Ana Vujanović in Marta Popivoda v sodelovanju s Sinišem Ilićem
ODPRTI SLOVAR – PRISPEVEK ŠT. 01/0

Družba-politika: kontekst

Beograd... Srbija... sredina prvega desetletja 21. stoletja... To je moj primarni kontekst življenja in dela. Znotraj njega, pogosto pa tudi proti njemu, deluje beograjska neodvisna kulturno-umetniška scena, ki ji tudi sama pripadam. Teorija – na tem mestu jo bom poimenovala sodobna kritična teorija – je moje glavno in edino orodje. Kot bi dejal Marinetti: »Orodje, ki lahko postane tudi orožje, če se pravilno uporabi.« To pomeni, da teoretična izpeljava tez v tej rubriki, ki se bo pisala iz številke v številko, ne bo ostala na hipotetični ravni kontemplacije, temveč bo neposredno vpeta v aktualno dogajanje na lokalni sceni. S povezovanjem teorije s poročili s scene bom poskušala predstaviti njen praktičen del, njeno diskurzivno intervencijo, posledično pa razviti teoretsko prakso, s katero se nenazadnje tudi sama ukvarjam in kar me zares edino zanima.

S tako osnovo in interesom za teorijo je moje mesto v tem časopisu ambivalentno. Na nek način sem »tujec«, ker ne pripadam slovenskemu kontekstu, ne poznam dovolj njegovih paradigem, pravzaprav so mi te tuje, kakor mi je tuj slovenski način razmišljanja. Kot zunanji sodelavec ne morem intervenirati v primarni kontekst časopisa Reartikulacija, ker mu ne »pripadam«. ...Ali pač? Vsekakor ne pripadam temu sistemu, kakor tudi ne svojemu. A ne zanima me pripadnost, pač pa intervencija. Z intervencijo v lasten kontekst – z razčlenjevanjem njegovih paradigem, osredotočanjem na neodvisne, marginalne, postranske, queer koncepte in prakse in s preizpraševanjem lastništva nad njegovo semiotiko – želim prispevati tudi k reartikulaciji sodobne slovenske scene. A uspešnost moje pobude je vprašljiva, ker je moj kontekst še bolj vzhoden in južnejši od vašega in zato bolj balkanski... Zakaj bi se vam to zdelo pomembno, ko pa je slovenska družba že izkusila lekcijo transformacije družbe, kar se šele sedaj dogaja v Srbiji? Naš srbski kontekst vas kvečjemu spominja na preteklo neuspelo zavezništvo in na zamisli, ki so bile že v osnovi obsojene na neuspeh. Torej, lahko se vam vse skupaj zdi nepomembno. Ali pa se motim? Interes še kako obstaja, zato bom pisala.

Uvodni tekst rubrike bom izkoristila, da bralkam in bralcem predstavim njeno strukturo in cilje. Skupaj s svojimi sodelavci, prva med njimi je Marta Popivoda, ki bo stalna soavtorica rubrike, bom poizkusila analitično in sistematično preučiti lokalni družbeno-politični kontekst beograjske neodvisne scene. Analizirala bom vsak pojem posebej in se pri tem posluževala tako imenovanega »imperialističnega mapiranja«, ki temelji na metodološko nepravilnem in zelo subjektivnem slovarju.

V vsaki številki bo del rubrike posvečen pojmu, ki je zame in moje sodelavce ključen za naš družbeno-politični kontekst, drugi del rubrike pa pojmu, ki je po našem mnenju ključen za beograjsko neodvisno sceno. Naš namen ni razvijati razprav o razlogih, zakaj so posamezni pojmi vpeljani, ampak predstaviti neposredne primerjave in antagonizme med njimi, tako da jih bomo povezali v nenaravne pojmovne pare. Poleg tega bomo v vsaki rubriki predstavili eno umetniško delo avtorice ali avtorja beograjske neodvisne scene – ki na specifičen način preizprašuje pojmovni par, ga komentira, vanj intervenira, ga izpodbija ali podpira. V tem smislu bodo naši prispevki odprte narave. Puščamo možnost, da bo povezovanje pojmov v nenaravne in/ali izključujoče pojmovne pare spodbudilo bralce, da tudi sami v lastnem kontekstu premišljujejo o teh, drugih in sorodnih povezavah.

Izhodiščni pojmi slovarja se nanašajo na lokalni družbeno-politični kontekst: nestrukturiran družbeno-politični sistem, tranzicija, tranzicijski kulturni modeli, kulturna politika, javni prostor, strah/fobija pred teorijo, t. i. teorijofobija, pravoslavna-pastoralna doktrina, anti-intelektualizem, izostanek politike iz družbene scene, nacionalizem, enačenje antiglobalizma in lokalnega nacionalizma, Narod, anti-Nato, anti-EU protesti, mizoginija (sovraštvo do žensk), izmišljena zgodovina – ustvarjanje mitov, negativna selekcija (nepotizem, korupcija), kvazi-tradicionalizem, prazne univerzitetne trdnjave, državljanska vzgoja v primerjavi z veroukom, homofobija, prvobitna akumulacija kapitala (divji kapitalizem), turbo-folk, svobodno tržišče, ksenofobija...

(A. V.)

Umetnost-kultura: neodvisna scena

V okviru tega odprtega slovarja se bomo v posamezni številki časopisa Reartikulacija ukvarjali tudi s pojmi, ki so neposredno povezani s trenutnim dogajanjem na beograjski neodvisni sceni. Analizirali bomo, kako se beograjska neodvisna scena prebija skozi transformacije pri vnovični artikulaciji svojih ciljev in strategij in kako pri tem išče nove načine dela in prepoznavanja sebe v lastnem specifičnem kontekstu. V tej rubriki si bomo zastavljali mnoga aktualna vprašanja, s katerimi se soočamo pri delovanju na tej sceni. Pri snovanju vsebine teh prilog se nam je zdela pomembna teza, katere pomen je še dodatno izpostavila Marina Gržinić, sklicujoč se na Alenko Zupančič, da se prvi (kontekst) vedno vzpostavlja z nekim dekretom, kar pomeni, da je kot tak nevprašljiv, za vedno dan, medtem ko drugi nastaja v odnosu do njega, je brez lastne subjektivnosti, in zato jo šele mora vzpostaviti. Zato v naslovu opredelimo beograjsko neodvisno sceno kot drugo in ji s tem odpiramo prostor, ki bo z reartikulacijo pojmov problematiziral, kritiziral in oblikoval mnenja o prvem (kontekstu) ter prav tako problematiziral lastno dosedanje delovanje. Četudi predstavniki dominantne paradigme v družbi običajno razumejo marginalno kot agresivno in vsako zastavljeno vprašanje kot znak agresije, bomo s pomočjo pojmov, ki jih bomo razvijali, aktualizirali različne kritične možnosti. Včasih bomo vzeli v precep iste, vsem nam dobro znane pojme, ki jih bomo brali in tolmačili s stališča neodvisne scene, spet drugič bomo te pojme postavili v nasprotje z drugimi in poskušali upravičiti ali izpodbiti legitimnost in delovanje posameznega pojmovnega para. Medtem ko bomo z nekaterimi pojmi preizpraševali kontekst, bomo z drugimi izzvali samokritično refleksijo lastnih praks, pojavov in dogajanja nasploh.

Trenutno je najpomembnejši in najizrazitejši akter beograjske neodvisne scene gibanje Druga scena, kar je še en razlog več, zakaj tak naslov. Ta združuje organizacije, skupine in posameznike/ice, katerih cilj je izboljšati pravni in infrastrukturni status lokalne neodvisne scene; scena se ukvarja z vprašanji prerazporeditve javnih prostorov, povečanja transparentnosti mehanizmov in protokolov delovanja pristojnih umetniških in kulturnih institucij, zastopanja neodvisne scene v medijskem in javnem prostoru in tako dalje.

V naslednjih številkah časopisa bomo pojasnili gibanje Druga scena in naslednje pojme, ki se nanašajo na lokalno neodvisno sceno: Magacin, alternativna scena devetdesetih, sodobna kritična teorija (umetnosti, kulture, družbe), sodobna kritična umetnost (vizualne in scenske umetnosti, film), neodvisno založništvo, regionalne mreže, »niti-na-vzhodu-niti-na-zahodu«, kulturni aktivizem (antiglobalizem, feminizem, LGBT aktivizem, free software), novi organizacijski modeli, neinstitucionalno izobraževanje, anti-NATO in gibanja proti EU, kulturna politika, javni prostor, samoorganizacija – samoupravljanje, mnoštvo, freelancer, copyleft, sektor nevladnih organizacij...

(M. P.)

Siniša Ilić: Mes(t)o slike (detajl), risba na zidu, oglje, 3 x 4 m, FLU galerija, Beograd 2006.

Dr. Ana Vujanović je glavna urednica revije Teorija koja hoda (TkH), Beograd.

Marta Popivoda študira filmsko režijo na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu.

Siniša Ilić je magister slikarstva in član uredniškega odbora revije Teorija koja hoda (TkH), Beograd.

Iz srbščine prevedla Tanja Passoni.

[nazaj na vrh]