Danska umetniška skupina Surrend je lansirala spletno stran vaticansex.pl, ki upodablja papeža Janeza II. kot pedofila, ki posthumno nagovarja katolike in jim iz pekla pošilja »goreče pozdrave«. V časniku Tehtan Times so objavili oglas, ki upodablja iranskega predsednika Mahmouda, kako se navidezno upira ZDA, začetnice oglasa pa tvorijo besedo »svinja«. Beloruskemu predsedniku, »poslednjemu evropskemu diktatorju«, so posvetili propagandno kampanjo Lukašenko, lep si kot krompir. V Avstriji je umetniško intervencijo Surrenda ob Putinovem obisku preprečila policija – prepovedala je dogodek, zaprla umetnika in zasegla plakate.

Cilj skupine Surrend je žaliti in poniževati institucije politične moči. Ampak – je kaj takega danes sploh mogoče? Državljanski subjekti velike Evrope praviloma masovno molčijo in apatično bingljajo pred uradno avtoriteto. Nedržavljani, migranti, begunci, tujci in ostali izobčenci univerzalnega načela o človekovih pravicah smejo za svoje usode zgolj trepetati.

Drama izgona iranske lezbijke iz Velike Britanije, ki se je odigrala letos poleti, je eden od mnogih primerov režimskega poniževanja in nasilja. Štiridesetletna Pegah Emambakhsh je v Iranu imela razmerje z žensko. Njeno ljubimko so aretirali, mučili in obsodili na kamenjanje, zaprli so njenega očeta, sama je leta 2005 komaj ubežala linču. Britanske emigrantske oblasti so njeno prošnjo za azil zavrnile, avgusta letos je bila aretirana v Sheffieldu in določena za deportacijo v Teheran, z direktnim letom z letališča Heathrow. BBC World je dogodku namenila le deset sekund, hkrati pa je več kot pet minut posvetila aferi nekega multimilijonarskega nogometaša, vpletenega v pasje borbe. Zaradi pritiska nevladnih organizacij in posledično reakcije nekaterih evropolitikov je bila izvršba deportacije ustavljena, ne pa tudi odpovedana. Begunko iz Irana, ki ni zagrešila nobenega zločina, so si začele podajati vlade in celo lokalne oblasti.

Evropski parlament je zadolžil predsednika Hansa Gerta Pötteringa, naj britanskemu premieru Gordonu Brownu pošlje poziv. Zapisali so, da bi izgon Iranke pomenil »resno kršitev človekovih pravic in mednarodnih konvencij ter osramotil ne le Veliko Britanijo, pač pa celo Evropsko unijo«. Taisti Gordon Brown je konec oktobra, tako kot tudi britanska kraljica, veličastno gostil enega najhujših tiranov našega časa, saudskega kralja Abdullaha. Medijsko priljubljen Killer King je pripotoval v London s štiristo moškimi spremljevalci (mimogrede – statistično gledano bi lahko bilo v tej homofilni delegaciji vsaj 10-15 odstotkov, torej okrog 40 do 60 homoseksualcev). Med leti 1980 in 1999 je bilo po podatkih Amnesty International v Savdski Arabiji izvršenih okrog 2000 eksekucij. Smrtna kazen je, v skladu z islamskim fundamentalizmom, predpisana za čarovništvo, izvenzakonski seks, homoseksualnost, odpadništvo itd. In vendar je bil absolutni monarh, poglavar enega najbolj krvoločnih režimov, deležen najvišjih državnih časti. Kraljica ga je peljala v zlati kočiji. Premier Brown je sicer nedolgo tega zavrnil obisk drugega diktatorja, Roberta Mugabeja, z utemeljitvijo, da Zimbabve ne spoštuje človekovih pravic. Za razliko od Savdske Arabije Zimbabve seveda nima nafte in ni glavni odjemalec britanske orožarske industrije.

Pegah Emambakhsh je svojo prošnjo za azil več kot utemeljila. Pripada skupini ljudi, gejem in lezbijkam, katerih življenje je v Iranu v smrtni nevarnosti. Po podatkih humanitarnih organizacij je bilo v Iranu od leta 1979 usmrčenih preko štiri tisoč gejev in lezbijk. Leta 2005 je medijsko odmeval primer usmrtitve dveh najstnikov – grozljivi posnetki javnega obešanja dečkov so obšli svet. Novembra letos je stekla mednarodna kampanja proti usmrtitvi Makvana Mouloodzadeha, ki naj bi pri trinajstih letih prakticiral »sodomijo«. Danes so enaindvajsetletnemu mladeniču obrili lase, ga obesili na osla in vlekli po mestu Paveh, da so ga ljudje lahko zmerjali in kamenjali (Makvan Mouloodzadeh je bil usmrčen v Iranu 5. decembra 2007!). Istočasno je deportacijo nekega drugega iranskega geja odredila Grčija.

Če se torej Pegah vrne v Iran, ji grozi zapor, mučenje in smrtna kazen z javnim kamenjanjem ali obešanjem. Kazenske sankcije za lezbištvo v Iranu obsegajo kar osem kazenskih členov, določajo pa bičanje s trikrat po sto udarci ali smrtno kazen. A britanski imigracijski urad krutim dejstvom ne verjame. Po zadnjih intervencijah organizacije Asylum Seeker Support Initiative, ki iransko begunko pravno zastopa, je zdaj zahteval, da mora prosilka za azil »dokazati svojo homoseksualnost«. Zahteva dokazovanja seksualnosti na birokratskem okencu emigracijskega urada ni le absurdna, ampak je utelešenje kronske oblike hipokrizije institucij EU in držav članic. Smrtna kazen za homoseksualnost, ki danes velja v Iranu, Mavretaniji, Savdski Arabiji, Sudanu, Združenih Arabskih Emiratih, Jemnu in Nigeriji, na žalost ni zadosten streznitveni moment birokratskega drobovja Unije. Deportacije v te države pomenijo dobesedno ukinitev človekove pravice do življenja.

Gejevski in lezbični begunci pa ne begajo samo po Evropi, junija 2006 sta v Sloveniji vložila prošnjo za azil dva pribežnika s Kosova, ki sta bila preganjana zaradi homoseksualnosti. Gre za prvi primer azila na podlagi spolne usmerjenosti v Sloveniji. Ministrstvo za notranje zadeve je oba prosilca zavrnilo in izdalo sklep o takojšnji zapustitvi Slovenije. Njuno prošnjo so spodbijali na izjavah o vremenskih razmerah in datumskih ocenah o trajanju vojne na Kosovu – kljub temu da bi povratek v izvorno državo pomenil resno nevarnost za njuni življenji. V tradicionalni albanski družbi še vedno velja moralni zakon iz 15. stoletja, »leka dukagjini«, po katerem mora moški skrbeti za svojo čast moža in očeta. Vsako odstopanje od te vloge pomeni najhujšo sramoto, družina se mu odpove in družba ga izloči. Sovražni odnos do seksualnih manjšin na Kosovu je dejstvo, podprto s številnimi mednarodnimi poročili o stanju človekovih pravic. S pomočjo nevladne organizacije in odvetniške pisarne je bila aprila letos vložena tožba na Upravno sodišče v Ljubljani. Sodišče o zadevi še ni odločilo.

Kaj lahko razberemo iz diskurza migracijske politike sodobne Evrope? Da je bolje biti fundamentalistični diktator kot pa lezbijka na begu? Medtem ko EU deportira lezbijke in geje ter mnoge druge moderne izobčence v smrt, diktatorje sprejema z najvišjimi častmi. Del nove Evrope so tudi nove oblike homofobije, ksenofobije in rasizma.

Zaradi samovolje nacionalnih oblasti v Evropski uniji se maje celotni sistem varovanja človekovih pravic. Nedolžne niso niti letalske družbe, ki prevažajo deportirane osebe oziroma v praksi izvedejo deportacijo. Po podatkih Evropske komisije je bilo med leti 2002 in 2004 iz Slovenije deportiranih 8000 ljudi, kar pomeni povprečno 5.5 ljudi na dan, iz Nemčije 72.000, iz Velike Britanije 50.700 ljudi. Na območju cele EU je bilo v tem obdobju deportiranih pol milijona ljudi, kar je povprečno 475 ljudi na dan.

V Evropski uniji aktivno deluje 178 azilnih centrov, zbirnih centrov, centrov za odstranjevanje tujcev, kjer velja omejeno gibanje, kratene so pravice do družinskega in zasebnega življenja, pravice otrok. Ponekod, recimo v Nemčiji ali na Irskem, so to zapori. Izven EU izstopa Švica, ki ima kar 23 zaporov za tujce.

S perspektive EU in Evrope predstavljajo begunci in migranti zgolj tveganje, grožnjo, stalno nevarnost, povezuje se jih s kriminalom in terorizmom. Tako imenovana skupna migracijska in azilna politika – nadzor, kontrola gibanja ljudi, nadzor meja, boj proti priseljevanju – postaja glavna prioriteta EU. Namesto obljubljene »Evrope brez meja« imamo »Evropo taborišč«, nepredušne meje, zidove, žičnate ograde, vse bolj sofisticirane sisteme za nadzor. In, seveda, Schengen.

Tatjana Greif je doktorica arheologije, lezbična aktivistka, publicistka, urednica zbirke ŠKUC-Vizibilija in Časopisa za kritiko znanosti.

Send article as PDF to