Sistemi moči so točno določene entitete, ki krojijo in upravljajo vse segmente sodobne realnosti. Njihovo vladanje je odvisno od moči in nadzora, ki so ga prek posameznega specifičnega sistema zmožni sproducirati.

Sistemi moči se konstantno nadgrajujejo do stopnje, ki onemogoča njihovo določitev in lokalizacijo; ne gre torej za en sam sistem moči (zaradi decentralizacije in globalizacije), ampak za lokalne, nacionalne in mednarodne mrežne sisteme moči. Ti niso abstraktna figura nadvlade, ampak se v njihovem ozadju vedno nahaja določen subjekt ali skupina, ki je v privilegiranem položaju izvajanja moči nad ostalimi. Gre za peščico elitnežev/oligarhov, ki vladajo svetu na kolonialistični/imperialistični način, seveda z nepogrešljivo dozo aristokratskosti, pod pretvezo, da je to logična posledica demokracije, ki jo Rancière primerja z ustrojem države, ki je elitistično naravnana in, kot navaja, »neizogibno pozabljena oblika oligarhičnega stanja«.1 Iz tega lahko sklepamo, da je oligarhija prisotna že od nekdaj in da gre v zgodovini človeštva že od vedno za nadvlado določenega subjekta ali skupin nad drugimi subjekti ali skupinami. Obstajata dve možni razlagi njihove konstantne vzpostavitve: prva, da gre za neke vrste kontinuiteto, ki se prenaša iz roda v rod, ki obstaja že od vedno in ki jo lahko definiramo kot nekaj samoumevnega (da nekdo vlada ali izvršuje moč nad drugim, ker je to njegova pravica) in druga, da se sistem moči razvija neodvisno od vsakega dejavnika in da vsrka vsakogar, ki pride v položaj, da to moč izvaja.

Bourdieu definira simbolno moč kot »obliko moči, ki je podrejena, spremenjena in neprepoznavna oblika moči a nič manj pomembna, kot ostale oblike moči«.2 Njen obstoj v polju simbolnega omogoča izvajanje simbolnega nadzora nad posamezniki, realni moči pa omogoča njeno nemoteno vzpostavitev.

Prav tako se določen sistem moči nahaja v strukturi umetniškega sistema. Ta je pravzaprav tisti, ki skrbi, da se obstoječa razmerja ohranjajo in da se ohranja tudi ustrezni nadzorni/valorizacijski sistem. Nazoren primer njihove vzpostavitve in delovanja je dogodek, ki se je zgodil poleti (2007) in ki je reklamiran pod imenom Grand Tour 2007.3 V ozadju te propagande se nahaja sistem moči, katerega cilj je ponovno okrepiti simbolno in realno moč stare Evrope in dodatno oplemenititi dosedanjo kapitalizacijo izbranih umetniških del. Projekt vključuje združitev štirih gigantov iz evropskega umetniškega sveta: 52. edicijo Beneškega bienala, 38. edicijo Art Basel, Dokumento 12 in kiparski projekt Münster 07.

Za besedo sodobna umetnost, ki jo vestno uporabljajo v propagandne namene, se skriva njihov realni interes po implementaciji vloženega kapitala in oplemenitenju lastnega elitističnega ega. Ta sistem moči uporablja, ali bolje rečeno, zlorablja besedo »sodobna umetnost«, da bi prikril mašinerijo, ki se skriva za trgovci z umetninami, lastniki umetniških del, izposojevalci umetnin, muzeji in galerijami. Razlog njihove združitve ni želja po nadaljnjem razvoju umetnosti, temveč je njihov glavni cilj (ki precej spominja na velika korporacijska združenja) PROFIT. Ta se seveda ne ustvarja samo s prodajo umetniških del, knjig, vstopnic, temveč se je njihova ponudba razširila na nudenje hrane in pijače, nastanitve v hotelih, organizacijo potovanj, itd. Te institucije so postale »Ryan Air umetnosti«, ki kupcu zagotavljajo celostno ponudbo in preko hiperkomodifikacije umetnosti poskušajo prepričati uporabnika teh storitev o izjemnosti in superiornosti njihove ponudbe. V resnici ne gre več za umetnost, temveč za realno vrednost – v kapitalistični terminologiji – DENAR.

Kaj se dogaja na področju sodobne umetnosti v Sloveniji? Če vzamemo pod drobnogled in analiziramo nekaj najpomembnejših dogodkov, nagrad in razstav v okviru sodobne slovenske umetniške scene, lahko hitro opazimo, da so akterji, ki so vanjo vključeni, povečini isti in da iz različnih tako imenovanih neodvisnih lokacij izvajajo svojo moč in kontrolo nad celotnim prostorom. Ta se, kot pravi Bourdieu, vidi v »relaciji moči, ki je po obliki in vsebini odvisna od materialne in simbolne moči, ki se vzpostavljata med vpletenimi institucijami in ki kot pri slovesni izmenjavi daril omogočata akumulacijo simbolne moči«.4 To seveda izvršujejo na različne načine, kar pomeni, »da se simbolna moč ne nahaja v ’simbolnih sistemih’, ki se izražajo v ‘moči govora’, temveč je prek njega definirana v nekem danem odnosu med izvrševalci moči in tistimi, ki so ji podrejeni«.5

Razstava Vsak človek je lahko kurator prikazuje izkoriščanje polja simbolnega, skozi katerega se prikriva realno intenco tega dogodka, ki skuša zakriti skrbno selekcioniranje na področju sodobne umetnosti in dati lažen vtis o popolni nevtralnosti Moderne galerije. Da je stvar še bolj obskurna, priča dejstvo, da je bil dogodek propagiran kot nekaj absolutno demokratičnega. Pri tem je seveda potrebno omeniti, da je ta propagandna poteza le fiktivno nevtralne narave, saj Institucija ohranja svoj nadzor skozi pristopno izjavo, ki jo je moral vsak sodelujoči podpisati in v kateri je bilo navedeno, da si Moderna galerija pridržuje pravico do zavrnitve prispelega natečajnega dela brez utemeljitve. Take pristopne izjave so seveda stalna praksa zahodnih institucij, z razliko, da je bil poziv k udeležbi na razstavo Vsak človek je lahko kurator namenjen »umetnikom, kustosom, kritikom, študentom, otrokom, delavcem – vsem našim obiskovalcem in vsem drugim, ki jih kakorkoli zanima prihodnost Moderne galerije, da sodelujejo pri njenem preoblikovanju in postanejo člani društva neodvisnih kustosov«.6 Razlog, zakaj si je Moderna galerija pridržala pravico do zavrnitve, je jasen – ohranitev pozicije moči, kar posledično ohranja pozicijo nadvlade.

Drugi veliki problem je kolateralna posledica dikcije, ki je bila uporabljena v samem naslovu in ki se skozi jezik razstave realno udejanji. To je popolna diskreditacija kuratorske prakse, ki je na tej razstavi zbanalizirana do najbolj primitivne ravni, ki predstavlja kuratorsko prakso zgolj kot selekcioniranje nekih všečnih vizualnih podob/objektov brez vsakršnega konteksta, brez vsakršne pozicije in predvsem brez vsakršne kritične analize.

Drugi primer delovanja sistemov moči na slovenski umetniški sceni pripada tistemu polu, za katerim se nahajajo načrtovalci Nacionalnega programa za kulturo 2008-2011. Ta pol, ki je še vedno vezan na modernistično naracijo, na pravo in nadnaravno umetnost, ki ceni le duha avtorja, je tisti glavni krivec za nazadnjaškost slovenskega umetniškega prostora, za pomanjkanje celotne potrebne infrastrukture in za drastično poslabšanje produkcijskih pogojev na področju sodobne umetnosti. Njihova glavna intenca je pravica pridržati si fiktivne vrednostne kriterije (ki so jih seveda sami tudi postavili), da lahko vzdržujejo in krepijo lastne pozicije moči na področju kulture; s temi pridržanimi pravicami pa nadzorujejo slovenski prostor in to želijo početi tudi v prihodnje.

Če združimo omenjena primera in povežemo sisteme moči, ki so v ozadju obeh opisanih struktur, dobimo sliko slovenske realnosti. Glede na trenutne trende ne gre izključevati možnosti morebitnega bodočega sodelovanja teh dveh sistemov, saj bosta v boju za lasten obstanek prisiljena stopiti skupaj in ustvariti korporacijsko združenje, ki bo v duhu Grand Tour 2007 povečalo svojo kulturno ponudbo, utrdilo svojo moč in zaradi potrebe po večanju lastnega kapitala umetnost in kulturo še naprej hiperkomodificiralo, ju spreminjalo v čisto blago.

Strategije, ki jih sistemi moči uporabljajo za svojo vzpostavitev, so jasne: z ustvarjanjem fiktivnih potreb in pravil vršijo simbolni nadzor nad posamezniki, skupinami in nenazadnje nad našo vsakdanjo realnostjo. Njihov namen je konstantna akumulacija in ohranitev moči v poljih realnega in simbolnega, ki jim omogočajo izvajanje nadzora. Torej ključno vprašanje je, kako se lahko spopademo z njimi, vanje interveniramo in jih zrušimo.

Viri: 1 Jacques Rancière, »The Rationality of a hatred«: Hatred of Democracy, New York 2006, str. 71. 2 Pierre Bourdieu, »Symbolic Power and the Political Field«: Language & Symbolic Power, Cambridge 1992, str. 170. 3 http://www.grandtour2007.com/welcome_01_en.html/, marec 2007. 4 Pierre Bourdieu, Symbolic Power …, op. cit., str. 167. 5 Pierre Bourdieu, Symbolic Power …, op. cit., str. 170. 6 http://www.mg-lj.si/node/55/, junij 2007.

Sebastjan Leban je študent podiplomskega študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

Send article as PDF to