Pričujočo analizo so objavili v tedniku FALTER, št. 41, 2007, za obdobje 12.–18.10.2007, Gradec/Dunaj

Kaj poganja Slovenijo? Intelektualci in kulturniki ostro kritizirajo politiko svoje dežele, ki se želi s padcem schengenske meje in začetkom predsedovanja Evropski uniji leta 2008 še bolj približati Evropi.

»Sprememba imena je osebna odločitev, to stori veliko ljudi. Zato o tem ne morem reči nič posebnega,« razlaga gledališki režiser Janez Janša, ki se je še pred kratkim imenoval Emil Hrvatin. »Ni enostavno, postopek je zapleten in v mojem primeru še ne povsem zaključen. Moram si priskrbeti še novo osebno izkaznico,« pove upodabljajoči umetnik Janez Janša, prej Žiga Kariž. »Uradno je bil postopek relativno hiter, trajal je tri do štiri tedne, ampak gre vendar za samo en dokument,« je povedal medijski umetnik Janez Janša, prej Davide Grassi. »Traja pa, preden urediš vse druge stvari, ki imajo opraviti s tvojim obstojem: socialno in zdravstveno zavarovanje, spričevala in podobno.«

O celo v mednarodnem prostoru radikalni odločitvi treh znanih umetnikov, da se uradno preimenujejo v slovenskega predsednika vlade Janeza Janšo, se je v Ljubljani v preteklih tednih na veliko razpravljalo. Gre za umetniški simptom, ki v kontekstu priprav na predsedovanje EU hkrati priča o tem, da je v tej zgledni članici evropske družine nekaj hudo narobe. Kritični opazovalci za to velikokrat krivijo vedno bolj avtoritativno vlado, ki vodi državo od leta 2004. Z malce trčenim predsednikom, polnim ezoteričnih modrosti, absurdnimi spori s Hrvaško zaradi meje, hujskaškim lovom na romsko družino, mednarodno prisluškovalno afero in po evropskih merilih skorajda edinstvenim nadzorom nad mediji, si je Slovenija v mednarodnem prostoru naposled prislužila negativno publiciteto (gl. Falter 25 in 38/07, 49/06). Sicer pa je država, ki bo s padcem schengenske meje konec leta še bliže Evropi, precej nepopisan list. Ko je pred kratkim nek slovenski časnik iskal ugledne nemško govoreče novinarje, ki bi lahko komentirali zamenjavo treh ministrov iz Janševega kabineta, so se nemško govoreči kolegi samo nasmihali: nihče se ni imel za toliko sposobnega, da bi lahko spontano komentiral slovensko notranjo politiko.

Trije novi Janše odklanjajo politične interpretacije, odklanjajo pa tudi odgovore na vprašanja o umetniškem kontekstu spremembe svojega imena. »Če bi odgovoril na to vprašanje, bi ravnal v nasprotju s svojo prvotno usmeritvijo«, pravi medijski umetnik Janša. Režiser Janša pa: »Tukaj ne gre za noben projekt.« Morda pa bodo spremembe imen všeč predsedniku vlade, razmišlja slikar Janša: »Verjetno ceni našo potezo.« Vsekakor pa umetniki zanikajo, da bi bili poslej člani Janševe stranke SDS, kot je namigoval časnik Dnevnik. »To so govorice, nikoli se nismo pogovarjali o vstopu v kakršno koli stranko.« Prav tako niso na noben način obešali menjave imen na veliki zvon, saj je to postalo znano šele na poroki medijskega umetnika Janše. »Na poroko sem povabil prijatelje. Tam je bilo moje novo ime prvič javno izgovorjeno. Novica se je nato razširila kot požar.«

Da pa se lahko taka sprememba imena kljub vsemu umetniško dotakne nacionalnih vprašanj slovenstva, se je pokazalo nekaj dni pred to razglasitvijo na Triglavu. Janša, Janša in Janša so na najvišji slovenski gori, ki se pojavlja tako na nacionalni zastavi kot tudi na slovenskem kovancu za 50 centov (z napisom: »O Triglav, moj dom!«), ponovili performans konceptualne umetniške skupine OHO, ki je delovala v poznih šestdesetih. V točki Triglav na Triglavu so trije umetniki s svojimi telesi uprizorili gorski masiv in počastili vrsto velikih obletnic – recimo objavo nacionalne ideologije v Novi reviji pred dvajsetimi leti. A tudi sam predsednik vlade je tistega dne splezal na Triglav, vendar se ni srečal z umetniki. »Precej zgodaj se je odpeljal nazaj s helikopterjem,« je poročal režiser Janša.

»Pred nekaj desetletji bi imela sprememba imena morda nekakšno težo,« komentira Marina Gržinić, znanstvenica na Filozofskem inštitutu slovenske Akademije znanosti in umetnosti in profesorica na Akademiji za upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Kontekst umetnosti in kulture se je, meni Gržinićeva, radikalno spremenil, zato je vprašanje, ali taka poteza lahko sploh še koga šokira. »V osemdesetih je skupina Laibach spremenila nacionalno modernistično kulturo v radikalno postmodernistično. Zavestno drzno je namesto ljudske igrala industrijsko glasbo in s tem pridobila kritični potencial.« V nasprotju s tem Janez Janša ni prispodoba kakšne travme, ampak prej uresničenje nekih sanj in junaka – »vsaj za ljudi, ki so ga trikrat volili«. Razmnoževanje »junaka« zato ni ustvarilo novih priložnosti za kritiko, ampak je ljudi le malce zmedlo. »Vse skupaj je šala s kratkoročnim učinkom, kar je sicer čisto v redu, a se mi zdi pomembneje neposredno izražati kritiko.«

Prav to pa zdaj nenavadno ostro počnejo vodilni slovenski intelektualci in (glede na poročanja o Sloveniji v tujini) tvegajo sankcije v domovini.

Gržinić: »Ni me strah. Vendar pa bodo vsi, ki se podpišejo pod svoje kritične članke, slej ko prej gotovo kaznovani. Pri vsaki internacionalizaciji vlada hitro izgubi živce.« Matjaža Hanžka, do nedavnega slovenskega varuha človeških pravic, je vlada grdo oštela, češ da je o kršenju človekovih pravic spregovoril v mednarodnem prostoru.

V državi postaja odprta artikulacija kritičnih pozicij vse težja. Peticija proti cenzuri, ki jo je pred kratkim podpisalo več kot 400 novinarjev in ki je naletela na globalen medijski odziv, je v večini slovenskih medijev ostala skoraj neopažena. Ko je preteklo poletje več kot sto vodilnih kulturnikov in intelektualcev od ministra za kulturo Vaska Simonitija zahtevalo odprto in kritično razpravo o takrat že skoraj zaključenem državnem kulturnem programu za obdobje 2008-2011, uradnega odgovora sploh ni bilo.

»Javni prostor za razpravo je v Sloveniji po uvedbi parlamentarne demokracije vedno manjši – krasen paradoks,« meni Rastko Močnik, profesor sociologije na ljubljanski univerzi. Sicer naj bi se, kot pravi, v Kopru, Ljubljani ali Mariboru izoblikovali manjši prostori za diskusijo, a je njihov vpliv omejen. Profesor Močnik je seveda solidaren z novinarji, ki se borijo za avtonomijo, pa vendarle: »Ni jim uspelo – in to je simptomatično – da bi za svoje zahteve pridobili širše prebivalstvo. Podobno neuspešna je bila tudi opozicija pri referendumu o zakonu, ki je vzpostavil nadzor nad državno radiotelevizijo.«

Edina politična sila, ki ima po njegovem mnenju trenutno moč, da se zoperstavi vladi, so sindikati. Vladi, ki naj bi bila »zelo zanimiva kombinacija konzervativne ideologije in brutalno realne neoliberalne politike«, Močnik očita tudi ravnanje v primeru romske družine Strojan, ki so jo grobo pregnali z lastnega zemljišča. »To bi bila tragikomedija, če ne bi šlo za resnične ljudi in otroke. Opraviti je imelo s spontanim fašizmom množic in nesposobnostjo, pa tudi pomanjkanjem volje trenutne vlade, da bi obrzdala slovenski šovinizem.« Močnik meni, da je vzrok za takšno stanje tudi še ne povsem prebavljena preteklost. Slovenija, meni, je sprožila vojno in masakre v nekdanji Jugoslaviji. »To je bila zelo draga dezintegracija, stotisoče ljudi je umrlo, milijone so izgnali iz njihovih hiš. Za prazen nič. Dobili smo nekaj, kar je zahodna Evropa dosegla na veliko mirnejši način: propad socialne države, neoliberalno globalizacijo, več individualnosti, manj solidarnosti. In več neopredeljivega nezadovoljstva in strahu.«

Marina Gržinić: »Smo prava neoliberalna, kapitalistična družba in pri tem nismo nobena izjema. Pravzaprav smo najboljši model države, ki javno počne stvari, ki jih v drugih državah Evropske unije preprosto bolje prikrijejo. Primer družine s Kosova, ki so jo deportirali iz Avstrije, dokazuje, da med nami ni večjih razlik.«

Kljub temu je treba omeniti nekatere slovenske posebnosti. »Po petnajstih letih demokracije se je od parlamentarnih volitev leta 2004, na katerih je zmagal Janša, začel postopek razkroja demokracije,« razlaga Boris Vezjak, ki na mariborski univerzi poučuje filozofijo. Ravno zdaj, po relativno liberalnih letih po koncu komunizma, naj bi antikomunizem postal prevladujoča vladna ideologija. Janša naj bi s svojo stranko SDS posnemal politične metode komunistične preteklosti, opozicijo pa demoniziral kot civilno družbo. Na tak način naj bi teorije zarote, denimo afera prisluškovanja tajne službe, pridobile politični pomen, je zapisal Vezjak v mariborskem dnevniku Večer v začetku oktobra 2007. Poleg kritičnega spletnega dnevnika ta filozof objavlja tudi mesečno kolumno v tem mariborskem dnevnem časopisu, ki je zdaj prav tako uglašen na vladne strune. »Veliko se moram prepirati, da svoje kolumne sploh še spravim v časopis.«

Izboljšanja demokratske kulture pa še ni na obzorju. V trenutnem predsedniškem boju – 21. oktobra bo izbran naslednik Janeza Drnovška – si edini trije resni kandidati konkurirajo samo v nepomembnih malenkostih, meni Rastko Močnik. Za prvo polovico leta 2008 pa sta se koalicija in opozicija že domislili posebne rešitve: »Podpisali sta dogovor, da se med predsedovanjem Evropski uniji ne bosta spopadali,« pravi Marina Gržinić. »Da bi se pokazali enotni na zunaj, se bosta tudi ob kritičnih dogodkih obnašali, kot da se ne bi nič zgodilo. To je vendar obsceno.«

Prevod iz nemščine: Amidas prevajalsko podjetje d. o. o.

Send article as PDF to