Ana Vujanović in Marta Popivoda v sodelovanju z Milico Ružičić
ODPRTI SLOVAR – PRISPEVEK ŠT. 02/0

Družba-politika kontekst – DEPOLITIZACIJA

V lokalnem kontekstu, kjer je politika ena od priljubljenih tem, pojem depolitizacija deluje protislovno. Tudi to je del depolitizacije – kadar politika postane vse in hkrati nič. ...Nedavno sem za program predstave Europa+Rio bar (po besedilu Ivane Sajko, v režiji Bojana Đorđeva) o tem napisala naslednje:

...v »podružbljenem«, tj. povsem »depolitiziranem« javnem prostoru neoliberalne kapitalistične družbe, politika ostaja samo neizčrpna tema gledaliških ali barskih zgodb: Vsi bi se pogovarjali o politiki. Vsi si želijo to temo. Vedno je nekje vojna. To počnejo namenoma. Pri nas ni vojne. Ni dolgo. Nikoli ne veš. Nikoli. Vse zgodbe so možne.

Kadar govorim o depolitizaciji, mislim na nestrukturiranost lokalnega družbenega in kulturnega sistema v političnem smislu – če naj politika v osnovi pomeni strukturiranje družbenega polja. Iz tega sledi, da je tisto, s čimer se moramo ukvarjati, lebdeča neoliberalno-kapitalistična pastoralno-pravoslavna doktrina, ki deluje tako naravno, da je vsak napad na njena splošno uveljavljena dejstva dojet kot napad na zdrav razum. To je še zlasti značilno za srbsko družbo, ki se v obdobju tranzicije – in ta ne velja samo za obdobje po socializmu, pač pa tudi po militarističnem nacionalizmu – spreminja v neoliberalno kapitalistično družbo. Na tem mestu naj omenim dve kritični misli o izostanku politike v sodobni družbi: stališči Hannah Arendtove in Paola Virna. Medtem ko Arendtova trdi, da je politika v 20. stoletju prevzela lastnosti proizvodnje in se začela ukvarjati z distribucijo blaga – kar je logična posledica zahtev svobodnega tržišča, Virno ugotavlja, da je postfordistična proizvodnja asimilirala tako politiko v ožjem pomenu besede kakor tudi načine obnašanja, ki se promovirajo prek kritične kulturne prakse: »Poiesis je vase vključil mnoge vidike praxisa.«

Kaj pravzaprav pomeni podružbljanje? Pomeni depolitizacijo človekovega delovanja v globalnem neoliberalnem sistemu, ki vsakršno politiko izključuje iz »čiste-in-prazne« logike svobodnega trga. Po Virnu to pomeni, da je politika vseprisotna, zato izgublja status lastne avtonomne specifične dejavnosti. Izpostavila pa bi še en vidik, in sicer, da vračanje politične dejavnosti v tak kontekst (kar je enako repolitizaciji) potrjuje dejstvo, da evakuacijo politike (politics) uravnava prav politika (policy), če o njej razmišljamo tako, kot jo opredeli Jacques Rancière, tj. kot oblikovanje javnega prostora, njegove izpraznitve in napolnitve s praksami, ki so vidne ali ne in o katerih se govori ali ne. Podružbljanje torej pomeni preventivno združevanje normativnih in regulacijskih politik in policije (policy in police), ki delujejo proti interventnim političnim praksam (politics). Lokalna specifičnost pa se kaže tudi v tem, da naš jezik teh pojmov ne ločuje med seboj.

Tak kritični pogled na depolitizacijo lokalnega konteksta nakazuje, da se moramo odreči romantični ideji o popolnoma kritični in transformativni praksi neodvisne kulturno-umetniške scene. Virno svojo tezo o izostanku politike povezuje tudi s procesi premeščanja/prilaščanja neoavantgardnih strategij iz kulture v proizvodnjo, ki s tem izgubljajo možnost transformacije. Potemtakem bi bil pragmatični imperativ stalno preizpraševanje, preseganje, zavračanje in zamenjava protokolov in postopkov, ki jih razvija neodvisna kulturno-umetniška scena v odnosu do trenutno aktualnega družbenega dnevnega reda na makro ravni. Če nam ta makro agenda na eni strani zapoveduje: Dovolj je politike!, je na drugi, nasprotno, čas za politično akcijo. (Ana Vujanović)

Umetnost-kultura neodvisna scena – DRUGA SCENA

Drugo sceno kot pobudo, dogajanje in aktualno prakso beograjske neodvisne scene definira svobodna uporaba programskih besedil, ki vzpostavljajo njena splošna načela, cilje, strategije in organizacijske postopke. Več o tem na http.//www.drugascena.net

Ko se v naslovu tega in drugih prispevkov... »referiramo na beograjsko neodvisno sceno kot na drugo (sceno), ji s tem odpiramo prostor, da s svojim slovarjem problematizira, kritizira in oblikuje mnenja o lastnem kontekstu ter prav tako problematizira lastno dosedanje delovanje«.

Druga scena je bila kot široka in fleksibilna platforma beograjske neodvisne scene ustanovljena na sestanku dne 18. 11. 2006 v beograjski galeriji Kontekst (Kulturni center Stari Grad), ki ga je organizirala prav Druga scena, in sicer v naslednji zasedbi: Prelom kolektiv, Stanica, TkH, Dez.org, Nova drama, Tehne, Stanipanikolektiv in Queer Beograd, ki je delovala od decembra 2005 do novembra 2006. Sestanku so prisostvovali tudi predstavniki drugih organizacij, kot so Bazaart, Biro za kulturu i komunikaciju, Činč, Dez.org, DDT, ERG Status, Justart, Linux User Group Beograd, Megalofon, Mimart, Prelom kolektiv, Simbiosis, Slobodnakultura.org, Socijalni front, Stanica, Stanipanikolektiv, Šarena laža, Teorija koja Hoda (TkH), Zluradi-paradi, Žene na delu, Queer Beograd, DRM teatar, Kontekst galerija in CEDEUM.

Druga scena obsega formalne in neformalne organizacije in skupine iz Beograda, ki jih ne podpirata ali financirata mestna občina in Ministrstvo za kulturo, ter posamezne free lance akterje neodvisne scene: – ki delujejo na področju sodobne umetniške produkcije, teorije in prakse umetnosti in kulture ali kulturnega aktivizma; – ki se ukvarjajo ali se želijo ukvarjati s kulturno politiko; – ki ne širijo rasne, nacionalne, verske, družbeno spolne in seksualne nestrpnosti.

Cilji:

1. Sprememba statusa beograjske neodvisne scene: – priznanje Druge scene kot pomembnega akterja v skupni umetniški in kulturni produkciji in praksi s strani pristojnih institucij na mestni, republiški in občinski ravni; –sodelovanje Druge scene v pogovorih s pristojnimi institucijami o vprašanjih kulturne politike, še zlasti v segmentu neodvisne scene; – vpliv Druge scene pri sprejemanju odločitev pristojnih institucij o razporejanju sredstev za kulturo, ki morajo upoštevati skupni prispevek Druge scene lokalni kulturi; – povečanje medijske pozornosti in vidljivosti Druge scene v javnosti.

2. Prerazporeditev javnih prostorov: – dodelitev namenskih prostorov za neodvisne umetniške in kulturne dejavnosti; – uporaba prostorov v lasti pristojnih institucij za dejavnosti neodvisnih organizacij, skupin in posameznikov; – sprememba pojmovanja »javnega prostora«.

3. Transparentni mehanizmi in protokoli delovanja pristojnih institucij: – v okviru kulturne politike; – v okviru administracije: oblikovanje in razporejanje sredstev, infrastrukture in drugih finančnih virov; javni razpisi, delo pristojnih komisij, prerazporeditev sredstev itd.; – v okviru pristojnih institucij in kulturnih ustanov.

Organizacija: – Splošna oblika: Druga scena je platforma, ki ima predvsem funkcijo servisa na neodvisni sceni, njen namen pa je izboljšati položaj in delovanje neodvisnih umetniških in kulturnih skupin ter posameznikov/posameznic. Druga scena nima statusa pravne osebe.