprotniki »Bologne« v Srbiji ščitijo neko imaginarno preteklost, torej tradicionalni univerzitetni sistem, ki temelji na poglobljenem študiju določenega področja. A ta upornost je, na žalost, usmerjena v napačno smer. Omenjeni lokalni argument ne opravi preizkusa stvarnosti: študij v lokalnem izobraževalnem sistemu ni nikoli temeljil na poglobljenosti, temveč na neobstoju izobraževalne politike, posameznika pa je zasul z veliko nepotrebnimi informacijami, pomanjkanjem praktičnega dela, iracionalnim povprečnim trajanjem študija (8 let) in brezmejno birokracijo. To je na nekaterih študijskih področjih posledično pomenilo nenačrtovano število kadrov. Po podatkih srbskega Inštituta za statistiko zgolj neverjetnih 16 odstotkov srbskih študentov študij zaključi v rednem roku, več kot 50 odstotkov pa študija nikoli ne konča. Na bergenski Konferenci ministrov za izobraževanje leta 2005 je srbski visokošolski izobraževalni sistem v točkovanju 45 držav prejel zgolj točko več od Andore in Bosne in Hercegovine. Toda zares pomemben podatek o izobraževanju v socializmu je, da je bilo šolanje BREZPLAČNO, kar pomeni, da je bilo relativno dostopno vsem in je torej omogočalo vertikalno mobilnost znotraj družbe. V resnici »Bologna« poglobljen študij brezobzirno nadomešča z učinkovitim šolanjem. Lokalni kritiki »Bologne« so ta »pogled v prihodnost« spregledali. Z uveljavitvijo bolonjskih reform znanje eksplicitno postane tržno blago; to je osnova, ki pogojuje vse vidike »bolonjskega izobraževanja«, od nuje po učinkovitosti, naglici in storilnosti, do brezplačne izmenjave študentov, profesorjev in strokovnega kadra. Ta dilema pa ne vpliva na Evropsko unijo pri definiranju štirih svoboščin z zahtevo po »prosti trgovini z blagom, osebami, uslugami in kapitalom«. Torej, ne zaradi ohranjanja preteklosti, temveč zato, ker se pojavlja radikalna komodifikacija znanja, je vprašanje izobraževanja v evropskem kontekstu vroča tema tako za institucije kot za tiste izven njih. Umetnost – kultura: neodvisna scena – SAMOIZOBRAŽEVANJE (Tihotapljenje znanja!) (Marta Popivoda) V kontekstu tranzicije (z bolonjsko reformo in novo tržno logiko izobraževalnega sistema) je platforma TkH (Teorija, ki hodi) v sodelovanju z akterji beograjske neodvisne scene pričela intenzivno proučevati procese samoizobraževanja. Posebna pozornost je namenjena raziskovanju in formaciji metodologij samoizobraževanja, kakor tudi proučevanju asimilacije samoizobraževanja in institucionalnega izobraževalnega okvira. Po zaključku raziskovalnega projekta Samoupravni izobraževalni sistem v umetnosti (projekt s-o-s), ki je bil izveden v sodelovanju z galerijo Kontekst, je TkH razvila dva nova projekta: Tihotapljenje znanja! v sodelovanju z beograjsko Drugo sceno in Raziskovalni laboratorij: principi in metodologije avto-izobraževanja v kolaboraciji s francoskim PerformingArtsForumom, dunajskim TanzQuartierjem in skupino Advanced Performance Training iz Antwerpna. Z dolgoročnim projektom Tihotapljenje znanja! želimo odpreti razpoke na dominantnem trgu znanja in poseči v obstoječi dominanten sistem produkcije znanja. Zato tihotapimo znanje iz uradnih izobraževalnih institucij v tolikšni meri, da potešimo osebne potrebe in področja kulture v najboljši možni meri. Projekt smo začeli z enotedensko regionalno zimsko šolo, Tihotapljenje znanja!, v novem beograjskem kulturnem centru Magacin (Ulica Kraljevića Marka) med 24. in 30. januarjem 2008. Šolo smo zasnovali kot intenziven program delavnic, laboratorijev, predavanj in predstavitev na področju scenskih umetnosti, kjer smo razvijali odnose med uprizarjanjem, kritičnimi teorijami, digitalno tehnologijo in svobodno kulturo. Šola se je vzpostavila kot samoorganizirana pobuda sodelavcev platforme TkH in udeležencev projekta s-o-s z namenom, da deluje kot kolektiven poligon samoizobraževanja. Učni načrt se je torej razvil ad hoc in je nastal iz konkretnih, osebnih potreb in zanimanj sodelavcev, brez vodje ali urednika, ki bi projektu nudil znanstveno, teoretično, umetniško itd. legitimnost. Šola je nastala v okviru East Dance Academy v sodelovanju z Multimedijskim inštitutom MAMA in kolaborativno umetniško skupino BADco. iz Zagreba, z zavodom za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Maska iz Ljubljane in s pobudo beograjske Druge scene. Celoten program šole je dostopen na http://www.tkh-generator.net/spip.php?breve254. Upamo, da bo šola, ki smo jo ustanovili, dokazala, da je samoizobraževanje potrebno in celo nujno za vsako kritično delo o sodobni kulturni sceni, ki se spreminja hitreje kot katerakoli univerza.
Dr. Ana Vujanović (Beograd, r. 1975); samostojna delavka (teoretičarka, organizatorka, urednica, dramaturginja, predavateljica) na področju sodobnih scenskih umetnosti in kulture. Poleg tega je glavna urednica TkH, časopisa za teorijo sodobnih scenskih umetnosti, Beograd. Marta Popivoda (Beograd, r. 1982); programska koordinatorka teoretsko-umetniške platforme TkH, urednica TkH, časopisa za sodobne scenske umetnosti, video umetnica in kulturna delavka. Ana Vilenica je direktorica ProSfere, pisarne, ki deluje v Pančevu, Srbija, od junija 2007. Vilenica je strokovnjakinja za projektiranje modelov organiziranosti in poslovne postopke in običaje. Iz angleščine prevedel Jernej Možic.
|
|
