V glasbeni terminologiji tempo (ita. čas) pomeni hitrost izvajanja skladbe. Kratki film »Tempo« (2006) avtorice Marte Popivode se tega izraza poslužuje v dveh smislih. Na eni strani – kar je samo po sebi sugestivno – predstavlja Tempo enega od največjih hipermarketov v Beogradu, ki so se pojavili s tranzicijo po t. i. »srbski oktobrski revoluciji« leta 2000. »Zgodba« (sekvenca hipernakupovanja) se odvija v istoimenskem hipermarketu kot paradigmi nove družbene dobe, ki je nasledila »Miloševićevo Srbijo«. Po drugi strani pa film/kompozicija obravnava postprodukcijsko obdelavo neobdelanega dokumentarnega filmskega gradiva, pri čemer daje poseben poudarek prav na tempu kot njegovi temeljni prvini. V skladu s tem je dokumentarnost filma »popačena« in – v brechtovskem smislu – »odtujena« zaradi pospeševanja in upočasnjevanja realnega časa pripovedi in akcije v postobdelanih posnetkih, kar daje občutek umetelnosti, ki pa razkrije ideološke razsežnosti tako pripovedi kot akcije.

Širok izbor blaga za vsakodnevno uporabo (kisla smetana, toaletni papir, sadni sokovi, sanitarni pripomočki …), razstavljenih na blagajni, je fetišiziran: posnetki od blizu in v tempu largo in adagio dajejo gledalcu čas za (brezumno?) kontemplacijo. Upočasnjen posnetek naenkrat izgine in v ritmu accelerando se razkrije nova podoba. Za »predmeti« (prodajnim blagom) posnetek ujame »dejanje« (ljudi v gibanju). Na daljšem posnetku vidimo množico ljudi, ki bi lahko predstavljala družbeno situacijo ali pa celo revolucionarno mnoštvo. Kakorkoli že, to ni to, kar v resnici ta množica je. Na hitrem posnetku, ki se odvrti v allegru, taista množica ljudi deluje kot skupina posameznikov, potrošnikov, izmozganih od nakupovanja. Med njimi ni nobene relacije ali komunikacije, pač pa je to na drobce razpršena in depolitizirana množica, zvedena na golo oskrbovanje z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. A življenje teče dalje v hitrem, zelo hitrem, pospešenem ritmu. Medtem so obrazi posameznikov zabrisani v presto tempu pobesnele kamere, ki se ne more fokusirati na oddaljeno ciljno točko. Nato se slika upočasni in preusmeri drugam, vmesni moment umanjka, v počasnem ritmu pa se znova odvrti posnetek nakupovanja – tokrat pospravljanje plačanega blaga v plastične vrečke, znamke Tempo. V družbenem smislu so hipermarketi tam zato, da vzpostavijo normalnost, prodajno blago stlačijo na eno mesto, da nas – izginjajoče obraze (družbenih subjektov) v gneči – oskrbijo z »življenjem« in nam tako prihranijo dragocen čas. (Čas, ki smo ga potratili na političnih shodih v devetdesetih letih minulega stoletja?)

Posnetek je kontaminiran z zvokom. Spet se vračamo k osnovnemu filmskemu pojmu – tempu. V prvem delu filma, kjer vidimo neskončno množico produktov na tekočem traku, je zvok izrazito političen (Brane Zorman2). Poznavalci lokalnega konteksta bodo z lahkoto prepoznali zvoke, značilne za »politična gibanja devetdesetih let«: hrup demonstracij proti režimu, uvodne zahvale in glas novinarjev prvega programa srbske televizije RTS1 med večernimi poročili v prime-timu – glavni ideološki aparat Miloševićevega režima. Skratka, glas nemirov in konfliktov, ki se je širil po mestnih ulicah. Če kdo s specifičnim družbenimi razmerami v Srbiji ni seznanjen, lahko prisluhne živahnemu javnemu »zvoku politikov«. Filmska glasba deluje kot kontrapunkt dogajanju – glasni, vznemirjeni, razburjeni glasovi se mešajo, prepletajo, ustvarjajo napetost okoli fetišiziranih predmetov na traku, ki so ujeti v počasni posnetek. Eden najbolj vznemirljivih zvokov prihaja iz neprekinjenega zvonjenja telefona, na katerega se nihče ne oglasi … Morda se bo »nekdo« (jaz, ti, on, ona, mi …?) vendarle predramil iz sna. A nič. Telefon še kar zvoni, in ta »nekdo« še vedno tava v snu …

Ob zamenjavi podobja in tempa se zamenja tudi spremljevalna glasba. Ponovita se postopek kontrastiranja podobe in zvoka in njegova hitrost odvijanja. V drugem delu filma je hiteča množica potrošnikov postavljena nasproti upočasnjenemu tempu izbrane popuspešnice Wonderful Life britanske skupine Black. Po začasni sprostitvi napetosti, ki pojenja ob zvoku domače lirične popglasbe in ob prehodu s posnetkov od blizu na nekoliko daljše posnetke, se zgodi še eno dejanje ideološke odtujitve. Tokrat odigra zvok (glasba) ključno vlogo. Politična devetdeseta leta 20. stoletja je nasledilo potrošniško tretje tisočletje, ki ni niti postpolitično niti postideološko. Obratno, konzumerizem nam ne ponuja novih družbenih velikih zgodb, a nekaj nam vendarle obljublja – nekaj otipljivega, preprostega, lahko sprejemljivega, osebnega: obljublja nam »čudovito življenje«. S svojim diskretnim ideološkim manevriranjem nas je neoliberalni kapitalizem dobesedno poneumil. Neskončna izbira prodajnega blaga se ponuja kot alternativa svobodi odločanja o tem, kakšno naj bo naše življenje. O tem, kako lahko ukrepamo kot posamezniki in združno.

1 Filmska glasba je delo skladatelja Braneta Zormana, ki je uporabljena kot spremljava v performansu Ballettikka Internettikka: BEO Guerrиllиkka (Igor Štromajer in Brane Zorman, Beograd, Srbija, 2005).

Dr. Ana Vujanović je teoretičarka, predavateljica in urednica časopisa TkH. Živi in dela v Beogradu, Srbija.

Marta Popivoda je videoumetnica in svobodna kulturna delavka, aktivna zlasti v okviru beograjske platforme TkH (www.tkh-generator.net).