Pred kratkim je v Sloveniji začel izhajati dvomesečni brezplačni časopis Reartikulacija s podnaslovom umetniško-politična-teoretična in diskurzivna platforma, ki ga ureja neodvisna skupina teoretikov, umetnikov in prevajalcev. Časopis je nastal iz precizne logike: prek umetnosti, kulture, družbe in politike poseči v slovenski prostor. Zakaj je intervencija v Sloveniji, ki je po padcu Berlinskega zidu (1989) in po deklaraciji o neodvisnosti leta 1991 končno postala demokratična država, sploh potrebna?

Prehod Slovenije iz socialistične republike znotraj nekdanje Jugoslavije v neodvisno liberalno kapitalistično družbo je s seboj prinesel tudi vse »bolezni« sodobnega (neoliberalnega globalnega) kapitalizma. S tem sta se v 16-letno slovensko zgodovino zapisali izključitev in evakuacija, ki sta na eni strani neposredno povezani s procesom »ugrabljene umetniške, kulturne in družbene ustvarjalnosti« s strani različnih ekonomskih, političnih, ideoloških in institucionalnih organov oblasti v Sloveniji, na drugi pa s pretresljivimi in nezaslišanimi postopki, ki predstavljajo jasen primer kršenja temeljnih človekovih pravic v Sloveniji in Evropi. Reartikulacija poudarja prav te nevralgične in travmatične točke in jih politizira, da bi razkrila protidemokratične in šovinistične težnje v Sloveniji in širšem evropskem prostoru.

Problematika, ki jo je še zlasti pomembno pripeljati na mednarodno raven in jo nadalje politizirati, tj. nenehno vključevati v politični diskurz, se dotika vprašanja »izbrisanih«. Osem mesecev po osamosvojitvi, 26. februarja 1992, je Slovenija iz registra stalnega prebivalstva izbrisala 28.000 državljanov. To se je zgodilo mnogo po tem, ko so bili sovražni odnosi med Slovenijo in Jugoslavijo odpravljeni, zato vojna nikakor ni mogla biti opravičilo za odvzem pravnega položaja prebivalcem s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Tu namreč mislimo na Srbe, Hrvate, bošnjaške muslimane, albanske Kosovarje, Rome in druge prebivalce neslovenskega porekla iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, ki so mnogo let, nekateri tudi več desetletij, živeli in delali v Sloveniji. Ti ljudje so nenadoma ostali brez uradnega statusa, njihovi osebni dokumenti so bili razveljavljeni in uničeni, skratka, ostali so brez pravice do dela, brez zdravstvenega zavarovanja in nenazadnje tudi brez pravice do dostojnega življenja. Tako množično kršenje človekovih pravic, ki ga je zagrešila slovenska država, bi lahko označili na več načinov: mehki genocid, administrativni genocid, administrativno etnično čiščenje, civilna smrt, množična denacionalizacija itd. Gre za oznake družbene in politične izločitve v postopkih deteritorializacije in reteritorializacije teles in življenj, ki jih danes že kot primer navajajo učbeniki o sodobni biopolitiki!

Taka politična gesta je pripeljala do tega, da je nekaj 12.000 članov ciljne skupine (od skupaj 30.000) zapustilo Slovenijo, 18.305 »izbrisanih«, ki so ostali tukaj, pa živi razpetih med dvema oblikama smrti: fizično – kajti brez dokumentov ne morejo delovati – in simbolično, kot posledico strahovitega psihološkega pritiska, ki ga ti ljudje doživljajo zaradi izključenosti iz družbenega, družinskega in javnega življenja nasploh.

Jasna biopolitična gesta je izbrisane potisnila v položaj denizen(ov) oziroma »nepriznanih državljanov« (angl. denied citizens), kot jih je označil Tomas Hammar.1

Take oblike nadvlade nad »golim življenjem« so nekdanjim političnim oligarhičnim ureditvam v tranzicijskih državah omogočale, da so vzpostavile suvereno oblast, ki so jo izvajale nad državljani, danes pa neoliberalnim kapitalističnim družbam omogočajo eksemplarično izvajanje biopolike. Kot pojasni Šefik Šeki Tatlić:

»Postsocialistične in nekdanje vzhodnoevropske družbe si prizadevajo za sprejetje globalnega kapitalizma in svojo državo/gospodarstvo na to tudi pripravljajo, ne ‘vidijo’ pa v tem tudi terminalnih procesov vpeljave neenakosti med ljudmi in še večje razredne razslojenosti, ki ju taka oblika ureditve prinaša. Zahteve, ki jih Evropska unija zapoveduje državam v tranziciji, so dojete kot vpeljava le različnih skrajnih tehnoloških postopkov; v resnici pa se pod pretvezo vpeljave ‘tehnologij’ izvaja in podpira huda gospodarska nestabilnost, povzroča izrazita razredna razslojenost, in odpira pot vzponu fašistično-nacionalističnih režimov; priča smo neskončnim političnim igram, ki vplivajo na neenako razporeditev resursov in znanja v določenih lokalnih družbenih strukturah, ki pravzaprav upravljajo celoten ta proces.«2

Slovensko biopolitično gesto lahko primerjamo tudi z naslednjo Tatlićevo razlago, da sicer gre za uvedbo »nerepresivne demokracije«, vendar zgolj kot protiukrep nekdanjemu, »represivnemu komunizmu«. Priča smo oblikovanju fiktivne emancipacijske platforme, ki v luči post-modernističnih praks deluje kot nekakšna kolektivna fantazma, ki igra na karto sprejetja s strani »Zahoda« le zato, ker smo nekoč bili »žrtve komunizma«.3

Leta 2003 se je slovensko ustavno sodišče izreklo za izbrisane in zahtevalo, da se jim prizna državljanstvo za nazaj in povrne status s priznano veljavnostjo od 26. februarja 1992 naprej. Slovenska desničarska nacionalistična koalicija, ki je trenutno na oblasti, nasprotuje odločbi ustavnega sodišča. Vlada Republike Slovenije je konec oktobra 2007 predlagala osnutek ustavnega zakona o Izvajanju temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v zvezi z izbrisanimi. S tem osnutkom sedanja slovenska vlada kategorizira izbrisane, se do njih vede skrajno diskriminatorno, zanika odgovornost državnih organov za izbris in odreka izbrisanim pravico do povračila škode.

Namesto da bi vlada izbrisanim vrnila ukradeno življenje, uvaja še bolj neustavne, nezakonite in diskriminatorne ukrepe. Tak je tudi predlagani osnutek, s katerim želi vlada »ugoditi« Bruslju in EU, ki od nje zahtevata, da se vprašanje o izbrisanih razreši pred slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije leta 2008.

Skratka, vladni osnutek ne pomeni samo uničenje golega življenja denizenov (tj. »nepriznanih državljanov«), ampak tudi prisvajanje le-tega. Ta proces pa se predstavlja kot »kulturna« praksa, ki uvaja nove oblike življenja…in prinaša še večje birokratsko razlikovanje, neenakost in ponižanje.

Reartikulacija jasno in vidno izpostavlja to obliko krivice, da bi različne politične, družbene in kulturne sile spodbudila k ukrepanju.

Viri: 1 Glej Tomas Hammar, Democracy and the Nation State, Research and Ethnic Relations Series Dartmouth, Aldershot, UK, 1990. 2 Šefik Šeki Tatlić, »Post-Modal Reproduction of Power«: Marina Gržinić, (ur.), Art-e-Fact: Strategies of Resistance, št. 3, 2004, objavljeno na spletu http://artefact.mi2.hr 3 Ibid.

Reartikulacija je umetniška skupina, Ljubljana.

Iz angleščine prevedla Tanja Passoni.

30. oktober 2007

IZJAVA ZA JAVNOST

v zvezi s sporočilom Vlade RS o potrditvi besedila predloga Ustavnega zakona o dopolnitvi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije

Mirovni inštitut dejanje Vlade RS, s katerim je potrdila besedilo predloga Ustavnega zakona ter ga poslala v sprejem Državnemu zboru, ocenjuje kot še eno dejanje v nizu diskriminatornih ukrepov zoper izbrisane prebivalce. Po vsebini je predlog ustavnega zakona v nasprotju z odločbami Ustavnega sodišča (še posebej v točki, ko ne omogoča pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje retroaktivno, torej od dneva izbrisa 26.02.1992 dalje), ustvarja različne kategorije izbrisanih oseb, je do izbrisanih diskriminatoren, omogoča nove odvzeme že pridobljenih statusov, zanika odgovornost državnih organov za izbris ter izbrisanim popolnoma odvzema pravico do odškodnine. Zato po oceni Mirovnega inštituta Ustavni zakon ne more predstavljati ustreznega načina za popravo krivic, ki so bile prizadejane izbrisanim.

Mirovni inštitut poziva vlado Republike Slovenije, naj predlog ustavnega zakona nadomesti z ustreznimi ukrepi, ki bodo popravili krivice, prizadejane izbrisanim, tako da: – izvede neodvisno in nepristransko preiskavo o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva RS; – prizna neustavno, nezakonito in diskriminatorno naravo izbrisa; – sprejme ustrezne ukrepe za retroaktivno povrnitev dovoljenja za stalno prebivanje vsem izbrisanim prebivalcem, katerih osebni podatki so bili dne 26.02.1992 preneseni iz registra stalnih prebivalcev v register tujcev brez statusa; – zagotovi ustrezno denarno odškodnino izbrisanim za prestano materialno in nematerialno škodo, ki je nastala zaradi strahu, izgonov iz države, odvzemov prostosti, izgube pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, izgube in nemožnosti zaposlitve in šolanja ter zaradi stroškov za pravno, zdravstveno in psihološko pomoč.

Mirovni inštitut ocenjuje, da časovna umeščenost potrditve besedila predloga ustavnega zakona ni naključna. Dne 29. 10. 2007 se je Republiki Sloveniji kot nasprotni stranki v primeru »Makuc in drugi proti Sloveniji« iztekel rok za vložitev odgovora na tožbo enajstih izbrisanih prebivalcev pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki se vodi pod številko 26828/06. V navedenem primeru so organizacije Mirovni inštitut, Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, Open Society Justice Initiative New York in Equal Rights Trust London vložile intervencije tretje stranke, v katerih so bile problematične določbe ustavnega zakona podrobno predstavljene tudi Evropskemu sodišču za človekove pravice. Besedila intervencij se nahajajo na naslednjih spletnih straneh: -http://www.mirovni-institut.si/slo_html/novosti/3rd_party_intervention_PI_and_PIC.pdf -http://www.equalrightstrust.org/newsstory-15102007/index.htm -http://www.justiceinitiative.org/db/resource2?res_id=103920

Mirovni inštut

Metelkova 6, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, Tel: 01 234 77 20, Fax: 01 234 77 22, E-pošta: info@mirovni-institut.si, http://www.mirovni-institut.si

Send article as PDF to